ponedeljek, 6. julij 2015

NOGOMET V IGRI, IGRA V NOGOMETU

Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane resničnosti, kot je poznamo danes. The Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo, nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi.

Da je simulacija lahko tako resnična kot naša domnevna resničnost, seveda ni nič novega. Redni bralci se bodo spomnili, da smo o tem že pisali na primeru Vonnegutovega Zajtrka prvakov. Tudi Phillip K. Dick se v svojem opusu redno zateka k takšnim in drugačnim vzporednim resničnostim, najslavnejši primer pa verjetno prihaja izpod prstov Douglasa Adamsa in njegovega Štoparskega vodnika po galaksiji, kjer je celoten planet Zemlja samo orjaški računalnik, organska matrica, ki bo tekom milijard let natanko preračunala in specificirala večno vprašanje Življenja, Vesolja in sploh vsega (odgovor seveda že poznamo: to je znamenita številka 42).


Morda ne bi bilo slabo, če idejo razširimo in ji dodamo še kakšno misel iz sveta žlahtnih imen. Jean Baudrillard v svojem temeljnem delu Simulaker in simulacija postavlja tezo, da živimo v svetu podvojitev. Simulakri, torej simboli in znaki, so bili v predmoderni dobi namenjeni temu, da resničnost zastopajo, a so jo (v času industrijske revolucije) najprej izkrivili in končno celo izrinili (za to okrivi pozni kapitalizem in postmodernost). Realnosti, kot je poznamo, že dolgo ni več, a tega seveda ne moremo opaziti, ker živimo v simbolnem svetu, tj. svetu množičnih medijev. Človeška izkušnja je tako le simulacija neke pretekle resnice, ki je ne moremo več spoznati.

Ideja filma Matrica je nastala po navdihu ob branju Baudrillardove knjige in jo tudi odkrito pokazala v enem od prvih prizorov.

Analogija med deloma je površna, a nezgrešljiva; Matrica je simuliran svet, ki prikriva in izpodriva dejansko Resnico svojim prebivalcem in tudi njihove izkušnje v tej simulaciji so samo pretveza, ki jim preprečuje, da bi odkrili svoje dejansko stanje. Brata Wachovsky sta simulacijo vzela za ščepec preveč dobesedno, a če v film namotate še nekaj spektakularnih pretepov, Alico v čudežni deželi in Sveto pismo, dobite enega najvplivnejših sci-fi filmov sploh.

Če bi rajši videli resnično potrditev Baudrillardovih teorij o simulakrih in simulacijah, si brez težav lahko pomagate kar s simulakri samimi. Morda najbolj osupljiv primer najdemo v računalniški seriji špilov Football Manager. Zadevščina je, kot pove že naslov, simulacija dela nogometnega trenerja, kjer prevzamete neki klub in upravljate s prestopi in strategijami na igrišču. Igra je postala zloglasna po neverjetnih detajlih (v njeni bazi klubov in igralcev najdemo popisane vse nogometne profesionalce do zadnjega rezervista in pomočnika trenerja v drugi slovenski ali afganistanski ligi) in po neverjetni požrešnosti (čeprav vsebuje le za ščepec grafike, bo golo preračunavanje stotisočev akterjev in situacij pobralo ves računalniški pomnilnik). V zadnjih sedmih letih se je igra izpopolnila do te mere, da jo uporabljajo celo resnični klubi, ki namesto v poročila svojih skavtov iz Brazilije rajši pokukajo v vsakoletno osveženo bazo igre, ki po vzoru Stasija sledi vsem obetavnim nogometašem od petnajstega leta dalje. Več trenerjev je celo priznalo, da jih je ravno igra navdušila za nogometno strategijo in jih naučila prvih osnov vodenja ekipe.

Vpliv igre je v zadnjih letih postal občuten tudi na področju samega športa (kar ob branju tega članka res ne bi smelo biti presenečenje). Novinarji in spletne strani se vedno redkeje zadovoljujejo s popisom rezultatov in dogajanja na igrišču, namesto tega rajši objavljajo poglobljene analize posameznih taktik in igralcev. Namnožile so se množice nogometnih strokovnjakov in svetovalcev na televizijskih zaslonih. Najbolj osupljiva pa je sprememba diskurza, ki se je odvila v zadnjih letih. Football Manager je nogometaše na igrišču dolgo časa ločeval zgolj po poziciji na igrišču – običajnim napadalcem, vezistom, levim in desnim krilom in branilcem je dodal še napadalnega in defenzivnega vezista ter libera. Temu dejstvu so sledile tudi TV ekspertize in nogometaše redno klasificirale na tak način.


Potem pa je v Football Managerju 2006 treščila bomba – igralce so kar naenkrat prerazporedili po vlogah na igrišču, ki so seveda bistveno številčnejše. Tako je nastala cela armada poimenovanj, od katerih jih nekaj sploh ni bilo nikoli del nogometne igre. Wayne Rooney je namesto etikete napadalca dobil oznako »deep-lying forward«, Ronaldinho ni bil več napadalni vezist, temveč »advanced playmaker«, Makelele pa »anchor man« itd. Publika, ki si sicer komaj zapomni, kaj je jedla za včerajšnje kosilo, je skozi igro nenavadno hitro osvojila kompleksne razporeditve. In pričakovano so to storili tudi nogometni eksperti v časopisih in na televiziji. Xavi kar naenkrat ni bil več vezist, ki igra za Messijem in pred Edmilsonom, ampak je postal »globoki plejmejker«, čigar naloga je prejemati žogo na sredini in jo oddajati na krila, ne da bi se sam vključil v napad. Pogled na nogomet se je za vselej spremenil.

Očitno je postalo, da so nogometni navdušenci bolj zaupali igri kot lastnim očem. Z odprtimi usti so doma zrli v računalniške ekrane in brali ocene posameznih igralcev, da so potem lahko v baru razlagali svoje ekspertize in polemizirali s facami strokovnjakov na TV-jih. Football manager je raji ponudil možnost, da je diplomirala iz svojega najljubšega športa. Kar je še huje – nogometno igro (tisto na igrišču) je nemogoče gledati v takšni luči, kot ste jo videli pred dvajsetimi leti, ko je šlo za 11 ljudi, ki brcajo žogo. Strategije in taktike so postale osrednji fokus nogometa. Četudi niste v življenju pognali Football Managerja, obstaja velika verjetnost, da jo je igral komentator na televiziji ali pa celo trener in igralci na igrišču. Slej ko prej smo vsi nogometni navdušenci začeli govoriti isti jezik – jezik računalniške igre.

In zato, dame in gospodje, ima Baudrillard morda vendarle prav – nogomet na televiziji je postal simulaker, ki se z veseljem sklicuje na romantiko igre iz njenih zlatih časov, a z njo nima prav nobenega stika. Morda se vam zdi, da je igra-simulacija ostala enaka. Morda se vam zdi, da je materialna baza nogometa – žoga, igrišče, nogometaši, štange – preveč očitna, da bi jo lahko izkrivili. A danes je nogomet igra neštetih številk in formul, igra kompleksnih postavitev od 4-2-3-1 do 4-1-4-1, igra podrobnega delegiranja vlog in igra neštetih denarnih izmenjav za cenjene igralce. Je spektakel, ki transcendira športno sfero in vije svoje lovke po ekonomiji, politiki in moralni filozofiji. Iz te simulacije ni več mogoče izstopiti. Niti se ni več mogoče vrniti v čas Peleja in ostale brazilske druščine, kajti tudi njihove tekme se igrajo z natanko opredeljivim taktičnim planom in postavitvijo (4-2-1-3). Kdo pravi, da je Bobby Charlton neponovljiv? Football Manager ga zlahka simulira.


Preostane vam samo še to, da si naložite igro. Kajti igre so zato, da se igrajo; in pravi nogomet se že dolgo ne igra na nogometnem igrišču, ampak na zaslonu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar