Naj kar takoj vržem karte na mizo in povem, da ne
maram božiča. Sovražim ga, pravzaprav.
Je pohlepen, nagužvan in prepotenciran. Izvabi
najslabše možno licemerstvo iz vsakogar, ki se ga gre. Ljudje se skušajo
odkupiti za celo leto brezbrižnosti z enim samim dobrim delom, nato pa nam ga
mečejo v obraz kot politik, ki potrebuje glasove. »Oh, jaz sem tako dober in
svetniški! Samo poglej vse dobre stvari, ki sem jih naredil v božičnem času!«
Vse pesmi so slabe. Škoda je elektrike. Vsi ljudje,
ki ne znajo voziti se isti čas spravijo v šoping in znajdejo pred menoj, takrat
ko se mi mudi. Žide in muslimane postavlja na stranski tir. Vse obleke v Gap-u
so pometane po celi trgovini, da ne morem takoj najti primerne velikosti. Želim
si samo, da bi minil.
Za božič je več samomorov kot v katerem koli drugem
času v letu. Še posebej na švedskem.
Več je razlogov, zakaj ne maram tega letnega obreda
hipokrizije, a mami jih nisem mogel pojasniti
v tistem trenutku. Bilo je hladno ponoči v puščavi, jaz pa sem stal v
telefonski govorilnici skoraj brez kovancev, zato sem moral biti kratek. Pa
začetnih prijetnih pozdravih in vseh zagotovilih, ja, seveda je vse v redu tu v
Las Vegasu, in ne, ne gemblam preveč (čeprav sem), sem ji sporočil novico.
»Hej, mami, poslušaj. Amm, nočem … letos ne bi rad,
da mi kar koli podariš za božič.« Gledal sem v svoja stopala, bal sem se
očesnega stika, čeprav je bila več kot tisoč milj stran.
»Kako?« Vprašala je, kot da je bilo nekaj narobe z
linijo. Pogledal sem na polico pod aparatom. Imel sem samo še tri kovance.
»Ja, letos se ne bom šel božiča. Hočem reči, da me
izpustite.«
»O čem govoriš? Je to zaradi denarja?«
»Ne, mami, ni zaradi denarja.« Hitro sem nadaljeval:
»Enostavno ne maram več božiča in odločil sem se, da ne bom nikomur ničesar podaril
in nočem, da kdor koli kaj podari meni. Nočem, da mi kdo piše vizitko ali kaj
takega. In jaz tudi ne bom ničesar pošiljal drugim. Okej?«
»Kaj se je zgodilo? Kaj je narobe?«
»Nič ni narobe. Samo ni mi več všeč.«
»Ne vem, kaj naj rečem … « Mogoče si je mislila, da
sem zbolel.
»Glej, nočem … to je, samo nočem se več iti tega.
Ali bi lahko sporočila teti Alti in ostalim? Da mi prihraniš klice. Samo povej
jim, da nočem ničesar.«
»No, v redu, če je to res tisto, kar hočeš.«
»Tako ja. Nočem ničesar.«
* * *
Pravi razlog sem ji povedal leto ali dve kasneje, ko
sem v Las Vegasu doživel en neuspeh za drugim in sem se moral preseliti nazaj v
Cleveland. Zdi se mi, da moram vsako leto to nekomu razložiti.
Tisti čas sem v Las Vegasu zase našel nekakšno osebno
religijo. Med branjem raznih cerkvenih pamfletov in svoje Biblije sem odkril,
da božič sploh ni religiozni praznik. Poglejte sami, če ne verjamete. Božiča v
Svetem pismu ni.
Kar je v Svetem pismu, je nekaj, čemur bi s
popularnim izrazom lahko rekli »božična zgodba«; rojstvo Jezusa v Betlehemu. In
to je to. Nikjer ne piše, da moramo iti ven in praznovati njegov rojstni dan,
postavljati drevesa in lučke in si pošiljati darila. Če smo natančni, verz v
Devteronomiju pravi celo, da ne smemo postavljati dreves, kot to počno
pogani. Nadaljnje, vse naokrog po Bibliji so nam podana navodila, da se ogibamo
vsem poganskim praznikom in navadam. Zato se jim ogibam tudi sam. In, da smo si
na jasnem, tudi Jezus se jim je.
