Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem
jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o
novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani,
ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem
spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež.
Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni
ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se
je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po
riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti.
Te pičke nisem znal prenehat fukat, niti ko
mi je kurac že žgoče utripal in moje jajce niso bile več sposobne spusta pod
36,8 °C. Tako se pač zgodi včasih. So bitja, ki so pofukljiva, so bitja, ki bi
jih postavil za večno v vitrino, in so bitja, ki ti vzbujajo gnus. A z njo sva
se stalno rajcala. Če se nisva dotikala, ribala, gonila, si grozila, se
hvalila, se pomilovala, jebala, drkarila, kaznovala in navsezadnje prav luštno
in prepotrebno pogledovala, sva pa samevala v neki polzlobni milini. Ko sva se
vozila z avtomobilom sem ji ukazoval kot najbolj zafukan kmetavzar. Ob teh
njenih nogah sem točno vedel, kje se mora prijeti in kako se mora dotakniti
sebe in mene. Opazoval sem jo. Gledal njene misli in se trudil, da bi jo
zadržal v kotu, čeprav se ni dalo. Rekel sem ji, da se mora poigrati. Da naj me
posluša. Da naj posluša moj glas in si jo rajca po ritmu, ki ga dajem. Rekel
sem ji, da naj me uboga. In me je morala. Ne vem, kaj bi bilo, če me ne bi.
Verjetno bi jo pustil tam nekje sredi zbeljene ceste. Pustil bi jo nepofukano.
Tega jo je bilo strah.
Ko je prišla na vrata sem si poželel, da jo
usekam po riti in ji pokažem, kako sem jo pogrešal. Kako sem mislil, na to kje
vse se potika, kako je kazala noge neznancem. Hotel sem jo nažgat po riti. Res
nasekat. Mimo vseh zakonov in pravil, ki so mi jih dopovedovali. Ona je bila še
vedno moja. Tega se je dobro zavedala. Ni pa upoštevala novega stanja,
nemarnica. Vedela je, da bom potem jezen. Da bo imela rdečo rit. Da bo javkala
pod mojo roko. Vedela je, da bo za vsako napačno misel kaznovana. Tako je vsaka
njena napačna misel postala povod novemu orgazmu.
Ona je bila pač moja, a ni znala ubogat.
Malo nalašč, malo pa uporniško. Jasno ji je bilo, kaj je prav in kaj ni.
Prepametna zame in prepotrebna. Prezajebana. Polna čustev in polna tišine.
Polna besed, ki so pretirano prilagodljive. Saj ni iskala tišine v svetu,
želela si je nekaj miru v sebi, ki pa itak ni bil mogoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar