MYRTYL KYMBYT: TONE ŠKRJANEC IN PREDLOG ZAKONIKA NEOPOEZIJE

Vrata so se zaloputnila za možmi postave, ki so v sterilno belo sobo privlekli Škrjančevega Toneta, hudo premikastenega, kot se za policijo tudi spodobi. Kljub jezi, ki bi ga lahko upravičeno prevzela, je ostal miren in bil pripravljen sodelovati: »Mi je zdaj dovoljeno izvedeti, zakaj sem tu, gospoda?«

»Najprej boš podpisal te papirje in se zaobvezal … «

»Razumem,« jih je prekinil pesnik, »ničesar zlega mi niste storili in kar koli se dogovorimo, ostane v tej sobi.«

»Fanta je srečala pamet. Morda ne bi bil tu, če bi se rokoval z njo, ko si pisal Sladke pogačice.«

Predali so mu z drobnim tiskom popisan list, kamor je pristavil datum in nečitljive čačke, nato pa se je zazrl v ledene oči treh petard, ki so bile tik pred eksplozijo: »Sedaj pa, ko so formalnosti za nami, kakšno konkretno, prosim.«

Ko mu je prva konkretna priletela okoli ušes, se je zavedel, kako nespametno se je v pravni državi pogovarjati v metaforah. Dva od taplavih sta mu še malo pobarvala obraz, tretji pa je iz žepa povlekel nov sveženj papirjev in začel brati: »G. Škrjanec, obtoženi ste številnih kršitev Zakonika neopoezije, ki ga je predlagal najvišji organ LURS-a, Vrhovni svet BMRS (Bare-ass-ovsky, Maximus, Rosomah, Sadež), ureja pa zdrav način pisanja te najlepše, prešernovske, obrti. Ker ste sami umetniki v preteklosti preko številnih kanalov dokazovali, kako si umetnost zasluži mesto nad vsemi organizacijami sveta, je bilo sklenjeno, da se novi zakonik nad vami izvršuje brez potrebne odobritve katerega koli državnega organa. Ali zanikate obtožbe?«

»Verjetno ne, čeprav moram priznati, da še vedno ne vem, o čem konkretno je govora.«

BUM. Nekaj konkretnih kasneje je tisti izmed trojice, ki je znal brati, nadaljeval: »V vseh primerih kršitev gre za splošno obtožbo pisanja vzvišene poezije, arhaičnega sindroma pesnika, ki se postavlja nad družbo in se predstavlja kot njena elita in izrablja besedne zveze, ki zgolj lovijo oz. potencirajo t. i. osovraženi in pretenciozni cool količnik v namene samopropagande. To zanikate?«

»Seveda zanikam, že sama besedna zveza Sladke pogačice menda nakazuje … «

»Tišina,« ga je neusmiljeno prekinil kifelj, »bodimo bolj konkretni.« BUM. »Hvala, kolega, bodimo torej bolj konkretni. Obtožba leti na vaš poskus pisanja pornografske poezije. Vam je kaj bolj jasno, na kaj se sklicujemo?«

»Niti približno.« BUM.

»Res ne?«

»Res ne.« BUM

»Torej zanikate, da v pesmi Kseroks, kjer zapišete verze:

Pogreznjen v fotelj skozi okno opazujem to,

kar danes imenujem džungla. Če ne bo

nikogar drugega, bodo zalegle tudi ptice.

Potem bo to pač takšna džungla. Ptičja.

Ves čas ponavljam: luknja, luknja, luknja.

Želite zbuditi pozornost Lobija z navezovanjem na standardizirano podobo cock-foresta – gozda tičev in analnih odprtih – subtilno imenovanih zgolj 'luknja'?«

»Seveda zanikam. Po vaše torej z nekimi plehkimi metaforami združujem oba konca gejevskega spolnega odnosa za hitro priljubljenost pripadnikov LGBT skupnosti? To je absurdno. Izrabljati nekakšne diznijevske postopke ščegetanja človekovih seksualnih senzorjev za promocijo poetike se zdi dokaj jalovo početje. Kako naj pesnik sploh upa, da bo eden od petih ljudi, ki bo sploh prebral njegovo zbirko, nimfoman – z zelo specifičnimi fetiši, če smo že pri tem?«

»Tišina! Kolega, prosim.« BUM. »Hvala. Če prav razumem, zanikate torej tudi, da v pesmi Vedno lepota verzi:

Neka ženska

globoko nagnjena

skozi okno nastavlja

govorijo o … «

»Prosim, nehajte.«

» … da čez nekaj strani v pesmi Kruh in voda z verzi:

Danes bi si zaželel,

da me čvrsto in brez

vsakih pomislekov

objameš s svojima

nogama. Okoli vratu

hočete celemu svetu dopovedati, da obvladate bizarne kamasutrske pozicije … «

»Blage nimam, Kamasutre nisem še nikoli odprl.«

»Še huje, torej, porniče obvladate navkljub neprebiranju indijskih mojstrov.«

»Vam, gospodje, spolnost vse preveč hodi po glavi.«

»Kolega, eno konkretno, prosim.« BUM. »Hvala. Meni, gospod Škrjanec, spolnost sploh ne hodi po glavi. Lahko se o tem pozanimate pri moji ženi, vam bo takoj potrdila moje besede.«

»Opažam, da se obsodbi ne bom mogel izogniti. Lahko vsaj vidim zakonsko podlago, po kateri me velecenjeni Vrhovni svet obsoja te blasfemičnosti?«

»Videti je iz strogo zaupnih razlogov ne morete, lahko pa vam člene zakonika preberem.«

»To bi bilo skrajno dobrodošlo.«

»2. odstavek člena o Razkroju poezije pravi:

in potem pride

ena o ljubezni

iz spoznanja

vedno pride

poezija iz spoznanja

in pravi

podtekst pravi

pravi podtekst pravi

zapustil si me in majhnega tiča imaš

zapustil si me ker imaš premajhnega tiča za mojo

ogromno

užaljenost

se vam sploh sanja, kaj ta člen odreja?«

»Niti najmanjše ideje nimam.«

»Kolega.«

»Eno konkretno, prosim?« BUM.

»Veseli me, da sodelujete. Še eno konkretno za bistrega poeta.« BUM. »Ne bom vam jaz solil pameti o poeziji, gospod Škrjanec, pustil bom, da vam zadeve obrazloži sam Vrhovni svet. Kolega, prosim pokličita modroste v sobo.«

Policista, z že čisto oteklimi členki na pesteh, sta odprla vrata sterilne sobe in odšla za vedno. Tišina je prepojila prostor, da je obema možakoma postalo precej mučno gledati drug drugega v obraz. Nato je vstopila četverica jezdecev in če je to sploh bilo možno, je postalo v sobi še bolj mračno.Trobente in pečati in to. Fantje so odslovili gobčnega oficirja in zasedli stole za mizo. Razdelili so si papirologijo, ki je popisovala pesnikove zločine in po kratkem predstavitvenem uvodu je spregovoril dr. Drisky, njihov vodja:

»Kolega Rosomah, prosim, recitirajte o Intelektualni poeziji, prosim vas.«

Jezdeci so si izmenjaje predajali besedo, citirali Zakonik in kazali na Škrjančeve verze. O tem, kako se nič ne dogaja in je vse skupaj eno samo navajanje informacij večno izvzetega subjekta. O revolucijah in živalskem komunizmu, ki obuja neko na praznini utemeljeno nostalgijo. O zeleni barvi- O verzih »Globoko zarežem / z jezikom. / Večer prihaja počasi. / Ženske se slačijo,« (Vrana). O cigaretah. O Irski in Toskani in Copacabani in geografiji.

»Smem prekiniti, svetniki? Če prav razumem, bom – neizbežno – kaznovan, ker očitno pišem prav tisto, kar vam ni všeč?«

»Prosim?« se je iz zanesenosti zdrznil Gozdni Sadež, »ah, ja, Sladke pogačice. Pravzaprav, gospod pesnik, smete svobodno oditi.«

»Kako?«

»Takole, po trohejsko, adieu.«

»Ne razumem.«

»Ni česa razumeti. Pustite nas za kakšno urico, da modrujemo, potem bomo vsi srečni in mirna Bosna.«

»Niste resni.«

»Seveda nismo. Toda tako je. Vam reklama, da ste ogrozili samo oblast, nam opravičilo, da vlečemo plačilo, oblasti pa izgovor pred javnostjo, da poezijo hkrati podpira in razume. Volk sit, kozli celi.«

»Ne, ne, ne, to ni mogoče.«

»Seveda je mogoče. Kaj mislite, da počnemo ves ta čas? Nič in hkrati vse. S tem, ko smo obesili kopico grehov na vaše besede, smo legitimirali tako poezijo kot kritiko pred očmi vseh 99-ih procentov, ki že dolgo ne razume, kaj piše v slonokoščenih knjižicah brez detektivov in BDSM-ja.«

»Mnogo raje sem vas imel, dokler so me tepli zavoljo mojih prekoračitev vaših brezsmiselnih meril.«

»Jasno, kako ne? Toda ne nam zdaj trditi, da se vam ni sanjalo, kako literarna kritika zgolj kopico intelektualizmov trpa v napihnjene sestavke, z namenom zamaskirati dejstvo, da sama v resnici ne razume literature. To je vendar popoln, lahko bi rekli literarni, konstrukt. Kakšni kriteriji nekaj. Če bi imeli kakšne kriterije, ne bi kritizirali.«

Pesnik je razočarano vstal in še zadnjič ošinil kvartet s pogledom: »Če bi bil malo mlajši, bi vam vsem prisolil eno krepko.«

»In če bi bili mi malo starejši, bi s spoštovanjem nastavili lica. Zdaj pa prosim, pustite nas delati. Bo še kateri od modrih pomislil, da se borimo za isto stvar.«

Vrata so se odprla in če so besede priletele na pravo mesto, nihče ne more biti prepričan, kaj naj si misli.

Naughtius Maximus