Živjo, brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!
IgreIgrice so nevarne in nalezljive. So drogeraške.
Spodbujajo nasilništvo, uporništvo in veliko seksanja. Stražni stolp in Družina
imata mnogo dobrih štosov na to temo. Kot ste verjetno že ugotovili po fontu
pisave, bo današnji ezoterični premislek imel tenko etične pritikline. Čeprav
sem urednikom obljubil nasprotno. Kakšna nemoralna poteza? Ampak tako se stvari
danes počne. Reče nekaj, naredi nekaj drugega.
Poglejte tale kratek izdelek, čudovite igre Manhunt.
Za lenuhe, Manhunt je igraIgrica, o gospodu, kao obtoženemu
nasmrt, ki mora opravljat takšne in drugačne egzekucije ljudi po svobodni volji
nekega gospoda, ki režisira in snema snuff filmove.
Veliko igerIgraških produktov dandanes vsebuje takšne in
drugačne veličastne sisteme nagrajevanja igralčevih potez in potezic. Recimo,
da so vse nekako vezane na način napredka, znotraj pravil igre, kot jih nastavi
razvijalec ( = bog, z malo). Fina razprava se odstre, ko dobršen del teh
sistemov nagrajevanja, prevzame etično-moralna modalnost. Po domače, ubij tega,
+10 Dobrote, ubij unga, -10 Dobrote (ali pa +10 Zlobnote, če si že pač Metalc).
Tisti bolj taresni se spomnite, priti mač katero koli BioWareovo avanturo, kjer
nam poltrak Dobrote dobesedno kaže, kje na lestvici se nahajamo. Takšen tip
igralnega sistema z moralno simulacijo, z vsemi svojimi variacijami, razen
redkih izjem (*kašelj, Wiedzmin*), je propadel poizkus implementacije etičnega
igranja. Ker omejujejo igralčeve kapacitete etične zmožnosti, predvsem pa zato
ker se orodje napredovanja sprevrže v semtertja-igrivost (gejmplej)
statističnega interpleja naključnih verig odločitev.
IgreIgrice naj bi predpostavljale, da jih igra moralni
agens, s svojim zakulisjem, sodbami in vrednotami, ki jih nagovarja
semtertja-igrivost. Veliko bolj etično neoporečna je recimo igraIgrica, ki
igralcu dovoljuje, da v njej napade svojega delodajalca, kot druga igraIgrica,
ki že na najbolj osnovni ravni semtertja-igrivosti prepove streljanje na
policiste, npr.
Moralne sudbe (razdelana osebna pozicija o dobrem in slabem,
v kakršnem pač že referenčnem prostoru) etičnih sistemov v igrahIgricah nasploh
poskusimo zdaj stlačiti v dvoje parabel, s pomočjo pametnega gospoda po imenu
Manuel Sicart.
Zaprte in odprte. Odprte etične parable označimo za takšne,
kjer je moč igralčeve vrednote uporabiti pri odnosu z igralnim svetom, ki jih,
dalje, še dograjuje in oplemeniti. Svet z vrednotami se skupaj dinamizira skozi
proizvodnjo, deležnostjo in kreacijo.
Zaprte parable pa so takšne, ki igralcu same predstavijo s
kakšnimi vrednotami se da v njegovem svetu operirati. Takšni sistemi igralca
prisilijo, da se zave odtujenosti etičnih vrednot. IgraIgrica reče igralcu,
svoji muzi: »Če me hočeš igrati, moraš sprejeti pravila igre!« Hm, ta sistem me
spomni na eno drugo igro, ampak se je trenutno ne morem spomnit!
Takšen totalni moralno-karakterni disempowerment igralca
fino potre, saj naenkrat s svojo astutno moralno odločitvijo ne more več
neposredno poseči v igralski svet niti v subjektivno refleksijo tega sveta.
Kakšne težave!!! Naslednjič, ko vam starši rečejo:
»Prenehajte igrati te nasilne igre, igrajte kaj bolj etično neoporečnega!« jim
odgovorite: »NE.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar