SAJFAJ KVART: THE VILLAGE

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

La realidad no es siempre probable, o probablemente.

– Jorge Luis Borges

Vizijonar prve klase je bil Jorge Luis Borges, videl je dlje kot marsikdo, ki mu oči delujejo. Prvi med postmodernisti in hkrati predhodnik postmodernizma. Pojasnite to. Pravi postmodernizem, kot se to zanj spodobi. Mu pa tudi znanstvena fantastika dolguje merico spoštovanja, zaslužen je namreč za prikupen twist, ki bi smel nositi tudi kakšno ime v njegovo slavo; borhesizem -zma m (î) prikupen twist v podajanju zgodbe, ki navadni pripovedi o konkretnem in/ali individualnem primeru s svojo pojavo pristavi kozmične razsežnosti: borhesizem v literaturi; avtor v svojih delih pogosto posega po borhesizmih.

Tipičen borhesizem je tisti utapljajoči (ne)srečnež, ki se mu začne življenje vrteti pred očmi in potrebuje celo življenje, da lahko vidi, no, celo življenje. In, no, potem še posnetek posnetka celega življenja, za kar potrebuje še malo več časa. In perpetuum mobile. Če frjolični metulj zaspi in prične sanjati, da je Jorge Luis Borges – in to vsak dan, ali pa še huje, vsak dan neki drugi frjolični metulj – in se nato zbudi v sanjski svet in za trenutek pomislimo, kako lepo bi bilo, če bi bile sanje res in res le sanje, no, potem je to borhesizem. Averroes, ki tuhta, kaj je to igranje na odru in skozi okno opazuje otročad, ki simulira neko pripoved, je mili borhesizem, ampak je borhesizem.

Sedaj pa, dragi bralci, nadenimo svoje borhesistične naočnike in si zamislimo ZF delo z najbolj nenavadno zasnovo in dobili bomo The Village (2004). Kaj je pa znanstvenofantastičnega v Vasi ob gozdu, poreče nejeverni Tomaž. Vse. Kaj pa je tam znanstvenega, vztraja. Nič. In prav to je tako nenavadno. Godzilla je svarila pred eksperimentiranjem z nuklearnim orožjem – pa mi še kar cepimo atome! Alien nas je opozoril, da je tam zunaj več, kot lahko prenesemo – pa mi še kar plujemo v neskončnost! Terminator nam je dal jasno vedeti, da nas bo mašinerija fentala – mi pa – kot froci pred starši – še vedno iščemo, kje je tista meja med popolnim uničenjem in prizanesljivostjo. Nič nas ne izuči. Dolbemo tunele znanosti in iz izkopanega materiala zidamo babilonske stolpe tehnološkim pridobitvam in če so bile te še pred nekaj desetletji le slabih deset belih kišt električnih žic, postavljenih na različne kose pohištva po celi hiši; se danes ne odpravimo več na svež zrak brez pametne naprave v žepu. Tehnološke naprave niso samo plus in niso samo minus in ker smo ljudje precej brihtna bitjeca sama po sebi; ne glede na to, kaj pravijo pop-kolumnisti ali zavarovalniški agentje; običajno znamo izkoristiti te konglomerate čipov, kablov in umetne inteligence v svojo prid za max efekt. Jebiga, postale so del našega življenja.

Let the bad color not be seen. It attracts them.

In zato je ultimativno delo znanstvene fantastike v 21. stoletju: vas, ki živi v preteklosti. Borhesizem na filmskem platnu. Vsi komentarji filma na stran, izvedba je, kakršna je (morda je bila pa glavna greška režiserja Shyamalana, da je svoje delo jemal premalo kot znanstveno fantastiko!), v splošnem ostrih kritik na zasnovo ni bilo. Javnost je pljuvala predvsem čez dejstvo, da se suspenz iz umetnine umakne v prvi polovici filma in je druga le še dolgočasno romanje slepega dekliča (dobro odigrano, Borges, dobro odigrano) proti resnici in njen umor retardiranega oboževalca na poti do nje (čeprav se dvoboj hendikepirancev sliši res zabavna reč, je morda bolje film od ene ure dalje gledati na FF).

Ponovimo zgodbo: okoliščine? Prava puščoba. Pennsylvania v 21. stoletju, rekreiran, kot da se vse dogaja v 19. Vas, obkoljena s kilometri dreves, za gozdom visoka ograja in prepoved vožnje letal v okolici. Razlog? Tipično sajfajevski: ker je človeštvo okuženo z dekadenco, obsojeno je na smrt, bla bla bla. V bistvu, vas, ki jo vodijo pop-kolumnisti in zavarovalniški agentje. Pa kaj, kajne? Kdo jih potrebuje? Naj pojdejo živet po svoje, frdamani hipiji, brezmiselni zombiji, bolje nam je brez njih. Vse lepo in prav. Zombijevski paradiž. Vse lepo in prav, če se ne bi izkazalo, da je njihova mala komuna, zamišljena kot utopični raj na Zemlji, v resnici distopični Amišboro, ki zavrača vse, kar samo spominja na blasfemične vzklike francoske revolucije.

Fašistična oblast starešin v vasi vlada s pomočjo institucije kreatur. T. j. scoobydoojevskih kostumov, ki si jih sami nadenejo, ko je kateri koli od vaščanov prepogumno zakorakal v hosto in s tem prekršil kvazipremirje med krvavimi beštijami, ki živijo v zavetju gozda, rišejo rdeča znamenja po vratih vaščanov ponoči in grickajo poredne fantke, ki masturbirajo na lesenih straniščih: »Soseda je kriva, gospod Prašičoid, nosila je samo 29 kosov oblačil včeraj!« Aškao.

Never enter the woods. That is where they wait.

In zdaj resnični keč te anti-raketne propagande. Vas je bila dizajnirana v sedemdesetih (po tem, ko so zombiji požrli še zadnji LSD in jim je začelo zmanjkovati idej, kako živeti v fikciji), njen idejni vodja je bil eden od starešin, profesor ameriške zgodovine (pravi puščobnik, ne nosi ledra, nosi pa kožo divje svinje, ščetine jazbeca, kremplje Wolverina in ogrinjalo Rdeče kapice in nasploh izgleda kot kurent na metamfetaminih), sine bogate familije, ki se je odločil svoj denar vložiti v največjo iluzijo pred Happy, happy, happy kultom. Glede na to, da je vas tako stara le okrog trideset let, je jasno, da le mladina ne ve v resnici, kaj se dogaja; vsi v srednjih letih so le lažnive barabe. Ampak lažnive barabe v službi boljšega jutri.

Kje smo ostali? Aja, zgodba: Pa, evo, ena slepa tamala gre po zdravila skozi gozd. Rata ji. To je to. Film vači dober. Po oceni TFF 12. Priporočamo, stiskali se boste. Če dobro premislimo, je Vas ob gozdu eden od tistih Das Experimentov, ki se igrajčkajo z mularijo. In če je eksperiment, je znanost. Ergo, znanstvena fantastika. Kakšen borhesizem za konec.