ZAGODLA MI JO JE … BRINA SVIT

Vpišite v brskalnik »ena noč v Reykjaviku« v enem izmed svetovnih jezikov in naleteli boste na množico predlogov, kako preživeti noč v najsevernejši prestolnici na svetu. Kje ugodno spati, kje dobro jesti in kje ob vrčkih piva Víking počakati na prvo jutranjo svetlobo. Med vsako leto številnejše turiste se namreč pomešajo tudi potniki, ki se preko Islandije zgolj odpravljajo ali vračajo na ameriški kontinent in jim Reykjavik predstavlja le tranzitni postanek za noč ali dve. Da nam rezultati brskanja v slovenščini na prvih mestih ponudijo tudi naslov literarnega dela, je odgovorna v Franciji živeča pisateljica Brina Švigelj-Mérat (1954), bralcem znana pod psevdonimom Brina Svit, ki je roman - po obsegu sicer bližje kratki zgodbi - dve leti pred slovensko izdajo (2013) prvotno objavila že v francoskem jeziku.

Kako si je torej avtorica zamislila svojo Noč v Reykjaviku? Pripoved se pravzaprav začne v Buenos Airesu, kamor Parižanka Lisbeth Sorel, uspešna poslovna ženska srednjih let, odpotuje na povabilo svoje nadležne prijateljice Silvije. Tam na milongi spozna Argentinca Eduarda Rosa, privlačnega in, kakopak, mlajšega plesalca tanga, ki mu tik po bežnem srečanju v zameno za skupno preživeto noč v islandski prestolnici poleg povratne letalske karte ponudi še pet evrskih tisočakov. In če že plača za moškega - česar ji navsezadnje ob njenem stasu in četici ljubimcev ne bi bilo treba - naj ji taka vsota denarja kupi vsaj pregovorno dolgo noč v mestu na drugem koncu sveta, kjer se pozimi znoči že sredi popoldneva. Kar sledi, so njune skromno izmenjane besede, avtoričini klišejski vstavki o islandski topografiji, predvsem pa podajanje Lisbethinega trenutnega izkušenjskega obzorja v hladnem Reykjaviku, pomešanega s pariškimi spomini na nedavno preminulo mlajšo sestro Luci, ugledno fotografinjo, za katero je Lisbeth skrbela odkar so jima kot mladima dekletoma umrli starši.

Če je avtorica ob zavzetju tretjeosebne personalne narativne perspektive z uporabo drugoosebnih samogovornih vložkov romanu vdahnila nekaj svežine, jo je že v naslednjem koraku okužila s predvidljivimi in repetitivnimi besednimi figurami. Tako malone vse islandske pripadnike moškega spola, svetlolase, bradate in modrooke, poimenuje Vikingi. Obenem ti Vikingi prebivajo na »zapuščenem« ali »izgubljenem« otoku, na »tem otoku ognja in ledu« z Luni ali Marsu podobno krajino. Če protagonistki na račun njenega splošnega življenjskega nezadovoljstva in oholosti brez težav spregledamo pokroviteljski ton, ko stopi v stik z islandskimi prebivalci in njihovo kulturo, pa vsekakor ne moremo zaobiti avtoričine stereotipne karakterizacije pripadnikov posameznih narodov ter v literaturi že sto in enkrat upodobljenih ljubezenskih razmerij s poročenimi ali kako drugače nedostopnimi moškimi, ki jih v Lisbethini preteklosti ne manjka.

Namesto dogajanja, zreduciranega na nekaj prizorov na letališču in znotraj hotelske sobe, kolesje romana poganja pripovedni monolog, ki pa z odsotnostjo prepotrebne jezikovne ostrine ne uspe zapolniti fabulativne vrzeli, temveč le poglobi občutek prestopanja na mestu. Zdi se, da je Noč v Reykjaviku pravzaprav v prvi vrsti pripoved o žalovanju, ki pa ostaja ujeta pod težo romantičnih avantur. Avtorica ne razdela dovolj ne prvega, ne drugega vidika, in tako tudi njun preplet ne izriše jasnega bistva romana, ampak le poudarja nerazvitost celotne zgodbe.

Naj na tem mestu torej prostodušno priznam, kako mi jo je zagodla Brina Svit: če izvzamem tisto otroško poletje, ko sem za par dni pozabila vrniti knjigo in mi jih je napela vaška knjižničarka, sem tokrat zaradi pomanjkanja osnovnega interesa za nadaljevanje zgodbe in nenehnega preštevanja preostalih strani na vsakih nekaj prebranih odstavkov prvič nabrala dovolj dni za knjižnično zamudnino. Kar se tiče leposlovja, seveda, saj nisem z lune, da bi pravočasno vračala študijsko gradivo.

Ank-h