LURS NAPADA

Na naslov Odbora TFF 12 za zakonodajo s področja literature je prispelo več pritožb in klicev v sili, zato se je ta odločil opraviti širšo raziskavo novega pojava v svetu literature, ki grozi s spremembami samih temeljev branja in pisanja ter družbenega odnosa do njiju.

Ker prva alineja četrtega člena Pravilnika o pogojih za proizvodnjo in predelavo živil živalskega izvora na kmetiji za neposredno prodajo končnemu potrošniku (UL 117/2004) pravi, da se na trgu smejo prodajati produkti živali, ki tehtajo nad 20 kg, le če so bili v lasti nosilca dejavnosti od rojstva oz. najmanj 3 mesece; ker je večkrat rečeno, da nekdo požira knjige in je zaradi tega leposlovje (in včasih humanistika) tretirano kot živilo; ker se nemalokrat v svetu literatov sliši, da je ta in ta kmet; in ker so literarna društva, revije in založbe večkrat označene za množične kalilnice-farme lastnih poetik; je LURS (Literarni urad Republike Slovenije) v sredi leta 2014 javno objavil mnenje, da se mora prodaja literature na kile ustaviti, saj je dokazovanje, da je bilo leposlovje v lasti nosilcev dejanj vsaj tri mesece (ker marsikatero delo v treh mesecih zastara), od rojstva pa vemo, da zagotovo ne. LURS tako nadaljuje svoj komunoanarhistični boj proti privatni lastnini in vse kaže, da nam v prihodnosti grozi obče razširjeno mnenje, da je literatura namenjena vsem in ne le tistim z močnim materialnim zaledjem. To po drugi strani to pomeni, da znajo pisatelji, pesniki, dramaturgi, esejisti in podobni sesalci javnih financ kmalu ostati brez avtorskih honorarjev, kar bi bil neizpodbitno najhujši udarec tej srenji, odkar je izgubila vsakršen družbeni ugled leta 1975, ko je Vitomil Zupan izdal Menuet za kitaro.

Protestniki zoper hiperprodukcijo literature v Kamniški Bistrici.

Za mnenje o tem smo povprašali kmeta, pesnika in živinorejca Aleša Štegra, ki nastopa pod umetniškim imenom Aleš Šteger. Aleš Šteger pove, da je svojo farmo poimenoval po sebi, Alešu Štegru in da se zato imenuje Farma Aleša Štegra. Na njej goji svinjino, poezijo in perutnino, vse s potrjenim domačim poreklom. Sklepi LURS-a ga močno skrbijo, pravi. »Cene so bile že tako sramotno nizke zaradi vdora cenene kitajske poezije. Ni mi jasno, kako naj bi sedaj preživeli samo z mesom, ko pa se je duševna hrana svoj čas tako dobro prodajala.« Kritičen je tudi do veletrgovcev, ki so skoraj povsem opustili prodajo domače poezije in perutnine in se zatekli k cenejšim rešitvam.

Seveda ni treba dvakrat reči, da so Jezdeci pogumno zajahali težavo in se povsem posvetili moralni paniki, ki je že pomorila skoraj 3 ljudi v Sloveniji, čeprav njihovi bližnji trdijo, da je šlo za možganske kapi.

Kaj pa o vsem tem pravi ulica? Pomešali smo se med množico v Mariboru, da bi povprašali za mnenje mimoidočih, a kaj kmalu ugotovili, da polovica prebivalcev sploh ne govori slovensko, medtem ko je druga polovica nepismena, kaj šele, da bi se kdaj v življenju spravila k branju. Zato smo bili prisiljeni oditi v prestolnico, kjer so nas čakale zastrašujoče novice.

Gospa starejših let (sodeč po videzu okrog 40) je bila zelo precizna: »Vsi ti pesniki in pisatelji, ki pišejo o stvareh, ki se nas ne tičejo in mislijo, da so boljši ljudje od ostale raje, ker sami nimajo prave službe, bi morali najprej dojeti, da ljudje niso čisto nič manj lačni, kot so bili nekoč! Imajo pa v povprečju nižje dohodke, cene na trgu pa se še kar višajo. Da bi nehal kupovati knjige ali meso seveda ne pade na pamet nikomur, kako le bi preživeli?, toda da bi plačevali za nekaj štirikrat več kot lahko, ne more biti več vprašanje!«

»Plačati za slovensko poezijo štirikrat več kot za 25 kg japonskih haikujev se mi zdi nesmiselno. Pravijo, da je slovenska poezija bolj kvalitetna in da, če tega ne vidimo, nimamo okusa. Čisto ljubosumje. To se meni zdi larifari. Ustvarjanje potrebe iz ničesar. Hugo Boss stane desetkrat toliko kot Mura pa ni to čisto nič bolj kvaliteten reklc. Klasična korporativistična natega! Kdo je zdaj pravi marketinški manipulator?!« je bil vzhičen študent pred Filozofsko fakulteto.

»Aleš Šteger, kdo?« je skomignil uslužbenec Državnega zbora.

Očitno postaja, da ljudje izgubljajo vse smernice na področju literature. Avtorji postajajo vse bolj zaskrbljeni, kar pa povzroča tudi medsebojne spore v boju za preživetje. Vse diši po dobrem, starem lutkarjenju oblastnika. Je bil LURS vzpostavljen zato, da bi med seboj sprl literate, družbeno frakcijo, ki je morda najbolj pripomogla k vzpostavitvi Republike?

Jezdeci skrbno nadaljujejo svojo terensko preiskavo in upajo na nove rezultate, ki bi nadaljnje pojasnili, kaj se dogaja in kako se soočati z novimi pojavi.