PISUNSKO BOTRSTVO

Mala Lenee (6) iz predmestja Göteborga je pravi ekspert tradicionalističnega vzhodno mongolskega sloga, ki ga izrablja za čutno upovedovanje fantastičnih in mitskih motivov v avtorskih baladah, s katerimi nadaljuje že tako bogato ustno izročilo. Švedski literarni kritiki so jo zmotno poimenovali za eno izmed nosilk najmlajše generacije lastne književnosti in eno vidnejših predstavnic nove göteborške pomladi, a vplivov vzhodno mongolske literarne tradicije je nemogoče preslišati, kljub temu, da sama zanika kakršen koli stik s pol planeta oddaljeno azijsko nacijo.

Oddelek TFF 12 za azijske in afriške študije je njeno mojstrstvo prepoznal precej zgodaj in s švedsko Akademijo znanosti in umetnosti pričel tiho vojno za uveljavitev Leneejinih pesnitev, ki si zaslužijo posebno mesto v literarni zgodovini in njeno pravo umestitev med mongolske pesnice. Predsednik oddelka namreč trdi, »da je edina reč, ki malo umetnico loči od mongolske pesniške tradicije zgolj inovativen pristop rabe švedskega jezika, saj motivi in tematike prihajajo z vzhoda.«

Mala Lenee potrebuje vašo pomoč, da se uveljavi kot poetinja svetovnega kova, saj ji je od pričetka TFF-jeve göteborške fronte ŠAZU odrekel mladinsko štipendijo. Sklic za pomoč mladi umetnici je 00 06LENEE

* * *

V skoraj praznem stanovanju Savskega naselja v Ljubljani živi talentirani fikus, imenovan Željko (12). Željko je v svojem dolgotrajnem življenju skomponiral nad 50 oper in preko 200 vilanel, ki jih je skozi interpretativni ples nakazal na obširnih poljanah žita, kar so nekateri škodoželjno pripisali aktivnostim izvenzemeljskih bitij.

Željko, za prijatelje Žele, se zaradi poostrenih nadzorov na letališčih in pristaniščih zadnja leta le s težavo odpravi na potovanja po svetu, saj ga vrsta izučenih varnostnih delavcev precej razkrinka, ko mora sneti sončna očala. Edina rešitev, pravi, bi bila najem osebnega spremljevalca, ki bi mu pomagal čez mejo, a si ga ne more privoščiti zaradi pomanjkanja delovnih mest strojevodij v gorenjski regiji, za kar se je šolal.

Obrnil se je na TFF 12 s prošnjo za iskanje botrov, saj so njegovi projekti propadli celo na Kickstarterju. Janez K. in Primož L., redna bralca (jez)decev vsebine, sta se Željka že odločila sponzorirati, a je njuna pomoč premalo. Po izračunih bi potrebovali še cca. 15 botrov in botric, da bi Željku uspelo izpeljati naslednji projekt, na katerem je delal zadnja 3 leta in pol. Pomagate mu lahko s sklicem 00 12ZSCHELLE.

* * *

Vinko je po obetavnem začetku impro kariere na lokalnem radiu utonil v pozabo. Sicer ni posebej talentiran, a se vašega denarja ne bo branil. Omeniti velja, da je njegovo žganje ključno za literarni razvoj v širši regiji. Vašo pomoč bo dobil preko sklica ŠTER, DEVET, NULA, ŠTER, DEVET ŠEST.

* * *

S tem se projekt literarnih botrstev uradno zaključuje, saj so gospodarski kazalci pokazali, da je kriza v Sloveniji stvar preteklosti. Dr. Nihilanth obnavlja svoje sodelovanje s TFF 12 in napoveduje novo krizo v roku dveh mesecev. Pri njegovem prizadevanju za restavracijo gospodarske krize in bančne luknje mu lahko pomagate z donacijo na: Literarno-umetniško društvo TFF 12, Cankarjeva 8, 1370 Logatec, IBAN: SI56 0453 0136 121, Koda namena: CHAR, sklic: 00 SVETOVNADEPRA.

ORKANSKA CESTA

 

»Še ena stvar,« odprl sem novo debato. »Nisem prepričan, da res potrebujem tisto, kar mi boš povedala. Če bom moral nadaljevati brez tebe, potem lahko naredim tudi to.«

»Bilo bi lepo, če lahko to narediš, toda ne pozabi, da sem zadnja oseba, ki ga je videla živega, če odštejem morilca.«

»Narobe,« sem dejal. »Njegova žena ga je videla, kako je prišel iz hiše, odšel po cesti in padel.«

»Njegova žena!«

»Da. Sedela je v kupeju višje ob cesti.«

»Kako je vedela, da bo on tam?«

»Dejala je, da ji je Thaler po telefonu povedal, da je prišel sem s čekom.«

»Zafrkavaš me,« je reklo dekle. »Max tega ni mogel vedeti.«

»Povedal sem ti to, kar je ga. Willsson povedala policiji.«

Punca je izpljunila ostanek limonine lupine na tla, si še bolj zmršila lase s prsti in obrisala usta s hrbtnim delom dlani, nato pa udarila po mizi.

»Tudi prav, g. Vsevedni,« je dejala, »igrala bom tvojo igro. Lahko si misliš, da te ne bo stalo ničesar, a do konca bom dobila svoje. Misliš, da ne bom?« me je izzvala, strmeč vame, kot da bi bil sto metrov proč.

To ni bil čas za oživljanje prepira okoli denarja, zato sem dejal: »Upam, da boš.« Mislim, da sem to izjavil trikrat ali štirikrat, dokaj iskreno.

»Bom. Zdaj pa poslušaj. Pijan si in jaz sem pijana; in jaz sem pijana ravno dovolj, da ti povem vse, kar hočeš vedeti. Takšna pač sem. Če mi je nekdo všeč, mu bom povedala vse, kar želi od mene. Samo vprašaj.«

Ustregel sem ji:

»Zakaj ti je Willsson dal pet tisoč dolarjev?«

»Za zabavo.« V smehu se je nagnila nazaj. Nato: »Poslušaj. Bil je na lovu za škandali. Imela sem nekaj sočnih informacij, nekaj zapriseženih izjav in nekaj zadev, ki lahko nekega dne za spremembo pridejo prav. Sem punca, ki rada pobere kaj uporabnega, kadar je to mogoče. In tako sem te zadeve začela postavljati na stran. Ko je Donald začel brskati, sem mu dala vedeti, da te zadeve imam, in mu pokazala dovolj, da se je lahko prepričal, da so dobre. In res so bile dobre. Potem sva govorila o ceni. Ni bil tako škrt kot ti – še nihče ni bil – a je bil še kar podoben. Zato so se pogajanja vlekla do včerajšnjega dne.

Nato sem ga spodbodla, ga poklicala in mu povedala, da imam še enega kupca za vse skupaj in da se bo moral pokazati tisto noč z gotovino ali overovljenim čekom, če želi karkoli od mene. Seveda sem si vse izmislila, a v tem poslu ni bil dovolj časa, zato mi je nasedel.«

»Zakaj ob desetih?« sem vprašal.

»Zakaj ne? Ura, tako kot vsaka druga. Poglavitnega pomena pri takšnih poslih je, da jim daš na voljo omejen čas. Zdaj hočeš vedeti, zakaj je moral prinesti gotovino ali overovljen ček? Dobro, povedala ti bom. Povedala ti bom vse, kar hočeš vedeti. Takšna punca pač sem. Vedno sem bila takšna.«

Tako je govorila še pet minut in mi podrobno razlagala, kakšna punca je ona in kakšna je vedno bila, in zakaj. Kimal sem ji, dokler nisem dobil priložnosti, da jo prekinem:

»Dobro, ampak zakaj je moral biti ček overovljen?«

Zaprla je eno oko, pomahala s kazalcem proti meni in dejala:

»Da ne bi mogel ustaviti plačila. Ker ne bi mogel uporabiti stvari, ki bi mu jih povedala. Bile so dobre, to je res. A bile so predobre. Postavile bi njegovega starega v zapor skupaj z ostalimi. Pribile bi očka Elihuja močneje kot kogarkoli drugega.«

Smejal sem se z njo, medtem ko sem se trudil ohraniti prisebnost spričo vsega prekrokanega džina.

»Koga bi še pribile?« sem vprašal.

»Celo prekleto gardo.« Zamahnila je z roko. »Maxa, Lewa Yarda, Petea, Noonana in Elihuja Willssona – vso prekleto grupo.«

»Je Max Thaler vedel, kaj nameravaš?«

»Seveda ne – nikomur se ni sanjalo, razen Donaldu Willssonu.«

»Prepričana?«

»Seveda sem prepričana. Menda ne misliš, da bi se s tem hvalisala naokoli preuranjeno, mar ne?«

»Misliš, da bi kdo za ta dogovor utegnil vedeti sedaj?«

»To me ne briga,« je rekla. »Bila je samo šala na njegov račun. Teh informacij ne bi mogel uporabiti.«

»Misliš, da bi tiči, katerih skrivnosti si prodajala, v tem videli kaj šaljivega? Policija hoče obesiti umor tebi in Šepetalcu. To pomeni, da so našli zadeve v Willssonovem žepu. Vsi so mislili, da je stari Elihu izkoristil svojega sina, da posreduje umazanijo v medije, mar ne?«

»Tako je,« je dejala, »in jaz sem med tistimi, ki tako mislijo.«

»Najbrž se motiš, ampak to tako ni važno. Če je policija našla stvari, ki si jih prodala Donaldu Willssonu in izvedela, da si bila ti tista, ki mu jih je dostavila, potem lahko sklepajo, da sta vidva s Thalerjem prešla na stran k staremu Elihuju?«

»Saj lahko vidijo, da bi bil Elihu ravno tako obremenjen kot vsi ostali.«

»Kaj točno pa si mu prodala?«

»Pred tremi leti so gradili novo mestno hišo,« je dejala, »in nihče od njih ni izgubil niti centa pri tem. Če Noonan dobi papirje, bo precej hitro ugotovil, da si je stari Elihu prigrabil ravno toliko, ali še več, kot vsi ostali.«

»Tu ni kakšne velike razlike. Sklepal bo, da si je starec našel svoj izhod v sili. Verjemi mi na besedo, sestrica, Noonan in njegovi prijatelji mislijo, da jih vidva s Thalerjem poskušata prevarati.«

»Briga me, kaj mislijo,« je rekla trmasto. »Bila je samo šala. To je bilo vse, kar sem želela doseči. Samo za to je šlo.«

»Dobro,« sem zagodrnjal, »lahko greš pod rušo s čisto vestjo. Si videla Thalerja, odkar se je zgodil umor?«

»Ne, ampak Max ga ni ubil, če slučajno meriš na to, tudi če bi bil na prizorišču zločina.«

»Zakaj?«

»Veliko razlogov. Prvič, Max tega ne bi storil sam. Dobil bi si nekoga drugega, ki bi opravil posel, medtem ko bi imel sam popoln alibi. Drugič, Max nosi kaliber .38 in vsak, ki bi ga poslal, bi nosil tako ali še večjo pištolo. Kakšen strelec bi uporabil kaliber .32?«

»Kdo pa je potem to storil?«

»Povedala sem ti vse, kar vem,« je dejala. »Povedala sem ti preveč.«

Vstal sem in dejal:

»Ne, povedala si mi ravno dovolj.«

»Hočeš reči, da veš, kdo ga je ubil?«

»Ja, ampak preden ga spravim na hladno, moram pokriti še nekaj zadev.«

»Kdo? Kdo?« Vstala je, nenadoma skoraj trezna, in me začela vleči za rokave. »Povej mi, kdo je storilec.«

»Ne zdaj.«

»Bodi dober fant.«

»Ne zdaj.«

Spustila je moje rokave, skrila svoje roke za hrbet in se mi zasmejala v obraz.

»Tudi prav. Ohrani to zase – in poskušaj izvedeti, kaj od tistega, kar sem ti povedala, je resnica.«

Dejal sem:

»V vsakem primeru hvala za tisti resnični del, in za džin. In če ti Thaler kaj pomeni, mu le prenesi sporočilo, da ga hoče Noonan potunkati.«

Drisky Bare-ass-ovsky

KRIVDA

Ko sem obkrožil listo na volilnem listu, sem imel slabo vest. Ko sem se odločal, koga bi volil, sem imel slabo vest. Ko sem se danes zbujal in se mi ni ljubilo vstat, sem imel slabo vest.

Ko poslušam novice, koliko je brezposelnih, imam slabo vest, ko govorijo upokojenci o skrbeh za penzijo, saj nihče več ne vplačuje v državno blagajno, imam slabo vest. Ko so me klicali z zavoda, sem imel slabo vest. Nekako tako delujem zadnje čase. Počutim se krivega. Sploh mi ni treba več kazati s prstom in si odgovarjati. Počutim se krivega. Nikjer se ne znajdem. Socialisti me silijo v kapitalista in kapitalisti v socialista. Iz vasi me ženejo v mesto in iz mesta nazaj na vas.

Po dolgem času sem se spet znašel pri maši in pred oltarjem sem se počutil krivega. Krivega, da sem se rodil. V bistvu spet nisem vedel, zakaj. A kaj hočeš. Izvirni greh so mi s krstom baje izbrisali, jaz pa se še vedno počutim slabo. Ko uživam, se počutim krivega, ker ne delam. Ko delam, se počutim še slabše, saj vendar delam za državo zastonj – nič ne vplačam, ne spodbujam rasti. Ko uživam, se počutim slabo, ker ne uživam dovolj. Bolje bi bilo, če bi delal, a potem z delom spet nič ne naredim – nisem realni sektor. Nisem resničen. Nič sem. No, samo nisem.

Veliko sem pri zdravnikih, spet praznim blagajno. Nič ne dam svetu, le jemljem. Dobički, ki si jih delijo tujci in naši, ki so nam tuji, niso del mojega prizadevanja. Ko pošteno plačujem DDV, se počutim še bolj krivega, danes vendar nihče več ne plača državi, neumnež si, če vsi kradejo, kradi še ti. Počutim se krivega, ko pa ne maram tako bentit čez Slovence. Niti se mi Slovenci ne zdijo tako slab narod. Ko zaupam sosedu, se počutim grdo, in zafukan Slovencelj sem, saj sem včasih komu fauš, res je, želim si, kar imajo drugi. Sram me je!

Kriv sem, ko ne tečem maratonov, ko se ne gibam, kot se giba svet. Kriv sem, ko si ne naročam laškega, nisem Štajerec, kaj šele Slovenec. Kriv sem, ker mi je vseeno, ali bodo prodali Mercator. Kriv sem, ker zdaj ne bom več kupoval v edinem pravem slovenskem trgovcu. Ta slaba vest me razžira. Ne vem, je to krščanska ali slovenska vzgoja? Kriv sem, ko poljubljam, a ne ljubim, kriv sem, ko ljubim, a ne poljubljam.

Ampak zdaj bo vse drugače. Moji so prišli v parlament in zmagala je levica. Zdaj bo politika delala za ljudi, za mlade. Karkoli naj bi že to pomenilo. Mogoče bo delala tudi za krive, za tiste s slabo vestjo. Mogoče me bodo osvobodili, a razmišljam, ali se nisem obsodil kar sam.

Gozdni Sadež

V

Na začetku je bilo, moram priznati, razočaranje. Kot vedno, ko se mi zdi, da se slika, ustvarjena v glavi, ne klapa s tisto, ki jo imam pred očmi. Ampak tam je bila, kakršna je pač že bila, zmačkana od prežurane noči, z rahlim razmikom med zobmi, težkimi podočnjaki in nekim nezanimivim »i don't give a fuck« izrazom na obrazu. Pospremila nas je na teraso, nam skuhala kavo, meni pa prinesla “sokeca”, ker ga je pač imela, sam pa sem na gosti jagodni sok enostavno nor. A če je kje veljalo, da se knjige ne sodi po platnicah, je to veljalo zanjo.

Tako smo torej sedeli pri njej na kavi, kjer sva se počasi spoznavala. Takoj naslednji dan sva namreč, brez kakršnihkoli skupnih vaj, začela s snemanjem kratkega filma. Izbrana sva bila kot glavna akterja, vsaj v mojem primeru bolj zato, ker sem bil ob pravem času na pravem mestu, prijateljici, ki je film režirala, pa je šlo z izbiro glavnega igralca že za nohte. V nasprotju z mano pa je imela moja boljša filmska polovica že obilico izkušenj z gledališčem. Sam sem imel zgolj upanje in željo, da se izkažem. Pri knjigah se rado zgodi, da nam na začetku niso nič posebnega potem pa nas po nekaj nepresunljivih straneh pritegnejo s kakim stavkom, izbiro besed, tematiko, ipd. Tako me je njena zgodba zagrabila šele s stavkom: »Se opravičujem, ker nisem odpisala na mejle, ampak na mejle pač ne odgovarjam..« Wow! Tu me je pa potem začelo zanimati. Mislim, komu se pa resnično da odpisovati na mejle? In, evo, tukaj pred mano oseba, ki tega dejansko ne počne! Ko sem le pogledal bližje, sem ugotovil vsaj še to, da je kavo zamenjala za kozarec goste, rdeče tekočine in si torej do Fructalovega gostega jagodnega “sokeca” deliva isto strast. No, zdej me je pa res dokončno pritegnila.

V naslednjih snemalnih dneh sem vedno bolj čutil prijetno mentalno bližino. Občutil sem tudi prijetno fizično bližino, saj je že prvi snemalni dan postregel s prizorom, najprej, nežnega poljubljanja in dotikanja, potem pa smo prešli na vročo sceno začetka ljubljenja na kuhinjskem pultu. Še nikoli nisem korakov pri spoznavanju ljudi osvojil tako hitro in ker je ljubezen na prvi pogled moja velika slabost, sem se, seveda, nemalo zacopal. Prvo poglavje se je tako prav luštno razvijalo. Karakterja sva bila posrečeno dodelana in sva, glede na čas poznanstva, prav lepo sodelovala in se zabavala. Ni dolgo trajalo, da sem, kot se za zaljubljenost spodobi, na njej videl le najlepše in oh in sploh. Zaljubil sem se v mladostno, neposredno in iskreno energijo človeka, ki mu je življenjska pot posuta s cvetjem, a po njej ne hodi, ampak nekako lebdi. Zaljubil sem se v njeno neverjetno ljubko mimiko, ki je izražala popolno skladje in anime in animusa. Svojo ženskost je izražala v točno tistih ozirih, ki moškega neustavljivo privlačijo svojo moškost pa ravno tam, kjer jo moški potrebuje, ko mu svoje zmanjka. Šolski primer zaljubljenosti, za katero sploh nisem vedel, da sem jo še zmožen. Tekom let se je prečistila in znebila balasta površinske lepote. Pa še to je sedaj jemala kot posledico uravnotežene osebe, dobre karme in smisla za življenje. Ne glede na to, kolikokrat se človek opeče, ga rožnati mehurček lastnih prijetnih misli zapelje s tako nadzemskimi čustvi in novimi sposobnostmi, da se mu je nemogoče upreti. Sploh, če se mu noče, af kors.

Da sem stisnil na bremzo in se vanjo nisem zaletel na polno ter jo prevzel s čimer koli že, sem si, seveda, kriv sam. In čeprav mi facebookov test pove, da je moja spiritualna moč vera, sem jo tu malo izgubil. Čeravno sem vrata njenemu prihodu na široko odprl, sem vseeno pustil priprto okno za morebitne dvome. In so prišli. Ne vem, katera živalca se spravlja nad knjige, ampak že pri drugem poglavju so se v listih začele pojavljati manjše luknjice. Zaskrbela me je namreč ena povsem tehnična zadeva, in sicer razlika v letih. Iz naftalina sem privlekel podobno preteklo izkušnjo, jo povezal s sedanjostjo in se kar takole odločil, da je morda bolje, če se z njo povezujem bolj v kake trivialne odstavke in svojo glavno zgodbo raje napišem z drugo. Sem pa strani njene knjige vseeno naprej pridno požiral. Nekaj zaradi tega, ker smo snemali in sem se temu obvezal. Največ pa zato, ker se je skozi preživljanje časa pred in za kamero odprla dimenzija dotikov in objemov, ki jih je bilo toliko več, kolikor uspešnih prizorov smo nanizali. Vsem udeleženim v projektu je bilo vedno bolj jasno, da se med nama definitivno pretaka neka energija, ki omogoča kolikor toliko perfektno igranje scen. No, merilo perfekcije je bil režiserkin vzklik radosti. Kakorkoli, če si že nisva imela veliko povedati, sva se pa toliko raje dotikala. Besede nama pač niso stekle. Koža ob kožo pa je vsaj meni tako ali tako prijetnejši način komunikacije. Navsezadnje se mi je vseeno zdelo, da bi najino naslednje poglavje znalo spisati kaj bolj romantičnega. A papir so še vedno rešetale luknjice, stavki pa so bili na več mestih nejasni. Težava je nastala tudi, ko sem opazil, da je meja med “menoj” in vlogo, ki sem jo igral, vedno bolj zabrisana. Spraševal sem se, ali do nje dejansko čutim naklonjenost ali pa sem scenarij iz filma enostavno preslikal v „real life“. Obenem se je v temeljih zatresel moj pogled na koncept resničnega življenja in navsezadnje skoraj nisem več vedel, s čigavim glasom govorim in s čigavo glavo se odločam. A ko sem na roki zopet začutil njen parissian pass, je vse skupaj spet postalo nepomembno, čeprav še dvakrat bolj nejasno.

No, film smo posneli, zadnji snemalni dan in eno najbolje odigranih scen pa proslavili tako kot Slovenci najbolje znamo – z drogami. Mogoče poznate tisti občutek, da se je vesolje ekstra potrudilo, da je vse pripravilo natančno po vaših navodilih? Recimo, pred vami je oseba vaših (vsaj trenutnih) sanj, vsi so od utrujenosti, zadetosti ali uvidevnosti pospali, vam pa ostane le še odločitev, kako boste ta tihi čas, prazno sobo, veliko king-size posteljo in od drog omamljeno vam-drago zavili v odličen mariborski dopustniški paket. Potem pa se v odločilnem trenutku izkaže, da so molji, termiti, črvi ali karkoli fakn že, toliko naluknjali zaključek vajine novele, da je nemogoče razbrati, kako se vse skupaj zaključi. Ne preostane vam drugega, da zadevo zimprovizirate. Včasih ugodno, včasih malo manj. V tem primeru sem noč, ki je imela potencial, preživel popolnoma drugače od začrtane vizije. Svojo frustracijo nad neuspehom sem prelil v ilustracije. Če že nisva uspela napisati posrečene novelice, sem jo vsaj opremil z nekaj ilustracijami. Knjige brez slik sem vedno črtil.

Neko Zveneče Ime