ponedeljek, 20. oktober 2014

IŠČE SE IGRA!

Nekega marčevskega večera leta 2002 se je v zakotnem delu že tako zakotne ameriške zvezne države Missouri odvil nadvse interesanten prizor. Njegova milost, okrajni sodnik, Stephen N. Limbaugh starejši, se je v zavetju svojega doma usedel za računalnik in sumničavo preveril, ali ga kdo slučajno opazuje skozi napol zastrta okna. Nato je iz torbe privlekel nekaj disket in CD-jev, na katerih je pisalo »Doom«, »Resident Evil«, »Mortal Kombat« in »Fear Effect«. In tako je preživel nekaj večerov s svojo sivo beležko, strmeč v ekran, bombardiran z zvoki in podobami razstreljenih peklenščkov ter odtrganih lobanj. Ko je zaključil, je vse omenjene programe vestno izbrisal s svojega trdega diska, nosilce pa vrnil v sterilizirano in zatisnjeno prozorno vrečko, na kateri je z velikimi črkami pisalo: »DOKAZNO GRADIVO«. Zadovoljno se je preoblekel v spalno srajco in se pridružil ženi v postelji. Tiho ji je zašepetal, da je razrešil tisti težaven primer, o katerem ji je govoril prejšnji teden. Ženica se ni odzvala; morda ga je užaljeno ignorirala, ali pa je celo v resnici že zaspala.

22. aprila 2002 je Stephen N. Limbaugh starejši v dvorani okrajnega sodišča udaril s svojim smešnim, malim kladivcem in razglasil, da svoboda govora in izražanja, ki je sicer zajamčena s prvim amandmajem ameriške ustave, ne velja za računalniške igre. Amandma je sicer mogoče uveljavljati v vseh umetniških oblikah, od slikarstva pa vse tja do filmske in glasbene sfere. A videoigre, je ugotavljal častitljivi sodnik Limbaugh, ne ustrezajo omenjenim kriterijem, po katerih bi jih lahko ščitila ustava. Ne podajajo nikakršnih idej ali ekspresij, ki bi jih bilo to ali katerokoli drugo sodišče dolžno zaščititi. Zatorej, je sklenil, spadajo videoigre na področje namiznih iger in športa; lahko so dobrodošla prostočasna dejavnost, ne pa umetniška oblika.


Dejansko je imela njegova milost veliko srečo, da se je pisalo leto 2002 in ne 2012. Če bi takšna zgodba prišla v javnost zadnjih nekaj letih, bi internetni kabli po svetu kaj hitro klecnili pod težo zmerljivk, zbadljivk, parodij in osebnih žalitev ali celo groženj. A primer je bil relativno nepomemben in je na njegovo veliko srečo odplaval pod radarjem občutljive in vse tesneje povezane igričarske skupnosti. Stephen N. Limbaugh je tako odplaval v pozabo, problem umestitve računalniških iger pa je ostal.

Načeloma nam ne bi bilo težko ovreči argumentov, ki jih je podal sodnik iz Missourija. Morda Mortal Kombat res ni najbolj posrečena izbira primera, na katerem bi iskali umetniški izraz z estetsko ali moralno vrednostjo. Enako težko bi ga iskali v umotvorih Marquiza de Sada, ali pa pri Ameriškem psihu in 50 odtenkih sive. Videoigre so pred 15 leti še vedno trpele za porodnimi krči, podobno kot stoletje poprej filmska umetnost. Slednja se s kompleksom inferiornosti spopada celo danes: kolikokrat ste že slišali, da film nikoli ne more preseči svoje knjižne predloge? Takšen izziv bi lahko teoretično tudi obrnili: si predstavljate, da bi po uspešni filmski predlogi lahko napisali enako kakovosten roman ali pa kratko zgodbo? Bi negativen odgovor na to vprašanje pomenil, da je v resnici literarna umetnost inferiorna filmski?


Čeprav računalniške igre za razliko od filmov ne bodo potrebovale stoletja, da bi se uveljavile kot samostojna in polnovredna forma (če že ne enakovredna), pa bodo še nekaj časa ostale v talečem se kotlu popkulturnega entertainmenta, kjer se redke mojstrovine kuhajo skupaj s tono lahko prebavljivega sranja. Kakor nakazuje aktualna afera #gamergate, so tudi igralci sami pogosto razdeljeni med tem, ali so igre samo stvar prostočasne zabave (jeu-pour-jeujizem?), ali pa bi jih morali obdelovati s pozornostjo in odgovornostjo, ki pristoji umetniški obliki. Že spet ne moremo zgrešiti vzporedne debate v književnosti – ali se z branjem izobražujemo (rastemo itd.) ali zabavamo? Razlika je le v tem, da ima literarna produkcija nadvse utečen sistem analitikov in kritikov, ki nemudoma ločijo seme od pogrošnega plevela, medtem ko je igričarska skupnost povečini prepuščena IMDB-jevskim ocenam in površnim recenzijam, od katerih so neredke že vnaprej naročene in neprimerno »sponzorirane«.

Sklep je zatorej jasen. Ni važno, ali so videoigre zaščitene z ustavnimi amandmaji. Ni važno, ali bi njihovega najbližjega sorodnika našli v šahu, nogometu ali Dostojevskemu. Potrebujemo teorijo računalniške igre. Potrebujemo analitični aparat, s katerim bomo lahko zmrcvarili videoigro in ji pokukali v drobovje. Iščejo se diplome, magisteriji, doktorati na temo Pacmana. Iščejo se odbori feministk in etničnih manjšin, ki bodo opozarjali na nedopustne stereotipe v Tetrisu. Iščejo se marksisti, ki bodo iskali (in našli) razredni boj v Pongu.

Dejstvo je, da bodo računalniške igre zavladale svetu. Pomembno je, da družboslovcev ne ujamejo nepripravljenih.

Ni komentarjev:

Objava komentarja