POPOLN ZLOČIN VOLKA Z WALL STREETA

Afriški general Joshua M. Blahyi je fascinantna osebnost. V svoji mladosti se je med prvo liberijsko državljansko vojno odlikoval z drznimi vojaškimi podvigi, ki so večinoma vključevali klanje civilnega prebivalstva in posilstva. A kar g. Blahyija naredi zares zanimivega med ostalimi vojnimi zločinci na njegovem kontinentu, je njegov stil. V bitko je jurišal brez oblek, ker je verjel, da ga nagota varuje pred sovražnimi kroglami. Skupaj s svojimi podrejenimi, večinoma otroškimi vojaki, je prakticiral kanibalistične rituale: v izropani vasi so poiskali nedolžnega otroka, mu razparali hrbet in si postregli z njegovim srcem. Po njegovih lastnih besedah so potem večkrat odigrali še partijo nogometa s človeškimi glavami, ki so bile v tistih časih v Liberiji dostopnejše blago od usnjenih žog.

Ker Združeni narodi očitno ne premorejo dovolj pravnikov, da bi sodili vsem zločincem afriških državljanskih vojn, se je g. Blahyi izognil obtožbi genocida. »Goloriti« general je zdaj dostojno oblečen pastor, ki pridiga o zveličanju in odrešitvi. Večkrat se sprehodi do preživelih in jih prosi odpuščanja za krivico, ki jim jo je storil; njegove žrtve so prav gotovo navdušene spričo dejstva, da morajo ob skesanem generalu še enkrat podoživljati grozote posilstva in srce parajoče prizore umrlih staršev, otrok in sorojencev. A general po lastnih besedah verjame, da bo z zglednim življenjem po vojni le prišel v nebesa. Dobro zanj.

Naj je osebna zgodba g. Blahyija še tako fascinantna, si jo težko predstavljamo kot uspešnico na velikem platnu. Le kdo bi želel gledati nagega Willa Smitha, ki v hipnotično vzhičenem stanju vodi svojo četo čez krvava trupla, potem pa se na koncu filma še pokesa in spreobrne? Še dobro, da imamo civilizirani ljudje na Zahodu na zalogi nekaj boljšega: kriminal belih ljudi v belih ovratnikih. Mogoče se histerični nastopi Jordana Belforta pred njegovo nič manj fanatično bando brokerjev ne razlikujejo kaj prida od nedvomno navdihujočih bojnih govorov Joshue Blahyija; mogoče sta oba fanta že v svojih zgodnjih dvajsetih letih prizadela več ljudi, kot bi jih lahko preštela. A Belfort ima dve veliki prednosti. Prvič, svojih dejanj nikoli ni obžaloval. Drugič, ob njegovih malopridnostih si filmski cenzorji ne bodo izpraskali oči. Nasprotno, če bi iz filma pobrali 569 vzklikov besede »fuck« in še nekaj odkritih prizorov seksa in jemanja drog, bi si zadnje Scorsesejevo čudo lahko pogledal vsak otrok. A kaj bi potem od triurnega filma sploh še ostalo? Računovodska poročila in kramljanje družabnikov, kako najlažje oprati denar?

Čeprav smo od režiserja že vajeni simpatičnih barab v nosilnih vlogah, pa je Volk iz Wall Streeta v marsičem vendarle drugačen od ostali Scorsesejevih filmov. Jordan Belfort ni disfunkcionalni vietnamski veteran, odrinjeni kubanski imigrant ali propadli boksar, temveč dobro vzgojeni sin dveh računovodij. Do uspeha ga prižene izključno nenasiten pohlep. Vidi finančno priložnost in jo izkoristi; pot mu prekriža fantastično dekle in si jo prisvoji; na Wall Streetu je priča množični rabi drog in hitro postane tudi sam odvisnik. Ta ista ambicija, ki ga vodi do vrha, pa ga na koncu tudi strmoglavi. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da je tragična figura. Film si da kar nekaj opravka z opozorilom, da bi Belfort še vedno lahko odkorakal nekaznovan z vsem prisvojenim premoženjem, če bi le pokazal nekaj skromnosti in previdnosti. A ko bi bil mladenič zmožen česa podobnega, potem v prvi vrsti ne bi prilezel do stratosfere, s katere bi ga sklatili organi pregona. Celo agent FBI-ja je fasciniran: »Večina kretenov na Wall Streetu, ki jih ujamem, se je v to življenje rodila. Že njihovi očetje so bili kreteni, kakor tudi stari očetje pred njimi ... toda ti, Jordan, si do kretena prilezel povsem samostojno.«

V resnici je nebrzdano prisvajanje denarja dokaj prebavljiv del filma. Prej nasprotno, Jordanovi sodelavci že malodane mejijo na simpatične, zato jim ni težko privoščiti milijonov. Morda bi bilo drugače, če bi nam Scorsese občasno predočil posledice Belfortovih malverzacij; žrtve, ki so se pustile zavesti obljubam o hitrem bogatenju in ostale brez življenjskih prihrankov, z dolgovi in hipotekami. Opazovali bi lahko njihovo depresijo, ločitve, samomore. Tako pa smo z njimi soočeni le tekom dveh ali treh telefonskih klicev, kjer nam Belfort demonstrira svojo skubiteljsko tehniko. Najprej s sladkim jezikom človeku na drugi strani telefona obljubi gradove v oblakih. Ta se nato obotavlja in premleva, a na koncu tudi njega premami pohlep in nabavi ničvredne delnice. Morda pa se ravno v tem skriva poanta filma? Če bi bil Jordan Belfort edini lakomen človek na svetu, potem Stratton Oakmond ne bi imel klientele in vse posredniške firme na Wall Streetu in Long Islandu ne bi mogle zaslužiti niti centa. Tako pa je vsak od njih le malo kolesce v pošastnem ustroju, ki ga poganja naš lasten pohlep.

Film je seveda požel veliko kritik zgroženih pravičnikov – da je nemoralen, brezsramen, skregan z resničnostjo, hedonističen. A karkoli bi oponesli filmu, bi lahko hkrati obesili okoli vratu tudi industriji profita, ki jo Volk iz Wall Streeta uprizarja. Se vam zdi čudno, da se črnci v filmu pojavljajo le kot služabniki in vozniki limuzin? Ste se morda zdrznili ob dejstvu, da najdete med desetinami brokerjev v Stratton Oakmondu le eno žensko, ostale pa lahko izbirajo zgolj med vlogami dražjih in cenejših prostitutk? Vse to priča zgolj o malodane dokumentarni natančnosti filma. Finančne igrice in visoka ekonomija so namreč tudi v resnici v domeni belih mož visokih statusov. Pri velikih firmah najdemo žensko samo na čelu Pepsija. Med sto petdesetimi najbolj citiranimi ekonomisti najdete vsega 2 dami. Od 74 Nobelovih nagrajencev na tem področju najdemo eno žensko, pa še ta je dobila nagrado v paru z moškim. Med borznimi analitiki na tujih poročilih ne boste našli nežnejšega spola. Vidite, kam merim? Morda se zdi Scorsesejevo delegiranje žensk »za štedilnik in v posteljo« res passe, a je v dejansko dokaj natančno, kadar govorimo o Wall Streetu.

                       

Da za konec potolažim vse, ki bi morda ob gledanju filma doživeli manjvrednostni kompleks: Jordan Belfort ni finančni genij. Jordan Belfort je po naravi svojega dela bližje tistim prodajalcem čudežnih kristalov na domu, ki so skubili vaše stare starše za njihove mizerne penzije. Predstavljajte si, da bi ti isti šušmarji zapravili denar vaših babic za kokain, kurbice in jastoge, ki jih na koncu večerje zdolgočaseno pomečejo čez krove svojih jaht. Potem bi posneli o svojem p(o)raznem životarjenju film in vam zaračunali še filmsko vstopnico, s katero lahko na platnu podoživite njihov nesmiselni luksuz. In se kakopak navdušujete nad njihovo genialno sposobnostjo, da s sladkimi besedami posesajo iz žepa revežev še zadnje ostanke denarja. Film o Jordanu Belfortu je torej že sam po sebi odlična zgodba o uspehu slabih fantov, ki jim na koncu uspe še zadnji veliki met. Volk iz Wall streeta je zgodba o prevarantu, ki proda svoje lastno prevarantstvo prevaranim tako, da posname o sebi film in s tem še poslednjič mastno zasluži. Vsi se imamo fajn, film pa se legitimira z aplavzi in oskarji in globusi. Popoln zločin.

Drisky Bare-ass-ovsky