ponedeljek, 16. marec 2015

TAKO ZDOLGOČASENO JE NAVRGLA NOGE V ZRAK

Tako zdolgočaseno je navrgla noge v zrak. Niti ji nisem kaj pomenil tisti trenutek niti ji ni bilo mar. V svojem svetu je trgala listke z omare polne blodenj in bolečin. Celo leto je že bežala pred svojo preteklostjo, a ji vendar ni znala ubežati. Tam je bila. Tam jo je grizlo, tam ji je lezla izpod nohtov. V tistih zdolgočasenih nogah, ki sem si jih prisvajal, je bilo tako malo resnice, da so izginile še one same. V svojem dihu sem zapazil tesnoben strah in nervozo. Občutek sem imel, da bom crknil kar tam na mestu.

Pa nisem. In njene noge so bile še vedno v zraku. Meni pa ni bilo nič kaj bolj jasno, ali misli resno ali je vse skupaj le še ena zabloda, igra, izpoved, ljubezen. Pogledal sem tja, kjer se je skrivalo tisto čudo, ki je ubilo že stotero moških in bo slej ko prej še mene. Tam se je zedinila tista ena resnica … Ta svet ni niti malo moj. Ta svet je njen. Iz te resnice, iz tega sveta se lahko le še odstranim.


Ni komentarjev:

Objava komentarja