V Vonnegutovem romanu Zajtrk prvakov se srečata uspešni
poslovnež Dwayne Hoover in Kilgore Trout, marginalni pisatelj z odbitimi ZF
idejami. Dasiravno delo še zdaleč ni kakšen vrhunec znamenitega ameriškega
pisatelja, pa je poglavitni preobrat vreden naše pozornosti; Kilgore Trout
podari svojemu bodočemu podjetniškemu mecenu eno od svojih del. Maloumni
bogataš Dwayne roman prebere na dušek in v njem izve, da ga je bog ustvaril kot
edino razumno bitje s svobodno voljo v vesolju, vsi ostali ljudje okrog njega
pa so v resnici programirani roboti. Nihče drug razen njega na tem svetu ne
premore čustev ali dejanj po lastni volji; so samo stroji, ki Dwaynea
programirano ljubijo, sovražijo, mu lažejo, ga zabavajo itd., medtem ko bog
samo opazuje njegove reakcije in se ob njih neskončno zabava.
Dwayneov odziv na to razkritje je nadvse predvidljiv.
Uspešni preprodajalec avtomobilov dobi kompleks vsemogočnosti in se odpravi na
nasilni pohod, v katerem poškoduje enajst ljudi, vključno s svojim
homoseksualnim sinom (ki je po senzacionalnem razkritju v knjigi navsezadnje le
'stroj za lizanje kurcev', kot se izrazi njegov oče), dokler ga ne prime
policija in ga diagnosticira kot duševnega bolnika.
.png)
Mar pričujoča zgodba ne zveni nadvse domače? Dwayne Hoover
se obnaša natanko tako kot tihi, miroljubni, vase zaprti piflar, ki na svojem
računalniku požene GTA in ugotovi, da igra edinega človeka s svobodno voljo,
medtem ko so vsi ostali samo ikone. Kako se odzove? Seveda tako, da se nemudoma
odpravi na nasilen in krvav pohod po mestu, ki traja vse do policijske
aretacije.
Sta torej mladenič in Dwayne psihopata? Paranoidna
shizofrenika? Je njuno odkritje simulacije v resnici izzvalo njun nasilni
izpad, ali sta dejansko storila le tisto, kar sta si že ves čas želela? Od
razmaha videoiger je bilo seveda nemalo raziskav, kako in če sploh simulirane
realnosti vplivajo na nasilnost mladostnikov. Rezultati so bili presenetljivo
raznoliki (nekateri so ugotavljali, da videoigre v resnici povečujejo
antisocialna in odklonska vedenja, spet drugi so zatrjevali, da je vse skupaj
le izpuščanje odvečne energije in kot tako celo koristno), praksa pa kaže, da
se zelo uspešni prodaji GTA-jev navkljub naše ceste še niso zapolnile s
pobesnelimi dirkači in morilci. Jasno je samo to, da se v simulaciji obnašamo
bistveno drugače kot v tisti bedni, enolični mlakuži, ki jo prepoznavamo kot
realnost.
Kaj pa, če tega ne bi mogli ločiti? Še ne tako dolgo nazaj
je med samooklicanimi vizionarji prevladovalo prepričanje, da videoiger v
svetli tehnološki prihodnosti po videzu ne bo več mogoče ločiti od realnosti.
Nadeli si boste vizir in – buf - izginili v svetu, ki bo do pičice enak
tistemu, ki ga živimo trenutno. Ideja od zunaj stimulirane realnosti, ki bi
izzvala našo »domačo«, seveda še zdaleč ni nova; z njo so se poigravale neštete
literarne in filmske zgodbe kakor tudi videoigre same. Hej, vseh milijon delov Assassin's Creeda (vključno z zadnjim)
je pospremljenih z neko bizarno okvirno zgodbo, kjer zgodovinske dogodke v igri
zremo zgolj skozi genetski spomin akterjevih prednikov. Torej, simulirana
resničnost v simulirani resničnosti.
Naslednji korak seveda že lahko slutimo. Kaj pa, če smo,
tako kot je prepričan Dwayne Hoover, vseskozi že v simulirani resničnosti?* Kako bi sploh lahko vedeli, da nekaj
zares je? Preprosto, tega ne moremo.
Pomislimo zgolj na miselni eksperiment možganov
v kadi. Hipotetično bi lahko bili samo skupina možganskih celic v kozarcu,
ki jih znanstvenik stimulira in usmerja k razmišljanju, da je v resnici
avtonomno telo s samostojnim življenjem. Naj bo ideja Matrice še tako prismuknjena, je že samo dejstvo, da je ne moremo
dokazljivo ovreči, dovolj za dvom v naš lastni obstoj.
Če je torej res, da je naše življenje samo simulirana
resničnost, potem nas čaka nič manj šokantno spoznanje, da nasilni psihopatski
lik v GTA v resnici ni nič manj resničen od zdolgočasenega piflarja, ki ga
upravlja. Še več, ker je akter v igri v resnici povsem odvisen od svojega
upravljavca, potem smo logično prišli do razkritja, da je piflar v resnici že
vseskozi bil psihopat. To ni njegov alter ego ali odraz neizraženega besa.
Piflar je bil tisti, ki je zažgal bencinsko črpalko, sestrelil helikopter,
pretepel nešteto mimoidočih in podstavil bombo v
najbližjo restavracijo s hitro prehrano. Če ni nič resnično, potem je dovoljeno
vse. Če pa je vse resnično, potem v resnici ni dovoljeno nič.
Zaprite piflarja! Le tako bo simulacija popolna.
* Jezdeci vsebine prevzemamo popolno
odgovornost za vsakršno nasilno vedenje, ki bi bilo posredno ali neposredno
povzročeno s tem razkritjem. Žal nam je. Zelo nam je žal. Oprostite nam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar