ponedeljek, 16. december 2013

PRINESITE MI GLAVO IVANA CANKARJA

Tistega deževnega, zanikrnega večera je Rajmond S., dvainpetdesetletni vodoinštalater in prezadolženi podjetnik na robu propada v svoji pisarni prejel telefonski klic, ki je do kraja spremenil njegovo bedno in nezanimivo življenje.

»Sem dobil podjetje Cevovod, d.o.o?«

Gospodovalni ledeni glas na drugi strani žice mu najprej ni zbujal preveč upanja. Pomislil je, da gre za še enega v dolgi vrsti izterjevalcev dolgov, od katerih je zadnje čase dobival grožnje in neprijetne obiske. Za trenutek je okleval, a naposled vendarle potrdil svojo prisotnost pri telefonu.

»Za vas imamo ponudbo,« je nadaljeval glas. Rajmondu je navedel znesek, ki bi rešil vse njegove finančne težave. Potem mu je zaupal naročilo, ki ga je dobesedno vrglo s stola. Čeprav je bil glas na drugi strani telefona nadvse jasen, ga je moral zaprositi za pojasnilo.

»Kakšno pojasnilo pa rabite? Prinesite nam glavo Ivana Cankarja,« je neprizadeto odgovoril ledeni glas. Rajmondu še vedno ni šlo v račun. Naj prinese tisto bronasto z Rožnika ali kamnito z Vrhnike?

»Ne, bizgec, bronaste glave si znamo uliti tudi sami za precej manjši znesek od tistega, ki ga sedaj ponujamo,« je s senco nepotrpežljivosti odvrnil glas. »Mi hočemo pravo glavo. Tisto, ki tiči na Žalah. Lahko prinesete tudi preostanek trupla, toda glava je bistvena. Pod nobenim pogojem je ne smete obtolči ali poškodovati.«

Rajmond se je pogladil po pleši in dal svoji potencialni klienteli še nekaj sekund, da ga prepriča v resnost ponudbe. Neznanec na drugi strani linije je storil še veliko več; navedel je naslov njegove hčere, ki študira v tujini in nazorno opisal, kaj se ji utegne zgoditi, če za njeno bivališče »slučajno« izve kateri od neštetih oderuških posojilodajalcev. Nato je potrpežljivo počakal zaključek Rajmondovega jalovega moledovanja in mu sporočil naslov, na katerega mora dostaviti nedotaknjeno glavo velikana slovenske proze. »Že vnaprej se veselimo sodelovanja z vami, gospod S.,« je zaključil in odložil.

Rajmond se tistega dne ni spomnil, kako je prišel domov. Zbistril se je šele pozno zvečer, ko so okoli njega ležale prazne pločevinke piva in raztreseni antidepresivi. Ob težki glavi se je zavedel, da potrebuje načrt. In nujno psihiatrično pomoč, a ta bo morala zaenkrat počakati. Iz plašča je izbrskal mobitel in zaplesal po imeniku; odtujena mama v nekem daljnem domu za ostarele, odtujena bivša žena, odtujena hčerka v Berlinu, odtujeni poduhovljeni brat. Po dolgotrajnem razmisleku je poklical slednjega.

»Bog s teboj, brat moj. Vem, zakaj kličeš, in lahko ti zagotovim, da so to same laži,« je namesto pozdrava odpel znani glas njegovega mlajšega brata.

»Kaj so same laži?«

»To, kar so ta teden objavili po časopisju. Tiste punčke se nisem niti dotaknil. Sveti duhovniški stan mi prepoveduje, da bi se zapletal z ljudmi nasprotnega spola, sploh če so mlajši od trinajst let. Kar pa se tiče slik, ki so jih našli na mojem računalniku ... «

»Ne berem časopisov,« je zavzdihnil Rajmond. »In niti nočem vedeti, v kaj si se tokrat zapletel. Pravzaprav sem se obrnil nate po pomoč, Andrej. Potrebujem, ahem..« Vzel si je trenutek za razmislek, a se nekako ni uspel spomniti ustreznih besed, s katerimi bi lahko izrazil svojo željo. Potem pa se je naveličal suspenza in butnil kar naravnost: »Potrebujem glavo Ivana Cankarja, Andrej. Izsiljujejo me.«

»Katero glavo pa hočejo? Tisto na Vrhniki ali v Črnomlju?«

»Ne, bizgec, tisto na Žalah. Izkopati moram truplo Ivana Cankarja, ga obglaviti in prinesti njegovo glavo naročnikom,« je izbruhnil Rajmond. Slušalka je obnemela za nekaj neskončnih sekund. Pravzaprav je pričakoval, da bo slišal piskanje prekinjene linije, a se to ni zgodilo.

»Družina je tu zato, da ti pomaga, brat moj,« je naposled spregovoril Andrej. »Če še lastnemu bratu ne priskočim na pomoč v stiski, komu pa naj? Poleg tega mora biti ob vsakem izkopu navzoč duhovnik, četudi je suspendiran. Poslušaj pozorno, brat moj, kajti Žale poznam kot lastni žep. Vem, kako bova to izpeljala.«

Rajmond je pozorno poslušal.

Naslednjega dne je stal ob dogovorjeni večerni uri varno skrit pod krošnjami dreves. Ko se pokopališče zapre, ga je podučil Andrej, varnostnika naredita obhod in pospremita še živeče do izhoda, kar traja približno tričetrt ure. Potem mrtvi samevajo vse do osme ure zjutraj, ko se Plečnikova mojstrovina spet odpre za obiskovalce. Sicer imajo varnostne kamere in senzorje gibanja, a so ti zaradi noči in potepuških mačk bolj kot ne neuporabni. Prve mamce običajno priletijo na grobove svojih pokojnih mož ob devetih, pogrebne slovesnosti se začnejo še kakšno uro kasneje. Časa za izkopavanje bo torej dovolj, sploh ker zemlja zaradi relativno visokih jesenskih temperatur še ni zmrznila. Rajmond je z zadovoljstvom opazoval meglice, ki so se spuščale okrog obzidja. Spomnil se je, da je pozabil vzeti svojo predpisano dozo antidepresivov in antipsihotikov, a to ga sploh ni motilo; prvič po dolgem času je uzrl luč na koncu predora in že sama sled optimizma ga je poživila in pomladila. Bil je pripravljen.

»Brat moj,« mu je zašuštelo izza hrbta. Za njim je stal Andrej z dvema lopatama in podplutim očesom. Pomignil mu je, naj mu v tišini sledi. Izmuznila sta se sojem luči z bližnje ceste in smuknila čez zid na najmanj opaznem mestu. Če bi odšteli občasen cestni hrup, nadležno mijavkanje potepuških mačk in dva tipa s polnimi rokami orodja, bi si lahko privoščili trditev, da so mrtvi na Žalah tisto noč počivali v miru.

Rajmond je imel nekaj vprašanj za Andreja, predvsem zaradi podplutih oči, a je modro ugotovil, da ima druge prioritete. Iz žepa si je izbrskal listič papirja in si še enkrat osvežil spomin: Ivan Cankar, prekat 10A, vrsta 12, grob številka 10. Po nekajminutnem iskanju sta se znašla na želenem mestu. Iznad nizkega rastja se je dvigoval kamniti podstavek s tremi nagrobniki. Na levem je bilo vklesano DRAGO KETTE, na desnem JOSIP MURN. Med njima se je dvigal še eden, najvišji. Nosil je ime IVAN CANKAR. Spoštljivo sta obstala in se pokrižala.
»Koliko boš dobil za tole glavo?« je naposled prekinil tišino Andrej.

»Pravzaprav ogromno,« je odvrnil Rajmond in mu zaupal znesek. »Dovolj, da poplačam svoje izsiljevalske upnike, pa še mi bo nekaj ostalo, toliko da spet zaženem biznis ... «

»Petdeset procentov,« ga je odrezal Andrej. »Polovico tega zneska dobim jaz, sicer se takoj zdaj obrnem na policijo.« Rajmond ga je osuplo pogledal, zato je nadaljeval v spravljivejšem tonu. »Žal mi je, brat moj, a moj odvetnik ni ravno poceni. Sploh pa, če naša pokvarjena sodišča ustrežejo tisti nori punčari, bom tudi jaz moral začeti kakšen biznis. Trg dela ni ravno prijazen do pravnomočno obsojenih teologov.«

Rajmond je tiho zajavkal. Naposled je potlačil refleks, da bi mlajšega brata potolkel z lopato, in se vdal v usodo. Pokimal je in lotila sta se dela. Najprej sta porezala nekaj rastja, potem pa se lotila kopanja vsak na svojem koncu, saj je bila tako večja verjetnost, da bo vsaj eden od njiju naletel na krsto s pravim pokojnikom. Zdelo se je, da so celo mačke obmolknile in s pričakovanjem opazovale, kaj bo razkrila zemlja. Rajmondu je izkopavanje šlo dokaj hitro; z besno ihto je zasajal lopato in odmetaval kepe zemlje in ilovice. Monotono delo ga je ravno dovolj zaposlilo, da si je ohladil glavo. Ko si je po dobri uri vzel odmor, je že izkopal spoštovanja vredno luknjo. Splezal je z jame in si vzel iz torbe pločevinko piva.

»Andrej?« je potiho preveril. Stopil je k drugi jami in opazil, da njegov brat prav nič ne zaostaja po vnemi. »Komu si se še uspel zameriti, da te je kresnil po očesu?« je privoščljivo vprašal.

»Bog je milostljiv, brat moj, ljudje pa žal ne. Odkar so se naši tračarski časopisi odločili, da moj obraz nalepijo na naslovnice, imam precej težav na ulici. Pljuvajo me, zmerjajo, ena surovina pa me je počastila celo z udarcem, da bom ja deležen še več obsojajočih pogledov.« Andrej je globoko zavzdihnil in se trudil preslišati pridušen privoščljiv smeh svojega starejšega brata, ko se je ta vračal v svojo jamo.

Čez nekaj časa je pod Rajmondovo lopato zadonelo. Komaj je uspel udušiti krik navdušenja. Še nekaj zamahov z lopato je razkrilo del sprhnele lesene krste. Spreletel ga je srh, s hitrimi kretnjami je odmetal nagnite kose lesa in drobce prsti, ki so vdrli v krsto. Potrdili so se njegovi največji strahovi; lobanja je v ceneni krsti razpadla, kosi pa so ležali razmetani po zemlji. Kaj sedaj? Naj svojim naročnikom pošlje nekaj kostne moke in delov lobanjskega dna? Začutil je predinfarktni pulz srca in se polglasno preklinjajoč sesedel v razbito krsto.

» Si prepričan, da je to prava krsta?« je slišal Andreja z vrha jame. S senco upanja se je vrgel v raziskovanje in kar z golimi prsti česal po zemlji. Naposled je med kosi kosti in krste otipal bakreno tablico. Potegnil jo je na plano in posvetil s svojo rudarsko svetilko; na njej je z zabrisanimi črkami pisalo J. MURN. Oddahnil si je.

»Imava še kakšno uro, preden se prične daniti,« je rekel Andrej. »Pomagaj mi pri moji jami, mislim, da sem tudi sam na nekaj naletel.« Kaj kmalu se je tudi tam pokazala krsta, tokrat nepoškodovana, neprodušno zatesnjena. Brez oznak. To bo to, si je rekel Rajmond. Enostavno mora biti. Pospešeno sta odmetala še zadnje kose zemlje in z dletom odbila zatiče na krsti.

Andrej se je od vznemirjenja pozabil pokrižati. Navdušeno je položil roki na krsto. »Zajemi sapo, brat moj. Vonj ne bo ravno prijeten.« Potegnila sta si robove puloverjev čez nos in odrinila pokrov. Jedek vonj je napolnil jamo in napadel vse čute. Osolzile so se jima oči, kašljala sta in se skoraj onesvestila. Skupaj sta pobegnila iz jame po svež zrak. Po nekaj sekundah šoka ju je radovednost vendarle premamila. Pogledala sta dol v krsto, kjer je ležalo truplo – Ivana Cankarja. Brki in lasje so bili nekoliko razredčeni in delno razpadli, koža rahlo potemnela, a poteze z odlično ohranjenega obraza so bile nezgrešljivo njegove. Rajmond je žarel od veselja. Andrej je padel na kolena in se zahvalil Bogu za njegovo naklonjenost pri izkopavanju velikanov slovenske moderne. Potem je vstal in iz torbe potegnil žago.

»Še zadnja naloga, brat moj. To prepuščam tebi, jaz pa se grem nadihat svežega zraka.« Rajmond je pobral žago in zarinil v Cankarjev vrat. Kaj kmalu se je pokazalo, zakaj je Andrej to delo prihranil zanj; koža je bila kot usnje in se zlepa ni vdala pod žago. Glava je med žaganjem poplesovala sem in tja, iz vratu pa se je cedila nagravžna rjava tekočina. Tako blizu sem, si je prigovarjal Rajmond, tako blizu. Zdrži še tole. V tistem trenutku ga je prekinil razjarjen vzklik, ki ni prišel od njegovega brata. S srcem v hlačah je pokukal izza jame. Komaj dva metra proč je stal varnostnik in svetil naravnost v Andreja.

»To mora biti pomota,« je neprepričljivo zatrjeval Andrej in se ritensko umikal.

»Ti pokvarjena gnida! Gnoj farški! Videl sem te v časopisih, pedofil ušivi. Pridi sem, da ti polepšam še drugo oko,« je vpil varnostnik in se pognal za njim, ne da bi opazil razkopano zemljo. Andrej je zbežal proti izhodu, proč od grobov. Rajmond si je oddahnil in se vrnil h krsti. Po nekaj minutah je držal v rokah trofejo, jo spravil v torbo skupaj z ostalim orodjem in jo popihal čez zid. »Franc, tisti perverznež s Slovenskih novic je tu! Pomagaj mi ga ulovit!« je slišal kričati varnostnika z druge strani pokopališča. Olajšano se je usedel v avto in se odpeljal domov.

Najprej je mislil torbo zavaliti v zmrzovalnik in se vreči v posteljo, a ga je adrenalin še vedno držal budnega. Odprl si je pivo in kljub pozni uri prižgal televizijo. Odsotno je buljil v nočni program, a ni uspel ukrotiti svoje radovednosti. Odprl je torbo in si še enkrat pri polni luči ogledal glavo Ivana Cankarja. Postavil jo je na polico in se zastrmel vanjo. Nekaj se je spremenilo. Oči so bile odprte, ogabnega vonja ni bilo več; iz glave je prihajal zvok, kot bi skušal nekdo nabirati slino. Rajmond je povsem približal obraz Cankarjevemu, da bi si ogledal ta fenomen. Potem se je zgodilo nekaj, česar res ni pričakoval. Glava Ivana Cankarja mu je mastno pljunila v obraz.

»Izmeček izmečka,« je zagodrnjal Rajmond med brisanjem obraza.

»Izmečku izmeček,« mu je mirno in dostojanstveno odvrnila glava Ivana Cankarja. »Imaš kaj vina, da si osvežim usta?«

Po nekaj kozarcih rujnega je Rajmond spoznal, da je glava v njegovi lasti dejansko nadvse zanimiv sogovornik. Tudi Cankar se je sčasoma omehčal, ko je slišal njegovo srce parajočo zgodbo. Dan sta prebila ob neskončnih pogovorih in gledanju televizije.

»V drugih novicah: sodišče je zaradi pomanjkanja dokazov opustilo pregon Andreja S., ki naj bi po navedbah nekaterih medijev kršil spolno nedotakljivost mladoletne osebe. Oproščeni duhovnik za komentar ni bil dosegljiv, saj od včerajšnjega napada še vedno leži v komi. In končno: kam je pobegnila glava Ivana Cankarja? Notranji minister je obsodil pobeg kot še en poskus odpiranja bolečih ideoloških tem in javno pozval Ivana Cankarja, naj se vrne na svoje mesto. Policijske preiskave zaradi strogega varčevanja v javni upravi ne bo. Zdaj pa se vrnimo k osrednji temi današnjega dnevnika: skorajšnjem bankrotu države…« je drdrala televizijska napovedovalka.

»Ljubi bog, novičarstvo pa v zadnjem stoletju res ni kaj prida napredovalo,« je zavzdihnil Cankar. »Ko bi ti vedel, Ivan,« je pohitel Rajmond. »Cela država gre k vragu. Kot bi se osamosvojili samo zato, da bi nas oblastniki lažje nategovali. Za hlapce rojeni, Ivan, zadel si v živo.« Pogledal je na uro in vzdihnil. »Zdaj pa je skrajni čas, da te odpeljem k svojim izterjevalcem. Žal mi je.«

»Nič hudega,« je rekel Cankar in se trudil polizati še zadnje rujne kapljice iz sklede. »Dokler bodo imeli tudi tam kaj dobrega vina, mi ne bo hudega.«

»Glede na nagrado, ki so jo razpisali na tvojo, khm, glavo, bi rekel, da boš imel zase celo vinsko klet,« se je zasmejal Rajmond. »Zdaj se morava samo še zasigurati, da naju ne prinesejo naokoli. Zdrži še malo.« Vzel je nekaj iz predala in to položil Ivanu v usta. Potem je glavo zaprl v torbo in se odpeljal na dogovorjeni naslov.

Poslovna stavba na obrobju mesta se mu je zdela znana. Ni znal pojasniti, od kje ali kdaj, a skoraj bi lahko prisegel, da je tam že bil. Parkirišče je bilo sprva videti prazno, toda v trenutku, ko je zaprl vrata avtomobila, je iz sence stopila postava. Prepoznal je ledeni glas s telefonskega klica: »Ahmed, pravni zastopnik. Stopite z menoj.« Odpeljal ga je v dvigalo in pritisnil tipko za klet. Ko so se vrata odprla, je nekdo skočil nanj. Pomislil je, da gre za zasedo, a je nato opazil, da ga neznanec v resnici ljubeče objema.

»Rajmond Slivnik!« je vpil mladenič in ga skoraj zadušil. »Vedel sem, da boste prišli. Temule Ahmedu tule sem že na začetku dejal: če kdo, potem lahko samo naš najljubši eksekutor opravi takšno zahtevno nalogo. Sem dolgoletni oboževalec vašega dela, Rajmond, čeprav se še nismo videli. Nisem pozabil, kako ste 'počistili' tisto svinjarijo v Ljutomeru … «

»Se opravičujem, a moj priimek ni Slivnik in če odštejem nekaj del na kanalizaciji, nisem 'počistil' še nobene svinjarije,« ga je previdno prekinil Rajmond. »Razumete, ukvarjam se z vodoinštalacijami, ne z eksekucijami, karkoli ste že mislili s tem.«

Mladi mož je za trenutek popustil objem in se podrgnil po nosu, na katerem so bili še vidni ostanki belega praška. Srepo se je zazrl v svojega pravnega zastopnika, ki je v odgovor skomignil z rameni: »Rekel si mi, naj pokličem tistega tipa, ki je pred časom počistil naš drek. In sem ga; to je gospod, ki nam je pomagal pred leti očistiti zamašene jaške po pisarnah v prvem nadstropju.« Rajmond se je ob tem spomnil, zakaj se mu je stavba zazdela znana. »Sploh pa, ali je važno, kdo je? Prinesel je glavo, to je vse, kar šteje.«

Mladeniču se je ob zadnjem stavku vrnil nasmešek na obraz. Zadrege je bilo konec. »Super, sijajno, to mi je všeč! Mali podjetnik, ki trmasto izpolni še tako nemogoče želje. Prava zgodba o uspehu. Ahmed!« Ponižujoče je zatleskal s prsti. »Izplačaj tega dobrega človeka, medtem ko si bom ogledal našo trofejo.« Neučakano je pograbil torbo in hlastno pograbil Cankarjevo glavo. Nekajkrat jo je obrnil, jo nato brez očitnega razloga vrgel v zrak in jo potem ujel. »Treba jo bo še malo obtolči, da bomo dosegli pravi učinek,« se je zasmejal in jo še malo vrtel po rokah. Rajmondu niso ušli proseči pogledi, ki mu jih je namenil Cankar.

»Saj ne, da se me to kakorkoli tiče,« je naposled spregovoril Rajmond. » Ampak kaj točno nameravate narediti z njo?«

»Ah, to. Ravnokar sem prevzel neprofitno fundacijo, ki si prizadeva izkoreniniti alkohol med mladimi. Večinoma nas financira država z nepovratnimi sredstvi. Tale glava bo naša maskota; nosili jo bomo po brezalkoholnih zabavah in osnovnih šolah v opomin, kakšna usoda čaka pijance. Naslov projekta bo 'Z glavo na zabavo'. Ampak ja, tale je tako dobro ohranjen, da ga bo treba za pravi učinek še malo obdelati,« se je smejal mladenič in treščil glavo ob mizo, da bi videl, če se kaj odbija.

»Ljubi. Jezus.« Rajmond je komajda opazil kovček z denarjem, ki se je znašel pred njim. »Tega vam ne morem dovoliti. Obljubil sem Cankarju, da boste lepo ravnali z njim.« Vstal je iz stola in potegnil iz žepa daljinski detonator. »Poglejte malo v njegova usta,« je dodal. Ahmed se je sklonil h glavi in s jo preveril, potem pa sunkoma odskočil.

»O, Allah, granata! Ta tip nas bo vse razstrelil!«

Rajmond je odkimal. »Ne, vzel bom, kar je mojega. Glava Ivana Cankarja je moja. Državni denar tule v kovčku je moj, prislužil sem si ga z desetletji trdega dela in poštenega plačevanja davkov. Ničesar ne bom prepustil zblojenim narkomanom, kot sta vidva.« Pobral je glavo in kovček ter se začel ritensko pomikati proti vratom.

»Prekleti egoistični pizdun!« je zavpil mladenič. »Pomislite na dvesto tisoč nezdravljenih alkoholikov v tej državi!«

»Kdo pa si v tej državi želi ostati trezen?« se je nasmehnil Rajmond. Skočil je v dvigalo in odhitel v avto. Ko se je na avtocesti prepričal, da mu nihče ne sledi, je iz glave vzel granato.

»Hvala ti,« je olajšano rekel Cankar. »Vem, da ti ni bilo lahko. Pa se zavedaš, da tile norci ne bodo mirovali, dokler te ne dobijo?«

»Res je. V tujino bo treba. Pa saj zdaj imam denar. Greš z menoj?«

»Zakaj pa ne,« se je zasmejal Cankar. »Več glav več ve. Sploh pa hočem videti, kako se zdaj oblačijo tiste lajdre na Dunaju.«

Tokrat je bil Rajmond na vrsti, da se nasmeji. »Veš kaj,« je rekel vedro. »Mislim, da je tole začetek enega čudovitega prijateljstva.« Odpeljala sta se novim dogodivščinam naproti.

1 komentar:

  1. Drisky Bare-ass-ovsky je zgodbo 'Prinesite mi glavo Ivana Cankarja' prvič predstavil javnosti z branjem na literarnem večeru kratke proze Prebranec 7, 11. 11. 2013 v Menzi pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana.

    OdgovoriIzbriši