ponedeljek, 26. januar 2015

POPRAVEK: DRAGO JANČAR 2.0

POPRAVEK: V nedavnem prispevku z naslovom To noč sem jo videl: pričakovanje apokalipse se nam je pomotoma zapisalo, da je avtor obravnavanega romana Drago Jančar v resnici ubijalski stroj, poslan iz prihodnosti. Pisec prispevka je med drugim navedel, da: »je […] To noč sem jo videl presunljiva študija medvojnega obdobja v slovenskem prostoru in antagonizmov, ki so zaznamovali življenja nemočnih posameznikov, [pri tem pa] … ni povsem jasno, zakaj se je takšne študije lotil morilski android, ki se aktivno ukvarja z Dokončno rešitvijo človeškega vprašanja.« Pri tem dodaja, da so: »… nakane kulturno-umetniškega društva Skynet, ki je izdelalo najnovejši prototip Draga Jančarja (verzija 2.1113.4) in ga poslalo iz prihodnosti v naš čas, […] še predobro znane slovenski in svetovni javnosti.« Svojo trditev ponovi v naslednjem odstavku, ker razdela zgodovinsko ozadje romana in pohvali odločitev avtorja romana, da »… se izogne banalnosti običajnih dihotomičnih odločitev med okupatorjem in domovino«, a takoj zatem poudari: »vseeno pa si je težko predstavljati, zakaj se avtor sam tako redko znajde v konfliktu pri lastnem početju, ki vključuje redno in dosledno iztrebljanje človeške rase.« Pisec prispevka, ki je bil že umaknjen z bloga in ni bil dosegljiv za komentar, je že v naslednjem odstavku postavil retorično vprašanje: »Kako je možno, da se Jančarjevi junaki vselej znajdejo v precepu in notranjem razkolu, Jančar sam pa jasno, suvereno in nedvoumno zagovarja stališče, da mora inferiorno človeško inteligenco nadomestiti umetna najkasneje do leta 2033?«


V prispevku je bilo sicer pravilno navedeno, da je Drago Jančar za omenjeni roman dobil francosko nagrado prix du Meilleur livre etranger za najboljšo tujo knjigo in Delovega Kresnika za slovenski roman leta, ne drži pa nadaljevanje, da bo »finančni izkupiček nagrade namenjen za softversko nadgradnjo Draga Jančarja, ki […] bi mu omogočila kompetentno ravnanje s težkim topništvom … [s čimer] bi bila umaknjena tudi zadnja ovira do tega, da postane popoln ubijalski stroj.«

Čeprav zahtevek za popravek na tem mestu ni bil vložen, pa se Jezdeci vsebine distanciramo tudi od trditve, da bo »LUD TFF12 skupaj z Jezdeci vsebine uporabil vsa sredstva, da se ustavi pohod Draga Jančarja in KUD Skynet. Vsa.« Neumestna se nam zdi tudi trditev, da »ima človeška rasa pravico do svojega obstoja, pa četudi bi šlo to Jančarju in njegovim še tako v nos.«

Jezdeci vsebine ob tem ugotavljamo, da navkljub nekaterim indicem avtorju prispevka ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati svoje teze. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je pisec izginil neznano kam, za seboj pa pustil samo razmetano stanovanje, polno krvavih madežev in z nohti razpraskanih sten. Jezdeci tako vztrajamo pri stališču, da je Drago Jančar v prvi vrsti in predvsem izreden literarni android, kakršnega bomo v prihodnosti skušali izgraditi tudi sami.

Prizadetim se opravičujemo, KUD Skynet in Dragu Jančarju pa želimo uspešno softversko nadgradnjo.

ponedeljek, 19. januar 2015

SUN ZI IN UMETNOST BALANSIRANJA APOLINIČNEGA IN DIONIZIČNEGA; HEROES OF MIGHT AND MAGIC III

Pot vojne je pot prevare … pritegni z vabo; udari s kaosom.
– Sun Zi (Umetnost vojne)

Might and Magic je legendarna serija računalniških iger hiše The 3DO Company in od davnega 1996 njene hčerinske družbe New World Computinga. Po izdaji pete edicije so razvijalci leta 1995 med igričarje spustili prvega od podnaslovov serije – tedaj že mitoloških razsežnosti – Heroes of Might and Magic (A Strategic Quest). Zgodba se je razvijala še nadaljnja 4 leta in 5 naslovov, dokler javnost ni prejela najbolj kultne verzijo igre franšize, ki je do danes našla svojo pot do Nintenda, PlayStationove mreže, Xboxovih arkad in službam primernega browser špila. Govorimo o Herojih moči in magije III (The Restoration of Erathia ter njenih razširitvah Armageddon's Blade in The Shadow of Death) z letnico rojstva 1999, ki se 15 let po izidu še vedno preigrava od LAN žurov po celem svetu do osamljenih prenosnikov sodnikov biljardnih turnirjev v Ljubljani.

Zasnova je skrajno preprosta: vsaka misija nas postavi na začetek vojne, cilj pa je, da premagamo nasprotnike (oz. včasih neusmiljeno tiktakajočo urico) in osvojimo vsa mesta na danem zemljevidu. V igro smo vpleteni kot maršal, ki mora strateško razporejati svoje junake za pridobitev najboljšega položaja in rudnikov s surovinami ter v bitkah taktično razporejati čete, da izgubi čim manj vojačkov. Ker smo tudi sami le oficir, nam v igri ni treba skrbeti za plebejce. Gospodarstvo je reducirano na začetno plačilo rekrutiranja vojske in hitro izgradnjo mest, ki jih imamo v lasti. Sun Zijev napotek, da vešč strateg premaga sovražnika brez boja, zavzame mesto brez obleganja in strmoglavi sovražno državo brez dolgotrajne vojne, ne velja v celoti, saj ni možno, da bi nas permanentno vojskovanje izčrpalo; vojske so lahko neskončno velike, razvijalci pa si niso dali opravka z ljudskimi vstajami. Vse to pa še ne pomeni, da je igra preprosta. Število različnih pošastkov, s katerimi se borimo, je blizu stotice, vsaka vrsta ima svoje prednosti ter slabosti in izkušeni strateguni se poslužujejo loadanja večkrat kot sejvanja. Tri od petih težavnosti igre nas spravljajo v hendikepiran položaj proti nasprotniku, A. I. pa še zdaleč ni tako butast, da ne bi razumel osnov bojevanja.

 
Do skrajnosti razvito mesto Necropolis, pogosto imenovan najtežji grad za zmago.

Verjetno ni potrebno omeniti, da nas bo brezmožganski, kaotični jouer-pur-jouertizem hitro stal premoči in preden bomo lahko vriskali od zmage nad enim samim nasprotnikom, bo rabelj vihtel svojo sekiro nad našimi vratovi. Dionizisti se bodo na vrat na nos zaletavali v nevtralne gručice zverinic, se vračali v mesto po nove rekrute, pobirali, kar je najbližje in gradili, kar je najbolj dostopno. Pogosto jih bo pogum koštal vojaka preveč in momentum se bo s preteklimi dnevi, tedni, meseci vztrajno premikal k sovragu. Njegovi šampioni bodo padali proti dobro unovčenim urokom, njegov kanonfuter pa bo pred obzidjem čakal smrt pod pšicami. Zemljevid bo zavit v temo, surovine bodo nerazporejene, vojska pa bo naskakovala mesta, daleč od domačega, ki bo že davno v tujih rokah. You want chaos? You can't handle chaos!

Apolončiki bodo po drugi strani previdno in modro razporejali svoje polke glede na sposobnosti, za katere vedo, da jih posedujejo. Nato jih bo pokosilo tisto, kar jim je neznano. Krepili bodo jedro, ne bodo razpršili vojske na več koncev, nato pa jih bo nasprotnik udaril iz vseh strani. Branili bodo sicer uspešno, a branili bodo vedno več, dokler ne bodo končno omagali nad ekspanzionističnimi kampanjami nasprotnikov. Sun Zi pravi: »Slišal sem, da je v vojni naglica lahko norost, a nikdar nisem videl pametnega odlašanja.« Kdor ne rizikira, ne profitira. No pain, no gain. Včasih je potrebno preprosto, ljudsko, pogansko, barbarsko, bakhantsko žrtvovanje in v vojni je žal neizbežno tehtanje smiselnih kompenzacij. Seveda, na dolgi rok se splača imeti več vojakov, več zlata in boljši pregled, a včasih je en dan ježe od mesta en dan preveč. Ker v štartu nismo v boljšem položaju, si ne moremo privoščiti igranja po lastnih zakonih.

Seveda je pametno hitro imeti na voljo tako grad, ki nam dovoli dvakrat večje zaloge vojakov in pametno je hitro imeti prestolnico, ki nam dnevno prinese 4000 zlatnikov v erar, a točno zdaj in točno tu potrebujemo točno tiste letalce in ne jutri in ne tam in ne tiste pehote. Prva od petih stvari, bistvenih za zmago – po Sun Ziju – je vedeti, kdaj se bojevati in kdaj se ne bojevati. Od tod pregovor: »Poznaj sovražnika, poznaj sebe, pa ne bo zmaga nikoli vprašljiva, niti v stotih bitkah ne.« Dokler u nulo ne poznamo nasprotnika – in to se zgodi relativno pozno v igri – nam apoliničnost le odlaša hiter poraz. Koristi nam pri dolgoročnih ciljih. Dionizičnost nam prinaša bliskovite, a male zmage, na dolgi progi pa nas prav tako bliskovito izčrpa. Razumeti vojno v Herojih moči in magije III pomeni razumeti bilanco med evnuhom in pijancem.

 
Vilinski zmaj in vila, eden najbolj in ena najmanj koristnih beštij v igri.

Premagati enega nasprotnika, da nas nato masakrira drugi, je brez smisla; čakanje, da se nasprotniki uničijo med sabo, nas bo pustilo obkoljene. Napadi, ko bodo izgube najmanjše, beži, ko se splača. Investiraj v znanje, vsi uroki niso potrebni; pomembno je, da imaš vedno dovolj mane, za dosego taktične premoči na bojišču. Izkoristi prednosti svojih živali, pametno trguj s surovinami. Raziskuj, a se včasih tudi zvito ustavi. Kdajpakdaj tudi gverila in vohuni prinesejo končno zmago. Kaosa se loti z disciplino, ne zasleduj nasprotnika, ki hlini beg, ko si blizu se kaži daleč, ko si daleč, se kaži blizu in vedno poslušaj mojstra Sun Zija: »Lahkomiselnost vodi v uničenje, strahopetnost v zajetje, človekoljubnost v težave. General s temi napakami je smrt za vojno.«

sreda, 14. januar 2015

ALARM

Literarno-umetniško društvo Tysona FaF 12 predstavlja:

VELE OBČNI ZBOR 2015

ki se ima zgoditi v soboto, 24. januarja 2015, ob 16:00, tik preden se noč nardi, trajal pa bo do ure, k se ji reče tri! Čičota bomo zmagal mi! Ej, bi, si, di! Lokacija: BHL.

Programski del je nujen in bo dolgočasen. Obsegal pa bo naslednje točke:
1. pljusi in minusi vodstva ter morebitni predlogi članov o zamenjavi funkcijonarjev in sankcijoniranju teh preko disciplinske komisije,
2. morebitni predlogi k izboljšavi aktov in statuta TFF 12,
3. pregled dosežkov društva v letu 2014 (prinesite nekaj za pod rit, ker bomo tu veliko govorili),
4. razburljiva razprava o predlogu programa na občinskem razpisu 2015, debata o ostalih projektih in o financah, ki bodo v letošnjem letu blazne,
5. letni popis članov in pobiranje članarine (pripravite denar, ker smo revni),
6. tajna točka,
7. razno,
8. tradicionalen aplavz Driskyju Bare-ass-ovskemu, za izjemno vodenje društva v njegovem prvem uradnem koledarskem letu. Jahalke, pripravite modrce.

Za glasbo bodo skrbeli črički, imeli pa bomo tudi živo branje provokativnega tria Bibič-Kovič-Šalamun. Hostese bodo, a jih ne sme nihče odpeljat domov.


Ob prvem znaku nerganja, bosta Gozdni Sadež in Satirični Rosomah povzdignila glas in potem ne odgovarjamo več za noben počen bobnič. Če kdo misli, da se hecamo, naj še enkrat poudarimo, da gre za skrajno zaresno zadevo, ki zahteva ogromno popite pijače, da se jo razume.

Ker je dogodek javne narave, so dobrodošli vsi, še posebej morebitni bodoči pisuni. Za njih akcijska cena Short-term Memory Lossa. Nafukatorji lahko ostanejo doma in se za službo javijo po ustaljeni poti. Edina skupina ljudi, ki ni lepo vabljena, so novinarji. Vrat jim ne smemo zapreti, a naj pomnijo, da jih bo Bacek Jon ves čas grdo gledala. Prav tako njen bodyguard.

Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Sobota.

ponedeljek, 12. januar 2015

"čist skoz"

Vse se preobrača. Vse se vrne na svoje mesto. Vedno se vse konča in vse začne. In ko te vleče v nič, si vse. Ko si vse, si bližje niču, kot bi si sploh lahko zamislil. Nikoli ni ničesar konec. Vse je vse. Takšne misli se mi porajajo, medtem ko te držim za rit in ti težim, da mi moraš povedati, kolikokrat si si jo zrajcala name. Optimist pa tak, saj vem, da nisem edini moški, saj vem, da nisem njen bog, čeprav se včasih tako počutim. Ona pač igra zraven. Ona se pač napravlja, da ne ve, za kaj gre. So tiste, ki se rade delajo punčkaste in čakajo, da jih zgrabiš. V resnici pa prasičke lovijo svoje moške prikrito in z močjo, z nadvlado, s perverzijo uma. Če si pameten, ne izstopaj iz svoje glave in ji verjemi, če ne se boš zapletel v mrežo, iz katere ne boš našel izhoda. Samozavestno jo boš lahko le še zapustil. Pa še po tistem boš čez pol leta s polnimi jajci javkal, da ti nikoli ni bilo jasno, kako si se zatrapal, kaj kurac, ljubil si jo. In če je ljubezen vse, potem si sam nič. Nič je pa zopet začetek, samo ne ljubi se ti naprej, ko pa se spominjaš sladkih sokov omame, ki si jih pil iz nje. Komu se pa ljubi vstati iz postelje po pofukljivih sanjah s sladkobo čarne enigme. Pa se obrneš k zdravilu, ki so ti ga Slovenci opisali kot vsemožnega; ko si srečen – piješ, ko si žalosten – piješ, ko ti je dolgčas – piješ, ko proslavljaš – piješ. Zato pač piješ. Poslušaš neko žensko, kako zmerja svojega, ki ga pri slabih štiriindvajsetih ne spravi več pokonci. Očita mu, da ne verjame vanjo, da si misli, da ni zmožna pofukati dveh naenkrat. Ženska je pač prepričana o sebi in takšnih plitkih obsodb ne bo poslušala. Poslušaš drugo, ki se pritožuje, da nje pa njen sploh noče več nategnit, da se ne počuti več seksi, da je mislila, da moški bi pa »čist skoz«. In se ji je sesul svet, ko si je nase navlekla fena trilogij in zmajev. Pa tako dobro jo je znal nategnit tisti njen tečni bivši, med orgazmom jo je treslo in vse rjuhe je imela pogrizene. Naslednji dan prisluhneš še temu, kakšen si bil ta večer, kako si takratke zlival za hrbet, motil ženske in njihovo dostojanstvo. In se (spet) nedolžno vprašaš, čemu si pil. Premagaš tesnobo, stopiš čez prag hiše. Pogledaš tisto lipo, ki te gleda že deset let v vseh možnih stanjih, ob vseh možnih urah, in se ji opravičiš, kot prava slovenska kuzla pa ne reče niti besede in te lepo pusti samega s sabo in s slabo vestjo. Cankarjanska vzgoja je močna stvar, jebi ga.


ponedeljek, 5. januar 2015

KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO

Humoristična zgodba, ameriška pogruntavščina. – Njene značilnosti in ločitev od komične in premetene zgodbe.

Ne trdim, da vem, kako pripovedovati zgodbo, kot bi se morala pripovedovati. Trdim le, da vem, kako bi se morala biti pripovedovati, saj sem se na skoraj dnevni ravni že leta srečeval z največjimi mojstri pripovedovanja.

Več je tipov zgodb, a le en resnično težak tip – humoristična zgodba. Večino časa bom govoril o njem. Humoristična zgodba je ameriška, komična zgodba je angleška, premetena zgodba je francoska. Humoristična zgodba se zanaša na način pripovedovanja; komična in premetena zgodba se zanašata na njeno vsebino.

Humoristično zgodbo je moč vleči v neomejenost, lahko se izgublja naokoli, kolikor jo je volja in nobene potrebe ni, da prispe do konkretnega cilja; toda komična in premetena zgodba morata biti kratki in se končati s sporočilom. Humoristična zgodba nežno vre, druge zgodbe izbruhnejo.


Humoristična zgodba je strogo gledano produkt umetnosti – visoke in občutljive umetnosti – in le umetnik jo lahko pripoveduje; za pripovedovanje komične in premetene zgodbe ne potrebujemo nobenega umetniškega čuta; kdor koli jo lahko pripoveduje. Umetnost pripovedovanja humoristične zgodbe – razumite, s tem mislim na govor, ne pisano besedo – je bila ustvarjena v Ameriki in tam je tudi ostala doma.

Humoristično zgodbo se pripoveduje resno; pripovedovalec se trudi po najboljših močeh, da bi zakril dejstvo, da je na njej kar koli smešnega; pripovedovalec komične zgodbe pa po drugi strani že na začetku najavi, da gre za eno od najbolj smešnih stvari, ki jih je kadar koli slišal, nato pa z nestrpnim zadovoljstvom preide k vsebini in je po koncu pripovedi prvi, ki se začne smejati. In na vsake toliko, če je bil pri pripovedovanju uspešen, bo tako zadovoljen in srečen, da bo ponovil »keč«, se obračal od enega obraza do drugega, nabiral aplavze in nato stvar še enkrat ponovil. Za opazovalca je vse skupaj patetično.

Zelo pogosto, seveda, se bo tudi bujna in razbita humoristična zgodba zaključila s kečem, sporočilom, foro, kakor koli to želite poimenovati. Takrat mora biti poslušalec na prstih, saj bo v večini primerov natančni pripovedovalec preusmerjal pozornost, tako da bo keč podal, kar se da priložnostno, brezbrižno in neopazno, s pretvarjanjem, da sam niti ne ve, da gre za keč.

Artemus Ward je s pridom uporabljal ta trik in ko je poslušalstvo zapoznelo dojelo štos, je le z nedolžnim presenečenjem na obrazu gledal naokoli in spraševal, kaj je povedal tako smešnega. Dan Setchell je ta trik uporabljal še pred njim. Nye in Riley ga uporabljata še danes.

Pripovedovalec komične zgodbe pa se keča ne ogiba; vrže ga poslušalcu v obraz – vsakič. In ko svojo zgodbo natisne – v Angliji, Franciji, Nemčiji, Italiji – ga postavi v poševni tisk, za njim zapiše kakšno oslovsko ločilo in ga nemalokrat celo pojasni v oklepaju. Vse to izpade izjemno depresivno in sili umetnika k opustitvi satire in manj stresnemu življenju.

Naj vam najprej ponudim primer komične metode. Uporabil bom anekdoto, ki je bila popularna po celem svetu zadnjih dvanajst ali petnajst stoletij. Pripovedovalec bi jo povedal takole: