SAJFAJ KVART: THE WALKING DEAD

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Epidemični izbruh zombijev bi bil nadvse obvladljiva zadeva, če bi se zgodil kjerkoli drugje kot v človeški domišljiji. Z razpadajočim mesom živih mrtvecev bi se najprej pogostili mrhovinarji in potepuški psi, preostale »preživele« bi v nekaj dneh načeli črvi in zajedavci. Po nekaj tednih bi od velike nočne more ostali le še roji muh, ki bi obirali poslednje ostanke nekoč premikajočega se mesa.

To je navsezadnje tudi razlog, da se le redke zgodbe ukvarjajo z resnejšimi znanstvenimi razlagami, ki bi pojasnile fascinantno transformacijo iz mrtvega v živo meso. Naj gre za sevanje, možganske parazite, virusno okužbo ... ni važno. Zombiji so tu – deal with it.

The Walking Dead je v tem oziru zastavljen tako preprosto, kot je le mogoče. Pravila so jasna. Kogar ugrizne zombi, postane zombi. Kdor umre, postane zombi. Zombija uničiš le tako, da mu razbiješ glavo. In zombiji so povsod. Igra (tako kot vedno) postane zabavna šele, ko vanjo vključimo ljudi – besne, obupane, prestrašene in oborožene. Ko popustijo civilizacijske spone, človečnost zamenja ohranitveni nagon, namesto premišljenih dejanj nastopijo impulzivne reakcije, odgovornost za druge pa prevzamejo diktatorji s sociopatskimi težnjami.

V tem oziru Kirkmanov strip še zdaleč ni edinstven – s problemom konca civilizacije se ukvarja dobesedno nešteto zgodb, ki zombijev sploh ne potrebujejo. Spomnimo se na primer Gospodarja muh ali pa Saramagovega Eseja o slepoti. Pa vendar je Walking Dead z navidezno neznatno spremembo postavil pomemben prispevek k primerljivim delom; svoje zgodbe nikoli ne zaključi. Običajno se običajne apokaliptične zgodbe odvijejo v nekaj tednih, dnevih, neredko celo urah. Štorije v svetu Kirkmanovega stripa pa se vlečejo skozi leta in trajajo v nedogled. Na koncu ni junaške smrti ali druge odrešitve, ki bi bralcu ponudila katarzo. Svetu so zavladali živi mrtveci. Preživeli prežijo na druge preživele v obupanem boju za zadnje ostanke živil in varna pribežališča. Človeštva ni več. Deal with it.

»We're surrounded by the DEAD. We're among them – and when we finally give up, we become them! We're living on borrowed time here. Every minute of our life is a minute we steal from them! You see them out there. You KNOW that when we die – we become them. You think we hide behind walls to protect ourselves from the walking dead? Don't you get it? We ARE the walking dead!«

Zdi se, da nagovor glavnega junaka perfektno nakaže poanto zombijevskih zgodb nasploh – hodeči mrtveci niso grizoči stvori tam zunaj, temveč preživeli, ki jih po nekem čudnem naključju še ni doletela poguba. Tekom štorije spremljamo obupane poizkuse skupinice teh hodečih mrtvecev, da bi ohranili zadnjo trohico človečnosti. Že res, da jih to dela simpatične, a zato njihova naloga ni nič manj nemogoča, saj v svetu zombijev preživelim enostavno ni več mogoče zaupati. Običajne interakcije niso več mogoče. Z neznancem ne morete več spiti enega piva; prvič, ker piva ne varijo več, in drugič, ker nikoli ne veste, kaj neznanec v resnici naklepa. Je morda samo prijazen mimoidoči, ali pa je oglednik kakšne večje, težko oborožene roparske skupine?

Postavimo še en primer iz istoimenske računalniške igre: skupina kanibalov vas je z očitnimi, nepoštenimi nameni zaklenila v klet. Skupaj z vami so še ostali preživeli iz vaše skupine: vaš najzvestejši kolega, osemletno dekletce, rahlo arogantna dama in njen oče, sicer krepak dedec v petdesetih, s srčno napako. Naenkrat slednji spričo stresa doživi srčni napad in se zruši, rahlo arogantna dama postane opazno manj arogantna in vas v solzah prosi, da ji pomagate oživljati njenega ljubega očeta. Za rokav vas pocuka kolega in tiho opozori, da se bo stokilski foter v roku ene minute spremenil v stokilskega zombija in da mu je treba nemudoma razbiti glavo, preden pobije celo skupino. S strani vas opazuje deklica, ki je že večkrat nakazala, da se namerava zgledovati po vas. Boste odvlekli histerično otepajočo se damo in pustili, da kolega vpričo vseh navzočih razbije črepinjo njenemu očetu? Ali pa boste rajši tvegali z masažo srca (ki ga sploh ne obvladate) in tako spravili celotno skupino v grozljivo nevarnost? Kaj boste rekli dekletu? Vidite, do kanibalov pred vrati sploh še nismo prišli.

Skrivnost je v tem, da pravih rešitev ni. Kar v resnici loči »dobre« od »slabih«, je večen dvom in prevpraševanje lastnih odločitev. Pa tudi v to ugotovitev moramo podvomiti, saj je omahovanje v svetu hodečih mrtvecev lahko prav tako usodno. Ironija je seveda v tem, da v času obupa najbolj zaupamo ravno tistim, ki v svoj prav verjamejo za vsako ceno. Deal with it.