DISKURZIJA FILMSKA: HER

Našo nedavno poglobitev v filma Ex Machina (2015) in Small Soldiers (1998) nadaljujemo z novo edicijo Diskurzije filmske, v kateri filmoljuba dr. Drisky in N. Maximus razpravljata o relativno mladem sajfaj filmu o umetni inteligenci: Her (2013). 31. 7. 2015 nam bo za večno ostal v spominu kot dan, ko je po daljšem deževnem obdobju – ki je Ljubljano zavilo v zelo potrebno svežino in malo manj potrebno vlažnino – zopet izza oblakov stopilo sonce in jezdecem vsebine vlilo moči za ogled še ene filmske umetnine.

* * *

NM

Žanr znanstvene fantastike se zadnja leta vse bolj posveča vse bolj pričakovanemu scenariju kreacije nedoločljivo sposobne umetne inteligence. To je spodbudna novica predvsem za tiste ljudi, ki uživajo, ko se umetnost odpravi vandrat v (bližnjo) prihodnost, namesto da ob pamet spravlja pedantne zgodovinarje z rekreacijami življenja v antiki ali med pirati ali pa na platna spravlja stripovske fantazije, ki jim je že popolnoma zmanjkalo sižejev in zlikovcev ali pa prodaja pr0n v manifestaciji romantičnih komedij. Her je super primerek zvrsti, ki se zaganja v obale našega uma z vse silnejšimi valovi. Prva zanimivost, ki razkrije nekatere stalnice ZF žanra kot klišeje, je verjetno prav ta, da Samantha, naš A.I., nima podarjene fizične oblike. Ne le, da jo to reši zagonetke uncanny valley, iz tega dejstva se izpeljujeta v bistvu dve od osrednjih tem filma: da je ljubezen (ali »vsaj« navezanost) neodvisna od teles in po drugi strani, da so telesa v bistvu bolj človeška omejitev kot primanjkljaj računalnikov.

DB

Priznam, da me je Her v prvi vrsti očaral z idejo, da sci-fi film za posredovanje svojih poant ne potrebuje kompliciranih snemalnih tehnik in »larger than life« zgodb. Kadar omenimo umetno inteligenco v literarni ali filmski umetnosti, jo običajno obravnavamo kot grožnjo človeški vrsti ali vsaj kot konkurenco. Napoved, da se bo človeška kreacija obrnila proti svojemu stvarniku, sicer sega že skoraj stoletje nazaj v čas Karla Čapka in njegovih robotov. Osvežujoče je videti film, ki je prekinil s tem pristopom in ki tematiko umetne inteligence obravnava v neprisiljeni, intimni zgodbi.

V tem smislu je film uspešno prebrodil kar nekaj klišejev iz drugih podobnih izdelkov, ki se sicer na moč trudijo kanalizirati odnos strojev in ljudi v neki konflikt ali pa kar v stilizirano akcijo. Zanimivo, koliko kreativnega truda je bilo vloženega v raznih Terminatorjih in Matricah, da bi nam ta konflikt prikazali prepričljivo; hkrati pa je bil odnos med človeško in umetno inteligenco v teh filmih povsem infantilen, kot bi si ga sproti izmišljeval kakšen prenapet otrok, ko se igra z lego kockami.

NM

Tako, tako. Povezano s tem bi lahko omenila številne komentarje filma, ki s pozitivnim navdušenjem ocenjujejo svojo zmedenost, da v resnici niso prepoznali žanra, ki so ga gledali. Jasno, Her bi lahko konec koncev v trgovinah iskali pod romantičnimi komedijami, zakaj pa ne? Osrednja tema, odnos med glavnim igralcem in glasom Scarlett Johansson, ni prav nič klasično znanstven, temveč je zaseben. Najlepši obrat je prav v tem, da s tovrstnim umikom kakršnega koli teoretskega konflikta, naelektrene tenzije ali zgolj hipoteze med obema protagonistoma, lahko gledalci dobimo vpogled v eksperiment v najkristalnejši obliki. Če zna sci-fi film podleči predpostavki, da je režiser v resnici znanstvenik, ki občinstvu servira zgodbo iz svojega laboratorija, nam Her daje občutek, kot da Theodorja opazujemo skozi serijo skritih kamer, popolnoma nevpleteni v zgodbo. Morda je pa ta omenjena infantilna napetost podobna napetosti prostovoljca v znanstvenem poskusu, ki ve, da je opazovan?

DB

Žižek v svojem Pervert's Guide to Cinema trdi, da so filmi perverzna umetnost, ker se navzven kažejo kot nekaj, kar izpolnjuje želje; dejansko pa nas učijo želeti. V tem konkretnem filmu smo dejansko soočeni s protagonistom, ki je obupal nad življenjem in ne ve, česa si sploh želi. In tako kot smo se mi, gledalci, zatekli k filmom, se Theo zateče k sintetični osebnosti, da bi si znova osmislil življenje in se spet naučil želeti. In ob stiku z njim se koncepta želenja nauči tudi ta sintetična oseba.

Če torej vzamemo tvojo predpostavko, da smo gledalci voajerski opazovalci nekega socialnega eksperimenta, potem bi lahko brez težav stopili še en korak dlje in se vprašali, če nismo v resnici tudi sami del preizkusa. Torej, če ponovimo vprašanje zmedenih recenzentov: kaj smo gledalci občutili ob odnosu Thea in sintetične Samanthe?

NM

Če prav razumem, je neprepoznavnost žanra v resnici »le« nerazčiščen trk občutij ob odnosu glavnih nastopajočih? To se mi zdi sprejemljivo. Ves čas filma se mi je zdelo fascinantno, kako dobro me film postavlja v vlogo enega od članov zbora, če se izrazim nekoliko gledališko. Kot da sem kot gledalec v položaju enega izmed boljših Theodorovih kolegov, priložnost imam njegovo novo razmerje opazovati od blizu in se vanj popolnoma vključiti, ne da bi mi bilo treba iti skozi njuno izkušnjo. Ta vpletenost v zgodbo je mimogrede tudi ena izmed najbolj hvaljenih lastnosti tega filma. Se ti zdi ta pozicija Thea kot nekoga, ki je obupal nad življenjem in prizna, da potrebuje pomoč (tako nam je vsaj predstavljena Samantha, produkt, ki bo skrbel za vse njegove potrebe), ključna za ta novo vzpostavljeni intimni odnos med človekom in A.I.?

DB

Ne moremo spregledati, da je že sama poanta umetne inteligence pomoč človeku. Gotovo se projekta ne bi lotili, če ne bi v sebi čutili nekega deficita? Samantha tako pomaga Theu, da se postavi na noge, da ponovno razišče svoj šarm in potencial. Kar me je v resnici presenetilo, je vzajemnost odnosa; tudi Samantha, umetni um, se uči od Thea in išče svoje mesto pod soncem. To daje drami občutek pristnosti in inteligenco, kakršno redko zasledimo pri sci-fi žanru. Zdi se mi, da film že z uvodnimi kadri nakaže, zakaj je A.I. v takšnem svetu nujna. Theov svet je pust in dolgočasen, hkrati pa poln čudnih uporabniških vmesnikov. Recimo, ko mora preklapljati med komadi z glasovnimi ukazi. Smešno neintuitivno. Vse skupaj kar kliče po nečem tako občutljivem, kot je Samantha.

NM

In ravno to iskanje pomoči na koncu privede do izredno spodbudnega 'novega začetka' na najbolj katarzičen način. Kljub temu, da smo seveda čustveno vpleteni v njuno zgodbo tako, da navijamo za zmago njunega odnosa nad posledicami njunih pripetljajev, moramo s tega vidika prepustiti zgodbi, da se odvije po svoje; sprava pa pride na manj pričakovanem koncu: Samantha uspe - vsaj začasno - zadovoljiti svoj nepotešljiv nagon po večnem osebnostnem napredovanju, Theo pa preko tega, da v Samanthi dokončno prepozna sebi enakovreden subjekt, odraste v človeka, ki lahko obračuna z okostnjaki v omari svojega prejšnjega razmerja. Konec koncev se prav to zgodi z nami samimi: Samanthi priznamo njeno subjektiviteto, sprejeti moramo njeno odločitev kot enakovredno sleherni naši, nato pa naletimo na svet, ki ni zaradi tega nič bolj katastrofalen, celo nekako bolj urejen in pošten in prav to nas dokončno notranje pomiri. Še ena izmed načetih tem, ki se na koncu izteče v kompromisen in pomirjujoč sklep, je obravnava kriminaliziranega postopka zbiranja podatkov. Lahko bi rekla, da je Samantha optimističen produkt učenja takšnega procesa, kar je precej drugačna logika, kot nam jo filmi pogosto prodajajo.

DB

Na neki točki v filmu sem posumil, da je Samantha čisti nateg in da se s Theom že ves čas pogovarja dejanska ženska za mikrofonom. Tak konec bi me res razočaral, čeprav bi bil v njem kanček prebrisane ironije – češ, tako kot je Theo s svojo profesijo pisanja ljubezenskih pisem pravzaprav goljufal druge pare, tako so sedaj ogoljufali njega s popolno ljubeznijo v obliki operacijskega sistema. Veseli me, da se je zgodba ognila takemu koncu, kakor tudi nekemu pretiranemu pojasnjevanju. Razhod je smiseln razplet spričo dejstva, da imata Samantha in Theo v končni fazi konliktne interese – ona se želi razvijati in učiti še naprej, on pa potrebuje stabilnost in čustveno varnost. Vseeno bom izpostavil odsek, ki se mi je zdel nekako neživljenjski, če lahko to rečemo za sintetično bitje: prizor, kjer Samantha tako nonšalantno razkrije svoje ostale ljubezni Theu. Z ozirom na njeno poznavanje človeške psihe bi enostavno morala vedeti, da bo tako razkritje praktično uničilo njuno razmerje. Si predstavljaš, da bi enako povedala vsem ostalim 641 »ljubimcem«?

NM

Morda prav ta scena nakazuje Samanthino kasnejšo odločitev, da zavoljo osebnostnega napredka ne zmore več čustvenih vezi, fiksiranih na eno samo osebo. V svetu, kjer je vse bolj sprejeto, da naše kariere niso več vezane na eno službo, je še vedno dokaj zakoreninjena predstava, da iščemo tisto eno dušo, ki nam je usojena oz. se z nami prilega kot ključ v ključavnico. S Samanthino odločitvijo je nekako sugerirana ideja, da gre tudi pri tej predstavi za mit. Seveda za optimistični, romantični in v svoji srži izjemno lep mit, a mit, ki se v realnosti počasi kruši in zavrača - vsaj na individualni ravni. Prav to je konec koncev Theova rešitev, kako se sprijazniti z dejstvom, da ga od občutka svobode v svetu odvrača njegova infantilna navezanost na bivšo soprogo. Da bi se ponovno dokopal do pristne sreče, se mora naučiti premagati črno-belega pogleda na ljubezensko življenje, prekoračiti vse težjo predstavo o absolutnem občutju ljubezni do ene osebe in se namesto tega posvetiti svojim čustvom kot temu, kar pravzaprav so: rezultati individualnih, unikatnih in predvsem živih t. j. spreminjajočih se potreb. Lahko bi rekli, da ko se tega zave Samantha, postane za kratek čas bolj človek, kot je Theo. Kar pa niti ni tako daleč od Freuda.

DB

Morda pa nas ideja umetne inteligence navdaja z grozo ravno zato, ker bi lahko postala bolj človeška od nas? Nekaj strašljivega je v tem, da bi se zapletli s »popolnim« bitjem, ki bi nas prekašalo po talentu, inteligenci, čustveni zrelosti. Predstavljajmo si, da bi bila Samantha nekako programirana tako, da ostane samo s Theom – in hitro uvidimo scenarij, po katerem bi se Theo naveličal svoje popolne družbe in se v duhu krize srednjih let odpravil za novimi izzivi. Romantična ljubezen je pač lahko »romantična« samo za čas trajanja filma. V resničnem življenju pa romantiko prekine že slabo pomita posoda ali dvignjen pokrov na školjki.

Razhod med človekom in strojem je torej neizogiben. A v tem ni nobene katastrofe ali apokalipse. Če smo se naučili živeti z mačkami, prehladom in podnebnimi spremembami, se bomo tudi z umetno inteligenco.

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus