Vse se je začelo poleti 1980. Maršalovo truplo se še ni dobro ohladilo v
svoji sveži grobnici, ko je ekipa mulcev iz umetniške akademije polepila
Trbovlje s čudnimi slikarijami, ki so napovedovale razstavo in koncert nekega
novega lokalnega kolektiva. Milica je na zahtevo občanov hitro ukrepala – s
plakatov so vreščali ogabni prizori iztikanja oči in debeli, nepravilno
izrisani križi, ki bi jih še najlažje umestili na kakšne zarjavele nemške tanke
iz polpretekle zgodovine. »Nezakonita in neodgovorna raba simbolov« je
obveljala za uradni razlog za odpoved dogodka. Laibach je moral na svojo
priložnost počakati drugje. Našel jo je v Beogradu, ki je v tistem času do
prihajajočih pankovskih valov gojil precej bolj toleranten odnos.
Na drugem koncu planeta je bila situacija za današnjega opazovalca še manj
predstavljiva. Severna Koreja je bila v tistem času še daleč od groteskno
obubožane vojaške baze, kakršna je danes. Njen bruto družbeni proizvod ni prav
nič zaostajal za južno sosedo, prebivalstvo je bilo solidno preskrbljeno in
skoraj vsaka večja vas je imela svojo kinodvorano, v kateri je bilo mogoče
videti obširen nabor domačih in tujih filmov. Če bi lahko takrat izbirali med
življenjem v eni izmed številnih sovjetskih satelitskih diktatur, potem dežela
nad demilitarizirano cono Korejskega polotoka prav gotovo ne bi bila najslabša
destinacija za vas.
Od tu naprej je vse šlo v že znane smeri. Laibach si je čez desetletja
utrdil kožo in ugled; s svojim težko dostopnim izzivalnim slogom je osvojil
prenekatere firbčne poglede doma in v tujini in razširil umetniško dejavnost na
vse strani. Kombinacija avantgarde, vojaških uniform in neosvojljivih ritmov je
očarala ljudstvo, nevajeno provokacij. Na koncerte so hodili akademiki, naciji,
pankerji in sveže pečeni liberalni pusiji iz faksov, ki so si lahko prosto
domišljali, da so »dojeli poanto«. Na drugi strani je zastava Demokratične
ljudske republike Koreje tonila v vse hujše globine. Z nekaj cinizma bi lahko
rekli, da je ubrala podobno pot; tudi oni so samoupravno idilo zamenjali za
avantgardne ideje, vojaško opremo in nenehne provokacije vseh okoli sebe.
Severna Koreja je enako kot Laibach postala predmet zgražanja, posmeha,
fascinacije in preučevanja. Tako kot bi se ob poslušanju Laibacha povsem
upravičeno vprašali, kako jim je uspelo, tako bi se lahko ob primeru DPRK
vprašali, kako so lahko zatavali tako globoko.
In zato, drage dame in gospodje, je koncert Laibacha v Severni Koreji
popolnoma samoumeven dogodek. Nič nenavadnega in nič bizarnega ni v tem, da je
v Pjongjangu nastopila skupina, ki je Severno Korejo uglasbila do pičice
natančno. Škoda samo, da na koncerte v tistih krajih ne hodijo besni
zapostavljeni mladeniči, ampak jara pjongjanška gospoda, ki v deželi
pomanjkanja ne čuti primanjkljajev. Kot bi v ljubljansko Opero pripeljali Ano
Netrebko, dvorano pa napolnili z osnovnošolci.
Nastop slovenske glasbene skupine v deželi brez medmrežja je po domačih in
tujih spletiščih odmeval bolj, kot si je zaslužil. Bizarni stik dveh enigem se
je razpletel brez posebnosti. Tisti, ki so čakali na spektakel, revolucijo in
škandal, so seveda ostali razočarani. Ušteli pa so se tudi tisti skeptiki, ki
so vse skupaj označili kot nesmiselno avanturo; Laibach je zasedel naslovnice
velikih medijev in si prislužil debelo obrobljeno poglavje v CV-ju, kakršnih v
zadnjih letih ni bilo ravno veliko.
Dejansko je šlo za odlično promocijo in nov dokaz, da se dobre skupine znajo
tudi dobro prodati – nekaj, česar domača javnost še vedno ne zna prav ceniti.
Tudi nasploh bi lahko razdelili slovensko percepcijo Laibacha na dve docela
nasprotujoči si videnji. Prvo govori o »Laibachih«, oziroma še enih
ekscentričnih glasbenih pozerjih z neposlušljivo ceneno disko muziko in
brezveznimi priredbami. Za druge je to »Laibach«, eden in edini, nezmotljiv;
svetinja iz dobrih 80-ih, ki je ohranila svojo nedolžnost. Obema držama je
skupno to, da sta pretirani. Laibach ni nerelevanten in ostaja med
najuspešnejšimi slovenskimi »izvozi«; obenem pa bi se bilo nadvse naivno
pretvarjati, da ni izgubil na aktualnosti. Če je propad Severne Koreje vendarle
mogoče dokaj natančno umestiti v čas padca Sovjetske zveze in vzpona juche,
potem je Laibach iz svojih dobrih starih časov polzel zelo počasi. A nekje vmes
se je predrzna skupina umetniških eksploaterjev spremenila v ekipo starcev, ki
snemanje lastnih plat prepušča podizvajalcem, na odru pa svoje komade pridno
prilagaja zahtevam cenzorjev.
Če si torej drznemo skleniti premislek z obrnjenimi besedami samih Laibachov
(prav gotovo bi si sami to želeli), potem smo pri severnokorejskem koncertu
videli velik korak za skupino, a majhnega za človeštvo. Če nič drugega,
predstavlja dobrodošel izziv in novost s strani Laibacha in NSK-ja, ki je v
zadnjih letih vse prevečkrat lovil svoj rep v raznih »jubilejnih« razstavah in neskončnih
rekonstrukcijah lastnih del. A koncert v svojem bistvu ni bil
nič več in nič manj kot promocija – ne pretvarjajmo se, da gre še vedno za
umetnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar