Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali
tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem
sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so
bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar
naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni
prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju
moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih
začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že
znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak
barbari.
Ko se nam je uspelo sporazumeti, kam se namenjen, je nastala
kratka tišina, voznik in sopotnica sta se spogledala in mi ponovno začela nekaj
razlagati. Razumel sem zgolj toliko, da sta s svojim prašnim in z blatom
ošpricanim Citroenom AX namenjena v mojo smer, zapeljeta pa me lahko le kakih
petnajst kilometrov, potem pa zavijeta proti domu. Bilo pa je še nekaj. Še neka
nejasna informacija glede mojega cilja, časa in dela. V tem, ko sem poskušal
dešifrirati »eno dolgo besedo«, kot mi je takrat zvenela francoščina, je mimo
nas šopnil šlepar, grobo zazibal malega AX in nam dal vedeti, da je čakanje na odstavnem
pasu, ne glede na to, kako širok je, ob takole hitri cesti odlična priložnost
za tragedijo. Ošinil sem prašni zadnji sedež Citroena, si med plastičnimi
kantami in lesenimi Jaffa gajbicami napravil prostor, da bi si kar najlažje
razjasnil informacijo v naslednjih petnajstih kilometrih.
Tisti čas so namreč ob obalah severne Španije divjala
strahovita neurja, ki so nehvaležno obliznila tudi francoski Bayonne, od meje
oddaljen zgolj kakih 50 km. Ob svoji hiši pa je moj komični par imel precej
obdelovalne zemlje, na katerih so se bohotile velike tople grede. Pravzaprav
mali toplotni hangarji, katerih polivinil na aluminijastih rebrih je odlično
lovil ves srd narave. Vesela sta bila, da ste me pobrala, saj sta potrebovala
dodaten par rok, ki bi pomagal pri pospravljanju razdejanja. Poleg tega sta v
roku štirih dni načrtovala obisk hčerine družine – kam drugam kot v 300 km
oddaljeno Ville Rouge z uradnim imenom Touluse, ki sem ga želel doseči. No-brainer,
kot bi se izrazili barbari. Če se popotnik česa razveseli po dolgem času
vandranja, so to topli ljudje, domača kuha in tiho upanje, da bo nekdo pokazal,
kje sta tuš in pralni stroj. Če pri tem za njegovo delo obljubijo še plačilo,
so pa vsa filozofiranja o svobodnem duhu v hipu pozabljena. Malce vpetosti po
tednih na poti človeku pravzaprav godi. Dolgin je spet nekaj zaklel čez otok
tam na severu, njegova boljša polovica pa je le zavzdihnila in se skozi
zamazano okno ozrla na polja in palme, ki so hitela mimo.
Zavili smo z glavne ceste in se kaj kmalu znašli na kolovozu
sredi pokrajine, ki se je raztezala vse do, no, kjer se je začela dvigovati v
predstražo Pirenejev, ki so se zabadali v sveže, oprano nebo – prav tisto nebo,
ki se je pred parom dni razpizdilo za vse solde in povzročilo vsakršne
nevšečnosti – med drugim tudi blato, v katerega sem zaplužil takoj, ko sem nogo
pomolil iz avta. »Hm, ene škornje ti bomo zrihtal,« se je v moje gojzerje
zagledala glava hiše, prav tako pa žena, ki mi je urno pokazala, kam se takšni
čevlji odložijo, da slučajno ne potacajo kuhinje. V sprejemnici, kjer običajni
ljudje sprejemajo običajne prijatelje in običajne sosede za običajno mizo z
običajnimi skodelicami in običajno kavo, so me toplo pozdravile palme, mesojede
rastline, praproti, fikusi, kaktusi, zelišča, rože in vse mogoče vrste zelenja,
ki ga nisem razločil takrat, še manj pa se ga spomnim zdaj. Običajni ljudje
ponavadi tudi ne pobirajo štoparjev in jih vabijo v svoje hiše. Preveč bi jih
bilo strah sekir, mačet in bejzbolskih kijev, s katerimi bi jih ubil med spanjem.
Nasprotno, takle neobičajen človek s štrenastimi sivimi kodri, človek bi ga
zamenjal za profesorja, ti v roke pahne motorko, razloži potek dela potem pa na
rahel ugovor, da tega pa res še nisem uporabljal, skomigne in ga s popolnim
zaupanjem zavrne: »Ma sej bo šlo. Samo pazi da se ne urežeš.« »Urežeš? Pizda,
niso glih škarjice za nohte!« Tako sem zadevo zakurblal in se lotil ovijalk, ki
so se oklepala podrtih dreves. Kmalu sem za hrbtom začutil zgrožen pogled
profesorjevega vajenca, čigar obraz je izražal prepričanje, da se bo vse skupaj
končalo v krvavem duhu raztelešenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar