DINAH BRAND

Pri banki First National sem se prilepil na pomočnika blagajnika po imenu Albury, svetlolasega mladeniča všečnega izgleda, ki je štel okrog petindvajset let.

»Jaz sem potrdil ček za Willssona,« je dejal, ko sem mu razložil svoje namene. »Napisan je bil na ime Dinah Brand – pet tisoč dolarjev.«

»Veste, kdo je ona?«

»Oh, da! Poznam jo.«

»Bi mi lahko povedali, kaj veste o njej?«

»Seveda. Z veseljem, a že zdaj zamujam osem minut na sestanek z..«

»Bi lahko danes povečerjali z menoj in mi povedali takrat?«

»To se sliši dobro,« je dejal.

»Ob sedmih pri Great Westernu?«

»Velja.«

»Takoj vas spustim na sestanek, ampak povejte mi še to: ali ima ona tu svoj račun?«

»Da, in prav danes zjutraj je položila svoj ček. Policija ga ima.«

»Res? In kje živi?«

»1232, Orkanska cesta.«

Dejal sem: »Dobro, dobro!« in, »Se vidiva zvečer,« ter odšel proč.

Moja naslednja postaja je bila pisarna policijskega šefa v mestni hiši.

Noonan, šef, je bil debel tip z iskrivimi zelenkastimi očmi na sredini prijaznega okroglega obraza. Ko sem mu povedal, kaj počnem v mestu, je deloval nadvse navdušen nad novico. Podal mi je roko, cigaro in stol.

»Torej,« je dejal, ko sva se ustalila, »povejte mi, kdo je …

»Skrivnost je varna pri meni.«

»Pri naju obeh,« je dejal veselo skozi cigaretni dim. »Ampak koga sumite?«

»Nisem dober v ugibanju, sploh ko še nimam vseh dejstev.«

»Ne bo trajalo dolgo, da vam predam vsa dejstva v zvezi s tem,« je dejal. »Willsson je dal včeraj, tik pred zaprtjem banke, potrditi ček za pet jurjev na ime Dinah Brand. Včeraj je bil ubit z naboji kalibra .32, manj kot ulico proč od njene hiše. Ljudje, ki so slišali streljanje, so videli moškega in žensko, kako se sklanjata čez truplo. Takoj zjutraj Dinah Brand položi omenjen ček v omenjeno banko. Bo to dovolj?«

»Kdo je ta Dinah Brand?«

Šef je otresel pepel na sredino mize, pomahal s cigareto v svoji debeli roki, in dejal:

»Umazana golobica, kot bi rekel kolega, nadstandardna pocestnica, velikopotezni zlatokop.«

»Ste že bili pri njej?«

»Ne. Nekaj stvari je še treba razčistiti. Pazimo nanjo in čakamo. Kar sem vam povedal, je zaenkrat še najina skrivnost.«

»Razumem. Zdaj pa poslušajte to,« in povedal sem mu, kaj sem videl in slišal med čakanjem v hiši Donalda Willssona prejšnjo noč.

Ko sem dokončal, je šef stisnil svoje debele ustnice, potiho zažvižgal in vzkliknil:

»Človek, to je pa nadvse zanimivo, kar ste mi povedali! Torej je bila na njenem čevlju kri? In je dejala, da njenega moža ne bo domov?«

»Tako se mi je zdelo,« sem odgovoril na prvo vprašanje in: »Da,« na drugo.

»Ste z njo še kaj govorili po tistem?« je vprašal.

»Ne. Bil sem na poti k njej to jutro, a je mladenič po imenu Thaler prišel v hišo pred menoj, zato sem rajši odložil svoj obisk.«

»Sto hudičev!« Njegove zelenkaste oči so radostno zasijale. »Mi pravite, da je bil Šepetalec tam?«

»Da.«

Vrgel je svojo cigaro na tla, vstal, položil svoje debele roke na mizo in se nagnil čeznje proti meni, cedeč se od zadovoljstva iz vseh kožnih por.

»Človek, veliko ste storili,« je zapredel. »Dinah Brand je Šepetalčeva ženska. Sprehodiva se do vdove, da rečeva kakšno besedo z njo.«

Pred rezidenco gospe Willsson sva splezala iz šefovega avta. Šef se je z nogo na zadnji stopnici za trenutek ustavil, da si je ogledal črn krep, ki je visel iz zvonca. Potem je rekel: »Nič, kar je treba storiti, je treba storiti,« in odšla sva po stopnicah.

Gospa Willsson ni bila navdušena nad najinim obiskom, a ljudje običajno sprejmejo policijskega šefa, če je dovolj vztrajen. Ta je bil. Odpeljana sva bila v prvo nadstropje v knjižnico, kjer je sedela vdova Donalda Willssona. Bila je v črnem. Njene modre oči so bile ledene. Z Noonanom sva izmenično zmrmrala svoja sožalja in potem je začel:

»Želela sva vam zgolj postaviti nekaj vprašanj. Recimo, kam ste šli prejšnjo noč?«

Neodobravajoče je pogledala mene, nato šefa, se namrščila in ošabno odgovorila:

»Ali smem vprašati, zakaj me zaslišujete na tak način?«

Vprašal sem se, kolikokrat sem že slišal to vprašanje, besedo za besedo, od tona do tona enako, medtem ko ga je šef ignoriral in ljubeznivo nadaljeval:

»In potem je bilo še z nekaj v zvezi s tem, da ste imeli umazanega enega od čevljev. Levega ali pa morda desnega. Kakorkoli že, enega od obeh.«

Mišica v njeni gornji ustnici je začela utripati.

»Je bilo to vse?« me je vprašal šef. Preden sem lahko odgovoril, je tlesknil z jezikom in obrnil svoj mil obraz nazaj k ženski. »Skoraj bi pozabil. Tu je še vprašanje, kako ste vedeli, da vašega moža ne bo domov.«

Vstala je, majavo, držeč se za stol z eno od belih rok.

»Prepričana sem, da mi boste oprostili-«

»Seveda.« Šef je naredil velikodušno potezo s svojo šapo. »Ne bi vas želeli motiti. Samo to, kam ste šli, o vašem čevlju in kako ste vedeli, da se ne bo vrnil. In ko smo že pri tem, tu je še ena – kaj je Thaler iskal tukaj zjutraj.«

Gospa Willsson se je spet usedla, zelo togo. Šef jo je opazoval. Nasmešek, ki se je trudil biti nežen, je delal čudne črte in vzbokline v njegovem debelem obrazu. Čez nekaj časa so se njena ramena začela povešati, njena brada se je spustila, na hrbtu se je izrisala grba.

Postavil sem stol nasproti nje in se usedel nanj.

»Morali nam boste povedati, ga. Willsson,« sem dejal in se trudil izzveneti karseda sočutno. »Te zadeve morajo biti pojasnjene.«

»Mislite, da vam kaj skrivam?« je odvrnila uporno, medtem ko se je spet togo zravnala na stolu. Vsako besedo je izgovorila nadvse natančno, a še vedno z naglasom. »Res sem odšla ven. Madež na copatu je bila kri. Vedela sem, da je moj mož mrtev. Thaler me je prišel izprašat okoli moževe smrti. Ali sem odgovorila na vaša vprašanja?«

»Vse to že vemo,« sem rekel. »Od vas želimo pojasnila.«

Spet je vstala in besno odvrnila:

»Ni mi všeč vaš način. Ne bom se pustila-«

Noonan jo je prekinil:

»Saj razumemo, gospa Willsson, a vas bomo morali prositi, da greste z nama do mestne hiše.«

Obrnila mu je hrbet, globoko zavzdihnila in mi zmetala besede v obraz:

»Ko sva tukaj čakala na Donalda, sem dobila klic. Na drugi strani je bil človek, ki mi ni želel povedati imena. Povedal je, da je šel Donald domov k ženski po imenu Dinah Brand s čekom za pet tisoč dolarjev. Dal mi je njen naslov. Potem sem se odpeljala ven in počakala ob cesti v avtu, dokler ni prišel Donald.

Ko sem bila tam, sem videla Maxa Thalerja, ki sem ga spoznala po videzu. Prišel je do hiše, a ni vstopil. Odšel je proč. Nato je iz hiše stopil Donald in odšel po cesti. Ni me videl. Nisem želela, da me vidi. Hotela sem se odpeljati – da bi prišla domov pred njim. Ravno sem prižgala motor, ko sem zaslišala strele in videla Donalda, kako je padel. Izstopila sem iz avta in stekla k njemu. Bil je mrtev. Zgrabila me je panika. Potem je k meni pristopil Thaler. Dejal je, da me bodo okrivili umora, če me vidijo. Prisilil me je, da sem stekla nazaj k avtu in se odpeljala domov.«

V njenih očeh so bile solze. Skoznje je opazovala moj obraz, da bi videla, kako sem sprejel njeno zgodbo. Ničesar nisem pripomnil. Vprašala je:

»Je to tisto, kar ste želeli od mene?«

»V bistvu,« je rekel Noonan. Pristopil je do nje z druge strani. »Kaj je Thaler želel od vas to popoldne?«

»Pozval me je, naj bom tiho.« Njen glas je postal majhen in prazen. »Dejal je, da bi osumili enega od naju ali oba, če bi kdo izvedel, da sva bila tam. Zato, ker so Donalda ubili, ko je prihajal iz hiše te ženske, ko ji je že dal denar.«

»Od kje so prišli streli?« je vprašal šef.

»Ne vem. Ničesar nisem videla razen Donalda, kako je padel.«

»Ali je streljal Thaler?«

»Ne,« je hitro odvrnila. Potem je razširila oči in usta. Dlan je postavila na prsi. »Ne vem. Mislim, da ne, sam je dejal, da ni. Nisem videla, kje je stal. Ne vem, zakaj nisem pomislila na to.«

»Kaj pa mislite zdaj?« je vprašal Noonan.

»On – morda je streljal on.«

Šef mi je pomežiknil. Bil je pravi atletski pomežik, pri katerem so sodelovale vse obrazne mišice. Nato se je vrnil nazaj:

»In ne veste, kdo vas je poklical?«

»Ni se mi predstavil.«

»Ste prepoznali glas?«

»Ne.«

»Kakšen pa je bil glas?«

»Govoril je potiho, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal. Težko sem razločila, kaj mi je povedal.«

»Je šepetal?« Šef je pustil usta odprta, ko je zadnji zvok odletel iz njih. Njegove zelene oči so se požrešno zaiskrile med dvema maščobnima blazinama.

»Da, hripavo je šepetal.«

Šef je s tleskom zaprl usta in jih nato spet odprl, da je prepričljivo izjavil:

»Slišali ste govoriti Thalerja … «

Ženska je s širokim pogledom begala med menoj in šefom.

»On je bil,« je zajokala. »On je bil.«

* * *

Ko sem se vrnil v Great Western, je Robert Albury, mladi pomočnik blagajnika v banki First National posedal v preddverju. Odšla sva v mojo sobo, si dala prinesti nekaj ledene vode in uporabila ledene kocke, da sva si ohladila viski ter sok iz limon in granatnih jabolk. Potem sva odšla v jedilnico.

»Zdaj pa mi povejte o dami,« sem rekel, ko sva načela juho.

»Ste že bili pri njej?« me je vprašal.

»Ne še.«

»Ampak ste že izvedeli kaj o njej?«

»Samo to, da je izvedenka na svojem področju.«

»Res je,« se je strinjal. »Predvidevam, da jo boste obiskali. Najprej boste razočarani. Potem pa boste nenadoma pozabili na svoje razočaranje, ne da bi vedeli kdaj ali kako, in začeli ji boste razlagati svojo življenjsko zgodbo, z vsemi upi in težavami vred.« Zasmejal se je z deško zadržanostjo. »In potem ste ujeti, popolnoma ujeti.«

»Hvala za opozorilo. Kako ste prišli do te informacije?«

Sramežljivo se je nasmehnil čez podržano žlico in priznal:

»Kupil sem jo.«

»Predvidevam, da vas je to kar precej stalo. Slišim, da ima rada denar.«

»Ženska je nora na denar, to je res, ampak nekako vas to ne zmoti. Njen pohlep je tako očiten in popoln, da ni v njem ničesar odbijajočega. Ko jo boste spoznali, boste razumeli, kaj mislim.«

»Morda. Mi lahko poveste, kako ste se z njo razšli?«

»Seveda. Vse sem zapravil, tako preprosto je bilo.«

»Tako hladnokrvno?«

Njegov obraz je rahlo zardel. Prikimal je.

»Kaže, da ste dobro prenesli vse skupaj,« sem dejal.

»Nič drugega mi ni preostalo.« Rdečica v njegovem prijetnem mladem obrazu se je poglobila in spregovoril je zadržano. »V resnici ji nekaj dolgujem. Ona – naj vam to povem. Hočem, da vidite tudi njeno plat. Imel sem nekaj denarja. Po tem ga ni bilo več.. Vedeti morate, da sem bil mlad in zaljubljen do ušes. Najprej je šel tja moj denar, potem pa je ostal še tisti od banke. Imel sem ... Ni vam mar, ali sem dejansko kaj storil ali sem o tem samo razmišljal. Kakorkoli že, ona je to odkrila. Nikoli nisem mogel ničesar skriti pred njo. In tako sva zaključila.«

»Ona je končala z vami?«

»Da, hvala bogu! Če ne bi bilo nje, bi me sedaj iskali zaradi kraje. To ji dolgujem!« Odkrito je nagubal čelo. »O tem ne boste govorili – saj veste, kaj mislim. Ampak želel sem, da vidite tudi njeno dobro stran. O drugih boste že tako slišali dovolj.«

»Morda jo ima. Ali je samo smatrala, da se ji ne splača tvegati, da jo ujamejo pri kraji.«

Nekajkrat je obrnil to misel v svoji glavi in odkimal.

»Morda je bilo nekaj na tem, toda ni bilo odločilno.«

»Kolikor vem, je zelo strogo ožemala vse, ki so ji bili kaj dolžni.«

»Kaj pa Dan Rolff?« je vprašal.

»Kdo je to?«

»Naj bi bil njen brat ali polbrat, ali vsaj nekaj v tem smislu. Ampak ni. Človek je popolnoma tuberkulozen. Živi z njo in ona ga drži pri sebi. Ni zaljubljena vanj ali kaj podobnega. Enostavno ga je nekje pobrala in sedaj živita skupaj.«

»Še kdo?«

»Družila se je še z nekim radikalcem. Malo verjetno je, da je uspela dobiti kaj veliko denarja od njega.«

»Katerim radikalcem?«

»Prišel je v času stavke – Quint mu je ime.«

»Torej je bil na njenem seznamu?«

»To naj bi bil razlog, da je ostal tu tudi po koncu stavke.«

»In je še vedno na njenem seznamu?«

»Ne. Povedala mi je, da se ga boji. Zagrozil ji je, da jo bo ubil.«

»Kot kaže, je imela vsakogar že kdaj na vrvici,« sem dejal.

»Kogarkoli je želela,« je odvrnil in mislil je resno.

»Donald Willsson je bil zadnji?« sem vprašal.

»Ne vem,« je dejal. »Nikoli nisem ničesar videl ali slišal o njima. Šef policije nam je rekel, naj poiščemo kakšne čeke, ki bi jih napisal nanjo že pred umorom, a našli nismo ničesar. Niti se nismo mogli ničesar spomniti.«

»In kdo je bil njena zadnja stranka, za katero veste?«

»V zadnjem času sem jo večkrat videl v mestu s tipom po imenu Thaler – po mestu ima nekaj igralnic. Kličejo ga Šepetalec. Najbrž ste že slišali zanj.«

* * *

Ob pol devetih sem zapustil mladega Alburyja in se odpravil do hotela Miner's v Gozdni cesti. Pol ulice proč sem srečal Billa Quinta.

»Zdravo!« sem ga poklical. »Ravno sem bil na poti k vam.«

Ustavil se je pred menoj, me premeril s pogledom in zagodrnjal:

»Torej ste vohljač.«

»To je podlo,« sem potožil. »Vso to pot sem prehodil, da bi vas ujel, vi pa ste se že spametovali.«

»Kaj hočete vedeti tokrat?« je vprašal.

»O Donaldu Willssonu. Poznali ste ga, kajne?«

»Poznal sem ga.«

»Ste ga dobro poznali?«

»Ne.«

»Kaj mislite o njem?«

Našobil se je in skozi svoje sive ustnice izpustil zvok, kot da bi trgal robce. Nato pa odvrnil:

»Ušiv liberalec.«

»Poznate Dinah Brand?« sem vprašal.

»Poznam jo.« Njegov vrat je bil krajši in debelejši kot prej.

»Mislite, da je ona ubila Willssona?«

»Seveda, to je jasno.«

»Potem ga niste vi?«

»Prekleto, da sem ga res,« je rekel. »Skupaj sva se ga lotila. Imate še kakšno vprašanje?«

»Imam, ampak si bom prihranil sapo. Tako ali tako bi mi samo lagali.«

Odšel sem nazaj na Broadway, si poiskal taksi in rekel vozniku, naj me odpelje na Hurikansko cesto 1232.

Drisky Bare-ass-ovsky

MI PELEA

Pozimi pogrešam Cleveland. Ne mislim ledenega mrazu, ki ti grozi s počenimi pljuči kot kladivo šipam; ampak sveže, jasne dni, ko lahko slišiš hrustanje snega pod vsakim korakom in se ves zrak okoli tebe zdi očiščen in svež. Kot da je Bog ustvaril ta dan samo zate.

Bil je eden od teh popolnih zimskih dni, 27. december, ko sem stopil v Kenny Kinga na hitro večerjo. Sonce je pravkar zašlo in prostor je bil nabit z ljudmi, ki so se pravkar vrnili iz nakupovalnega centra Permatown Mall, kjer so malo pred tem vračali darila. Povečini družinice in stari ljudje, zato mi je bil lokal tudi všeč.

Kenny King's je bila prijetna in tiha restavracija, na vse načine nedomišljava, od sten nevtralnih barv do burgerjev in piščančjega menija. Tam je kraljeval Double Big King, gigantski, dvojno polnjeni burger, s katerega sta kapljali mast in ljubezen. Favorit proletariata iz Parme, predmestja Ohia.

Takrat nisem veliko delal, sem pa tisti dan ravno postavil knauf v kleti in se mi je zdelo, da bom v Kenny Kingu dobil svojo zasluženo nagrado. Postavna natakarica in brezzajebantska šal'ca kofeta je bilo vse, kar je garač, kot sem bil sam, potreboval na koncu dneva. To in pivo, toda takrat sem bil ravno na abstinenci. Malo pred tem sem se znašel v nekaj sramotnih in nevarnih incidentih, ker se nisem znal upreti svoji nagnjenosti do težkih pijač in lahkih žensk; pa se mi je zdelo pametneje, da bi za nekaj časa nehal s pitjem.

Živel sem še v območju Clevelanda, toda komaj. Parma se je začela dve ulici stran od mene, jaz pa sem večkrat zahajal tja, se norčeval iz ljudi, ki so tam živeli, in nato odšel.

Parma je kraj, iz katerega smo se vsi delali norca, medtem ko se je preostanek države delal norca iz nas. V Clevelandu nimamo vicev o policajih, imamo vice o Parmažanih. (V Parmi pred diskom stojita dva tipa s psom, nakar iz lokala prileti eden od gostov in psu dvigne rep ter razočarano odkoraka notri. Tipa se pogledata in skomigneta z rameni. Čez 5 minut iz diskoteke prihiti še en gost, psu dvigne rep in razočarano odide nazaj. Čez 5 minut se zgodba ponovi in lastnik psa jezno ogovori človeka, ki si ga ogleduje: »Pa kaj se dogaja tukaj, zakaj vsi gledate mojemu psu pod rep?« Obiskovalec diskoteke odgovori: »Neki tip iz Clevelanda je povedal, da je zunaj pes z dvema šupkoma pa mu noben ne verjame!« Take, glupe vice.) Verjetno je bil edini razlog, da je Bog ustvaril Parmo, da smo se lahko mi, sofisticiranci, iz Clevelanda lahko čemu posmehovali.

Toda ne glede na to, koliko smo se s prijatelji med odraščanjem norčevali iz Parme, je še vedno imela Kenny Kinga v peške razdalji, njihov nakupovalni center pa je imel Gap, zato sem tam preživel ogromno časa.

Kletni knaufi so bili del družinskega projekta, ki ga je začrtal moj oče, skušajoč spremeniti klet v dnevno sobo/spalnico. Umrl je, preden bi lahko dokončal zadevo in čeprav sem bil sam star le štiriindvajset, mi je bilo popolnoma jasno, da bom tudi sam umrl, preden bo kar koli spodaj dobilo dokončno obliko; saj sem približno podobno talentiran za zlaganje desk in postavljanje knaufov, kot je pes za petje opere. Do danes projekta nihče ni zaključil. Vseeno pa mi je klet dala nekaj dela, da sem lahko prepričal familijo o svoji produktivnosti.

V resnici mi je prepričevanje ljudi, da se nekaj dogaja v mojem življenju, vzelo večino dni v tistem obdobju. Težko si predstavljate, kako težavno je prelisičiti ostale v mišljenje, da si produktiven in zaposlen. Ves čas si moraš izmišljevati laži, ki jih nato prodajaš ostalim, kaj boš počel naslednji dan; ves čas pretiravaš vsako minuto svojega dneva, ki nikamor ne vodi … težje kot dejansko imeti službo. Ko imaš službo, lahko po koncu dneva vsaj rečeš, naj bodo tiho in te pustijo pri miru.

Ko pa si štiriindvajsetletnik brez dela, moraš imeti non-stop na zalogi svežo bučo, ki jo moraš znati vplesti v najbolj nedolžen pogovor. Znanci bi me ogovorili na ulici: »Hej, Drew, imamo pa kar lepo vreme, kajne?«

»No, ja,« bi živčno začel, »ampak avtopralnica nima veliko dela in ne potrebuje novih zaposlenih, glede na to, da je tako lepo vreme zadnje čase, ampak mi je tip rekel, da ko bo začelo liti, naj se kar oglasim in me bo dal na uvajanje. Hej, mi lahko posodiš pet dolarjev? Jebena banka mi je razmagnetila čip na kartici, al' ne vem, kaj in zdaj mi je bankomat ne sprejme. Ha ha ha! Ves ta sistem gre v franže, se ti ne zdi? Ha ha ha!«

Tisto noč nisem želel, da bi me kdo videl, zato sem se izmuznil do najsamotnejšega stola za šankom. Ne, ker so bile moje obleke prepojene z znojem, prahom in pajčevinami, ampak ker sem imel na sebi svoja piflarska očala, ki ti jih predpišejo v mornarici. Nosil sem jih za vikende, ko sem bil med rezervisti. Običajno sem tiste dni nosil kontaktne leče, ker sem bil postaven, suh, pripravljen za šport, toda ravno takrat so mi motile oči, zato sem si nadel najgrša očala na svetu. Ko sem še služil rok, smo jim pravili »kontracepcijska očala«, ker so imela tako debele, črne okvirje, da si se z njimi gabil vsem puncam, razen najbolj obupanim in potrebnim.

Posvetil sem se svojima Double Big Kingu in skodelici kave. Double Big Kingi so zakon. Lahko sem okušal vsako plast posebej. Lepinja, nato solata, hitro zatem popolna mešanica majoneze, zenfa in kečapa. Potem prva rezina stopljenega sira in sladka maščoba, ki pronica iz mesa. V istem trenutku je moja spodnja čeljust prodrla skozi lepinjo, spodnjo rezino mesa in sira in moj jezik je v primitivni, kuščarski del možganov pošiljal omamne signale.

To je bil tisti ljubezenski del Double Big Kinga, ki sem ga omenil prej. Neopisljivi moment ekstaze, ki je pošiljal alfa valove šoka, skoraj penetrativne evforije, od okušalnih brbončic do možganske sredice in naprej. Pravljica, ki jo opisujejo le še ljubavni romani.

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, Double Big Kinga pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. Bog je namreč svet tako Double Big Kingal, da je dal svojega edinorojenega sina. Double Big Kingaj svojega bližnjega kakor samega sebe.

Ne vem natančno, koliko časa sem tam sedel. Pogosto sem doživljal takšne izpade med hranjenjem v Kenny Kingu; eno minuto sem ravno zagrizel v svoj nebeški burger in naslednjo sem se zavedel, da je minilo pol ure, strmel sem v prazen krožnik, nisem pa imel niti malo občutka, kaj se je zgodilo vmes. Med enim izmed teh urokov so v restavracijo vstopili oni.

Bili so trije in bili so glasni, pijani in jebalo se jim je za okolico: dva nabita tipa, ki sta bila videti kot bivša branilca srednješolske nogometne ekipe in starejši možakar, ki sem ga prepoznal kot lokalca iz sosednjega bara Baron's. To je bil striktno žganje-pa-pir lokal, kjer sem čez eno poletje delal kot natakar in niti enkrat vklopil mešalnika. Enkrat je prišla neka ženska, ki se je zelo očitno izgubila, in naročila Manhattan. S kolegom sva morala odpreti knjigo.

Nabiti Številka Ena je bil ogromen irski tip z blond skravžlanimi lasmi do ramen. Oblečen je bil kot gradbenik. Nabiti Številka Dve je bil italijansko-grški pesjan s kratkimi, temnimi lasmi in brki, ki so nujno potrebovali nego. Oblečen je bil, kot da si izposoja denar od Gradbenika.

Starec je bil usmiljenja vredna zguba, ki ga še nikoli nisem videl treznega. Ko sem tisto poletje delal jutranji šiht pri Baronu, je bil tip že očitno naklesten, ko se je privlekel do svojega barskega stolčka in naročil kratek viskač s spodnje police in akvarijsko dozo Labbatta. Račun za vse skupaj ga je stal dolar in pol. Dal mi je deset centov napitnine.

Mlajša tipa sta ga morala držati pokonci med valjenjem proti šanku. Strmel sem naravnost navzdol v svoj pol-prazen krožnik, tiho momljal: »Ahhh, fak,« ko so se usedli poleg mene. Tista moja polovica, ki se je že nahranila, si je mislila, da bodo morda le naročili in tiho pojedli svoje, toda moja lačna polovica je vedela, koliko je ura.

Vsi so naročili pohanega piščanca in med obrokom začeli smrkati in srkati; glasno so cmokali z ustnicami in si jih brisali v rokav. Rigali so pogosteje kot dihali. Pomfri so namakali v skupni kozarec kečapa, medtem ko so naglas komentirali, kako fino rit ima natakarica (ni je imela). Eden od njih se je nato spomnil komične anekdote o »Poljaku, nigru in židu«, ki so obtičali na samotnem otoku. Ne spomnim se ravno, kako se je končala, toda izzvala je pol-prežvečeno piščančjo eksplozijo krohota njegovih kameradov.

Ko so še zadnje kosti zacingljale na poceni porcelanu, se je Blondinec odločil, da naroči pet kosov piščanca za domov: »Tastari sem obljubil, da ji bom nekaj prinesel. In otrokom tudi.«

S kotičkom očesa sem škilil proti njim, saj sem opazil, da se bodo počasi pobrali in bom lahko končno užival tišino in svojo kavo, ne da bi me kdo rukal ali prisilil, da poslušam še kak vic o nigrih. Ko je Blondinec vstal in vzel svoj to-go paket piščanca, je pogledal starca, se nasmehnil, pomežiknil in skril račun v svojo karirasto srajco.

Pet kosov piščanca po originalnem polkovnikovem KFC receptu iz Kenny Kinga stane samo okoli pet dolarjev, vključno s koruzo, solato in davkom. Kenny King's ima okrog ducat restavracij v celotni regiji Cuyahoga in si lahko brez težav privošči izgubo petih dolarjev. Toda če pustiš enemu tipu, da se ogne plačilu, se bo kaj kmalu našel drugi, ki bo to storil in preden se bomo zavedli, bomo imeli računati z družbenim razpadom in anarhijo. To sem verjel takrat in to verjamem še danes. Ne glede na to, kako se je razpletlo, vem, da sem storil, kar sem storil, za Ameriko.

Blondinko se je že prekucnil iz restavracije, ko sta se Temnolasi in starec spravila do blagajne, da bi plačala za večerjo, ki so jo pojedli. Bila sta že na poti k vratom, ko sem k sebi poklical natakarico z ne zares dobro ritjo in ji razložil, kaj se je zgodilo. Medtem ko je ona stekla na parkirišče, da bi ujela Blondinca, sem se sam zavihtel pred ostala partnerja v zločinu, preden bi se lahko pobrala ven.

»Hej,« sem rekel starčku, držeč ga za ramo, »tvoj prijatelj se bo moral vrniti in plačati svoj račun.« Obrnil se je in me pogledal navzgor kot pijana riba.

»Kakšen račun?« je zamomljal z neumnim tonom. Oči so mu švignile v različne smeri; resnično se je trudil, da bi mu jih uspelo spraviti v red, a mu ni.

»Ne pretvarjaj se, saj te poznam. Iz Barona. Videl sem tvojega prijateljčka, kako si je račun zatlačil v srajco,« sem poskušal biti kar se da razumen in strog.

Temnolasec je vskočil: »O čem govoriš, jebemti?« Toda stari je že segel po denarnico in se odpravil nazaj k blagajni.

»Dobro, dobro,« je dejal med hihitanjem, ki bi prekrilo dejstvo, da sem ga ujel. Malo sem si celo oddahnil, ko sem ugotovil, da je bilo to vse, kar se bo zgodilo. Starec bo plačal pet dolarjev za piščanca in mirna Bosna.

Sledil sem jima do blagajne in v trenutku, ko je izvlekel keš iz denarnice, so vhodna vrata skoraj poletela s tečajev in Blondinko je s krikom vstopil, natakarica za njim. »Kaj kurac?!« se je drl, »Nobenega jebenega računa nisem vzel! Pizda, kaj se dogaja?!«

»Hej, stari,« sem se obrnil k njemu, brez ideje, kako neumno sem videti s pristriženo frizuro in debelimi očali, prekrit s tono materiala, ki bi ga lahko pred uro vmešal v steno, »videl sem te, kako si vzel račun in ga spravil v žep.«

»Pa kdo si ti?! Si jebeni policaj?! Zbil ti bom ta očala direktno s te pofukane face!«

»A, ja?!« sem kriknil uporniško in odložil očala, »si bom kar sam snel očala in … «

In to je bilo vse, kar je bilo treba, da sem v enem samem trenutku zapravil štiriindvajsetletno abstinenco fizičnih konfrontacij.

Ni me bilo strah, da smo pošteni. Odkar sem se pridružil mornarici, me ni bilo strah pretepov, sem se pa zavedal, ker sem jih veliko videl, da znajo biti precej nepotrebni in nevarni. Pravi ulični pretepi so grozljivi, jaz pa sem se lahko vedno zanašal na svojo hitro glavo in prijateljske manire, da sem se potencialno nevarnim situacijam izmuznil. Trik, kakopak, je, da ostaneš prijateljski in premeten ves čas. To ali pa strašen in glasen. V tistem trenutku pa sem bil majhen, tih, neprijazen in dolgočasen.

Ko sem položil svoja očala na pult ob blagajni, se je zagnal vame, me medvedje objel in me stisnil ob šank za menoj. »Mamojebec! Jebeni, debeloriti kurcovlek!« sva kričala drug na drugega.

Poletela sva v kovinski voziček za posodo, da so umazani krožniki in še bolj umazana voda pristali po celi restavraciji. Padel sem na ploh, on pa naravnost name. Hitro sem se spravil na roke in kolena, v položaj obrambne žoge (položaj, ki sem ga zaobvladal kot najslabši rokoborec James Ford Rhodesove srednje šole), tik preden so se njegove ogromne, mastne roke spravile nad moj obraz in skušale spraskati moje oči.

Verjamete ali ne, v tistem trenutku je neki tip, sedeč za sosednjo mizo, zavpil: »Hej! Spravita se ven s takimi!« Kot da sem imel izbiro, kje naj me kdo prefuka.

Zelo očitno je bil Blondinec mnogo bolj pijan od Temnolasca, saj do tega trenutka ni še niti enkrat zamahnil. Tehnično gledano se je šel neki tip rokoborbe in mi hkrati skušal izpraskati oči, nič več. Ko pa je Temnolasec skočil preko prevrnjenega vozička, sem videl dva izmed kuharjev, ki sta splezala nanj in ga skušala ustaviti, a se ju je znebil hitreje kot ponošenega plašča. Niti približno ni deloval pijan, videti pa je bil razpizden kot medved, ki je pravkar izgubil košarico za piknik.

Vse to sem videl, ko sem grabil za Blondinčevo zapestje, da bi spravil njegovo roko z mojega obraza. Spomnim se, da sem si mislil: »Svetojeb!« ko sem videl Temnolasca, kako se je otresel kuharjev, nato pa sem ugriznil v Blondinčev sredinec kolikor sem lahko, da še nisem raztrgal kože.

Odskočil je in kričal, da sem se lahko spravil na noge in se obrnil proti njemu. »Dajva, greva, ti debeli jebeni jebec, greva!« sem mu zagrozil. »Jebi se, mamojebeni jebec!« mi je vrnil in se še enkrat zakadil vame, me tokrat objel nizko ob pasu in naju zalučal med barske stolčke in ob šank. Roke so mi motovilile po zraku in posoda se je razbijala na tleh. Opazil sem gručo ljudi, kako so hitro švignili skozi vhodna vrata.

Zaradi načina, kako me je Blondinko objel, sem zlahka segel z desnico navzdol in zaklenil njegovo glavo v čvrst prijem. Bil pa je prevelik in premočan, da bi ga lahko kam premaknil, zato sem le skakal gor in dol in njegovo glavo zabijal ob rob šanka, dokler ni Temnolasi skočil na stol poleg mene in mi zabil pest naravnost v gobec.

To me je popolnoma vrglo s tira. Kot sem že rekel, pred tem še nikoli nisem bil v pravem pretepu in kljub temu, da je bil švohoten udarec in v resnici ni bolel, me je vkopal v tla in popustil sem svoj prijem, da se je Blondinec lahko rešil in se za trenutek nadihal zraka.

Gledala sva se vse skupaj pol sekunde, nato pa sem ga dvakrat boksnil v obraz in se splazil izpod kupa stolčkov, ves čas pa pazil, da je bil pijanec pozicioniran med menoj in njegovim treznim prijateljčkom.

»Jebi se!« se je zadrl eden od nas.

»Kurcovleka pička!«

»Pridi sem, ti debeli jebec!«

»Jebi se, debeloritec!«

Hitro mi je začelo primanjkovati novih načinov rabe kletvi in odleglo mi je, ko sem zagledal pet Parminih policistov, ki so vkorakali skozi vhodna vrata. Običajno se v Parmi nič ne dogaja, zato jih je bilo toliko na voljo v tako kratkem času.

Temnolasec je bil ravno dovolj trezen in opravičljiv in skromen in dovolj pameten, da je policiste vikal, ko so ga ogovarjali, tako da so ga hitro spustili.

Blondinca so aretirali in mu prisodili, kar koli se prisodi pijancu, ki se spravi v pretep zaradi piščanca, vrednega pet dolarjev. Starčka so aretirali, ker je bil neumna, stara pijandura.

Tisti zaskrbljeni meščan, ki nas je opozoril, naj se tepemo zunaj, je pristopil do policista, ki se je pogovarjal z menoj, pokazal s prstom name in rekel: »Tadva sta uporabljala grde besede pred mojimi otroki!« Policist je zavil z očmi in ga odslovil.

Ni pa si delal nobenih zapiskov, ko je poslušal mojo zgodbo. Namesto tega me je le netrzajoče gledal v oči, kot da sem idiot, ki se spravlja v pretepe zaradi pet dolarjev vrednega piščanca, ki konec koncev sploh ni moj. Skušal sem mu razložiti svojo teorijo družbenega razpada, a se mu ni zdela prepričljiva. Mislim, da me ni aretiral zgolj zato, ker sem se mu smilil.

Polomili smo za veliko več kot pet dolarjev vredne posode in iz restavracije nagnali skoraj vse goste, ki so se pred tem drenjali v nabito polnem prostoru. Lastnik je na koncu plačal za vse obroke, kar ga je koštalo nekaj sto dolarjev. Natakarice so ostale brez napitnin. Bil sem premočen od hladne, polite kave in gorčice, moja leva hlačnica pa je bila prepojena z lepljivim čokoladnim šejkom, ki se me je prijel, ko sem ležal v vozičku.

Vse skupaj sešteto, menim, da je bil to precej uspešen noč boja proti zločinu. Rešil sem čast Kenny Kinga, se boril z dvema pijancema, uspel enega ugrizniti in podeliti dve šaki, na meni pa niti praske. Moj prvi pretep! Wooooo! Bil sem kralj sveta! Nikoli me nisi spravil na tla, Ray!

* * *

Ko sem prišel domov, sem doživel reakcijo na svoj prvi pretep, ki je ne bi nikoli pričakoval: preživetje primitivne borbe za življenje me je naredilo za najpotrebnejšega tipa na Zemlji. Moj penis se je počutil kot iz škatle in nikoli ni bil večji, mlad ambicioznež, ki bo pravkar osvojil vse ženske, moške in Rodmanovske vmesnike, ki jih svet ponuja. Lahko bi pofukal zrak.

Nič čudnega, da se stari boksarji nočejo upokojiti.

Če bi imel službo, prihodnost in ne bi vsako minuto dneva premišljeval, kako upravičiti naslednjega, bi morda celo imel punco, ki bi z mano delila mojo nestrpnost. Toda iz nekega čudnega razloga bejbe ne marajo luzerjev, tako da sem moral oprati cunjo na roke.

Moral sem na pranje trikrat, preden sem se lahko dovolj sprostil, da bi zaspal. Trikrat v eni uri! Osebni rekord, ki stoji do danes. Toda, kljub temu, da sem v tistem času kar precej masturbiral, nisem tega nikoli počel trikrat v eni uri, zaradi česa, se mi zdi, me je izdal komolec. In bolel je kot svinja! Prav v trenutku tretjega vala spazmov sem začutil ostro bolečino v desnem komolcu in obstal paraliziran.

Če želite približno vedeti, o čem govorim, se naslednjič med masturbiranjem, tik pred začetkom orgazma, zaštihajte z nožem.

Previdno sem se zvalil s postelje, držeč komolec, brez očal tipajoč po temi. Skušal sem priti v kopalnico, da bi se umil in videl, ali mi je komolec nabrekel. Zaradi zaslepljujoče bolečine v roki se nisem ravno zmenil za gate, ki so bile še vedno okoli mojih gležnjev, kar me je prisililo v majhne, dojenčkaste korake vzdolž hodnika.

Ko sem prišel na pol poti, kjer se je začelo stopnišče navzdol, sem se z levico naslonil na rob stene in desnico spustil, da je zanihala v prazno. Zaskelelo me je in zaradi bolečine sem pričel švicati kot stara, ledena pločevinka Pepsija na vroč poletni dan.

Moja leva dlan je bila tako prepojena z znojno tekočino (to je moja razlaga in stojim za njo), da mi jo je spodneslo v trenutku, ko sem z njo segel po ograji stopnišča, da sem odletel po stopnicah kot hollywoodski kaskader. Obraz, dober komolec, slab komolec, obraz, obraz, rama, spodnji del hrbtenice, desni gleženj in obraz. Presenečen sem, da so se jajca nekako ognila udarcu ob tla.

Šest tednov sem moral nositi vratno opornico, roko sem imel cel mesec v povoju, za hojo pa sem moral uporabljati berglo. Da ne omenim vseh prask in odrgnin, ki so spremljale bolečino med zdravljenjem, v času katerega si tudi nisem smel privoščiti masturbiranja. Bilo je, kot da bi nekdo ustrelil mojega konja tik po tem, ko je zmagal na Kentucky Derbyju.

Najtežji del noči je bil, ko sem se postavljal na noge in se odpeljal na urgenco. Počutil sem se kot eden tistih kmetov, o katerem na vsake toliko pripravijo prispevek na novicah, ki si je odrezal roke v nesreči s kombajnom, potem pa je moral z nosom poklicati rešilca. V resnici bi moral tudi sam telefonirati ambulanto, ampak me je bilo preveč sram, da bi jim razlagal, kako je prišlo do situacije.

Ko sem končno prišel do bolnišnice Deaconess Hospital, sem bil izčrpan, jokal sem na poti od avtomobila do vhoda, ker nisem zmogel več. Kri mi je lila iz rane nad očesom. Manjkal mi je čevelj.

Sestre in tehniki so mi prihiteli na pomoč. Ko so me na postelji peljali v urgentno ambulanto, sem opazil obraz najbolj blond, najatraktivnejše medicinske sestre, ki sem jo kadar koli videl. Globoke, modre oči, koža, ki se je svetila kot angel in ogromne joške. Videti je bila, kot da je plačala svojo šolo za medicinske sestre z denarjem, ki ga je zaslužila s poziranjem.

Prijela me je za dlan in nežno obrisala solzo z mojega obraza. »Ubožec, kaj se je zgodilo?« je zapredla.

Moj Bog, njen glas. Način, kako so se njene ustnice razpirale … tako mehke … tako polne, tako popolne …

Pogoltnil sem ogromen cmok v grlu in z njim merico celotne njene lepote in uspel stisniti novo solzico iz kotička krvavega očesa. »Pretepli so me v Kenny Kingu,« sem zajokal.

Naughtius Maximus