medspletna situacija se zaostruje!
Če pogledamo konju v zobe, se igre in filozofija
vrtita okoli ene in iste reči. Okoli problemov. Nekaj patološko iracionalnega
je na iskanju poti iz dedloškega predikamenta, ki ga poganja igriv, brezkončen
nabor ponavljajočih dejanj. To iracionalno je ključno pri razumevanju, zakaj se
radi igramo. Dober dizajn igre si mora v tem kontekstu sposojati jedrno
sposobnost filozofije. To ni ponujanje odgovorov, ampak temeljitejše
razumevanje problema. Vsaka igraIgrica naj bo skovana na način problema, da ga
pravila igre samo osvetljujejo in ne razsvetljujejo. »Ahhhaaa, onstran dobrega
in zlega, pravite?«
Jezdecem je jasno, da temu ni »kar-tako«. Po
zapovedih mora biti, da je iracionalno sama substanca Igranja. Ne samo iger,
takih ali unih, ampak nasploh. Samo preko medija prohibicije, vsiljevanja
ovire, lahko človek-igralec izlušči in lokalizira ekspresivni potencial,
svobodo tutti frutti. Racionalna igra brez prohibicije ni igra, ampak je TO.
Tisto, kar trenutno je. Niti nič ni. Manj kot nič, reč'mo po Žižkovo, ki ga
moramo napolniti s fikcijo. Nalašč nisem rekel resničnost, ker je to en usran
pojem: »Kar
je res, je res, jst sm že malo spil!« (http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=dG0nadT42uA#t=28).[1]
Pomislimo na šah, vrlo igro velikih umov. Kaj
omogoča, da igra steče? Pravila. Pomislimo na penis ... pravila. Odbojka?
Pravila. Celo govor. Kaj dovoli pesnikom, pisateljem, umetnikom in jezdecem
vsebine, da se igrajo s črkami, besedami in pomeni? Omejitve. TO in NE tisto.
In skozi to prostost (svoboda je za Rosomaha
politični termin in ne paše v nadčutno tematiko igerIgric), kaj žene slehernika
naprej, višje, dlje, da se razvija, evolvira in ustvari nekakšen rezultat?
Preprosta trditev: »Jaz. Sem. Gendale.« To je ubistvu gaming v-bistvu.
Človek-igralec se počuti dobro, ko se igra, a ne zaradi nečesa izven sebe,
uživanja, sproščanja, offizacije ... to so samo posledice. Ključni moment
človeka-igralca je, da se počuti dobro, ZARADI sebe in svojih dejanj.
Kartezijanski moto Cogito ergo sum, bi se moral slišat kot Ludo ergo
cogito.
Dokler vzdrževan status fikcije, znotraj katerega se
gibam, drži in se počutim subjekt, bit-za-volanom storjenih odločitev in
občutenih posledic, bo dizajn vsakršnih iger, ne samo igerIgric, čudovito stekel,
osvetljeval probleme in bodril ničkoliko sporom ljubezni polnih parov (tudi
takih, kjer sta v igri dve bradi).
Jolo, nasvinje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar