PRIJATELJ V STISKI

Vrata so bila odklenjena. Spet. Še ena izmed zadev, za katere sem se trudil biti potrpežljiv, a seveda, Larryju ni bilo mar.

Kuhinjski pult je bil tako usran, da sem se bal položiti svoje ključe nanj. Izpraznjene pločevinke piva in steklenice žganja, nekakšna strjena tekočina in ljubi Bog, cigaretni ogorki. Puščal jih je kar tam, na sredini mojega pulta! Pulta, s katerega sem jedel svojo hrano! Pulta, s katerega sem včasih jedel svojo hrano. Pulta, s katerega nikoli več ne bom jedel hrane. Bil je še listek: »Drew, potrebujeva kosmiče. Larry.«

Stisnil sem čeljust in vstopil v dnevno sobo, kjer mi je začelo glavo stiskati od vratu navzgor. Oboje se je zgodilo popolnoma neprostovoljno. Verjetno sem ponoči tudi škrtal z zobmi, a koga je brigalo? To je bil sedaj le še en majhen problem.

Umazani kosi oblačil na tleh dnevne sobe. Spet. Zahrbten vonj po cigaretah v zraku. Spet. Plus druge, neprepoznavne vonjave, ki so se nabirale, ker so bila vrata in okna vselej zaprta. Spet. Življenje z Larryjem je bilo kot življenje s petimi mačkami. Nemogoče je bilo prekriti smrad.

Po hitrem skoku v klet, kjer sem odložil svoje stvari, sem odhitel navzgor v kopalnico moje hiše. Ločeni kopalnici bi zadeve precej olajšale, a ta hiša je bila tako majhna, da je bila želja podobna potovanju na luno.

Želel sem si, da bi vsaj kopalnica ostala takšna, kot sem jo zapustil, a vedel sem, da ni. Bila je v obupnem stanju. Larry, povsod Larry. Zmečkane brisače, izgubljen pokrovček zobne paste, tuba stisnjena na polovici. Njegova zobna ščetka je ležala v luži sredi pulta. Opomnil sem se – še enkrat – da ga nikoli ne poljubim.

Pokrov školjke sem moral dvigniti s stopalom, kot na bencinski črpalki sredi Vukojebine, le da so bile njihove toalete čistejše. In niso imele vseh dlak, ki jih je imela moja kopalnica. Ducati malih kocin, različnih debelosti in dolžin, so se blasfemično kopičili po nekoč svetlečih ploščicah na tleh.

Bili so le Larryjeve dlake, ni bilo težko opaziti. Tako dobro sem jih spoznal do takrat. Bogpomagaj, bil je kot gorila. Preprosto dejanje brisanja hrbta po tuširanju, je kopalnico spremenilo v neočiščen salon pri frizerju. Nekatere so bile morda vendarle moje. Lasje so mi odpadali v kosmih zadnje tri tedne, za kar je bila verjetno še bolj kriva Natalie kot Larry, ampak bilo je prepozno in brez smisla razmišljati o tem.

Prav tako sem začel jecljati, kar je predstavljalo nemajhen hendikep pri Bullyju, kjer sem delal kot profesionalni strežnik hrane. To je drugi izraz za natakarja za tiste, ki nikoli ne jeste zunaj.

Pri Bullyju je bila – nasprotno kot to sugerira ime – snobovska in draga restavracija v mestu. Imela je pravi kastni sistem za natakarje, ki je temeljil na kriterijih (po vrsti): kako rjav nos si imel, koliko gejevske avre si oddajal in kako dobro si izgledal. Pri prvem kriteriju sem padel po celi črti (vsi primeri prilizovanja so izpadli čudaško), zmagal pri drugem (z dobrodošlico sem sprejel vse »gejevske« stvari z izjemo samega spolnega akta) in bil pri tretjem nekje na pol poti.

»Se o-o-opravičujem za za-za-zamudo,« sem začel ob mizi, Larryjem neumni fris mi je utripal pred očmi. Bil je konec koncev razlog za vse slabe stvari v mojem življenju zadnje čase. »K-k-kuhinja je z-z-zelo za-zasedena danes. Vam l-l-lahko ponu-nu-nudim pijačo na ra-ra-račun hiše?« Kar sem v resnici želel reči je bilo: »Bi lahko prosim slekli hlače, da vam zarinem vaše špagete naravnost v rit, enega za drugim?« Hvala Bogu me jecljanje ni popadlo vsak dan, le takrat ko je šlo v-v-vse izjemno slabo. A že ena sama miza je bila dovolj in odpeljalo me je v Jecljavo selo do trenutka, ko so gostje že davno sedli v avto in odšli.

Ronald (nihče si ga nikoli ni upal klicati Ron) je bil glavni šef pri Bullyju. Bil je tako naduvan, da so ga vsi geji med natakarji za hrbtom nagovarjali z gospodična Liberace. In – zanimivo – ni bil niti malo naklonjen govornim napakam, kot bi to pričakoval od nekoga, ki je toliko sesljal, kot je on.

Moje jecljanje je izkoristil na tedenski ravni, znižal mi je prihodke za celo tretjino. Naenkrat sem večkrat delal za kosilo kot za večerjo in še to sem stregel najslabšim, najbolj neprofitnim sekcijam v gostilni.

Predelu, ki sem mu moral streči jaz že cela zadnja dva tedna, se je reklo »nižina«, ker je bil edini v restavraciji, ki ni bil niti malo dvignjen od tal in stran od vseh oken. Mize so bile razporejene okrog solatnega bara, sredi katerega so v ledu počivale školjke in okončine jastogov. Če te vonj po ribah ni oviral pri uživanju ob gurmanskem obedu, so te sigurno trume natakarjev, ki so morale skozi ta predel do stopnic, ki so se vzpenjale k bolj luksuznim predelom. Da ne omenimo gostov, ki so hodili mimo na toaleto. Nihče ni dobro služil v »nižini«.

Denar se je obračal v sekciji dva, nekaj stopnic dvignjenem predelu v glavni hali, ograjenem z okrašeno ograjo, ki je gostom dala občutek pomembnosti nad zgubami, ki so jedle v »nižini«. Zgolj dejstvo, da so sedeli v dvojki, jih je sililo k višjim napitninam. Vselej je bila dvojka polna debelih poslovnežev in parčkov na zmenkih.

»Nižina« je bila polna ljudi, ki še nikoli niso jedli v dragi restavraciji in niso mogli verjeti, da računamo 6 dolarjev za juho.

* * *

Ko sem opravil s straniščem sem s komolci odvrtel pipo in si umil roke in jih obrisal v srajco. Ta tehnika, ki sem jo izpopolnil v zadnjih štirih tednih, mi še danes pride prav, ko se ustavim na počivališčih ob avtocesti.

In potem nazaj v klet, da spravim stvari v red. Moral sem pripraviti nekaj reči, preden se je zaprl bar, kjer sem običajno zaključil svoje dni.

Med premikanjem škatel sem naletel na eno, ki je nisem prepoznal. Bila je Larryjeva, polna spominkov iz srednješolskih časov. Šolski almanah, uniforma, diploma.

Srednja šola je bila najboljši čas Larryjevega življenja. Bil je rokoborec v kategoriji do 78 kg. Zenit njegove kariere je bilo peto mesto v konferenčnem turnirju v zadnjem letu. Punce so bile po tem uspehu nore za njim. Končno so opazile, kako izklesano telo je imel, lepile so se na mehko plast dlačic, ki je prekrivala njegove prsi kot preproga pred vhodnimi vrati. Popolnoma so spregledale njegovo ogromno surlo in slabe zobe.

Učiteljski zbor ga je imel od vedno rad, še preden je postal športni heroj šole. Bil je eden tistih otrok, ki se je lahko svobodno premikal po hodnikih. Dobri stari Larry. Postavni ponos četvork. Dijaški svet. Igral je tudi tretji rog v šolskem orkestru.

Preden se je preselil k meni, si ga še vedno lahko našel v hiši njegovih staršev, kjer se je potikal naokoli brez majice, kot da se ni nič zgodilo. Zdaj je na sebi gojil birbauh, načela ga je pleša, prsne mišice so se mu povesile v joške, ampak on ni opazil nič od tega. Blago poraščeno oprsje, ki je tako navduševalo sošolke se je razraslo kot plevel. Po zgornjem delu rok, po ramenih, po celotnem hrbtu. Nekega dne, ko sva ležala na plaži v Sanduskyju, sem opazil skupino deklet, ki so se norčevale, kako ogabno je njegovo kosmato telo. In to so bile punce le pol tako luštne kot tiste, ki so se v srednji šoli metale pred njim po tleh.

Lahko bi se pogovoril z njim o njegovem vztrajnem samozanikanju, a nikoli nisem začel tega pogovora. To ne bi bila lepa poteza pivskega kolega.

Razumite, to je bilo vse, kar sva bila. Pivska kolega. Celo v srednji šoli, ko še nismo smeli piti. On je bil tisti prijatelj, ki je ves čas zbijal šale. Z njim si lahko šel v kino ali razgrajat po mestu. Nikoli nismo delili problemov, nikoli se nismo zares pogovarjali. Vedno smo bili tako umetni in hitri v družbi, da bi to lahko opisali kot popolno prijateljstvo. Nič ni moglo iti narobe.

Šala, ki je vodila do njegove odpustitve iz tovarne avtomobilov je šla takole: Kaj imata skupnega vrvohodec in tip, ki mu ga fafa Whoopi Goldberg? Oba se bojita pogledati navzdol.

Larry jo je povedal vsem v fabrki. Tudi vsem ženskam, ki so se – tako kot se vsak tip – rade nasmejale dobri fafovski šali. Vse razen tiste ene, seveda. In danes je to dovolj. Deset let redne službe mu je šlo v nič zaradi enega samega vica. Vzemi svoj kuli z nago babo, pospravi svojo radirko v obliki penisa in izgini iz pisarne.

»Spolno nadlegovanje! A lahko verjameš? Saj je bil samo vic!« Larry se je drl tisto noč, da so ga lahko slišali vsi gostje Dubrovnika. Ni se šparal z besedami. Bil je pri svojem tretjem pivu in ni mogel nehati. Kadilo se je iz njega. Sedeli smo zbrani okrog njega in poslušali vse možne kletvice, ki jih je našel v tistem momentu. Veliko besed na P in K, idiotska ta in neumna tista. Liberalna doza F-a. Morda bi mu celo uspelo obdržati službo, če se ne bi točno tako obnašal v šefovi pisarni, ko ga je ta poklical na zagovor zaradi ene samcate pritožbe.

To bi mu moralo biti jasno, konec koncev smo v sedemdesetih budno spremljali sezone Cleveland Indiansov, ki so v formi padali brez zadržkov. Ne glede na slabo sodniško odločitev, nikoli se ne prepiraš. In še posebej nikoli sodnika ne imenuješ poF K in ga ozmerjaš, da se obnaša kot P.

Frišni komad Men Without Hats se je vrtel v ozadju, medtem ko je Larry pil in vsem govoril, kaj se mu je zgodilo. »Hej, Larry, če se boš kaj bolje počutil, bil je res dober vic!« je nekdo omenil in ga prijateljsko počil po hrbtu. Še Larry se je uspel nasmejati, a opazili smo, da mu zmanjkuje veselja. Bil je pretresen do samega jedra. Niti sami nismo verjeli. Lahko bi se zgodilo komur koli od nas.

Nisem pred nekaj trenutki Christini rekel: »Hej, dobra guza!« ko se je ravno sklanjala za šankom in polnila zalogo? Nasmehnila se je, ker je vedela, da se hecam (čeprav je imela res dobro rit). Bila je strašanska spogledljivka, ki me je v preteklosti že kdaj pa kdaj uščipnila tam zadaj, ko smo ga predolgo popivali. Niti ne uščipnila. Pošlatkala, bi rekel. Res je, vaša visokost, definitivno me je pošlatkala.

Ampak, kaj če ne bi vedela, da je vse v šali? Jezus, težko bi se izmazal. In tista šala o levi, ki fuka zebro? Kaj če bi jo slišal kdo, ki mu gre na živce, da se odrasli ljudje zabavajo ob šalah s spolno vsebino? Poslali bi me v prevzgojilnico … hočem reči na seminar o občutljivosti. Dobil bi kartoteko! J'accuse! Kolaborant! Žid! Hop na vlak, prekleti seks šaljivec!

Moj Bog … kaj če neka ekstremistična ženska organizacija trenira celo vojsko visokonosnic brez smisla za humor v kakšnem skrivnem kampu v Idahu in jih pošilja v vse tovarne po Ameriki?

Hočem reči, vse kar je treba, da stakneš nekaj denarja od korporacij, je, da prepričaš poroto ljudi, preveč neumnih, da bi se lahko izognili delu v poroti, da se počutiš subjekta v situaciji, ki bi jo večina prepoznala kot objektabilno – kar koli že to pomeni. Ni več treba, da šef tajnico lovi okrog mize ali da ji grozi z odpovedjo, dovolj je, da se ona počuti nelagodno ob misli na obstoj človeške spolnosti.

Larry je od takrat dalje začel piti brez nadzora. Skušal se je temu upreti, a ko se mu je le uspelo spraviti v treznem stanju na cesto, je mimo priletel kateri od starih prijateljev in se zadrl: »Hej, Larry, si slišal kakšnega dobrega zadnji čas?« In od tam je pot vodila le še do osamljene mize v Dubrovniku. Vedno je sedel sam.

Moral je, glede na to, kako se je pogovarjal sam s sabo.

Tudi na dan, ko sem ga posvojil, je sam sedel za mizo v kotu in si momljal neumnosti. Nihče se ni več pogovarjal z njim in zaradi tega je postajal vse bolj nedružaben. Resnica je bila, da se nikomur ni več dalo ubadati s konstantnim dretjem: »Misliš, da si boljši od mene?!«

Ravno sem vstopil z Natalie in se Tommyju začel pritoževati nad neko zelo škrtuško mizo, ki sem ji stregel prejšnjo noč. Škrtuhi so bili pogosta tema pogovora med tistimi, ki smo služili na račun prijaznosti tujcev.

» … in potem so mi pustili pet dolarjev! Na račun za osemdeset! Po vsem tistem tekanju gor in dol. Kečap za ribji filet, a lahko verjameš? Jebeni hribovci! … Mislil sem, da bom šel za njimi do vrat in jih vrgel ven. Kdo sploh potrebuje tistih pet dolarjev?« Posmrkal sem, z roko naredil nekaj gibov po zraku in se stegnil za svojim točenim. Resnici na ljubo, sem resnično potreboval tistih pet dolarjev. Prihajal je račun za najemnino in kmalu je bilo treba registrirati avto. Če bi vedel, da je bil to čas, ko bom zaslužil še največ denarja pri Bullyju, bi se vrgel v promet.

»Moraš se paziti jebenih Kanadčanov,« je nadaljeval Tommy, »njihove napitnine so en kurac vredne.« Pograbil je prazen kozarec in ga začel brisati. Videl sem, kako je poškilil Natalie v dekolte.

To se je pri njej dogajalo ves čas. Bila je ena tistih punc z velikimi joškami in luštnim obrazom in nič kaj več, zato je ves čas skrbela, da smo vsi opazili njena balončka. Bila je bolj ženska, kot katero koli bitje, ki se je kdaj zatreskalo vame, jaz pa sem jo ljubil bolj kot vse na svetu. Vse mi je bilo všeč na njej. Od njenih flintstonskih prstov na nogah do njenih poudarjenih stegen, vse do mesenih ritnic in naprej. Imela je ogromne, zaupljive modre oči, njene ustnice pa so bile najbolj polne in mehke od vseh, ki sem jih kdaj poljubil.

Ko sem jo spravil v smeh, se je z eno roko zgrabila za bok in se držala pri miru, da s telesom ne bi plapolala po zraku, kot je to počela z drugo roko. Zacvilila je: »Omojbog, omojbog, nehaj! Nehaj!« in treskala s pestjo po mizi, ko sem izvajal zvoke in krivil izraze, ki so ji sprožali popadke smeha. To so bili momenti, ki sem jih cenil še bolj od seksa.

Prav tako je bila pametnejša od mene, kar se je izkazalo za precej vzburljivo lastnost. Na faksu je vzdrževala povprečje 8,5 in bi lahko že zdavnaj diplomirala, če ji ne bi bilo treba delati štiri-urnega šihta, da je lahko skrbela za mamo.

»Oh, poglej ubogega Larryja,« je zajavkala. S kotičkom očesa sem opazil, da Larry sedi sam v kotu in spušča solze.

»Jezus, ne spet … « je odvrnil Tommy.

»Drew, naredi kaj,« me je pocukala za rokav.

»Uh … ja, pojdiva po hitrem postopku ven, preden pride sem in načne pogovor«

»Dre-e-ew,« se ni vdala, »resna sem. Poglej ga.«

Obrnil sem se na stolu in se zagledal v kot. Zibal se je nad vrsto praznih kriglov, nežno ječal, tenak curek sline mu je polzel iz ust.

Natalie je odhitela k njemu. Jaz sem ostal, kjer sem sedel. Saj poznate stari pregovor: bolje steklenica pred obrazom kot tujčevi problemi.

Mislil sem si, da če ju bom opazoval, jo bom le spodbujal, zato sem se vrnil k svojemu točenemu. Želel sem si ga hitro dokončati, da bi se čimprej spravila domov. Natalie je imela velike načrte za naju tisto noč. Že dva dni je namigovala na njih. Ni mi jasno povedala, kaj želi, ampak vedel sem, da vključujejo vrv in hrano. In vse dokler to ni pomenilo, da me bo zvezala na posteljo in zabila korenje v mojo rit, sem bil pripravljen na vse. Še posebej, če je nameravala uporabiti sladoled, tako kot ga je prejšnjikrat.

Ko se je končno vrnila, me je objela od zadaj, kot kača zvila svoje dlani med moje noge in mi začela grizljati uho. Mislil sem si: »Stračatela! Bog, upam, da ima v mislih stračatelo!« Stisnila je vse, kar ji je prišlo med prste in začela sugestivno premikati dlani gor in dol.

»Nima nobenega doma, Drew, njegovi starši so ga vrgli iz hiše.« Njene dlani so zašle do mojih prsi in me stiskale še močneje k sebi kot prej.

»In?« čutil sem, kako je napetost v mojih hlačah popustila.

»In moje stanovanje je tako majhno, ti pa živiš v hiši.«

»Iiiiin?«

»In poznata se že od srednje šole. On nima doma, kjer bi lahko prespal, ti pa ga ne moreš kar pustiti, da spi na ulici.« Stisnila me je še močneje, da nisem mogel skočiti s stola in zbežati ven.

»Ne. Ne, ne, ne. Absolutno ne.«

Tišina. Ugnezdila je glavo na moja ramena.

»Kaj pa stračatelin sladoled in vrv in vse to?« Sem neprepričljivo zapredel. Moje zadnje upanje je počivalo v njeni pohoti. Le ta bi me lahko rešila Larryja in naju popeljala naravnost v mojo spalnico.

»Če mu boš pustil, da stanuje pri tebi, bom obula petke in bila vsa ubogljiva in jezna, kot ti je všeč.«

* * *

Larry je bil zares hvaležen za uslugo, kar mi je tudi iskreno priznal. Verjetno okrog stokrat.

»Hej, stari,« sem mu moral končno dati vedeti, »vem, da si trenutno v kurcu in res ni problem, ti pomagam, ampak a lahko prosim utihneš? Prosim?«

»Ne, stari, resno mislim.« Zgrabil me je za ramena in se s svojimi praznimi zrkli zazrl naravnost v moje. Izgledal je kot z drogo nafilan, manični Rasputin. Kar je v bistvu točno to, kar je Rasputin bil. Z drogo nafilan manijak. »Res, res sem ti hvaležen za to! Res!«

»Pusti me, stari!« Otresel sem se ga in stopil korak nazaj. Zaudarjal je. Skušal sem ga prepričati, da odide pod tuš, on pa se ni naveličal prepričevanja, kako zelo ceni mojo pomoč. »Zahvaljuješ se mi že celo uro. Moram spat.«

»Ne, stari, resno. Hvala ti!« Larry je iztegnil dlan. Za trenutek sem se počutil bolje, nisem ga hotel užaliti, zato sem mu jo stisnil.

»Ni za kaj, Larry, ne mi–«

Potegnil me je k sebi v prešvican medvedji objem, se zjokal na mojem ramenu. Njegov smrkelj me je žgal po koži. »Ti si najboljši, stari! Najboljši!« Predstavljal sem si tisoče majhnih hroščev, kako preskakujejo z njegovega telesa na mojega, žejni svežega mesa in čistega zraka. »Ti si tako dober, stari, res dober človek!«

Odločil sem se, da zažgem svoje obleke. Ampak kaj pa kavč in tiste ekstra deke in rjuhe in blazina, ki se mu jih dal? Mogoče bi jih lahko zažgal na vrtu. Če bi prišli policaji, bi jim povedal, kdo jih je uporabljal in bi se samo obrnili in odšli stran.

»Okej, stari, v redu je, v redu.« Nekako sem se uspel izviti. Uši. Stavit grem, da ima uši. »Vse je v redu, samo ne pozabi se stuširati, preden greš spat, okej? Ti bom povedal, kdaj bom opravil v kopalnici.«

Povohal sem se, ko sem hodil proti kopalnici, njegove vonjave so se nalepile name in niso hotele proč. Mogoče se bom stuširal kar dvakrat.

* * *

Prve tri dni z Larryjem sem preživel le zaradi celotnega otroštva nedelj, prebitih pri urah prezbiterijanskega verouka, čemur je sledila binkoštna osnovna šola in srednja šola, katere vzgoja je temeljila izključno na občutku krivde. Larry ni vedel, kako srečen je lahko, da sem si moral v otroštvu zapomniti vse tiste verze iz Biblije in pogledati vse epizode Davida in Goljata. Kljub temu, da že dalj časa nisem prakticiral nobenih religioznih obredov, sem še vedno verjel v večnost pekla in le strah pred brezčasnimi zublji me je branil, da ga nisem zabrisal skozi vhodna vrata na ulico.

Svobodno je prdel. Rigal je brez opravičila. Vsakič, ko si je obrisal nos – kar se je dogajalo pogosto – je obred zaključil z ogabnimi zvoki čiščenja grla, ki so me silili na bruh. Vedno je porabil vso toplo vodo. Če sem moral vstati zgodaj zjutraj, je sredi noči prižgal televizijo. Med filmi, ki jih je videl že n-krat se je drl: »Ne hodi v klet! Pazi, za tabo! Pištolo ima!« Za alkohol si je sposojal denar, ki si ga nisem mogel privoščiti in sem vedel, da ga ne bom dobil nazaj.

Naslednje štiri dni sem ga trpel le zato, ker me je Natalie posvarila, da me ne spusti več med noge, če pustim ubogega, ubogega človeka, da se mu kar koli zgodi. Vedel sem, da je resna, saj se je pred časom že zgodilo, da je za cel teden zaprla trgovino, ker je pod jogijem moje postelje našla kup Playboyev. Bila je »moralno proti«, če so si ga njeni tipi metali na roke. To je vzela kot žalitev njene seksualnosti, zato sem moral vso zbirko revij vreči stran, ko je najina zveza prešla v resno stanje.

Larry je nadaljeval z naštetimi grdimi navadami, a na vse bolj sproščen način. Navadil se je živeti z mano. Nič več ni spraševal: »Hej, te moti, če vzamem kaj iz hladilnika?« preden je skočil vanj kot medved v košaro za piknik.

Na vsake toliko je preskočil čas za tuširanje, pil pa je v vedno večjih količinah. In zakaj ne? Kot da je imel službo, ki bi ga ovirala pri popivanju.

Šesti dan cimrovanja z Larryjem mi je gospodična Liberace dodelila tri mize v roku petih minut iz čistega podrkavanja. Tistega večera sem stregel v dvojki, kar pomeni, da so bili vsi gostje okoli mene VIP. Tretji mizi, ki sem ji stregel, je poveljevala žena lokalnega mogotca, šefa neke verige športnih trgovin (danes v stečaju); ni izgledala pretirano vesela, ker je morala malo počakati na postrežbo.

»Jaz bom en Manhattan, sadje na malem krožničku, brez zobotrebca, prosim. In kozarec ledu zraven.« Njene premožne prijateljice so naročale v približno podobnem stilu, verjetno so tudi pričakovale, da jim bom postregel posamič na srebrnih pladnjih. Komajda me je ošvrknila s pogledom med naročanjem in dodala: »In po-o-oglejmo … « s karto začetnih jedi v rokah.

Stal sem tam, čakal, da s prstom prebrodi do konca seznama. Moral sem prinesti pijačo, ki me je na šanku že čakala za prvi dve mizi in … opa, prihaja Liberace z novo pizderijo.

»Oh … kaj pa vem … « je cmokala, koža na njenem vratu je plesala v zraku kot lobanja in prekrižane kosti na gusarski ladji.

Česa ne veš? Sem si mislil. Ne veš, zakaj ne greš še enkrat v salon na lifting obraza? Se bojiš, da se ti bodo uhlji končno zravnali z obrazom? Ne veš, zakaj v faco izgledaš, kot da nabavljaš kozmetiko pri pogrebnikih? Pohiti, jebemti! Nova miza mi je že namignila z gesto, naj se jim posvetim, ko opravim pri vas, jaz pa še vedno nisem odnesel pijač ljudem, ki so naročili, preden sem naletel na tebe. Že zdaj vem, da ne od tebe ne bo napitnine, zato naroči in se pojdi jebat!

»Oh … bom jaz kar počakala, da prinesete pijačo.« Naredila je še eno kratko pavzico, med katero je položila svoje koščene dlani v naročje. »Zapomnite si, sadje na krožničku, brez zobotrebca. Poln kozarec ledu za zraven. Bo šlo?«

Nagnil sem glavo in ji ponudil najbolj samozavesten, vse-lahko pogled: »T-t-takoj p-p-prinesem, gospa.«

Moje prvo jecljanje.

Do Dubrovnika sem pricepljal tisto noč okrog polnoči. Bil sem na robu z živci in sama misel, da me doma čaka Larry in ne Natalie, me je spravljala v obup. Zadnjih nekaj dni mi Natalie ni odgovarjala na klice. Pustil sem ji sporočilo, naj me tisti večer poišče v Dubrovniku. Upal sem, da ga je dobila.

Takoj ko sem vstopil, sem pri biljardnih mizah opazil ogromno belo tablo. Ko sem prišel bližje, sem opazil, da gre za ogromen koledar meseca aprila. Vsi kvadratki so bili zapolnjeni z imeni in oznakami za 5 ali 10 dolarjev. »Kaj je to?« sem vprašal Tommyja med naročanjem piva.

»Oh, stari, kot da me je zadela najbolj genialna ideja vseh časov!« je bil ves prevzet. Tresel me je. »Nekdo bo zaradi tebe postal bogat! Izvoli, tale pir je name.«

Potem mi je razložil svojo briljantno idejo. Larry je živel pri meni dovolj dolgo, da so se v baru začele šušljati vse možne špekulacije. V glavnem, koliko bo še trajalo in kako se ga bom znebil. Takšne zadeve.

In Tommy se je spomnil, da bo stvar obrnil v stavo. Nihče ni stavil, da bo Larry pri meni živel do naslednjega, zato so obesili le koledar za tekoči mesec in ljudje so lahko kupovali datume, kdaj bo Drew Larryja zabrisal na cesto. Ljudje so položili po 5, 10, 20, 50 in 100 dolarjev. Podobno kot so v tistem času stave sprejemale nogometne stavnice. Če si izbral pravi datum, si dobil ves denar v skladu minus pet procentov, ki jih je zadržal šank, ker je vodil vso zadevo. Vsi zgodnji datumi so bili že razprodani.

»In kaj dobim jaz?« sem ga vprašal.

»Oh, ne, ti ne smeš staviti. Larry tudi ne. Če bi stavil eden od vaju, bi se dogovorila za datum in pobrala vse pare.« Tommy je o sebi mislil, da je eden od najbolj premišljenih ljudi na svetu.

»Ja, hvala za rože, stari. Jaz ga moram živeti ves ta čas in ne dobim niti procenta sklada, ki se norčuje iz tega dejstva?«

»Kaj? Hej, mi stavimo na nogometne ekipe ves čas in kaj misliš, da jim stavnice dajo procente? Kaj te matra pri vsej tej zadevi?« Sedaj ga je skrbelo, da se bom pritožil in škodil njegovemu poslu.

Ne vem od kod, ampak naenkrat je iz mojih ust priletelo: »Če lahko zdržim cel mesec, ne da ga vržem ven, potem si zaslužim pobrati ves denar v skladu.« Nisem premislil svojih besed, enostavno bleknil sem jih.

»In če ti ne uspe?« nehal je brisati kozarce in se zazrl vame.

Hitro sem začel računati.Trideset krat 5. trideset krat 10, trideset krat 20, trideset krat 50, trideset krat 100 … jebemumater! Za ta denar bi se lahko z Natalie poročila. Nikoli sicer nisva govorila o tem, ampak lahko bi se … spreletel me je pohlep. Leasing za nov avto. Nova oblačila. Nov odnos z gospodično Liberace, naslednjič ko me dodeli trem mizam zapored z gospo Vrečodenarja, ki je jezna, ker njeno sadje in njen Manhattan niso prispeli, kot jih je naročila.

Vse to in še marsikaj več bi si lahko privoščil za ves ta denar. »Veš kaj, takole ti povem.« Zakaj nisem takrat enostavno utihnil? Zakaj? »Če izgubim, bom podvojil vsa vplačila ljudi, ki so stavili. Tebi dam svoj avto za kolateralno.« Tako, to bi moralo biti dovolj, da vsi ostanejo v igri, privabi še dodatne igralce, na koncu meseca pa bom imel pet tisoč petsto petinpetdeset neobdavčenih dolarjev v žepu.

Zaslišal se je glasen »Hura!« Tommy se je zasmejal čez šank: »Ha ha, velja, budalo!«

Vrnil sem mu z iztegnjenim kazalcem in zlobnim smehom, ki so ga slišali vsi v baru:

»Ne, ti si budalo! Ajde, daj mi že ta pir!«

Jezus, kako sem užival v samozavesti. Vedel sem, da mi bo uspelo. Pet tisoč petsto petinpetdeset dolarjev. Svet sem držal za jajca.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus