ponedeljek, 20. januar 2014

II

Tip je bil vsekakor nepredvidljiv. Z lastnim življenjem nezadovoljen in zavisten vsem, ki so. V mislih in dejanjih zagrenjen, kar pa je uspešno in brez zadržkov kombiniral s svojim velikim srcem ter svoj strup velikodušno podelil med ostale. Z glasnim pametovanjem je skušal voditi življenja ostalih in jih spraviti na "pravo" pot, ki pa je bila, ko si si jo ogledal pobliže, speljana naravnost na njegov stagnirani mlin. Okolico je s svojimi težavami ukrivil tako močno, da je bila za optimizem popolnoma neprepoznavna, a je ostajal slep za dejstvo, da predvsem sam ni bil žarek upanja.

Treba je razumet, da se v trenutku, ko si človek postavi nek cilj, vzpostavijo določena pravila, kako ga doseči po liniji najmanjšega odpora. Če pravila prepoznaš, je Življenje lepo, če jih ne, nastane kaos. On jih je prekršil večino. No, vsaj pomembnejša.

Najbolj smešna, bizarna in hkrati žalostna je bila njegova zabloda, da je moj guru. Saj ne rečem, še vedno sem se od njega marsikaj Spomnil, a vseeno nič več ali manj od ostalih cimrov v hostlu. Poleg tega, guru je nekdo, ki uči predvsem z zgledom, ki hkrati sovpada z njegovimi besedami. No, njegov zgled je bil večino časa usmiljenja vreden, besede pa so preredko zadele špuro njegovih misli, da bi ga lahko jemal resno.

Ko se začnem v pogovoru dotikati bolj duhovnih sfer, se mi pri ljudeh pogosto zgodi, da se skušajo izviti v bolj "udobne" teme. Nekateri navidezno brezvzročno preidejo v defenzivo lastnega verovanja ali pa jih prekrije nekakšna tančica nerazumnosti. Pri njemu se to ni dogajalo. Pa saj verjetno veste, kako je, ko naletite na osebo, s katero se povežete na točno Tistem nivoju, na točno Tisti način. Upam pa, da ne veste, kako je, ko ta isti človek to začne izkoriščati in uporabljati za manipulacijo.

Naiven kot sem, sem potreboval nekaj časa, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja. Hvala bogu veliko hitreje kot pri prvi izkušnji z manipulatorji. Kaj hitro so se mi začeli razkrivati določeni indikatorji: "Midva in vsi ostali" / "Jaz sem dober, oni so slabi" / "Če mi posodiš samo tale X znesek" / "Jaz lahko, ti pa ne" itn. Čeprav sem videl boj med svetlim in temnim v njegovem srcu, sem od tega trenutka dalje motril ugodne trenutke in čakal na priložnost, da se poberem iz male, štiriposteljne sobe, ki sva si jo delila, v večjo desetposteljno, ki bi si jo delil s "ta slabimi". Potem pa se je par stvari zgodilo hkrati.

V veliki sobi se je sprostila postelja. In ker Življenje vedno najde način, da manipulantom zmeša štrene, je njemu zamašilo sinuse. To je povzročilo, med ostalimi nevšečnostmi, popolnoma nevzdržno smrčanje. To je bila moja iztočnica - na nek način pa tudi njegova.

Kot si pri vrzelih v teh spominih kako stvar domislim, se mi tu dozdeva, da je zamenjava povzročila pri njemu nek klik. Vsekakor pa dodala k evoluciji neke misli, ki se mu je morda tiho motala po glavi že več mesecev in čakala, da se vzpostavijo manjkajoče povezave med dislociranimi paketki informacij. Preden smo namreč prišli do svojih postelj, smo morali v vsakršnem vremenu (kar v Dublinu ni popolnoma nedolžna stvar) prekoračiti železen most, kajti naša soba je bila od glavne stavbe nekako ločena. Zunanja vrata naše stavbice pa so venomer loputala. Ko pogledam nazaj, mi je hkrati čudno in kristalno jasno, zakaj mehanizma ni nihče popravil ali se o tem vsaj pritožil na recepciji, ker je bila to ponavadi prva točka na dnevnem redu. A bilo je kot nekakšna usoda, morda neko splošno razumevanje ali pa mogoče tihi dogovor med ostalimi cimri. A dejstvo ostaja, da so vrata čakala nanj in njegov švicarski nož s katerim se je nekega večera lotil popravila in uspel. Skoraj v trenutku se je ozračje v sobi sprostilo. Nihče od nas sploh ni opazil, kako zelo nas je loputanje motilo in krhalo odnose. Kot da je bil zvok del izkušnje, vžrt v stene, preproge in obupne žimnice. Vsi smo se mu olajšano zahvalili in ga trepljali. In opazil sem, da je moral biti klik precej korenit. Vse pohvale je sprejel povsem ponižno in brez neke napihnjenosti, ki sem je bil pri njemu vajen. Takrat se je njegovo življenje, o tem sem prepričan, začelo ponovno vzpenjati, snežna kepa laži ali v najboljšem primeru marketinških polresnic pa odvijati v rdečo preprogo.

Zamašeni sinusi so minili in v prihodnjih dneh se je izboljšala marsikatera njegova osebnostna lastnost pa tudi občutek brezizhodnosti je pojenjal. Seveda sem dogodke filtriral skozi meni unikaten pogled na svet, a sprememba se je dotaknila nečesa bistvenega in osnovnega pri človeških odnosih, nečesa, kar presega subjektivnost: spoštovanja. Najprej do sebe in posledično, v koncentričnih krogih od izvora do okolja in vsega ter vseh, ki jih le-ta vsebuje. Manj se je posvečal hibam ostalih "zapornikov" in njihovi krivdi za njegovo gnojno jamo ter se usmeril predvsem na delo in načine, kako iz nje splezati. Vse skupaj je bilo sicer v beta verziji in nestabilno, a vsekakor na dobri razvojni poti. Ostala sta mu je le še dva večja problema - proces je še vedno potekal v sproščeno glasnem, bolj ali manj vinjenem ozračju skupnih prostorov, vsak večer pa se je še vedno odpravil v sobo, ki si jo bo delil z bogsigavedi kom - po možnosti ravno s tistim predrznežem, ki mu je iz hladilnika sunil olive.

Hostel je namreč še vedno le hostel. Po izkušnjah sodeč je primeren za prehodna življenjska obdobja, vzpostavljanje vez in poznanstev, žuranje in obilico seksa brez obvez. Če je bilo mojih nekaj dotedanjih mesecev vrhunec, ki ga takle, v osnovi turistični objekt, ponuja, je bilo njegovo drugo leto le še (nekajkrat) uporabljen kondom v WC školjki. Sam sem se tako znašel v prijetni blaženosti, ki so jo ob vikendih občasno zmotili le glasni Španci in popestrile glasne Španke. Dokler ni v nek vikend vlomil Nori Slovak.

Je že tako v Življenju, da je lahko človeku popolnoma jasno, kaj mu je storiti, a vseeno mečka in okleva zaradi strahu pred izgubo tistega, kar že ima. Ponavadi se takrat, tako ali drugače, kaplja prelije čez rob. O Norem Slovaku ne bi izgubljal besed, ker je bil zgolj njegova poslednja kaplja v jamo, ki si jo je izkopal in napolnil z nepoštenostjo - katalizator sprememb, ki smo jih potrebovali vsi. Precej nor, precej divji in precej pijan je vzdignil prah do mere, da je moj osebni manipulant dokončno izkašljal odločitev, ki bi jo najverjetneje moral že pred kakšnim letom. Če ocenim, da zrak v hostlu po dvanajstih mesecih postane zadušljiv; v štiriindvajestih mutira v strup.

Naslednje jutro po zajtrku sem ga zapazil na recepciji. S kovčkom je stal ob pultu in čakal, da se sprosti papirologija in ga spusti na "prosto". Sam je hostel namreč večkrat opisal kot zapor oziroma umobolnico. Izgledal je odločen, a tudi živčen. Verjetno še sam ni vedel, kaj "prostost" sedaj pravzaprav pomeni. Ironično pa je bilo, da je za ostale cimre njegov odhod pomenil natančno tisto, za kar si je sam ves čas prizadeval. Malce miru in tišine.

Ni komentarjev:

Objava komentarja