ponedeljek, 26. avgust 2013

STARŠI IN IZJEME

Moja ljubezen do marginalnega, nepomembnega, čudnega, majhnega in nelogičnega, najverjetneje ker sem se s temi oznakami od vedno identificiral in se v njihovih sferah tudi dobro znašel, me je obdarila s sposobnostjo zanimanja za detajle, ki nikakor ne sodijo v človeški spominski habitus, jaz pa sem se jih nekako uspel okleniti kot pijanec plota.[1] Ne le, da so tovrstni podatki prva stvar, ki si jo zapomnim v zvezi z določenimi temami, najverjetneje so tudi zadnja stvar, ki jo bom v spominu ohranil do najbolj senilnih let.

V osnovni šoli je to pomenilo, da mi bodo v betico najprej krenile kakršne koli izjeme pravil, od 'drugačnih' kotov med molekulskimi vezmi v polarnih molekulah amoniaka in vode[2] do atributov grških bogov, za katere večina mojih sošolcev še slišala ni.[3] Pri urah slovenščine je to pomenilo, da mi bo za vedno misterij, kam se postavlja vejice, ne bom pa imel težav z besedami, ki se bodo tako ali drugače otepale slovničnih pravil.

Tako imam še danes v spominu neko izjemo, ki sem si jo zapomnil kot najbolj nelogično slepo ulico slovničnega sistema. Beseda starši.[4] Natančno se spomnim, da smo še v osnovni šoli to besedo postavili v območje množinskih samostalnikov, tj. tistih, ki ne poznajo edninske oblike kot npr. vrata ali Jesenice, medtem ko se je v času mojega obiskovanja gimnazije ta politika začela opuščati.[5]

Logika pri starših zataji na več nivojih. Že vrata in Jesenice sta besedi, ki sodita v različni kategoriji. Vrata so tako vsakdanji predmet, da osnovnošolec brez težav sprejme njegovo izjemnost, celo na vprašanje: »Zakaj je tako?« se ne zmeni za odgovor 'zato'. O vratih je bilo do invazije slovnice v njegovo življenje že toliko govora, da ni nobenega dvoma, da gre za množinski samostalnik. Tista vrata so, tako kot tudi tista sonca so ali morja. Tako bi bilo potrebno, če bi želeli uporabljati edninsko obliko vrat, reči, da tisto vrato je oz. da je tisto vrate. Dovolj prismuknjeno, da tega ne sprejme niti še relativno odprta glava otroka. Očitno bomo za vedno odpirali ena vrata kot mnoga hkrati.

Malo drugače je z Jesenicami, ker si je, z jezikovnega vidika, lahko predstavljati, da gre za kraj iz več Jesenic. Tista ena Jesenica je, tisti Jesenici sta, tiste Jesenice so. Evo, tam kjer smo začeli. Malo čudno, a dober politik bi znal prepričati več kot polovico ljudi na ulici, da je tako prav. Pa vendar še vedno dovolj smotana rešitev, da se nismo spravili spreminjati izjemskosti Jesenic. In naj tako ostane, preden kdo faše pak v glavo. Ene Jesenice so in to je to.[6]

Starši pa so v tem pogledu še večji mirakel! Ne le, da si zlahka predstavljamo edninsko obliko e.g. starš, ne le, da jo večina ves čas tudi uporablja, še bolj nelogično je, da tako v večini pogovorov kot v večini asociacij, ljudje ob starših najprej pomislimo na max. dve osebi.[7] Zakaj imeti izjemo, ki se lahko uporablja le v množinski obliki, ko pa se največkrat uporablja za oznako dveh ljudi, če že ne dveh pa le enega. Pa ravno pri starših bi dvojinska oblika prišla še kako prav s svojo intimo in globinsko povezanostjo, le kaj smo razmišljali?

Eden izmed razlogov bi lahko bil v samem dojemanju družine. Če želimo z besedno zvezo zajeti dedka in babico[8], rečemo stari starši, če torej v življenje družine nista posegli bolezen ali vojna, ima vsak od nas ob rojstvu 6 staršev, od katerih so štirje (še dodatno) stari in še kakšnega prastarša, če je slednji ohranjal svojo kondicijo. Poceni argument, a trohica logike tiči za takšno razlago množinskosti izbranega samostalnika.

Drugi, podobno bliskovit, argument bi bil globalni pohod angleščine, ki slovenskega prostora ni pustil nedotaknjenega. Beseda parent je nekaj samoumevnega[9]. Ne le, da se z njo frekventno srečujemo, na vsake toliko smo jo v pop kulturi primorani tudi prevesti in če prevedemo stavek 'He became a parent' z 'Postal je eden izmed staršev', smo v bistvu zgrešili bistvo. Sliši se bližje situaciji, ko otrok zakolje mamo in namesto da bi še naprej imel starše, je zdaj njegov oče le še eden izmed … neke navidezne množice staršev … tam nekje …

Ker na splošno ne maram preprostih odgovorov ali rešitev, predlagam, da se posvetimo sedanjosti in vprašanju, zakaj se je danes pripetil premik v jeziku, kjer je naš odnos do besede starš mnogo bolj liberalen. Jezikovnega pojava (nasploh) ne razumem preprosto kot izraza v miselnosti neke skupine in še manj obratno. Bolj se nagibam k ideji, da gre za medsebojno vplivanje dveh (ali več) elementov, ki ob vsakem novem razhajanju začneta (začnejo) iskati sveže, primernejše, medsebojno razmerje. Vzrok in posledica, ki ima za posledico vzrok same sebe.

Brez dvoma lahko danes trdimo, da smo spremenili obči odnos do npr. samohranilk in samohranilcev. Če so bile prve še pred nekaj desetletji hudo stigmatizirane kot omadeževane, danes teiste madeže običajno naslikamo manjkajočemu v paru staršev, v primeru, seveda, da v družino ni tako ali drugače posegla odločitev sodstva. Je tako bolj prav? Rekli bomo, seveda, a glavni razlog za to je v bistvu ta, da mi pač živimo danes, medtem kot so v preteklosti živeli drugi, ki se jim matere nezakonskih otrok nikakor niso zdele heroji, še manj žrtve. Je bilo tako bolj prav? Whatever, stvar okusa, v resnici je najbolj narobe to, da je status še vedno zaznamovan, iz družbe izstopajoč. Temu navkljub lahko mirno ugotovimo, da so družine z enim staršem lažje predstavljive. Z besedami starša take družine: »Jaz sem starš enostarševske družine. Ne morem bit starši enostarševske družine.« Tisto, kar stoji pred vsem, je sama misel oz. predstava, da je možno biti en starš.[10]

Vem, da boste rekli, da je moja ljubezen do marginalnega, nepomembnega, čudnega, majhnega in nelogičnega tisti razlog, ki ohranja idejo staršev kot množinskega samostalnika (in s tem tudi ideje o instituciji večih članov). Najverjetneje imate prav. Ne zanikam. Zato sem to priznanje tudi postavil na začetek eseja. A kaj če se mi zgoraj omenjena misel, da je možno biti en starš, zdi žalostna zaradi česa popolnoma neodvisnega od moje ljubezni?

Poglejmo na situacijo s tega vidika: meni se zdi izjava, da če si sam zmožen novo bitje ustvariti[11] in ga finančno vzdrževati, potem si se zmožen tudi sam naučiti čustveno in etično z otrokom ukvarjati kot starš; na skoraj istem nivoju kot izjava, da če imam dve roki, se lahko naučim biti žongler. Pravim skoraj, ker je med obema ena majhna razlika. Da postanem dober žongler, imam na voljo vse življenje, da postanem dober starš, je pomembna vsaka sekunda. Seveda je možno. Oboje. In zaenkrat se še ni vse porušilo, tako da očitno zadeva nekako deluje, ne moremo pa spregledati dejstva, kako različno gledamo na ta dva poklica. Če želim biti dober žongler, neskončno pomaga, da sem talentiran (karkoli to pomeni), ko pa debatiramo o dobrih starših, talent izgine iz pogovora. Za nikogar ne pravimo, da je talentiran za starševstvo. Čudno, glede na pomembnost teh dveh poklicev, bi si mislil, da bo ravno obratno! Netalentiranim odsvetujejo žongliranje, starševstva pa zato ne odsvetujemo nikomur. Čeprav sem zadnji, ki bi glasoval, da se ljudem odvzame pravico do starševstva, si vseeno ne morem pomagati, da ne bi ob vsakem obisku kina pogledal na svojo levo in desno in si mislil: »Niti eden od njiju, mygod, niti eden!« In nisem edini. Vsi smo taki. Ker je vsak izmed nas najbolj talentiran, ane.

Drastične primere na stran, talent v primeru starševstva lahko opišemo kot nekaj, kar je pomensko blizu pedagoškemu čutu. Pedagogi (vzgojitelji, učitelji, profesorji)[12] so neke vrste profesionalni starši. V šolah so (naj bi bili), da vzgojijo in izobrazijo samostojne, zdrave, srečne ljudi.[13] Govorim seveda o funkcijah, metode se jasno razlikujejo. Naj se objemanje ne vpeljuje nazaj v šole kot v zlatih Atenah, sicer bo kdo dobil pak v glavo. Je res naključje, da je od treh iz preteklosti najbolj spoštovanih poklicev v družbi (pravnik, zdravnik, učitelj) prav šolnik izgubil svoj ugled v času, ko je sposobnost starševstva zreducirana na eno samo osebo?

Seveda ne trdim, da so učitelji edini sposobni starševstva in še zdaleč ne dajem predlogov, da bi bili oni na kak smešen način odgovorni za obči program starševanja, saj bi to spet pomenilo redukcijo na diktaturo pártije. Nadaljnje ta ideja pomeni dodaten odmik od poante tega teksta. Učitelji so pač tisti, ki se profesionalno ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem tistih 8, 10, 12 ur na dan, ko se njihovi 'pravi starši' (karkoli že to pomeni) ne morejo zaradi službe.[14]

Otroci niso lastnina. Ni mojih, tvojih, njenih, njegovih otrok. So naši otroci. Vsi. In mi smo njihovi starši. Vsi. Vsi moramo vzgajati.[15] Ne le zato, ker so nekateri med nami manj in drugi bolj talentirani za pedagoško delo, predvsem zato, ker samostojen, zdrav, srečen človek ni cilj, h kateremu je mogoče prispeti s predpisano dozo medikamentov, temveč projekt, ki se nikoli ne prekine. Učitelji ne pravijo zaman, da imajo občutek, kot da so v učilnici učenci tisti, ki učijo njih. Seveda. Vzgoja in izobrazba kot pojav ne moreta biti (več) enosmerna komunikacija.

Ne pravim, da je danes slabše, kot je bilo nekoč oz. kot si sam zamišljam. Kdo bi vedel, kaj je prav? Trdim le, da bi se kmalu v slovenski jezik vrnila potreba po vključevanju staršev med množinske samostalnike, če bi se nalezli ideje, da je naloga vzgoje in izobraževanja mladih, naloga vseh, ne le tistih, ki imajo otroke in še zdaleč ne le učiteljev. Nekega dne bomo svoje otroke neizbežno zapustili. Ko se bo to zgodilo, ne smejo biti nesamostojni, bolni in depresivni. No, lahko so, ampak a res al kaj? Prav tako kot je pomembno vzgajati slehernega otroka, je pomembno sprejeti nasvete drugih otrokom, ki živijo z nami. Vem, da je sploh to zadnje težko, a morda je težko prav zaradi načina, kako so vzgajali in izobraževali nas? Ponavljam, nekega dne bomo neizbežno zapustili svoje otroke. Ko se bo to zgodilo, bi bil vesel, če bodo zrli za nami in dejali: »Tisti starši so bili.«[16]

Ideja je, jasno, preveč ambiciozna, da bi kadar koli zaživela. In ne glede na to, koliko si vedno uspemo laskati, da smo v svojih srcih dobri, nam to v tem primeru ne bo pomagalo. Mislim, da je ta esej le zaključno dejanje dozorevanja neke misli v glavi mladega učitelja. Verjamem, da sem obsojen na osamljen boj proti nasilni individualizaciji, ki prežema naš obstoječi kulturni sistem. Prepričan sem, da sem te občutke nosil s seboj od trenutka, ko sem v osnovni šoli prvič slišal za starše. Razlog, da sem tej besedi toliko časa nudil svojo glavo kot inkubator pa je najverjetneje ta, da sem že takrat občutil, da gre pri kolektivni vzgoji in izobraževanju za marginalno, nepomembno, čudno, majhno in nelogično idejo.[17]



[1] Ko sem v četrtem razredu osnovne šole s taborniki odšel za teden dni na taborjenje v hoste ob Dvoru pri Žužemberku, je bila ena izmed nalog, ki smo jih lahko opravili, tudi pomnenje 6-mestnega števila za 8 ur. Ker je med kolegi moj spomin že slovel po učinkovitosti, sem si število zapomnil le jaz, 10 minut pred šesto popoldne, preden so se starešine vrnile, pa ga vsakemu skrivaj zaupal za izpraševalčevim šotorom. Število je bilo 280479.
Prav tako vem, da je bilo zaporedje 10 nejasnih besed, ki smo si jih morali zapomniti v tretjem letniku gimnazije pri psihologiji: cah, bim, tor, veg, zum, pal, meg, sik, viz, ank.
Tuja mi ni niti telefonska številka Ivana iz Frankovega, ki sem jo sposoben zrecitirati, če se me zbudi sredi noči, z vsemi presledki, kjer so 'potrebni': 04530136121. Vem, ni prava, prav tako ni prava telefonska Vinka iz Kranja, a jo vseeno znam na pamet: 06449046.
Seveda sem pozabil letnici, ki zamejita vladanje cesarja Kaligule, a nikoli mi ne bo ušlo, da je po neuspešni kampaniji v Britanijo, svojim vojakom na obalah Galije naročil nabiranje školjk kot znamenje osvojitve morja. Za konja konzula pa tako ali tako vemo vsi.
In še ogromno podobnih absurdnih. Seveda bo večina vprašala: »Zakaj?« Strinjam se z vsemi. Prav zakaj? Ne vem, zakaj mi te stvari ostajajo v spominu. Dejansko si jih niti ne želim zapomniti. A ostajajo z menoj in jaz z njimi. Le ugibam lahko, da je to tista 'prava ljubezen'?
[2] 107,8° in 104,45°.
[3] Npr. Hestija, najstarejša Zevsova sestra, boginja doma, domačnosti, družinske vezi itd. To me spomni na zabavno anekdoto. V šestem razredu smo pri zgodovini omenili prevzem grških bogov v antičnem Rimu. Tovarišica (to je bilo zadnje leto, ko smo še imeli tovarišice in tovariše v OŠ, naslednje leto so jih zamenjale učiteljice in učitelji. Ter ena gospa Veselova) je omenila Zevsa, Aresa in Hermesa, ki so postali Jupiter, Mars in Merkur. »Apolon,« je nadaljevala, »pa je ostal Apolon.« Nekaj malega sem vedel od prej (beri: obvladal sem in to veliko bolj kot danes) in ker se zdi v svetu 12-letnika, da je vsako nepravilnost mogoče popraviti, sem se oglasil s pripombo: »Mislim, da je Apolon v Rimu postal Apolo.« Prasica je odgovorila s cinizmom, ki mi je razbil svet na prafaktorje: »Ne, Apolo je pa nekaj, kar po vesolju kroži!« Dobesedno stemnilo se mi je pred očmi in bleknil sem prvo kletvico pred odraslo osebo v svojem življenju: »A Jupiter, Mars in Merkur pa ne, pizda?!«
[4] Kurzivo uporabljam, ko se sklicujem na besedo kot simbol, če se sklicujem na pomen besed, na katere se sklicujejo same, uporabljam navadno pisavo.
[5] Pravim politika, ker še zdaleč ne gre le za pojav znotraj jezika, pač pa za odraz urejanja družbo.
[6] Teoretično so v Sloveniji dvoje Jesenice in potem še ene na Hrvaškem. Za časa druge svetovne vojne je bilo razmerje obrnjeno. Še vedno pa: vse tiste Jesenice so in tudi vse tiste Jesenice so.
[7] Starševski svet v šolah npr. je ena situacija, kjer je na kupu več (parov) staršev. Drugje po večini nastopata dva osebka. Dva. Se pravi, (moji, tvoji, njeni, njegovi) starši.
[8] Ali babico in babico ali dedka in dedka. Vseeno. Čeprav nas je ravno referendum o družinskem zakoniku v zadnjih letih najbolj spodbudil k razmisleku o tem, kaj je to družina in kdo so starši (je starš); za samo vprašanje števila samostalnika spoli niso bistveni. Spoli, množina, niti ne spola. Tudi srednji spol zaradi mene. Zaradi mene lahko bilo kdo izkazuje svojo ljubezen in se poroči z vrati, če čuti, da so to tista vrata, s katerimi želi preživeti vse svoje življenje. Važno le, da se na žuru vrti Pendulum in ne Modrijani pa pridem. Najverjetneje se večina ne bo strinjala z menoj, a sem vsaj iskren v izkazovanju svoje naklonjenosti zgoraj omenjenim marginalijam, nepomembnostim, čudaštvom, malim rečem in ne-ratia.
[9] V tem pogledu lahko trdimo, da se angleški jezikovni sistem izvrstno prilaga našemu miselnemu sistemu.
[10] Ne sklicujem se le na primere samohranilstva. Govorim tudi o občutku zmožnosti biti starš-posameznik znotraj para staršev. Gre za tresk dveh dojemanj izvrševalca starševstva. Lahko si predstavljamo starše kot vsoto več posameznih staršev, a se od Simmla dalje težko strinjamo, da je družba (starši) le akumulacija tega in onega posameznika (starša), temveč raje zmnožek vseh vključenih, ki se prav zato obnaša precej drugače od indiviua.
[11] Ali kupiti, ni važno. Pravim, kupiti, ker verjamem, da je glavna svetovna valuta v kapitalizmu čas in ne denar. In marsikaj ne stane 9 mesecev!
[12] Dejstvo, da imamo tri besede za poklic, ki ima več skupnega kot različnega, je samo po sebi absurd, čeprav zagovarjam širok nabor besed v jezikih. Edina razlika med učiteljico v osnovni šoli in profesorico v srednji je v letih učencev oz. dijakov (še dve besedi). Je leto proizvodnje res najpomembnejša razlika oseb, ki obiskujejo šole? Je razlika med 14- in 15- letnikom tako velika, da je pri njunih vzgoji in izobraževanju potrebno uporabljati različne spretnosti? Še nedolgo nazaj smo imeli pa tovarišice in tovariše. In to povsod. Celo kasneje v službah. Ko je prvi sošolec v zgoraj omenjenem sedmem razredu osnovne šole prvič nagovoril tršico z 'učiteljico', se mi je strlo srce. Slišalo se je, kot da govori o človeku, ki ni bil več del našega razreda. Seveda je bilo tudi vodstvo šole naklonjeno daljšemu obdobju te tranzicije. Jasno jim je bilo, da bomo učenci težko dojeli, da ima zdaj po novem ista oseba drug naziv.
[13] Bodite pozorni, kako so to tri kategorije, ki jih a) želimo doseči z vzgojo in izobraževanjem in hkrati tudi b) pogoj, da nastopimo kot pravi izvrševalci vzgoje in izobraževanja. Če sami nismo samostojne, zdrave, srečne osebe, nimamo česa naučiti drugega. Smo slab zgled. Izvrševalci, rečeno pogojno. V trenutku, ko se odločimo vzgajati in izobraževati, ta proces že začne delovati nazaj na nas. Torej smo kvečjemu igralci.
[14] In te izjave nikakor ne štejte kot argument za obstoječi sistem 8, 10, 12-urnega dnevnega delavnika. Prvi podpišem za spremembo.
[15] Jasno, to se tako ali tako dogaja ves čas. Ne želim trditi, da ne gre za skoraj samoumeven proces v družbi. In ker je samoumeven, smo ga avtomatizirali in potem – kot vedno pri robotiki – nekako pozabili biti spretni. Če to besedilo sploh kaj kritizira, kritizira samo idejo, da lahko nekaj (bilo kaj) opravimo sami. Tega si ne domišlja nobeno drugo živo bitje na planetu.
[16] Da zaključim še misel, ki sem jo načel s Simmlom: družbe, ki izvaja starševanje nikakor ne smemo razumeti kot zamejene družine, temveč še celo širše od tistega, kar običajno razumemo pod pojmom družba. Spomnimo se vseh tistih apokaliptičnih napovedi, kaj se bo zgodilo, ko bodo našim otrokom starši postale televizije. In prav to!, ker imamo tu in tam subjekte, ki v določenem času in prostoru niso talentirani biti starši, moramo poskrbeti, da se njihovi učinki spreobrnejo v (negativne) zglede.
[17] V tem trenutku sem seveda hkrati razočaran in ohrabren, ker bitke ne bo konec, dokler je ne predam, česar še ne vidim na obzorju. Poleg teh dveh čustev pa v meni skrivno obstaja tudi tista ljubezen do entropije, ki me navdušuje nad prihodnostjo, ko bo zaradi neverjetnega porasta literature o zdravi prehrani in zdravem načinu življenja, po poti poklica učitelja šel tudi poklic zdravnika. Vsak bo dobil občutek, da je sam zase dovolj sposoben strokovnjak za medicino, vsak bo vedel, da je kava strup, čaj pa zdrav (ali pa obratno, odvisno od tega, česa bo takrat primanjkovalo na globalnem trgu), da se jajc ne sme jesti ponoči oz. da se mora najprej pojesti rumenjak in nato beljak (ali pa obratno, odvisno od tega, kateri lobi bo takrat imel dostop do širokih medijev) in da mora teči po minimalno 3 ure na dan in to po takem terenu, ki bo kar najhitreje uničil njegove Nikice, ki jih bo še vedno delal isti človek, kot jih danes. Le z drugo roko, ker prva ne bo več funkcionalna. Všeč so mi takšni razkroji. Nekako potešenega se počutim, če vem, da bo šlo vse le navzdol. Dobim občutek, da se mi za nič več na svetu ni treba truditi, da sem prispel na cilj. Razen, ko bom imel kakšno infekcijo. Takrat bom potegnil iz predala škarjice ter šivalni set in Ikea-type navodila ter očistil svoje notranje organe z Evianom. Komaj čakam! Počitnice za glavo.

Ni komentarjev:

Objava komentarja