ponedeljek, 24. avgust 2015

TUDI PO LAIBACHIH - LAIBACH

Vse se je začelo poleti 1980. Maršalovo truplo se še ni dobro ohladilo v svoji sveži grobnici, ko je ekipa mulcev iz umetniške akademije polepila Trbovlje s čudnimi slikarijami, ki so napovedovale razstavo in koncert nekega novega lokalnega kolektiva. Milica je na zahtevo občanov hitro ukrepala – s plakatov so vreščali ogabni prizori iztikanja oči in debeli, nepravilno izrisani križi, ki bi jih še najlažje umestili na kakšne zarjavele nemške tanke iz polpretekle zgodovine. »Nezakonita in neodgovorna raba simbolov« je obveljala za uradni razlog za odpoved dogodka. Laibach je moral na svojo priložnost počakati drugje. Našel jo je v Beogradu, ki je v tistem času do prihajajočih pankovskih valov gojil precej bolj toleranten odnos.

Na drugem koncu planeta je bila situacija za današnjega opazovalca še manj predstavljiva. Severna Koreja je bila v tistem času še daleč od groteskno obubožane vojaške baze, kakršna je danes. Njen bruto družbeni proizvod ni prav nič zaostajal za južno sosedo, prebivalstvo je bilo solidno preskrbljeno in skoraj vsaka večja vas je imela svojo kinodvorano, v kateri je bilo mogoče videti obširen nabor domačih in tujih filmov. Če bi lahko takrat izbirali med življenjem v eni izmed številnih sovjetskih satelitskih diktatur, potem dežela nad demilitarizirano cono Korejskega polotoka prav gotovo ne bi bila najslabša destinacija za vas.

Od tu naprej je vse šlo v že znane smeri. Laibach si je čez desetletja utrdil kožo in ugled; s svojim težko dostopnim izzivalnim slogom je osvojil prenekatere firbčne poglede doma in v tujini in razširil umetniško dejavnost na vse strani. Kombinacija avantgarde, vojaških uniform in neosvojljivih ritmov je očarala ljudstvo, nevajeno provokacij. Na koncerte so hodili akademiki, naciji, pankerji in sveže pečeni liberalni pusiji iz faksov, ki so si lahko prosto domišljali, da so »dojeli poanto«. Na drugi strani je zastava Demokratične ljudske republike Koreje tonila v vse hujše globine. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da je ubrala podobno pot; tudi oni so samoupravno idilo zamenjali za avantgardne ideje, vojaško opremo in nenehne provokacije vseh okoli sebe. Severna Koreja je enako kot Laibach postala predmet zgražanja, posmeha, fascinacije in preučevanja. Tako kot bi se ob poslušanju Laibacha povsem upravičeno vprašali, kako jim je uspelo, tako bi se lahko ob primeru DPRK vprašali, kako so lahko zatavali tako globoko.


In zato, drage dame in gospodje, je koncert Laibacha v Severni Koreji popolnoma samoumeven dogodek. Nič nenavadnega in nič bizarnega ni v tem, da je v Pjongjangu nastopila skupina, ki je Severno Korejo uglasbila do pičice natančno. Škoda samo, da na koncerte v tistih krajih ne hodijo besni zapostavljeni mladeniči, ampak jara pjongjanška gospoda, ki v deželi pomanjkanja ne čuti primanjkljajev. Kot bi v ljubljansko Opero pripeljali Ano Netrebko, dvorano pa napolnili z osnovnošolci.

Nastop slovenske glasbene skupine v deželi brez medmrežja je po domačih in tujih spletiščih odmeval bolj, kot si je zaslužil. Bizarni stik dveh enigem se je razpletel brez posebnosti. Tisti, ki so čakali na spektakel, revolucijo in škandal, so seveda ostali razočarani. Ušteli pa so se tudi tisti skeptiki, ki so vse skupaj označili kot nesmiselno avanturo; Laibach je zasedel naslovnice velikih medijev in si prislužil debelo obrobljeno poglavje v CV-ju, kakršnih v zadnjih letih ni bilo ravno veliko.

Dejansko je šlo za odlično promocijo in nov dokaz, da se dobre skupine znajo tudi dobro prodati – nekaj, česar domača javnost še vedno ne zna prav ceniti. Tudi nasploh bi lahko razdelili slovensko percepcijo Laibacha na dve docela nasprotujoči si videnji. Prvo govori o »Laibachih«, oziroma še enih ekscentričnih glasbenih pozerjih z neposlušljivo ceneno disko muziko in brezveznimi priredbami. Za druge je to »Laibach«, eden in edini, nezmotljiv; svetinja iz dobrih 80-ih, ki je ohranila svojo nedolžnost. Obema držama je skupno to, da sta pretirani. Laibach ni nerelevanten in ostaja med najuspešnejšimi slovenskimi »izvozi«; obenem pa bi se bilo nadvse naivno pretvarjati, da ni izgubil na aktualnosti. Če je propad Severne Koreje vendarle mogoče dokaj natančno umestiti v čas padca Sovjetske zveze in vzpona juche, potem je Laibach iz svojih dobrih starih časov polzel zelo počasi. A nekje vmes se je predrzna skupina umetniških eksploaterjev spremenila v ekipo starcev, ki snemanje lastnih plat prepušča podizvajalcem, na odru pa svoje komade pridno prilagaja zahtevam cenzorjev.

Če si torej drznemo skleniti premislek z obrnjenimi besedami samih Laibachov (prav gotovo bi si sami to želeli), potem smo pri severnokorejskem koncertu videli velik korak za skupino, a majhnega za človeštvo. Če nič drugega, predstavlja dobrodošel izziv in novost s strani Laibacha in NSK-ja, ki je v zadnjih letih vse prevečkrat lovil svoj rep v raznih »jubilejnih« razstavah in neskončnih rekonstrukcijah lastnih del. A koncert v svojem bistvu ni bil nič več in nič manj kot promocija – ne pretvarjajmo se, da gre še vedno za umetnost.

Ni komentarjev:

Objava komentarja