ponedeljek, 17. februar 2014

KAR JE DOBRU NI SLABU

Živjo, brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!

IgreIgrice so nevarne in nalezljive. So drogeraške. Spodbujajo nasilništvo, uporništvo in veliko seksanja. Stražni stolp in Družina imata mnogo dobrih štosov na to temo. Kot ste verjetno že ugotovili po fontu pisave, bo današnji ezoterični premislek imel tenko etične pritikline. Čeprav sem urednikom obljubil nasprotno. Kakšna nemoralna poteza? Ampak tako se stvari danes počne. Reče nekaj, naredi nekaj drugega.

Poglejte tale kratek izdelek, čudovite igre Manhunt.

 
Za lenuhe, Manhunt je igraIgrica, o gospodu, kao obtoženemu nasmrt, ki mora opravljat takšne in drugačne egzekucije ljudi po svobodni volji nekega gospoda, ki režisira in snema snuff filmove.

Veliko igerIgraških produktov dandanes vsebuje takšne in drugačne veličastne sisteme nagrajevanja igralčevih potez in potezic. Recimo, da so vse nekako vezane na način napredka, znotraj pravil igre, kot jih nastavi razvijalec ( = bog, z malo). Fina razprava se odstre, ko dobršen del teh sistemov nagrajevanja, prevzame etično-moralna modalnost. Po domače, ubij tega, +10 Dobrote, ubij unga, -10 Dobrote (ali pa +10 Zlobnote, če si že pač Metalc). Tisti bolj taresni se spomnite, priti mač katero koli BioWareovo avanturo, kjer nam poltrak Dobrote dobesedno kaže, kje na lestvici se nahajamo. Takšen tip igralnega sistema z moralno simulacijo, z vsemi svojimi variacijami, razen redkih izjem (*kašelj, Wiedzmin*), je propadel poizkus implementacije etičnega igranja. Ker omejujejo igralčeve kapacitete etične zmožnosti, predvsem pa zato ker se orodje napredovanja sprevrže v semtertja-igrivost (gejmplej) statističnega interpleja naključnih verig odločitev.

IgreIgrice naj bi predpostavljale, da jih igra moralni agens, s svojim zakulisjem, sodbami in vrednotami, ki jih nagovarja semtertja-igrivost. Veliko bolj etično neoporečna je recimo igraIgrica, ki igralcu dovoljuje, da v njej napade svojega delodajalca, kot druga igraIgrica, ki že na najbolj osnovni ravni semtertja-igrivosti prepove streljanje na policiste, npr.

Moralne sudbe (razdelana osebna pozicija o dobrem in slabem, v kakršnem pač že referenčnem prostoru) etičnih sistemov v igrahIgricah nasploh poskusimo zdaj stlačiti v dvoje parabel, s pomočjo pametnega gospoda po imenu Manuel Sicart.

Zaprte in odprte. Odprte etične parable označimo za takšne, kjer je moč igralčeve vrednote uporabiti pri odnosu z igralnim svetom, ki jih, dalje, še dograjuje in oplemeniti. Svet z vrednotami se skupaj dinamizira skozi proizvodnjo, deležnostjo in kreacijo.

Zaprte parable pa so takšne, ki igralcu same predstavijo s kakšnimi vrednotami se da v njegovem svetu operirati. Takšni sistemi igralca prisilijo, da se zave odtujenosti etičnih vrednot. IgraIgrica reče igralcu, svoji muzi: »Če me hočeš igrati, moraš sprejeti pravila igre!« Hm, ta sistem me spomni na eno drugo igro, ampak se je trenutno ne morem spomnit!

Takšen totalni moralno-karakterni disempowerment igralca fino potre, saj naenkrat s svojo astutno moralno odločitvijo ne more več neposredno poseči v igralski svet niti v subjektivno refleksijo tega sveta.

Kakšne težave!!! Naslednjič, ko vam starši rečejo: »Prenehajte igrati te nasilne igre, igrajte kaj bolj etično neoporečnega!« jim odgovorite: »NE.«

Ni komentarjev:

Objava komentarja