Francozi pravijo orgazmu tudi la
petite mort. No, je le metafora. Če vas bodo vprašali, kaj je metafora in
ste jezikoslovec ali literat, boste to še težje ugotovili. Osnova bo verjetno
točka, kjer se dve lastnosti prekrivata v eno. Kje je torej stična točka smrti
in orgazma? In če je smrt orgazem, zakaj se bojimo smrti? Če je orgazem smrt,
zakaj si tako želimo fuka, ko pa nas je strah smrti, vsaj nas na zahodu? Za
vzhodne filozofije je ejakulacija huda potrata energije, moškosti. Koliko sem
je že izlil potem stran v življenju, raje niti ne razmišljam. Potem imate tu še
tiste prave krščanske fundamentaliste, ki bodo v vašem izlivu videli le otroka.
In če z vsakim drkom žrtvujem kakšnega ubogega nič hudega slutečega pamža, me
lahko že pri 26-ih postavijo pred mednarodno sodišče v Haagu. Ko bi le vedeli,
koliko je bilo nikakršnih orgazmov, izliv je bil, a streslo ni, izliva ni bilo
od nikjer, streslo pa je. Vsega boga: predizlivi, izlivi, poizlivi, mokre sanje
… Vsaka ejakulacija si pa res ne zasluži imena. Zato sem pač za splav. Včasih
ti uide, ko si najstnik erekcije še spoštuješ ne, kako le, če ti pa stoji
najmanj po 4 ure skupaj na dan.
Kriza je, brez šihta sem (sem pa
izobražen!), a sploh ne razmišljam o tem, mene medejo orgazmi pa babe pa zize
pa kakšen hladen pir. Mislim, da sem umetnik, sveta zunaj sebe sploh ne vidim
več. Ej, saj tudi seks in pijača nista le užitek, sta tudi filozofija in huda
matra. Le poglejte si naše nafukatorje
in joškofile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar