ponedeljek, 03. avgust 2015

SREČNO KEKEC

Že dolgo je očitno, da so iskrice novih mitologij, priredb in post-mortem nadaljevanj preskočile meje Tihega oceana. Potem, ko je tudi Evropo preplavil val trilerjev in fantazijskih trilogij in ko J.K.Rowling že piše nove dele Harryja Potterja, je le vprašanje časa, kdaj bo tudi nekdo v Sloveniji zagrabil bika za roge in se poslužil enega od tovrstnih receptov za veliko uspešnico. Adam Heine je debitant, ki se je odločil pograbiti priložnost in vreči svoje ime na lestvico najbolj prodajanih avtorjev, čeprav kljub vsemu našemu trudu še vedno ni povsem jasno, ali svoj debi izdaja pod pravim imenom ali psevdonimom.

Kekec za železno zaveso (2016) je primer dela, ki ruši, subvertira in prevprašuje vse, kar smo vedeli o svojem nacionalnem junaku. Časovno je umeščen v leto 1945, dve desetletji po zadnjem nadaljevanju Josipa Vandota. Kekec opusti svoj otroški vzdevek in se po novem pojavlja s svojim rojstnim imenom Grega (če gre verjeti avtorju, pride vzdevek »Kekec« zgolj iz zgrešene izgovorjave imena »Gregec«, ki jo je zagrešil junakov mlajši brat). Tretjeosebna pripoved redko preskoči s personalnega vidika in preskakuje le toliko, da nam razkrije nekatera zgodovinska dejstva in ozadja, Kekčevo (očitno temačno in mučno) preteklost pa spretno skriva in nam pušča le manjše namige.

Letnica 1945 je seveda preveč potentna, da je avtor ne bi docela izkoristil in podrezal v vedno znova odprte rane in travme, iz katerih se še danes cedi politični kapital. Kekec/Grega se je v boju proti »sovjetskemu vragu«, kot ga sam vztrajno poimenuje tekom zgodbe, priključil enemu od domobranskih bataljonov pod vodstvom Ernesta Peterlina. Po koncu vojne morije se izogne spletki zahodnih zaveznikov pri Vetrinju in smukne nazaj v svojo deželo, ki so jo vmes okupirali komunistični klavci.

Kekec se torej po vojni pridruži Matjaževi vojski v iskanju svoje družine in otroških prijateljev, Gre za eno od tistih idej, ob kateri se bodo številni lopnili po glavi in se vprašali, zakaj se niso tega spomnili že sami. Kekec za železno zaveso pravzaprav kar izziva, da bi ga vzeli v roke: krasi ga znan in že priljubljen protagonist, pereča problematika, napeta zgodba in morje znanih obrazov, ki burijo domišljijo priložnostnih zgodovinarjev. Ne bomo oporekali Heineju, da je podrobno raziskal zgodovinsko ozadje in Kekca odlično umestil v kulturno in politično situacijo štiridesetih let. Lahko pa bi se obregnili ob to, da like razvršča po političnem spektrumu s takšno preciznostjo, da na koncu meji že na stereotip. Tako je Mojca pristala med partizani, Bedanec (Bert Ivanec) se je s svojo brezobzirnostjo prebil visoko v vrhove OZNE, Rožle (Andrej Požlep) pa je po lastni neumnosti pristal v kraljevi vojski (prav njegovo iskanje predstavlja pomemben del zapleta).


Roman je spisan v trinajstih poglavjih, pri čemer pa se ne moremo znebiti občutka, da ima avtor že piše z mislijo na filmske sekvence. Sploh pasažo s Kekcem ob Kočevski Reki je mogoče brati kot tipičen akcijski trenutek, ki kar kliče po ekranizaciji. Pesmice so dočakale primerno preobrazbo, od kratkih in preprostih poskočnic smo po dvajsetih letih prešli k poeziji v kocbekovskem personalističnem slogu, ki z zateženostjo upočasnijo tempo zgodbe takrat, ko Kekec potrebuje nekaj introspekcije. Tudi nasploh velja pohvaliti Heinejev občutek za suspenz in stopnjevanje zapleta, ki bo tudi skeptičnega bralca proti koncu težko pustil ravnodušnega.

Avtor uporablja ravno pravšnjo bero začimb na ravno pravih mestih. Kekec za železno zaveso je žanrsko delo, ki bralca pritegne s suspenzom in mračnim, že skoraj distopično-noirovskim svetom, obenem pa premore dovolj kvalitete za vsaj nekaj od 231-ih literarnih nagrad, ki se podeljujejo v Sloveniji. Hkrati pa v spektakularnem zaključku pušča dovolj prostora za nadaljevanja in vsakršne priredbe. Svojevrsten paradoks je v tem, da bi ga lahko označili za najbolj ambiciozno in hkrati za najbolj povprečno delo v Sloveniji. Kekec za železno zaveso izziva bralca, ko to ni potrebno, hkrati pa ostaja v varnih vodah tam, kjer bi lahko razkril kaj več. Težko bi izpostavili izrazito pomanjkljivost ali presežek v strukturi ali vsebini romana.

In prav zato je Kekec za železno zaveso najverjetnejša slovenska uspešnica. Njen nivo je ravno prav visok, da se bodo vsi bralci počutili izzvane, obenem pa roman ni tako kompleksen in globokoumen, da ga ne bi mogli brati in razumeti manj neuki ljudje. To bo ustvarilo eksplozivno situacijo, ko se bodo o delu izrekali in pametovali vsi od literarnih kritikov do anonimnih maloumnežev na medmrežju. Komentirali jo bodo kolumnisti, zgodovinarji, politiki. Kekcu za železno zaveso je senzacija usojena.

1 komentar:

  1. 'Srečno Kekec' je literarna kritika romana Adama Heineja: 'Kekec za železno zaveso'.

    Drisky Bare-ass-ovsky.

    OdgovoriIzbriši