DISKURZIJA FILMSKA: RIMSKA ZGODBA

Dr. Drisky in N. Maximus sta zakurblala vsak svoj osebni računalnik in si zavrtela svojevrsten spektakel: največji slovenski neodvisni filmski projekt leta 2015: Rimsko zgodbo (KID Teodizij, DD Studio, Millenium Fox). Film podira rekorde kot za stavo. Na premieri – sredi glavnega trga v Vipavi – se je nabrala množica 2.500 gledalcev. Jezdeca je zanimalo, kaj se v filmu skriva, da se v množici drugih bodisi skrije bodisi razkrije. Vsak zase sta si nadela najbolj ljubek nasmešek, najbolj nedolžne očke in najbolj nevtralen pripis ob faci: Dafuq did I just watch?

* * *

NM

Kako slabo sem seznanjen z Z-muvi sceno, sem ugotovil že kmalu po začetku ogleda Rimske zgodbe. Prekrižal sem roke na prsih, oslinil svoj strupeni kritiški svinčnik in se odločil zabeležiti vsako stvar, ki me bo zmotila. Minilo ni niti pet minut in med zapisovanjem vprašanja: zakaj snemati sceno, kako rimska četa koraka po kolovozu, sem se zasačil, da sem od samega štarta na napačni poti. Kaj se pravzaprav grem? Želim zapisati, da me človek, ki je posvetil glavnino svojih let reševanju življenj v veterinarski bolnišnici, ni prepričal v vlogi lokalnega prefekta iz časa rimskega cesarstva? To naj bi bil slavni Maximusov sklep? Počutil sem se kot bedak, zabrisal sem zvezek v kot sobe in gledal dalje. Spomnil sem se na neko Rosomahovo predavanje ob ogledu videospota komada Ko se noč nardi. Njegov sklep je šel v to smer, da v vsaki umetnosti obstaja meja, ki ne loči izdelkov toliko po kvaliteti, kolikor jih loči glede na kriterije, po katerih naj bi jih obravnavali.

DB

Kar me je sprva zavedlo pri filmu, je bil sam naslov Rimska zgodba. Vsakemu razgledanemu gledalcu bo kmalu postalo jasno, da to ni film o Rimljanih, saj navezavo zgolj izkorišča za nagovarjanje velikih, večnih eksistencialnih tem; ljubezni, vojne, revolucije, socialnega nemira, pohote, smrti. Rimska zgodba po svoji motiviki ustreza spektaklu. Nenavadno je, da smo slovenski odgovor na Ben Hura našli tako prefinjeno skritega za fasado amaterskega dijaškega filma. Rimska zgodba je resnično kinematografski čudež, večji od življenja.

NM

To se zdi res tehtna teza. Če se navežem na Monty Python's Life of Brian, glede na to, da sta oba filma komediji iz rimskih časov, zaradi česar Rimsko zgodbo v velikih medijih vsekakor čakajo ojštre komparacije: Terry Gilliam je po snemanju filma izrazil precejšnje zadovoljstvo nad planom dela, ki ga je ubrala šesterica Pitonov - precizneje, nad nadrobnostjo, ki je vseskozi bdela nad filmom. Ko so snemali prvi prizor s Poncijem Pilatom, ta stoji v bližini rimskega templja, a ekipa ni zgolj postavila rimskega templja na sceno, ne, ne, ekipa je najprej postavila judovski tempelj, nato pa ga predelala v rimskega, KOT bi to storili Rimljani na območju takratne Judeje. V Rimski zgodbi po drugi strani že prvo srečanje s četico vojakov razkrije, da nosijo plastične oklepe. Zakaj se zadovoljiti z razlogom, da te nizek budžet sili v skromnejše kostume? Podpišem, da je močan faktor prav zgodba. Življenje Briana sicer vsebuje vse zgoraj našteto, a prvenstveno ostaja zgodba o Brianu, Rimska zgodba pa je zgodba o Rimu zgolj pogojno. Pa smo že pri vprašanju velikih/malih zgodb. So takšne velike zgodbe prevelik grižljaj, kot se jim večkrat očita?

DB

Res se zdi, kot da film komaj sledi vsem likom in stranskim zgodbam. Na koncu je celo sam pripovedovalec prisiljen pokomentirati dejstvo, da Rimska zgodba nima protagonista. So to legionarji, prefekt, oba stražarja? Na vprašanje odgovori nekako neprepričljivo, češ, saj smo vsi ljudje pomembni. Ampak pravi odgovor je primerno skrit za plastičnimi kostumi, lesenimi igralci in ostalimi brechtovskimi momenti, ki našo pozornost preusmerjajo proč od dogajanja.

Po mojem videnju je Rimska zgodba film o tem, da je krvava, brezobzirna proletarska revolucija mogoča, upravičena in celo zaželena. Če natančno pogledamo, se tekom filma vseskozi soočamo s krizo korporativnega upravljanja, krizo državnega aparata in korupcijo, ki ji načelujejo najvišji  organi. Atentat na prefekta je v tem smislu poglaviten trenutek sicer razparcelirane zgodbe, njeni protagonisti pa so prav zarotniki. Odstranitev državnega vrha predstavlja katarzo za rimsko družbo, ki jo sicer sestavljajo dostojni posamezniki - na čelu z legionarji in delovnim ljudstvom.

Sporočilo je tako res obsežno, ampak tudi primerno skrito. Mislim, da so bili režijski, igralski in montažerski kiksi narejeni namerno, da bi odvrnili pozornost od vulgarne in agresivne insinuacije filma, da je državni vrh potrebno odstraniti in eliminirati brez milosti.

NM

Z drugimi besedami 'Vstala Primorska 2.0', torej? Eden izmed najbolje delujočih aspektov filma se mi v tem pogledu zdijo scene s prefektovima stražarjema. Gre za star trik gledališča, kjer si režiser dovoli spregovoriti zgodbo neke osebe skozi pripoved - ali v komedijah skozi šaljenje - tistega, ki je slučajno na odru. Pravila, kdaj deluje bolje in kdaj slabše, seveda ni, ampak recimo, da lahko gledalec kar hitro zazna, kdaj gre za prijem iz nuje, kdaj iz estetskih vzrokov in kdaj iz lenobe. Imam občutek, da tovrstne zastranitve v komedijah običajno ponujajo komični oddih od sicer resnega sporočila. Po svoje je morda celo škoda, da se Rimska zgodba odloči prikazati Antoniusa, ki simbolizira celoten razred gotofih. Njegov lik je - tako kot aristokracija - tudi, ko dobi priložnost, da se označi sam, v resnici le potrditev karikature, kakršna je v očeh vojakov, zvodnikov, stražarjev, žene, zarotnikov itd. Če gre v filmu res za boj ponižanih in zatiranih zoper velikega drugega - in podpišem, da gre - morda ne bi bilo slabo pogledati celotnega filma brez Antoniusovih kadrov. Pa ne zato, ker bi imel kaj zoper Antona Lavrenčiča, temveč zgolj iz radovednosti, kako bi deloval efekt Čakajoč Godota ali npr. Smoletove Antigone v rimski revoluciji.

DB

Zdi se, da je zadnji prizor dobra ponazoritev tvoje misli. Dedek si zvečer prižge poročila in ob pogledu na sodobnega korporativnega roparja Antoniusa zakolne, da se ni nič spremenilo. Izvzemi iz prizora posodobljenega Antoniousa/Lavrenčiča in dobiš samo še dedka, ki kolne čez televizijo. (Čisto mimogrede, dialog dedka, ki se pogovarja s svojim malim ekranom - to bi bila tudi v resnici odlična eksistencialna drama.)

Dejansko me je bolj kot nesposobnost antagonista zmotila pasivnost poveljnika legionarske vojske, ki ob odtegnitvi plačila povsem zanemari svojo primarno dolžnost - zaščito prebivalstva - in se užaljeno zateče v pivnico. Ob vseh odkritih prizorih prostitucije me je to najbolj pretreslo; mar ni največja prostitutka ravno poveljnik, ki zaradi plače tako užaljeno odkoraka sredi upada barbarov, ko ga njegovo ljudstvo najbolj potrebuje? Mar ne bi mogel s svojo vojsko uveljaviti lastne volje in si preprosto vzeti tega, kar mu pripada? Vse skupaj mi nekako smrdi po ceneni kritiki javnega sektorja, kjer so uslužbenci prikazani kot šalabajzerski lumpenproletarci brez ozira na javno dobro. Kot bi zatirani želeli ostati zatirani. Da niso morda barbari in Antoniusova žena celo najbolj ozaveščeni o svoji eksistencialni poziciji?

NM

Zanimiva misel. Torej v resnici gledamo nekakšno kritiko biro-aparata in vsega, kar spada zraven, kritiko socialnega sloja, ki je že davno prenehal spoštovati družbeno pogodbo. Morda bi se celo dalo upravičiti poveljnikove poteze, kot klasično privzgojeno vedenje žrtve ugrabitelja, ki sčasoma - v ujetništvu - usvoji pozicijo, v kateri si urejenega življenja brez ugrabitelja ne more več predstavljati. Prosto po Konfuciju bi se dalo izpeljati, da svoboda (od katere je poveljnik v resnici depriviran, njegovo ubežništvo je posledica nezmožnosti svobodne izbire znotraj sistema) ni le izbira vsepovprek, temveč izbira ZA dobro, torej nosi v sebi v prvi vrsti pogoj odgovornosti. Šele ko se vojaki odločijo za pravo stvar, dobijo košček svobode, ki jim je bila odvzeta. Se pa tako v pasivnosti protagonista kot v plastičnosti antagonista v resnici skriva ista šibka točka: občutna prisotnost tekstopisca v karakternih potezah glavnih vlog.

DB

Če citirava Marxa, bi lahko rekla, da so rimski razredi v filmu postavljeni kot »po sebi«, ne pa tudi »za sebe«. V tem primeru je barbarsko pleme edina grupacija, ki dosledno zasleduje lasten interes, dokler se legionarji ne prebudijo in rešijo province. Gre za še enega v vrsti spornih moralnih komentarjev filma - namreč da se z begunsko krizo ne moremo soočiti drugače, kot da strnemo vrste, odžagamo neukrepajoče vladarje in z vojaško silo preženemo pohlepne prišleke. V končni fazi lahko rečemo, da nam Rimska zgodba ponuja nekaj čudovitih trenutkov srhljivega akcijskega spektakla, pretresljive ljubezni in čistega humorja (le kdo se ni zasmejal ob Dami-anusu in Ban-anusu?), a obenem ostajam skeptik glede sklepov in naukov samega filma. Ker sem demokrat in ker ne verjamem v nasilne, krvave revolucije ali Blut und Boden ideologijo.

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus