Nekega marčevskega večera leta 2002 se je v zakotnem delu
že tako zakotne ameriške zvezne države Missouri odvil nadvse interesanten
prizor. Njegova milost, okrajni sodnik, Stephen N. Limbaugh starejši, se je v
zavetju svojega doma usedel za računalnik in sumničavo preveril, ali ga kdo
slučajno opazuje skozi napol zastrta okna. Nato je iz torbe privlekel nekaj
disket in CD-jev, na katerih je pisalo »Doom«, »Resident Evil«, »Mortal Kombat«
in »Fear Effect«. In tako je preživel nekaj večerov s svojo sivo beležko,
strmeč v ekran, bombardiran z zvoki in podobami razstreljenih peklenščkov ter
odtrganih lobanj. Ko je zaključil, je vse omenjene programe vestno izbrisal s
svojega trdega diska, nosilce pa vrnil v sterilizirano in zatisnjeno prozorno
vrečko, na kateri je z velikimi črkami pisalo: »DOKAZNO GRADIVO«. Zadovoljno se
je preoblekel v spalno srajco in se pridružil ženi v postelji. Tiho ji je
zašepetal, da je razrešil tisti težaven primer, o katerem ji je govoril
prejšnji teden. Ženica se ni odzvala; morda ga je užaljeno ignorirala, ali pa
je celo v resnici že zaspala.
22. aprila 2002 je Stephen N.
Limbaugh starejši v dvorani okrajnega sodišča udaril s svojim smešnim, malim
kladivcem in razglasil, da svoboda govora in izražanja, ki je sicer zajamčena s
prvim amandmajem ameriške ustave, ne velja za računalniške igre. Amandma je
sicer mogoče uveljavljati v vseh umetniških oblikah, od slikarstva pa vse tja
do filmske in glasbene sfere. A videoigre, je ugotavljal častitljivi sodnik
Limbaugh, ne ustrezajo omenjenim kriterijem, po katerih bi jih lahko ščitila
ustava. Ne podajajo nikakršnih idej ali ekspresij, ki bi jih bilo to ali
katerokoli drugo sodišče dolžno zaščititi. Zatorej, je sklenil, spadajo
videoigre na področje namiznih iger in športa; lahko so dobrodošla prostočasna
dejavnost, ne pa umetniška oblika.
Dejansko je imela njegova milost
veliko srečo, da se je pisalo leto 2002 in ne 2012. Če bi takšna zgodba prišla
v javnost zadnjih nekaj letih, bi internetni kabli po svetu kaj hitro klecnili
pod težo zmerljivk, zbadljivk, parodij in osebnih žalitev ali celo groženj. A
primer je bil relativno nepomemben in je na njegovo veliko srečo odplaval pod
radarjem občutljive in vse tesneje povezane igričarske skupnosti. Stephen N.
Limbaugh je tako odplaval v pozabo, problem umestitve računalniških iger pa je
ostal.
Načeloma nam ne bi bilo težko
ovreči argumentov, ki jih je podal sodnik iz Missourija. Morda Mortal Kombat
res ni najbolj posrečena izbira primera, na katerem bi iskali umetniški izraz z
estetsko ali moralno vrednostjo. Enako težko bi ga iskali v umotvorih Marquiza
de Sada, ali pa pri Ameriškem psihu in 50 odtenkih sive. Videoigre so pred 15
leti še vedno trpele za porodnimi krči, podobno kot stoletje poprej filmska
umetnost. Slednja se s kompleksom inferiornosti spopada celo danes: kolikokrat
ste že slišali, da film nikoli ne more preseči svoje knjižne predloge? Takšen
izziv bi lahko teoretično tudi obrnili: si predstavljate, da bi po uspešni
filmski predlogi lahko napisali enako kakovosten roman ali pa kratko zgodbo? Bi
negativen odgovor na to vprašanje pomenil, da je v resnici literarna umetnost
inferiorna filmski?
Čeprav računalniške igre za
razliko od filmov ne bodo potrebovale stoletja, da bi se uveljavile kot
samostojna in polnovredna forma (če že ne enakovredna), pa bodo še nekaj časa
ostale v talečem se kotlu popkulturnega entertainmenta, kjer se redke
mojstrovine kuhajo skupaj s tono lahko prebavljivega sranja. Kakor nakazuje
aktualna afera #gamergate, so tudi igralci sami pogosto razdeljeni med tem, ali
so igre samo stvar prostočasne zabave (jeu-pour-jeujizem?), ali pa bi jih
morali obdelovati s pozornostjo in odgovornostjo, ki pristoji umetniški obliki.
Že spet ne moremo zgrešiti vzporedne debate v književnosti – ali se z branjem
izobražujemo (rastemo itd.) ali zabavamo? Razlika je le v tem, da ima literarna
produkcija nadvse utečen sistem analitikov in kritikov, ki nemudoma ločijo seme
od pogrošnega plevela, medtem ko je igričarska skupnost povečini prepuščena
IMDB-jevskim ocenam in površnim recenzijam, od katerih so neredke že vnaprej
naročene in neprimerno »sponzorirane«.
Sklep je zatorej jasen. Ni važno,
ali so videoigre zaščitene z ustavnimi amandmaji. Ni važno, ali bi njihovega
najbližjega sorodnika našli v šahu, nogometu ali Dostojevskemu. Potrebujemo
teorijo računalniške igre. Potrebujemo analitični aparat, s katerim bomo lahko
zmrcvarili videoigro in ji pokukali v drobovje. Iščejo se diplome, magisteriji,
doktorati na temo Pacmana. Iščejo se odbori feministk in etničnih manjšin, ki
bodo opozarjali na nedopustne stereotipe v Tetrisu. Iščejo se marksisti, ki
bodo iskali (in našli) razredni boj v Pongu.
Dejstvo je, da bodo računalniške
igre zavladale svetu. Pomembno je, da družboslovcev ne ujamejo nepripravljenih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar