ponedeljek, 07. april 2014

ZAPISKI S TEMNE STRANI

Skušal sem nekako opisati grozo vseh otrok in svojo polgrozo, ki se je niti ne spomnim prav. Skušal sem se spomniti krvavih obrazov in sesutih slik v glavi, da bi spisal nekaj, kar bi imelo pomen, nekaj, kar bi ljudi prisililo v življenje, a na koncu misli nisem našel ničesar. Spomnil sem se tistih sanj, vse je bilo pač rahlo čudno.

Tale vožnja traja, tale vožnja je prav hecna. Mogoče zato, ker smo še otroci. Ko se peljemo čez ceste, nas bankine niti malo ne motijo. In nič ni čudno. Kakšnih 10 metrov daleč skočimo čez pot, ki je nesmiselna, ki je tuja, ki ni čisto nič naša, ki ni čisto nič moja. Nič ni. Občutek je brezoseben in mene ni zraven. Gledam okolico ob strani, to rad delam. Rad zrem v daljavo, brez misli, brez obveznosti. In čakam, da prispemo na cilj. Nekaj je kar naenkrat grozno narobe. Pok. In tišina. Sila mi stiska zobe in zdi se mi, da si jih bom zdrobil kar sam. Boli me. In čutim klasično centrifugalno silo, ki me pribija nekam ob steno. V čisti temi me stiska. Nato se vse ustavi, pomiri. Vse utihne. In sam zlezem ven iz vozila. Nič ni več smešno, mogoče … mogoče, ker sem postal odrasel.

Te sanje so mi dale nekakšen vpogled v svojo psiho. V svojo podzavest, v svoj večletni potlačeni strah. Prvič sem podoživel, česar se nisem spomnil. Izginilo je. Tema me je čakala vedno tam nekje, ko sem vzel bombon. Podal mi ga je sošolec in nato nič. Brezčutje. Brez(s)miselnost in s tem nekakšen mit, ki ga v svoji duši niti nisem navajen. Klasična freudovska – verjetno sem v tistem trenutku svojo grozo v sebi premlel do te mere, da se je lahko ponovno pojavila. Verjetno je bil to trenutek, ko sem malo umrl še sam. Nisem se še pobral, nisem se še rešil tiste teme v glavi, nisem še zavestno presegel svojih neumnih misli.

Vsake toliko časa umrem. Včasih me odnese. Požrem se do te mere sam ali pa me pogoltne čas. Lahko je nepošteno do vseh tistih, da živim, kot živim, da včasih zastajam z dihom, ker sanjam konec sveta. Saj ni nič več pošteno. Kaj pa je še naše … Kričijo časopisi. Kričijo zvočniki in strune se zvijajo pod njimi. Moji prsti pa ne dajo zvoka od sebe. Vse so le nesmisli vsakdana, vse so le spomini in ostareli težki kamni, padli z ram in iz srca.

Pa so potem prišli še težji dnevi. Pogovori s psihologi in božjimi odposlanci, pogovori s starši in pomilovalni pogledi. Nato so rekli, da bi lahko nekaj spisal. Baje pišem. Pa sem spisal, ker sem hotel in ker sem si to želel. Ker drugim nisem imel povedati kaj več kot tistih nekaj besed v pesmi. In ker se mi je pesem zdela edini pravi odgovor. Saj ne poznam prave razlage. Pesem pa lahko edina pomeni vse, lahko edina razloži neskončnost in odgovori tistim, ki ne znajo poslušati ali jih je strah slišanega. Še zdaj si zamerim, da sem si dopustil cenzuro, ker sem klical bogove in ne boga. Ker sem se na cerkvenem pogrebu obrnil k mnogoboštvu, to se pač ne spodobi, bog je en. Čeprav mislim, da sem si bil tedaj z njim ali z njimi precej bližje kot pravi vernik, navkljub vsem zameram, ki sem jih držal v sebi. In ko nisem verjel več vase, v pesem, niti nisem verjel več v Njih, ki so mogoče vse brali, ki so mogoče vse slutili nekje zadaj. Saj še utripajo živci, preden izgineš, mar ne? Saj še nekaj miglja pod kostmi, pod lobanjo. Nekaj še. Nekaj mora. Saj ni konec, saj ni vse le ugasli živec, saj ni odtrgana roža v mojih rokah le mrtev organizem, saj smo vsi isti. Saj moramo biti.

Dodobra se spomnim krvavega obraza in krikov iz grl. Spomnim se jih vsak teden, že kaj pride, da me odnese, da mi življenje pokaže, komu sem ušel. Smrt me niti ne spremlja iz strahu, bolj iz opomina, da sem ji nekaj obljubil. Zdaj smo se znašli z norostjo na klopeh občasnežev, vzbudili smo radovednost nevidnim. Saj smo. Vse smo naredili, le rekli nismo nič. Ker nismo mogli in ker smo obstali. Saj smo kričali občasno iz zalitih grl. Saj smo kričali, le uvideli nismo.

Težko se spomnim, kako je šla tista pesem, ki sem jo spisal za dan pogreba. Nekako tako sem zaključil:

sveče ne gorijo več,
veter tihega hrupa jih je ugasnil.*



* Nesrečo, na katero se nanaša besedilo, sem doživel še kot otrok, star sem bil približno 10 let. Ne vem natančno, kot bi potlačil še datum in s tem vse nadaljnje obletnice. Dogodek me je zaznamoval, a ne tako zelo, kot bi si človek predstavljal. Vse dobro Njim in za Njih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar