ponedeljek, 25. november 2013

ZOFKA SE POISTOVETI Z GRINCHEM

Bruham po vseh trgovcih, nakupovalnih središčih, poslovodjih, znamkah ali po komurkoli, ki je pač kriv, da me v trgovinah že sredi novembra posiljujejo z okrašenimi smrečicami, darili, zlato, rdečo in zeleno barvo. Vse skupaj se mi je že tako zamerilo, da me ne čudi, da sem lansko novo leto prespala in se veselila januarja, ko se konča vse to prodajanje sreče v obliki praznične embalaže, ki jo lahko kupiš na vsakem koraku takoj po Vseh svetih.

Nisem čisto prepričana, kdaj je moje navdušenje nad veselim decembrom tako upadlo, da si ga želim preskočiti. Spomnim se, da včasih ni bilo tako. Kot otrok sem komaj čakala praznične dni konec leta, ker je to pomenilo, da bomo lahko okrasili celo hišo, izdelovali okraske za smrečico, imeli zabavo s prijatelji in v šoli božični ples. Najbolj sem se veselila vsakoletnega božičnega kosila pri stari mami in atu, kjer sem vedno dobila goro daril, doma pa sem na skrivaj brskala po omarah, da bi odkrila, kaj mi je prinesel dedek Mraz.

Takrat je z vsemi dobrimi možmi prišel tudi sneg in vse se mi je zdelo čarobno in pravljično. Vedno sem se potrudila s pismoma Miklavžu in dedku Mrazu, jima zelo natančno opisala svoje želje ter poudarila, kako zelo sem bila pridna in zakaj si zaslužim vse, kar naročam. Obvezno sem v kuverto priložila piškot ali dva, da slučajno ne bosta odšla lačna. Takrat sem bila zadovoljna, če sem dobila enako stvar, ki sem jo izrezano iz reklamnih letakov nalepila v pismo ali nekoliko razočarana, če sem dobila kaj samo podobnega; vendar sem bila kljub temu vesela vsakršnega darila. Danes se mi nobena stvar več ne zdi tako enostavna. Pogrešam to otroško nevednost in naivnost.

Vse, kar je ostalo od tega, je le moje veselje ob ustvarjanju za druge. Smrekice ne postavljamo več, sneg običajno zapade po praznikih, praznovanje nima več pravega čara. Nesmiselno se mi zdi brezglavo letanje po trgovinah in nakupovanje nepotrebne krame le zato, ker je danes postalo bistveno, da nekaj kupiš in ne da nekaj podariš. Upad mojega navdušenja je slučajno sovpadlo s selitvijo v prestolnico, kjer so mi izložbe vsako leto prej ponujale praznične nakupe in tako vzdušje razvlekle čez dva meseca, kar pa mi povsem pokvari razpoloženje. Ne vem od kje so prišli ti trendi, vem le, da mi niso všeč, ker kvarijo moje otroške predstave o najsrečnejšem času leta.  Zame je bistvo praznikov v sladkem pričakovanju dobrih mož, ki prinesejo darila in veselih obrazov, ki se teh malenkosti razveselijo; v tisti navidezni lahkotnosti v zraku, pomešani z vonjem po kuhanem vinu in mrazu.

Zdaj se nam na dlani že mesec prej ponujajo masovno naštepane čokolade, zavite v tono praznične embalaže, poleg vseh čudovitih igrač, hišnih pripomočkov, knjig in svečk z vonjem cimeta, piškotov, vanilije in pomaranče. Zdi se mi, da ljudje božično-novoletna voščila pišejo le iz navade in ne, ker bi si to res želeli. Zakaj si ne naredimo praznika vsak dan in ne samo na točno določene datume v koledarju? Vse te stvari pokvarijo pristnost praznikov. Nekako podzavestno srkamo vase, kar nam prodajajo izložbe. Opominjajo nas na čase, ki prihajajo, prodajajo blišč s plehko vsebino ali pa celo brez nje. Če se že odločim za tak nakup, skušam napolniti tisto praznino s svojo energijo, s svojim bliščem. Sem s tem drugačna od ostalih? Ne vem, se pa trudim.

Ob pisanju tega besedila sem se spomnila na svoje srednješolsko Pismo Dedku Mrazu, ki je bilo objavljeno v glasilu Ekonom lon'c. Čeprav na nekatere stvari danes gledam drugače in mi je nekaj navihanosti odpihnil praznični duh sredi novembra, se moje želje ne razlikujejo kaj dosti od takratnih. Takole sem pisala:

* * *

DRAGI DEDEK MRAZ!

Živjo! Kako se kaj imaš tam doli  na severnem tečaju? Že imate sneg? Pri nas ga še ni. Ali bi bil prosim tako prijazen in bi ga malo poslal? Hehe, veš, to je ena izmed mojih želja. Z ostalimi bom nadaljevala malo kasneje. Moram ti prej povedati, kako se kaj imam in kako zelo pridna sem bila to leto …

Veš kako težko je biti najstnik? Zakaj vsi govorijo, da so to najlepša leta, ko pa imamo toliko problemov in skrbi … Kaj pa ti praviš na to? Kako je bilo, ko si bil ti še otrok? Si  že takrat vedel, kaj boš po poklicu? Veš, da te prav občudujem. Tudi jaz bi rada znala osrečiti toliko ljudi in jim narisati tako iskrene nasmehe na obraz. Hmm, saj mogoče to niti  ni tako težko. Misliš, da bi koga nasmejal prijazen pogled, nasmeh, šala, lep dan … ? Zakaj se mi zdi to čedalje manj mogoče? Kaj neki se dogaja z ljudmi? Povej mi prosim. Veš kaj si želim? Želim, želim … Želim si, da bi se ljudje znali nasmejati majhnim stvarem od srca in iskreno, želim, da bi imeli velika srca, iskre v očeh, želim, da bi bili srečni. Ali boš lahko izpolnil katero od teh želja? Prosim, vsaj potrudi se!

Veš kaj še naredi? Vse odrasle za en dan spremeni v otroke. Manjka jim tisti zdrav otroški smeh. Šee, šeeee imam želje … Ammm … Ustvarjaj mavrice, riši sonce, delaj dež, čaraj zvezde, trosi sneg, potuj z luno …  Heh, spet sem se prepustila moji ljubi domišljiji.

Naj ti še malo povem kako je kaj na naši šoli … Med poletnimi počitnicami se je malo spremenila. Višja je in del fasade je prebarvan! Prav zanimivih barv je. Nas boš moral malo obiskat in se razgledati. Hja, letos imamo kar tri gimnazijske oddelke fazanov: Če ti kaj po pravici povem, nisem ravno navdušena nad njimi, nad nobenim fazanom sploh. Tako nekam »visoki« so. Delujejo mi, kot da že  vedo kaj je to življenje, kot da vse znajo in razumejo in moramo nanje gledati,  kot da so bogovi.

Pa so komaj prilezli iz gnezd. Saj so vendar še puhasti. Eh ja, kaj neki govorim? Saj smo vendar vsi, več ali manj, enaki. Pametni in vsevedni. Vseeno pa menim, da je z vsako generacijo slabše. Če samo pogledam, kako nesramni znajo biti današnji otroci me vse mine. Mogoče boš ti našel kako rešitev in boš malce spremenil njihovo oziroma naše razmišljanje.

Veš kaj je še moja želja? Da bi se ljudje imeli radi, da bi se razumeli in poslušali. In naj si vsak najde nekoga, ki ga bo vedno poslušal in mu bil ob strani v težkih trenutkih. Kaj še? Lahko bi se spomnila na tisoče želja, ampak, ker vem, da imaš veliko dela bom počasi končala … Želim ti veliko uspeha pri osrečevanju otrok in odraslih …

Obljubim, da bom pridna tudi naslednje leto in ti bom pisala bolj pogosto, in ne samo za novo leto!

Tvoja Zofka


* * *

Tako je s to praznično rečjo. Nočem prehitevati dogodkov in kupovati novoletnih okraskov, daril, prazničnih malenkosti cel mesec prej. Zdi se mi tako nesmiselno kot kidanje snega sredi avgusta. Tudi zato se bom letos ekstra potrudila, da kupim čim manj v načičkanih trgovinah in čim več storim sama. Predvsem pa da rišem nasmehe, mavrice in iskre v očeh tistih ljudi, ki jih imam rada in mi njihova družba pomeni več od vseh kupljenih reči.

Ni komentarjev:

Objava komentarja