KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO. ZLATA ROKA

… se nadaljuje …

Pred daunimi časi je biu pošastno nesramen člouk in živeu je v preriji, daleč stran od vseh, razen od žene, ki je živela z njim. In potem je en dan žena umrla in on jo je uzeu in nesu ven in jo zakopau. Imela je pa njegova žena zlato roko – čisto zlato od ramena nauzdol. On je biu res pošastno nesramen – pošastno – in tisto noč je slabo spau. Res je hotu tisto zlato roko zase.

Ob polnoči mu je b'lo dost premetavanja po post'li in je ustau, res, in je uzeu svečo in skoču ven, čeprau je snežil in ženo odkopu in ji uzeu zlato roko; skriu je glavo pred vetrom in začeu broditi in broditi in broditi skoz sneg. Potem se je pa kar naenkrat ustavu (tu naredimo izrazito pavzo, nadeni si zmeden pogled in se delaj, kot da napenjaš ušesa). Uskliknu je: »Moj BOG! Ka je zaj to!«

In je poslušu – in poslušu – in veter je zašumeu (stisni zobe in posnemaj vetrovo šelestečo pesem): »Bzzz-z-zzz« - in potem se je obrnu, kjer je prej kopu po grobu in slišal glas! Slišal je glas, ki ga je težko loču od vetra: »Bzzz-zzz–K-d-o--i-m-a—m-o-j-o—z-l-a-t-o—r-o-k-o?–zzz-zzz–K-d-o i-m-a m-o-j-o z-l-a-t-o r-o-k-o!« (Zdaj se začni divje tresti s telesom.)

Začeu se je tresti in šklepetati: »Moj … moj BOG!« In veter je ugasnu svečo in sneg in led sta se mu zažirala u obraz in mu naletavala naravnost u grlo in zabrodil je dl'e proti domu, skorej bi umru od strahu – in kma'u je ponovno zaslišu glas in (pavza) glas je hodu za njim: »Bzzz-zzz-zzz--K-d-o—i-m-a m-o-j-o—z-l-a-t-o—r-o-k-o!«

Ko je pr'šu do vrat, je še enkrat zaslišu glas, zdej bližje in kako hodi za njim – kako hodi za njim skoz temo in sneg (ponovi glas vetra in besede). Ko je stopu v hišo, je člouk zdrveu po stopnicah v spaln'co in se vrgu v post'lo in se pokriu čez obraz in ušesa, ležu tam, se tresu in šklepetau – in tam deleč zuni je slišu glas še enkrat! – in bližal se je! In potem (pavza, bodi začuden, naprezaj ušesa) –tup—tup—tup—je nekaj hodil po stopnicah za njim! Potem je slišu škrip kl'uke in začutu je, da je v sobi!

Potem je začutu, da stoji ob post'li! (Pavza) Potem – je začutu, da se sklanja nad njim – in zman'kalo mu je glasu, da bi zavpiu! Potem – potem – potem je začutu nekej strašno hladnega, kako ga boža po vratu! (Pavza)

Potem je slišu glas, tik ob svojem ušesu: »K-d-o i-m-a m-o-j-o z-l-a-t-o r-o-k-o?« (To moraš izustiti čimbolj mrtvo, ampak obtožujoče; nato vztrajno in impresivno zri v pogled najbolj oddaljenega poslušalca – če le gre, dekleta – in dopusti svoji strašljivi pavzi, da doseže svoj učinek. Ko se v sobi nabere ravno dovolj suspenza, skoči proti tistemu dekletu in zakliči: »Ti jo imaš!«)

Če ti bo uspelo pavzo tempirati ravno prav, bo zacvilila kot miš in skočila naravnost iz čevljev. Toda moraš pravilno tempirati pavzo; in ugotovil boš, da je to nekaj najbolj težavnega in frustrirajočega in negotovega, kar si kadar koli skušal storiti.

Naughtius Maximus