ŽENSKA V ZELENEM IN MOŽ V SIVEM

 

Prvič sem slišal Personvilleu reči Poisonville pri rdečelasem govnu po imenu Hickey Dewey v nekem penzionu v Butteu. Prav tako je svoji srajci rekel »sojca«. Nisem kaj prida premišljeval o tem, kaj je storil z imenom mesta. Kasneje sem slišal ljudi le-tega izgovarjati na enak način, čeprav z r-ji niso imeli težav. V tem še vedno nisem videl ničesar razen nesmiselnega humorja. Šele čez nekaj let sem prišel v Personville in spoznal, da sem se motil.

Uporabil sem enega od telefonov na postaji in poklical na Herald, povprašal po Donaldu Willssonu ter mu povedal, da sem prišel.

"Bi prišli do moje hiše danes zvečer ob desetih?" Imel je prijetno hrapav glas. "Naslov je Gorski bulvar 2101. Poiščite tramvaj, izstopite na aveniji Laurel in pojdite dve ulici proti zahodu."

Obljubil sem, da bom to storil. Potem sem se zapeljal do hotela Great Western, odložil svoje kovčke in si šel ogledat mesto.

Mesto je bilo vse prej kot lepo. Večina njegovih graditeljev se je očitno zanašala na razsvetljavo. Morda jim je na začetku uspevalo. Potem pa so plavži, katerih opečnati dimniki so se dvigali visoko ob temačnih gorah na jugu, z rumenim dimom zakadili vse skupaj do enolične mrakobnosti. Rezultat je bilo nagravžno mesto s štirideset tisoč ljudmi, postavljeno v nagravžno dolino med dvema nagravžnima gorama, ki sta bili celi umazani od rudarjenja. Nad tem se je razpenjalo turobno nebo, ki je izgledalo, kot da bi se izvilo iz plavžarskih dimnikov.

Prvi policist, ki sem ga srečal, je bil potreben britja. Drugemu je manjkalo nekaj gumbov na zanikrni uniformi. Tretji je stal na sredini glavnega križišča - med ulicama Broadway in Union - usmerjajoč promet, s cigaro v kotičku ustnic. Po tem sem jih nehal opazovati.

Ob pol desetih sem ujel tramvaj in sledil napotkom Donalda Willssona. Pripeljali so me do vogalne hiše, postavljene ob ograjen travnik.

Služkinja, ki je odprla, mi je povedala, da g. Willssona ni doma. Ko sem razlagal, da sva bila domenjena, je vitka blondinka nekaj manj kot tridesetih let prišla do vrat. Ko se je nasmehnila, njene modre oči niso izgubile svoje hladnosti. Ponovil sem svojo razlago še njej.

"Moj mož se še ni vrnil." Komaj opazen naglas je prikril njene s-je. "A če vas pričakuje, bo verjetno kmalu doma."

Odpeljala me je po stopnišču do rjave in rdeče sobe z veliko knjigami, ki je gledala na avenijo Laurel. Usedla sva se na usnjene stole, na pol obrnjena drug proti drugemu, na pol proti ognjišču, nato pa je začela poizvedovati o mojem poslu z njenim možem.

"Ali živite v Personvillu?" me je najprej vprašala.

"Ne. V San Franciscu."

"Ampak to ni vaš prvi obisk?"

"Je."

"Res? Kako vam je všeč naše mesto?"

"Nisem ga še videl dovolj, da bi vam lahko odgovoril." To je bila laž. Videl sem dovolj. "Prišel sem šele danes popoldne."

Njene sijoče oči so nehale oprezovati, ko je odvrnila:

"Videli boste, da gre za turobno luknjo." Vrnila se je k svojemu vohljanju: "Predvidevam, da so vsa rudarska mesta takšna. Ali prihajate iz rudarskega posla?"

"Trenutno ne."

Pogledala je na uro na kaminski polici in dejala:

"Zelo neobzirno je od Donalda, da vas je naročil sem in vas nato pustil čakati ob tem času zvečer, ko je že tako pozna ura za posle."

Rekel sem, da je že v redu.

"Ampak morda ne gre za posle," je nakazala.

Ničesar nisem odvrnil.

Zasmejala se je - bil je to kratek smeh z nekakšno ostrino.

"Običajno res nisem takšna vsiljivka, kot se vam morda trenutno zdi," je rekla vedro. "Ampak vi ste tako pretirano skrivnostni, da si ne morem pomagati. Saj niste tihotapec alkohola, kajne? Donald jih neprestano menja."

Z nasmeškom sem ji pustil, da si je mislila, kar si je hotela.

Spodaj je zazvonil telefon. Ga. Willsson je stegnila svoje zelene copate proti ognjišču in se pretvarjala, da ni slišala zvonca. Ne vem, zakaj se ji je zdelo to potrebno.

Začela je: "Bojim se, da bom morala-" in se ustavila, ko je zagledala služkinjo na vratih.

Služkinja je rekla, da go. Willsson želijo na telefonu. Opravičila se je in sledila služkinji iz sobe. Ni šla dol po stopnicah, ampak je govorila po podaljšku dovolj blizu, da sem jo lahko slišal.

Slišal sem: "Ga. Willsson pri telefonu...Da...Oprostite?...Kdo?...Lahko poveste malo glasneje?..Kaj?...Da...Da...Kdo je to?...Halo?...Halo?.."

Telefonska slušalka je zaropotala. Njeni koraki so se zaslišali na hodniku - hitri koraki.

Prižgal sem si cigareto in strmel vanjo, dokler nisem zaslišal, da je šla dol po stopnicah. Tedaj sem stopil do okna, privzdignil rob rulete in pokukal na avenijo Laurel ter na kvadratno belo garažo, ki je stala za hišo na tisti strani.

V tistem hipu je vitka ženska v temnem plašču in pokrivalu prihitela iz hiše do garaže. Bila je ga. Willsson. Odpeljala se je v Buickovem kupéju. Vrnil sem se k svojemu stolu in čakal.

Tričetrt ure je preteklo. Pet minut čez enajsto so zunaj zacvilile zavore. Dve minuti kasneje je Ga. Willsson prišla v sobo. Snela je svojo kapo in plašč. Njen obraz je bil bled, oči skoraj črne.

»Zelo mi je žal,« je dejala, medtem ko so se njene tesno stisnjene ustnice sunkovito premikale, »a vse vaše čakanje je bilo zaman. Mojega moža to noč ne bo domov.«

Dejal sem, da bom stopil z njim v stik pri Heraldu naslednjega jutra.

Odšel sem in se spraševal, zakaj je bil levi prst njene zelene copate temen in vlažen od nečesa, kar bi lahko bila kri.

Stopil sem do postaje in ujel tramvaj. Izstopil sem tri ulice severno od svojega hotela, da bi videl, kaj počne množica okoli stranskega vhoda mestne hiše.

Trideset ali štirideset mož in prgišče žensk je stalo na pločniku in strmelo v vrata policijske postaje. Tam so bili možje iz rudnikov in plavžev, še vedno v delovnih oblekah, gizdalini iz biljardnic in plesnih dvoran, polizanci s priliznjenimi bledimi obrazi, možje z dolgočasnim videzom spodobnežev, par prav tako spodobnih in dolgočasnih žensk, ter nekaj prodajalk ljubezni.

Ustavil sem se na robu tega zbora, poleg debelušnega moža v pomečkanih sivih oblačilih. Tudi njegov obraz je bil sivkast, celo njegove debele ustnice, čeprav ni bil kaj prida starejši kot trideset. Obraz je bil širok, izrazit in inteligenten. Pri barvah se je zanesel na rdečo windsorsko kravato, ki je cvetela čez sivo flanelasto srajco.

»Čemu kraval?« sem ga vprašal.

Skrbno me je pregledal, preden je odgovoril, kot bi se želel prepričati, da gre informacija v prave roke. Njegove oči so bile sive kot njegova obleka, a ne tako mehke.

»Don Willsson je odšel sedet na božjo desnico, če seveda bogu ni odveč gledati strelnih ran.«

»Kdo ga je ustrelil?« sem vprašal.

Sivi mož se je popraskal po vratu in dejal:

»Nekdo s pištolo.«

Potreboval sem informacije, ne humorja. Poskusil bi srečo s kakšnim drugim članom množice, če rdeča kravata ne bi pritegnila moje pozornosti. Dejal sem:

»Tujec sem v tem mestu. Prihranite mi skrivalnice. Ravno zato imamo tujce.«

»Donald Willsson, odvetnik, izdajatelj jutranjega in večernega Heralda, je bil nedavno najden na Hurikanski cesti, ustreljen do gotove smrti od neznanih strank,« je zrecitiral v pospešeni maniri. »Bo to dovolj, da ne bom prizadel vaših čustev?«

»Hvala.« Stegnil sem prst in se dotaknil spuščenega dela njegove kravate. »Ali to kaj pomeni? Ali se pač samo tako nosite?«

»Jaz sem Bill Quint.«

»Ste vraga!« sem vzkliknil in se trudil umestiti ime. »Moj bog, kako sem vesel, da vas srečam!«

Izvlekel sem svojo listnico in preletel zbirko svojih referenc, ki sem jih pobiral od tu in tam s takšnimi in drugačnimi prijemi. Rdeča izkaznica je bila tista, ki sem jo iskal. Z njo sem se lahko identificiral kot Henry F. Neill, licencirani mornar, trdno postavljeni član v sindikatu Industrijskih delavcev sveta. V tem ni bilo niti zrnca resnice.

Podal sem izkaznico Billu Quintu. Skrbno jo je prebral, prednjo in zadnjo stran, jo vrnil in me pregledal od glave do pet, nič kaj zaupljivo.

»Predvidevam, da ne bo nič bolj umrl,« je dejal. »V katero smer greste?«

              

»Katerokoli.«

Šla sva skupaj po cesti, zavila za vogalom, kolikor sem vedel, brez konkretnega cilja.

»Kaj pa vas je pripeljalo sem, če ste mornar?« je vprašal vsakdanje.

»Od kje vam ta ideja?«

»Pokazali ste mi izkaznico.«

»Imam še eno, ki dokazuje, da sem drvar,« sem dejal. »Če želite, da postanem rudar, si lahko priskrbim še takšno do jutri.«

»Ne boste. Jaz vodim rudarje tu naokoli.«

»Kaj pa, če bi dobili telegram iz Čikaga?«

»K vragu s Čikagom! Jaz jih vodim tukaj.« Pokimal je proti vratom lokala in vprašal: »Pijača?«

»Samo, kadar jo lahko dobim.«

Šla sva skozi lokal, gor po stopnišču in nato v ozko sobo v drugem nadstropju z dolgim šankom in vrsto miz. Bill Quint je pokimal in rekel, »Ži'jo« nekaterim fantom in dekletom za šankom in mizami, in me usmeril proti separeju z zelenimi zavesami, ki je bil postavljen vzporedno s steno nasproti šanka.

Naslednji dve uri sva preživela ob pogovoru in viskiju.

Sivi mož ni verjel, da imam kakšno pravico do izkaznice, ki sem mu jo bil pokazal, niti do ostalih, ki sem jih omenil. Ni bil mnenja, da sem dober sindikalec. Kot glavna živina delavskega sindikata v Personvillu je smatral za svojo dolžnost, da se temeljito pozanima o meni, ne da bi pri tem pokazal preveliko navdušenje o radikalnejših zadevah.

To me ni motilo. Zanimale so me Personvillske zadeve. Ni mu bilo odveč govoriti o njih med občasnim vtikanjem o mojih poslih z rdečimi izkaznicami.

Od njega sem zvedel naslednje:

Štirideset let si je Elihu Willsson – oče človeka, ki je bil ubit tisto noč – lastil Personville, njegovo srce, dušo, kožo in drobovje. Bil je predsednik in večinski delničar Personvillske rudarske korporacije, prav tako Prve nacionalne banke,  bil je lastnik jutranjega in večernega Heralda, obeh mestnih časopisov, in vsaj delni lastnik kateregakoli drugega podjetja kakršnegakoli pomena. Med tem premoženjem si je lastil tudi senatorja ZDA, nekaj poslancev, guvernerja, župana in večino zakonodajnih teles v zvezni državi. Elihu Willsson je bil Personville in bil je skoraj celotna zvezna država.

V starih vojnih časih so Industrijski delavci sveta – tedaj v polnem razcvetu po celem Zahodu – priskočili na pomoč Personvillski rudarski korporaciji. Pomoč ni bila ravno dobrodelne narave. Svojo novo moč so izkoristili z zahtevami po stvareh, ki so si jih poželeli. Stari Elihu jim je dal, kar jim je moral, in čakal na svoj trenutek.

Leta 1921 je prišel. Posel je propadal. Staremu Elihuju je bilo vseeno, če ga za nekaj časa prekine. Raztrgal je sporazume, ki jih je sklenil s svojimi delavci in jih začel brcati nazaj v predvojne razmere.

Seveda je pomoč poklicala na pomoč. Bill Quint je bil poslan iz sedeža Svetovnega delavskega gibanja v Čikagu, da bi jim v jadra napihal vetra. Bil je proti stavkam ali uličnim protestom. Svetoval je dobri stari sabotažni sistem, ostajanje na delu in blokiranje stvari od znotraj.  Ampak to ni bilo dovolj za Personvillsko ekipo. Oni so se želeli vpisati na zemljevid, napisati zgodovino delavstva.

Stavkali so.

Stavka je trajala osem mesecev. Obe strani sta močno krvaveli. Sindikalci so morali opraviti svojo krvavitev. Stari Elihu je najel strelce, stavkokaze, narodno gardo in celo dele vojske, da opravijo njegovo. Ko je bila zadnja lobanja počena, zadnje rebro zbrcano, je bilo organizirano delavstvo v Personvillu le še izrabljena petarda.

Ampak, je rekel Bill Quint, stari Elihu ni poznal svoje italijanske zgodovine. Dobil je stavko, a izgubil oprijem nad mestom in državo. Da je premagal rudarje, je moral spustiti na plano svoje plačane huligane. Ko je bilo boja konec, se jih ni mogel več znebiti. Mesto je prepustil njim in ni bil dovolj močan, da bi ga lahko prevzel nazaj. Personville jim je bil všeč in zato so ga prevzeli. Zmagali so njegovo stavko in si mesto razdelili kot plen. Z njimi ni mogel odkrito obračunati. Preveč so vedeli o njem. Bil je odgovoren za vse, kar so naredili med stavko.

Z Billom Quintom sva bila že precej mehka, ko sva prišla do te točke. Še enkrat je spraznil svoj kozarec, si odmaknil lase z oči in povedal zgodbo do konca:

»Najmočnejši med njimi je najbrž Finski Pete. Kar pijeva, je njegovo. Potem je tu Lew Yard. Na Parkerjevi cesti ima posojilnico in se ukvarja s posli okoli varščin, obravnava večino vročih zadev v mestu, kot mi pravijo, poleg tega naj bi si bila precej na ti s policijskim šefom Noonanom. Drugi poba Max Thaler – Šepetalec – ima prav tako precej prijateljev. Mali spreten temen tip, ki ima nekakšno težavo z grlom. Ne govori. Hazarder. Te trije, skupaj z Noonanom, nekako pomagajo Elihuju voditi mesto – pomagajo mu bolj, kot bi si sam želel. Ampak igrati mora z njimi, sicer - «

»Tip, ki so ga danes zvečer počili – Elihujev sin – kje je on stal v tej zgodbi?« sem vpašal.

»Stal je tam, kjer je želel očka, in sedaj leži tam, kamor ga je njegov očka postavil.«

»Mislite, da ga je stari - ?«

»Morda, ampak to ni moja ocena. Tale Don je preprosto prišel domov in začel voditi časopise za starega. Ni podobno staremu hudiču, pa četudi se je bližal grobu, da bi se pustil komurkoli, ne da bi udaril nazaj. Ampak s temi tipi je moral biti previden. Pripeljal je sina in njegovo francosko ženo iz Pariza in ga uporabil za svoj prekleti očetovski trik. Don začne voditi po časopisih reformno kampanjo. Očistiti mesto pregrehe in korupcije – kar pomeni, očistiti ga Petea in Lewa in Šepetalca, če gre dovolj daleč. Razumete? Starec je uporabil fanta, da bi se jih otresel. Predvidevam, da so se naveličali otresanja.«

»Zdi se, da je ta ocena v marsičem zgrešena,« sem rekel.

»V tem ušivem mestu je marsikaj zgrešeno v marsičem. Imate dovolj te luknje?«

Rekel sem, da imam. Sprehodila sva se po cesti. Bill Quint mi je povedal, da živi v Rudarskem hotelu pri Gozdni cesti. Njegova pot domov je šla mimo mojega hotela, zato sva hodila skupaj. Pred mojim hotelom je mišičast tip z navidez vsakdanjim izgledom stal na pločniku in govoril z nekom, ki je sedel v dirkalnem avtomobilu.

»Tisti v avtomobilu je Šepetalec,« mi je povedal Bill Quint.

Pogledal sem mimo mišičnjaka in videl Thalerjev profil. Bil je mlad, temen in majhen, s čednimi in pravilnimi potezami, kot bi jih potiskala matrica.

»Deluje prisrčno,« sem dejal.

»Aha,« sivi mož se je strinjal. »Tako kot dinamit.«

Drisky Bare-ass-ovsky