Jezus ni nikoli postavil smrečice, nikoli si ni
izmenjeval daril in nikoli ni pustil piškotov za Božička. Nikoli ni bil
prisiljen zadnji trenutek leteti v nakupovalni center in nikoli ni preklinjal
igrače, ki je ni uspel sestaviti na božični večer. Praznoval je pasho. Zato, če
hočete biti bolj podobni Jezusu, s prijatelji pojejte kak kos langaša.
Hitro! Koliko kraljev je bilo?
Kdo bi vedel? Sveto pismo nikjer ne pravi, koliko
jih je bilo. Pravi le, da so bili »kralji«.
Hitro! Kdaj se je rodil Jezus?
Vse, kar vemo zagotovo je, da se ni rodil 25.
decembra. Gre za poganski praznik. Popularen poganski praznik v rimskih časih,
ko je Konstantin želel poenotiti mesto in je sprejel, da je od zdaj naprej
krščanstvo uradna vera. In da bi poenostavili praznovanje nove državne vere,
bomo vse navade praznovanja sončnega boga, ki ga imate vsi tako radi, prenesli
na praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Obdržite lahko vse svoje poganske
tradicije, samo rekli jim bomo nekaj drugega.
Jezus se je zagotovo rodil, ampak ni se rodil 25.
decembra. To vem, zato ker tako piše v Bibliji. Rodil se je, »ko pastirji
ponoči čuvajo čredo.« To pa je verjetno najkasneje oktobra. Decembra in ostale
mrzle mesece imajo pastirji čredo zaprto. Ne moremo zares vedeti, kdaj se je
Jezus rodil.
Prvih nekaj let moje božične abstinence mi je mama še
vedno prinesla »neko malenkost« – v bistvu zato, da je razveselila sebe– jaz pa
nikoli nisem vrnil usluge.
»Mami, ničesar nočem.«
»Ah,« se je nasmehnila in me igrivo boksnila v ramo,
»saj je samo nogavica. Lastna mama ti pa ja lahko podari nogavico, ne?« Vstala
je in mi dala ponošen rdeč štumf, ki ga je kupila v veleblagovnici Halle's, ko
sem bil še otrok – z zlatimi bleščicami je na njem pisalo »Drew«.
Preden se je ponovno poročila in se preselila iz
hiše, je nogavica visela na poceni kartonastem ponaredku kamina, ki smo jo
postavili ob steno blizu stopnic. Namesto drv smo vanjo postavili rdečo
novoletno jelko, nadnjo pa je visel disk iz zmečkane alufolije, da je »ogenj«
pokal. Zdaj, ko je živela z Georgem, je dobila pravi kamin, ki pa ni delal.
Imel pa je pravo, leseno polico in z nje so vsako leto visele vse nogavice
Careyevih, naj jim je bilo to všeč ali ne.
»Izvoli,« je rekla, ko mi je podala štumf, kot da ji
je pravkar padlo na pamet, »samo nekaj stvari, ki sem jih našla pri Marcu pa bi
jih lahko potreboval.« AA baterije. Rubikova kocka. Mini svetilka/vžigalnik, ki
je potreboval AAA baterije. Žepni atlas. Nekaj piškotov. Ogromna krogla kokic.
Prav tako je vedno zavila par športnih nogavic ali
majico in jo postavila pod drevo. Dokler jih je lahko stlačila v majhno škatlo
in niso stale veliko denarja, si je mislila, da mi v resnici ne podarja
pravega božičnega darila in zato v resnici ne ignorira moje želje.
Nekega leta, okoli noči čarovnic (še enega
poganskega praznika, ki se ga ogibam), je prišla k meni s prošnjo.
Vsako leto se je namreč celotna moja družina na
božično noč zbrala pri enemu od članov (na vrsti je bila sestrična Carol) in si
izmenjala darila. In odkar pomnim je nekdo igral Božička.
Ko sem sam še odraščal, je bil to vedno ali stric Tom
ali stric George. Potem so to vlogo prevzeli drugi sorodniki. Moj bratranec
Danny, Carolin soprog Jim, nekdo je vedno igral Božička. Tokrat, ni mi
jasno, zakaj, je želela, da bi ga igral jaz.
»Glede na to, da za božič nič ne počneš,« je začela
neprijetno, »sem mislila, da bi bil ti Božiček za otroke.«
Kaj? To je bilo, kot da bi stopila do debelega
rabina in ga prosila: »Hej, ti imaš brado, zakaj ne bi prišel v našo cerkev
letos preoblečen v Božička?«
»Ah, mami. Jaz ne bi–«
»Vse imam že skoraj pripravljeno,« je nadaljevala in
potegnila tisto zlobno rdečo obleko iz škatle pod njenim stolom. »Vidiš? Kupila
sem par škornjev pri Pay-Lessu, ki so tvoje velikosti in ta pas bi ti bil ravno
prav … «
Prepričala me je, da ne bi v resnici nasprotoval
svojim prepričanjem, če bi le pomagal družini. Saj konec koncev niso moja
darila, podarjajo si jih drugi med seboj. Jaz bi bil le … vmesni člen. Govorila
je s tistim melodičnim, sladkim glasom, ki ga je uporabljala, da sem pri treh
letih pojedel grah s svojega krožnika.
»Brian, kaj naj storim?« Obupoval sem za mizo. Bila
sva v Kenny Kingu, lokalni kavarni, ki se je specializirala za vročo kavo in
hladno realnost. Blizu je bil tudi Danny's, ampak tam sem delal kot natakar in
nisem jih prenesel, ko sem enkrat zaključil izmeno.
»Hej, stari,« Brian je skomignil z rameni in se
zarežal, »ne vmešavaj me v to.« Brian je bil suhcen in temnih las. Spoznala sva
se v četrtem razredu, ko sva sedela skupaj v trobentaškem delu šolskega
orkestra. Od takrat naprej sva sedela drug ob drugem v vseh razredih in
orkestrih.
Bil je dober občutek, dolgo nazaj končati s šolo in
še vedno imeti prijatelja od tam. Ves čas sva se klicarila, ko je kateri od
naju nabavil novo ploščo, tekmovala sva, kdo bo odkril bolj kulski underground
bend.
Brian me je vedno premagal, ker je delal v
prodajalni s ploščami in slišal vse možno kmalu po izdaji, še preden je dobro
prišlo v javnost. Prav tako je čez vikend igral na rog v polkaškem ansamblu in
potoval preko severnovzhodnega Ohia in zahodne Pennsylvanije in njegovi
muzikaški prijatelji (ki so prav tako delali v prodajalnah plošč) so mu lahko
svetovali o glasbi, ki jo je spregledal.
Če sem kdaj slišal dober vic, sem ga najprej povedal
Brianu. Če se je kaj pametnega vrtelo po TV-ju, me je Brian poklical in mi
rekel, naj ga prižgem. Če se je v kinu vrtel dober film, sva ga šla pogledat
skupaj. Bil je, in je še vedno, eden od mojih najbližjih in najdražjih
prijateljev.
»Hej, imam idejo,« sem rekel prijatelju, kot da mi
je pravkar padla na pamet. Na ta trenutek sem se pripravljal cele ure, odkar
sva se dogovorila, da se dobiva na pijači, »kaj, ko bi bil ti Božiček?«
Počakal sem trenutek, kot da sem idejo v glavi šele dobro vizualiziral. »Ja,«
sem se zasmejal, »ti v Božičkovem kostumu! Super bo! Heh, kakšen zakon
štos! Moji mami ne bo nič jasno, ko me bo videla zraven tebe!« Režal sem se kot
idiot, navznoter pa upal, da nisem preveč zaglumil. Večkrat sem že prepričeval
Briana v različne načrte in vedel sem, da moram stvar odigrati ravno prav.
»Ma ne, stari, to je med tabo in tvojo družino.
Nočem biti vpleten v celo zadevo.
»Ah, daj no!«
Tišina.
»Daj no.«
Še več tišine. Strmel sem v njegove oči in zadrževal
dih.
»Daj no, stari. Samo opravi s tem. Samo enkrat ti je
treba. Dober štos bo in res mi boš naredil uslugo. Daj no.«
Bil sem učenec šole, ki je verjela, da če uporabiš
isto besedo večkrat, bo dobila supermoči in prepričala človeka, ki ga vpeljuješ
v svoj načrt. Tri fraze, ki jih lahko uporabiš za ta trik, so »daj no«,
»prosim« in »nehaj«. Drugih fraz, ki bi zares učinkovito delovale po »reci in
ponovi« pravilu, niti ni.
»Ne,« je bil njegov končni odgovor, »ne, ne, ne.«
* * *
Samo poskusi dokončati majhno opravilo v tednu pred
božičem v Clevelandu. Samo poskusi.
Res sem si želel stlačiti skozi zastoj na ulici
Ridge in priti v nakupovalni center Parmatown. V Parmatownu je stala Antoniova
picerija, kjer so stregli najboljše pice v mestu. Imeli so restavracijo pred
centrom, notri pa štant na kose. Sline so se mi cedile ob misli na Antonia in
res sem hotel nabaviti par kosov, preden sem se skočil domov naspat pred nočno
izmeno pri Danny's.
Običajen večer bi to trajalo petnajst minut,
maksimalno dvajset. Zdaj pa so bile ulice polne idiotov na poti po božičnih
nakupih in priti na drugi konec mesta je bilo kot vožnja tricikla po blatu.
Pridni državljani, ki so vozili svoje Volvote in kombije po omejitvah
(Si lahko mislite, po hitrostnih omejitvah!), kot da so pričakovali
posebno nagrado, ker ubogajo »zakon«. Kar bi moralo trajati petnajst minut, je
tako trajalo celih petintrideset, kar je pomenilo, da bom moral manj časa
dremati. Hvala lepa, ritoliznik. Hvala, ker me oviraš in mi kvariš dan, izvoli
svojo zlato kolajno.
Ko sem končno prišel do centra, me je čakal cirkus.
Vzelo mi je celih deset minut, da sem našel parkirni prostor, izogibati sem se
moral šopingerjem z možgani v velikosti graha, ki se raje sprehajajo po sredini
ceste, kot da bi hodili po pločnikih, na koncu pa sem moral parkirati čisto na
koncu parkirišča in se prebiti čez zmrznjen sneg do vhoda.
V centru je izgledalo, kot da bo konec sveta. Bande
najstnikov so postavale med trgovinami in ovirale razumne odrasle (kot npr.
mene), ki so vedeli, kam hočejo in zakaj. Majajoči starčki so hodili kolikor
lahko poooočaaaaasiiii. Nemogoče je bilo iti okoli njih, ne da bi se zaletel v
koga drugega. Kričeči otroci so nenadzorovano leteli od ene trgovine do druge.
In, Jezus, kolona za Antonia se je vlekla vse do
Orange Juliusa, skoraj celo do štanta s prestami. In v vrsti so stali le tisti
luzerji, ki stopijo iz hiše le decembra, da opravijo z nakupi in povzročajo
težave.
»Kakšne pice pa imate?« so vprašali po dvajsetih
minutah stoje v vrsti pred ogromnim, elektronskim menijem. Kakšno pico pa
misliš, da imajo v jebenem nakupovalnem centru, idiot? S kozjim sirom, rakci in
balzamičnim kisom, mogoče? Imajo salami, margerito in mesno, tako kot povsod
drugje na svetu!!! Kaj imajo od pijače? Koka kolo! Pepsi! 7Up! Saj veš, najbolj
prodajane pijače, ki obstajajo! Tiste, ki bi jih moral poznati na pamet, če se
sploh želiš oklicati za Američana! Debil! Spravi se iz vrste in ostani zaprt v
bajti! Umri! Umri! Umri!
Upam, da ti ljudje ne volijo in nimajo otrok (oh,
vem, da jih imajo, samo upam, da jih nimajo).
Seveda ni bilo nobene kolone pred Zlato pagodo
(»najbolj svežim sušijem v mestu!«), a ne jaz ne kdo drug ni niti pomislil, da
bi začel eksperimentirati s hrano v nakupovalnem centru.
Mogoče, če bi prišel prej, vrsta ne bi bila tako
dolga, a zahvaljujoč moji mami, ne bom nikoli vedel.
Le zanjo sem stal na kuhinjskem stolu, medtem ko je
sama popravljala Božičkov kostum skoraj celo uro tisto popoldne, gledal pa sem
lahko le kaseto s posnetimi oddajami Phil Donahue Show-a, ki so se
predvajale okrog julija.
Odkar je George dobil svoj prvi videorekorder, sta z
mojo mamo nehala gledati televizijske prenose, kot to počnemo vsi ostali, ampak
sta vse posnela za kasneje. Imela sta tri videorekorderje, ki so ves čas delali
na vse obrate, nabavljala pa sta prazne videokasete po škatlah. George je prav
tako kupil najnaprednejšo korejsko kamero in najnovejšo japonsko televizijo.
Ampak!, še vedno sta kljub vsem nerodnostim
uporabljala telefon z vrtečo številčnico, ker George ni hotel plačati
telefonski družbi dodatnih dveh dolarjev – ali kolikor koli že – na mesec.
Vedno me je skrbelo v nujnih primerih. Mislim, kako pokličeš policijo po
telefonu z vrtečo številčnico?
Ena.
Ena.
Tri.
Čeprav je pomerjanje obleke trajalo celo večnost,
moram priznati, da je mama prekosila samo sebe. Veliko oblek je sešila v svojem
življenju, a ta je bila res nekaj posebnega.
Bila je mojstrovina krojaštva in Božičkovih oblek.
Zanjo je porabila nešteto ur, mučila je svoje starajoče, artritične prste do
meja otrdelosti in izdelala najboljšo Božičkov kostum, ki sem ga kadar koli
videl. Ali kdor koli drug tudi.
»Vesel sem, da je tvoja mama končala prekleto
obleko,« je zagodrnjal George in zamenjal kaseto v videorekorderju številka
tri. »Sploh še nisva zavila daril in že cel mesec nisva imela prave večerje.«
Zarežal se je, kot da se šali, a meni je bilo popolnoma jasno, da se ne. Ko je
končno nehala z merjenjem in zbadanjem, me je peljala pred ogledalo, da sva si
ogledala, kako mi pristaja. Ni bila še do kraja izbrušena, bila je napikana z
bucikami in porisana s kredo, a nosil sem jo kot ulito. Svetleči, črni škornji,
drage (za nas) rdeče, velurne hlače in zgornji del s pravim krznenim
zaključkom. In ogromen pas iz črnega usnja, ki je držal povšter na mestu
(takrat še nisem imel pivskega trebuha). Na sebi sem imel še pravo umetnino od
umetnih, belih, puhastih brad (s košatimi obrvmi!) in veseljaško, Božičkasto
kapo.
Bil sem utelešeno zlo.
»Izgleda super, mami, ho, ho, ho!« sem se pošalil in
jo strgal s sebe, kolikor hitro sem lahko.
* * *
Pobral sem jo 23. decembra, ko sem se ustavil pri
mami, dokončno ukrojeno, ne da bi jo še enkrat sprobal. Do današnjega dne je
nisem več oblekel.
Moja sestrična v drugem kolenu, Danielle, je bila
prvi človek, ki me je zagledal, ko sem pojavil na vratih sestrične Carol.
»Oh, živjo … Drew?« Danielle ni mogla verjeti svojim
očem, ko me je videla. Očitno so vsi v hiši, starejši od dvanajst let, vedeli,
da bo dobri, stari stric/bratranec Drew tisto leto igral Božička: »Kaj se je
zgodilo?«
Oblečen sem bil kot ponavadi. V najlepši obleki, ki
sem jo premogel takrat, a brez kravate. Črne, pletene hlače, bež pulover in
najlepši par superg.
»Ah,« sem hitro odvrnil, pohitel mimo nje in slekel
bundo, »odločil sem se, da se ne grem tega.«
Carol in njena hči Missy sta bili naslednji, ki sta
me zagledali. »Kaj si se odločil?« je zaprepadeno vzkliknila Carol.
»Oh, sranje, tvoja mama ve?« je vprašala Missy in se
obračala po sobi, da bi videla, ali me je mama že zagledala.
»Ne,« sem odvrnil z nasmeškom, »nisem ji povedal.«
* * *
Moja mama sprva ni rekla ničesar. Sedela je sama v
enem od Carolinih dragih foteljev, pomirjeno gledala v člane družine. Verjetno
je premišljevala dobrohotne misli babic. Kako je ponosna na vse nas in koliko
smo zrasli. Potem je zagledala mene. Črne hlače in bež pulover.
Ko se spomnim za nazaj, verjetno nisem dobro
premislil cele zadeve, ker mi nikoli ni padlo na pamet, kako se bo odzvala, ko
me bo zagledala brez Božičkovega kostuma.
Sprva so se ji oči razširile, ko me je celega zajela
v pogled. Vsega ni takoj registrirala. Ali pa enostavno ni želela verjeti. Nato
se je nemudoma dvignila, kot da bi jo klofnil čez obraz. Usta so se ji prazno
odprla, z rokami pa se je hkrati oprijela naslonjala.
Stopil sem k njej, kolikor sem zmogel nevpadljivo, v
sebi pa sem se že začel utapljati. Noge so se mi spremenile v gumo, želodec pa
se mi je zapletel v gordijski vozel. Vsi so vedeli, koliko se je trudila s
šivanjem obleke. Vsi. In vsi so pričakovali, da bo nekdo iz družine igral
Božička. In ona je obljubila, da bo poskrbela za to. Obljubila. Celi
družini.
Nekateri člani so naju opazovali in mama se je
trudila, da ne bi nihče opazil, kako se je zlomila. Opazil sem, kako so ji v
oči stopile solze. Iste oči, ki so vame zrle z močjo in ljubeznijo ob smrti
mojega očeta, ko sem bil star osem let. Iste oči, ki so sijale od ponosa na
vsakem nastopu šolskega orkestra, ob lepljenju vsake moje slike na hladilnik,
ob vsakem spričevalu, ob vsaki minorni zmagi mojega življenja. Oči, ki so me
gledale, ko sem odraščal v moža.
Zdaj so spuščale solze. Jokala je od sramu.
»Živjo, mami,« komaj sem izustil besede. Ni me več
gledala. Strmela je naravnost v praznino, skušala zbrati, kar je ostalo
dostojanstva v njenem oseminšestdesetletnem telesu. Ustnice so ji trepetale, ko
je spregovorila.
»Če tega nisi hotel, bi mi moral samo reči. Samo
reči bi mi moral, preden sem se toliko trudila,« njen glas je bil zlomljen.
»Oprosti, mami,« sem zašepetal. Vsi so gledali v
naju: »p-pozabil sem.«
»Ne laži mi!« ni več zdržala. »Po vsem tistem trudu.
Morala bi vedeti.« Obrnila se je stran od mene in zakrila obraz v dlani.
Morala bi vedeti. Zdaj sem bil jaz na vrsti, da se
zadržim pred solzami. Še eno razočaranje njenega malega fantka, Drewa.
Prezbiterijanskega špricarja. Drewa, ki je pustil faks. Drewa, ki mu ni uspelo
v Las Vegasu. Drewa, ki je kelnaril pri Denny's.
Dečka, ki je uničil božič.
Pogledal sem v svojo uro. »Kje za vraga je Brian?«
Glasovi v moji glavi so se drli: »pet minut je minilo, moral bi že biti tu!«
Ko je vstopil, je vstopil s stilom. Niti potrkal ni.
Treščil je z vrati in izpustil glasen 'Ho, ho, ho!' Stresel je sneg z debelih,
usnjenih škornjev. Bili so edini del obleke, ki mu niso bili prav. Škornji.
Njegove noge so bile za pol številke večje od mojih, zato sem mu dal denar, da
si kupi svoje.
Vse ostalo je bilo prav tako, kot je mama izdelala.
Velik žakelj daril, ki sem mu ga dal, ko sva odšla od moje hiše, obleka, pas,
brada, obrvi … bil je veličasten.
Resnično sem si oddahnil in končno sem spet lahko
pogledal proti mami. Tresla se je. Solze so ji tekle bolj svobodno. Pod lici so
se ji ustnice razširile v nasmeh.
»Oh,« je spregovorila in skušala z mežikanjem
posušiti mokre oči, »oh, zdaj razumem. Oh, Bog pomagaj … « Sklonil sem se in jo
objel. Njene dlani so se oprijele mojega vratu in stisnila me je z vso
ljubeznijo kot novorojenca.
Celo minuto se nisva izpustila, ljubeča mati in
zvesti sin, nato me je vprašala: »In, kdo je? Koga si dobil?«
»Ne povem,« sem se nasmehnil, »to je del
potegavščine.«
* * *
In nisem povedal. Vsi so seveda želeli vedeti. Ko bi
le imel dolar za vsakič, ko je eden od sorodnikov rekel: »Daj no! (Spet ta
fraza) Meni pa ja lahko poveš.« Jaz pa sem le molčal.
»Nikoli ne boste vedeli, umazani pogani,« sem si
mislil med opazovanjem galame v dnevni sobi.
Otrokom se je odpeljalo, ko so zagledali igrače,
metali so papir in pentlje po zraku. »Hvala, Babi B.!« »Hvala, teta Alta!« Ni
bilo nobenega »Hvala, Drew!« in bil sem zadovoljen, da je bilo tako. Najboljši
del izpustitve božiča je, da ti prihrani cel kup denarja, ki ti ga ni treba
porabiti za darila ljudem, ki jih vidiš enkrat ali dvakrat na leto.
»Božiček« je deloval, ko da se še nikoli ni tako
zabaval. Darila je trosil okoli kot Rockefeller z žepi, polnimi kovancev. Malo
je pretiraval s 'ho, ho, hoji', ampak hej, zgodi se enkrat na leto, zakaj ne bi
poživili žura, kolikor gre.
* * *
Stal sem v kuhinji in si rezal nov kos torte, ko sem
zaslišal Božička, kako odpira vrata in vse otroke, ki se poslavljajo: »'Dijo,
Božiček, 'dijo!«
Brianu sem se želel zahvaliti za odlično delo, ki ga
je opravil in mu povedati, kje lahko pusti stvari, ko se bo preoblekel. Stlačil
sem torto v usta in stekel za njim. Vrata so se ravno zaprla. Nisem imel časa,
da bi se obul, zato sem zagazil v sneg zgolj v nogavicah. Ravno se je zmuznil
proti vrtu.
»Hej, Brian,« sem zaklical, »hej!«
»Ja, saj vem, oprosti,« je odvrnil in stopil proti
meni. Ista rdeča vreča, ista rdeča obleka, isti pas. Ista brada in isti lasje.
Bolj zjebani škornji. »Avto mi ni vžgal, nisem pa imel cifre, da bi poklical.«
Zahvalil sem se mu in se poslovil. Predal mi je
vrečo s preostalimi igračami.
Stopil sem notri in jih razdelil sam.
