ponedeljek, 10. avgust 2015

SPUST POD 36,8 °C

Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani, ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež. Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti.

Te pičke nisem znal prenehat fukat, niti ko mi je kurac že žgoče utripal in moje jajce niso bile več sposobne spusta pod 36,8 °C. Tako se pač zgodi včasih. So bitja, ki so pofukljiva, so bitja, ki bi jih postavil za večno v vitrino, in so bitja, ki ti vzbujajo gnus. A z njo sva se stalno rajcala. Če se nisva dotikala, ribala, gonila, si grozila, se hvalila, se pomilovala, jebala, drkarila, kaznovala in navsezadnje prav luštno in prepotrebno pogledovala, sva pa samevala v neki polzlobni milini. Ko sva se vozila z avtomobilom sem ji ukazoval kot najbolj zafukan kmetavzar. Ob teh njenih nogah sem točno vedel, kje se mora prijeti in kako se mora dotakniti sebe in mene. Opazoval sem jo. Gledal njene misli in se trudil, da bi jo zadržal v kotu, čeprav se ni dalo. Rekel sem ji, da se mora poigrati. Da naj me posluša. Da naj posluša moj glas in si jo rajca po ritmu, ki ga dajem. Rekel sem ji, da naj me uboga. In me je morala. Ne vem, kaj bi bilo, če me ne bi. Verjetno bi jo pustil tam nekje sredi zbeljene ceste. Pustil bi jo nepofukano. Tega jo je bilo strah.


Ko je prišla na vrata sem si poželel, da jo usekam po riti in ji pokažem, kako sem jo pogrešal. Kako sem mislil, na to kje vse se potika, kako je kazala noge neznancem. Hotel sem jo nažgat po riti. Res nasekat. Mimo vseh zakonov in pravil, ki so mi jih dopovedovali. Ona je bila še vedno moja. Tega se je dobro zavedala. Ni pa upoštevala novega stanja, nemarnica. Vedela je, da bom potem jezen. Da bo imela rdečo rit. Da bo javkala pod mojo roko. Vedela je, da bo za vsako napačno misel kaznovana. Tako je vsaka njena napačna misel postala povod novemu orgazmu.

Ona je bila pač moja, a ni znala ubogat. Malo nalašč, malo pa uporniško. Jasno ji je bilo, kaj je prav in kaj ni. Prepametna zame in prepotrebna. Prezajebana. Polna čustev in polna tišine. Polna besed, ki so pretirano prilagodljive. Saj ni iskala tišine v svetu, želela si je nekaj miru v sebi, ki pa itak ni bil mogoč.

Ni komentarjev:

Objavite komentar