SAJFAJ KVART: UNKNOWN UNKNOWN

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Pisalo se je leto gospodovo 2002 in na severni polobli so se ubadali s problemom premrzlih februarskih dni. Medtem so se dogajale običajne, zmerno do pretežno nepretresljive stvari, kakršne so bile tudi sicer značilne za svet po 11. septembru. Začele so se zimske olimpijske igre, legendarni risar Chuck Jones je narisal še poslednjo epizodo Tom in Jerryja in odšel na oni svet, Alicia Keys je osvojila šest Grammyjev. Da tisti februar ne bi za vselej odšel v pozabo, je bilo potrebno nekaj osupljivega.

Da trenutek za velike misli lahko nastopi na povsem nepričakovanih krajih, je dokazal Donald Rumsfeld. Sekretar za obrambo v tedanji ameriški vladi seveda ni bil nikdar znan po kakšni posebni globini razmišljanja, vsaj ne med vse bolj sovražno nastrojeno javnostjo. A na tisti nepomembni februarski tiskovki se je izkazal z izjavo, ki je pustila navzoče odprtih ust in pretresla svetovno javnost. Na naivno poizvedovanje, ali v resnici ni nikakršnih dokazov, ki Saddamov režim povezovale z orožjem za množično uničenje, je zavzdihnil, zavil z očmi in v precizni, nazorni maniri oznanil:

»Reports that say that something hasn't happened are always interesing to me, because as we know, there are known knowns; there are things we know we know. We also know there are known unknowns; that is to say we know there are some things we do not know. But there are also unknown unknowns – the ones we don't know we don't know. And if one looks throughout the history of our country and other free countries, it is the latter category that tend to be the difficult ones.«

Trenutek bi kmalu pokvarila peščica malodušnežev, ki je spregledala veličino trenutka in konferenco nadaljevala z neprijetnimi vprašanji za Donalda, namesto da bi mu nemudoma namenila stoječe ovacije. A izjava je bila pač predobra, da bi jo lahko spregledali med običajnim dolgočasnim medijskim šrotom. V že tedaj zlajnani debati o prihajajoči vojni v Iraku je bila velika osvežitev.

Poskusimo izjavo razčistiti. Po Donaldu Rumsfeldu delimo svoje vedenje o stvareh na tri veje:

stvari, za katere vemo, da jih vemo – npr. vemo, da je Saddam Hussein vrhovni vodja Iraka;

stvari, za katere vemo, da jih ne vemo – vemo, da ne vemo, ali ima Irak kemično orožje;

stvari, za katere ne vemo, da jih ne vemo – ne vemo, če Sadam morda ne skriva še česa.

V tem oziru je zadnja misel naravnost zastrašujoča; ne le, da nismo prepričani o obstoju orožja za množično uničevanje v Iraku, treba je dopustiti celo možnost za nezamisljivo. Unknown unknown. Zlovešče geslo, vredno lastnega filma.

Ameriška javnost se je po pričakovanju razdelila. Če bi povzeli dognanja sajfaj kvarta, bi jih lahko uvrstili v tri že uveljavljene kategorije. Rakete so si nabasale žepe z municijo in odletele bombardirat Bagdad. Niso se ustrašile zloveščega unknown unknown, nasprotno, na svetu so vendar ravno zato, da neznanih neznank ne bi bilo. Če jih najdejo, jih sestrelijo dol v polje znanega. Puščobe so se pričakovano uprpile in iz varne razdalje pozivale rakete, naj se vendar vrnejo, preden prikličejo vragsigavedi kakšno prekletstvo iz Orienta. Zombiji so se ga zapušili in še naprej gledali olimpijado po televiziji, ob omembi vojne pa zamahnili z roko in preklopili kanal. Oni pač niso vedeli niti tega, da ne vedo ničesar, zato tudi na vprašanje kemičnega orožja po njihovo tako ali tako ni imelo smisla odgovarjati posebej.

Neznano je vedno jeba in stari Donald se tega dobro zaveda. Brez unknown unknown pač ni mogoče narediti dobre grozljivke. Videoposnetek iz Ringuja je neznana neznanka. Prav tako Čarovnica iz Blaira. Pa The Thing. Znanstvena fantastika je bila tako že večkrat hvaležna platforma za grozljive filme, saj se v njej vselej pojavljajo neznanke, za katere poiščemo prave rešitve ali pa vsaj prava vprašanja – če nam seveda Alien prej ne razpara drobovja in vanj naseli svojih jajčec.

Kot bi nam zaupali vojni veterani, najhujši del vojne ni bitka, ampak izčrpavajoče čakanje na spopad. Kot dokazujejo raznovrstni adrenalinski športi, se ljudje veliko lažje spopademo z veliko nevarnostjo. Kar nas v resnici spravi ob živce, je agonija negotovosti. Tako se Neo iz Matrice veliko rajši spopade s smrtno nevarnostjo v realnem svetu, kot pa da bi ostal v programu in se spraševal, kaj je zapravil z modro tableto. Podoben občutek je moral vzbuditi tudi Rumsfeld svoji javnosti. Vzemite rdečo tableto in vse, kar vam lahko ponudi, je resnica. Za večino je to zadoščalo, vsaj na začetku.

V resnici je zavest o obstoju stvari, ki jih ne vemo ali ne razumemo, presneto tesnobna. Vsi, ki so se v preteklih letih uspeli seznaniti z mitom Slender Mana, bodo brez težav razumeli, zakaj je ta, na videz neškodljiva visoka figura z dolgimi okončinami, neprimerno grozljivejša od podobe Terminatorja, sicer neusmiljenega morilca nedolžnih ljudi. Ampak seveda, stvari, za katere vemo, da jih vemo, nas ne morejo nikoli tako prestrašiti kot tiste, ki jih ne vemo.

Kako se s svojimi strahovi kosamo, pa je že druga zgodba. Natančneje, zgodba o raketah, puščobah in zombijih. Unknown unknowns so seveda samo za orientacijo.