NI GOVORA

»Ni govora.« Z mešanico jeze in osuplosti je zrla v majhno postavo, ki se je vrtela na stolu in premetavala ogromne kupe papirjev. »Menda me ne misliš resno poslati intervjuvat tega ... Tega izmečka?«

»Ta izmeček, draga moja, je po nekem čudnem naključju tudi najslavnejši slikar v tej jebeni državi. Njegove slikarije so po mojem skromnem in amaterskem mnenju sicer zanič, ampak v tem trenutku je važno zgolj to, da ima javnost njegove besede za suho zlato. Tako kot vsi kontroverzni umetniki ima svoje oboževalce in sovražnike, ki jim je skupno samo to, da brez izjeme preberejo vsak njegov intervju in secirajo vsak stavek posebej. Karkoli ti bo navrgel v mikrofon, bo imelo velik odziv v javnosti. To je za naš mali časopis izredna priložnost.« Mali mož si je vzel trenutek, da si je z roko še dodatno razmršil lase in začel odpirati mape na drugi strani mize. Ni se mogla otresti občutka, da si daje opravka s papirologijo samo zaradi slabe vesti.

»Niti slučajno,« je ponovila. »Človek je nor. Psihopat. Malo poglej, kakšne ideje širi naokoli. Da bi morali znižati legalno starost za spolne odnose na 12 let. Da bi morali prepovedati ženskam udeležbo v politiki. Da so vse ženske, ki ne doživijo med seksom vsaj šest orgazmov, frigidne. Vzorčen primer mačista. Kdor hoče slišati njegove blodnje, gre lahko zaradi mene do najbližje pijandure za šankom.« Globoko je zajela sapo in hlastno nadaljevala, da je ne bi prekinil. Slap besed gor ali dol, naj ve, da se mu ne bo pustila. »Da ne omenjam nedavnih govoric o spolnem nadlegovanju, ki so zaokrožile pred meseci. Pa zakaj sploh pošiljaš mene? O slikarstvu nimam pojma. Imaš Marijano in Blaža, saj onadva pokrivata kulturne teme. Kadar jih sploh imamo.«

Mali mož pred njo je končno obupal nad papirji in se usedel, a je še vedno ni pogledal v oči. Počasi je vzel v roke tobak in si začel zvijati cigareto. »Z njima sem govoril že prejšnji teden. Marijana je zagrozila z odpovedjo, Blaž pa se je celo opogumil in šel k njemu domov. Pa ga je stari prdec vrgel iz hiše, ker mu ni bil všeč njegov glas. Ali nekaj podobnega. In tokrat smo mu morali obljubiti, da bomo poslali nekoga primernejšega … «

»Nekoga lepšega in mlajšega? Ki ga bo, oziroma jo bo stiskal po stegnih in se ji slinil? Tako kot tisti ubogi revi z Diskonta?« Začutila je, da skoraj vpije, vendar namenoma ni znižala glasu, da bi jo lahko slišali tudi tisti zunaj vrat uredniške pisarne. »Odpade.«

Pozorno ga je gledala, a ni opazila nobenega znamenja, da si bo premislil. Neprizadeto si je oslinil papir in ga spretno zavil okoli tobaka. Potem je nalašč počakal še nekaj sekund, preden je dvignil glavo in ji namenil enega tistih pogledov, ki ni dopuščal nobenega dvoma več.

»Si končala?«

Uvidela je, da je ta duel izgubila. Mogoče res ni bil ravno uglednega videza, a takšne situacije je obvladoval do potankosti. Do podrejenih je bil sicer kolegialen, ko pa je bilo potrebno, je brez težav kljuboval tudi najmočnejšim egom. Kaj šele njej ...

»Marijana je dovolj dolgo pri nas, da si lahko privošči ultimat. Honorarcev pa nam gotovo ne bo zmanjkalo. Če ne želiš pisati pri tem časopisu, si lahko kadarkoli poiščeš drugo delo.«

V grlu je začutila cmok. Zakopala je obraz v dlani in se naslonila na steno.

»Boris ... «

»Katka,« je rekel z mehkejšim glasom. »S teboj nismo nikoli imeli nikakršnih težav. In verjamem, da jih tudi tokrat ne bo. Takole se zmeniva: v četrtek opraviš omenjeni intervju, potem pa se bova pogovorila o tisti pogodbi za določen čas, ki si jo omenila pred časom.«

Z dlanmi se je podrgnila po licih. »Ampak jaz nimam pojma o slikarstvu,« je naposled izdavila. Tokrat ni izzvenelo kot upor, temveč zgolj kot pomislek.

»Ni problema. Sploh ni problema. Tistim par ljudem, ki trdijo, da se na te stvari spoznajo, je že tako pod častjo brati naš časopis. Postavi mu kakšno vprašanje o njegovem otroštvu pod Italijo in fašistih pa bo že sam speljal intervju na svojo pot, saj ima dovolj kilometrine z novinarji. Samo glej, da ne izgubiš živcev, ko prideta na občutljive teme.«

Ko jo je pospremil iz pisarne, se je že povsem omehčal. Iz strogega nič-mi-ne-moreš urednika se je prelevil v dobrega starega Borisa, ki se je tikal z vsemi podrejenimi in jih prek vez oskrboval z brezplačnimi vstopnicami za košarkarske tekme. »Le pogumno,« ji je dejal pred vrati. »Bom rekel Mateju, naj prevzame pisanje horoskopa, ker vem, da ti zdaj že preseda. Pa naj te govorice ne vržejo iz tira. Tiste čenče pri Diskontu si morajo izmišljevati senzacije vsak teden, če sploh še hočejo prodati kakšen izvod.«

Po kratki kavi in nekaj dolgih vdihih cigaretnega dima zunaj pred vrati se ji je za kratek trenutek zazdelo, da bo morda celo vse v redu. Mogoče pa ne bo nič hudega. Mogoče bo stari prdec le sedel nasproti nje in ji jambral o slikanju in ženskah, ona pa bo to molče zabeležila in dobila v zameno redno plačo. Za najemnino bo že dovolj. Samo hitra misel, ki je hitro potisnila na stran. Na vse mora biti pripravljena. Ugasnila je cigareto, se vrnila za svoj računalnik in preletela naslove svojih člankov: Vroča kuhinja, Koliko vam je res do njega? in Uvod v posteljne norčije: kako ga zadovoljiti in preživeti. Rok oddaje: danes do devetih. Ljubi bog, mogoče pa odpoved le ni tako slaba ideja, je pomislila.

»Bog ti ne bo pomagal, jaz pa ti lahko. Vztrajaj še malo,« ji je zaplavalo skozi ušesa. To sem ji izza hrbta prišepnil jaz, potem pa odhitel naprej, še preden bi me lahko opazila. Ozrla se je naokoli in ker ni opazila ničesar, je skomignila in se sprijaznila z dejstvom, da se ji blede. Ko je spet odlepila pogled z ekrana, je pred njo stala nezdravo zgrbljena postava.

»Blaž, kaj bo dobrega, kako je s hrbtom?«

»Boli, kadar dežuje. In kadar moram bežati pred triinosemdesetletno starosto slovenskega slikanja.« Nelagodno je prisedel in potiho nadaljeval: »Kakorkoli že, slišal sem, kaj ti je Boris naprtil. Skušal sem ga pregovoriti, ampak se ni premaknil niti za milimeter. Ne morem se znebiti občutka, da je še nekaj za vsem skupaj; nikoli se nam ni mudilo delati teh intervjujev, pri tem pa hitimo, kot da nam gre za življenje.« Primaknil je stol še nekoliko bližje in ji že malodane zašepetal: »Zdi se mi, da stari maestro crkuje in da bomo to skušali prodati kot njegov zadnji intervju.«

Katarini njegova bližina ni ravno ustrezala, zato se je nekoliko nagnila nazaj. Ni ji bilo popolnoma jasno, kaj naj si misli o tem nenadnem zaupljivem tonu. »Kaj se je pravzaprav zgodilo, ko si bil pri njem?«

»Najprej je mislil, da sem njegov zdravnik, ko pa sem potegnil iz torbe diktafon, je začel rohneti. Nisem ga čisto dobro razumel, ampak razločil sem, da me je ozmerjal s pederčino. Skušal je dvigniti eno od svojih stojal in mi ga vreči v glavo, ampak so bila pretežka zanj. Najprej sem ga skušal prepričati, da je to gotovo pomota, ampak ko me je skušal politi z vrelim čajem, sem se končno spametoval in jo pobrisal ven.«

Sijajen človek, je pomislila Katarina. »In kako je sploh vedel, da si … «

»Nimam pojma,« je priznal Blaž. »Ampak rečem ti, da zadeva smrdi. Bodi previdna.« Dvignil se je in šel proti izhodu, potem pa se je na pol poti spet obrnil. »Saj res, preden pozabim. Tole sem imel pripravljeno za intervju,« iz torbe je potegnil mapo in ji jo izročil, »nekaj malega o avtorju in par vprašanj, ki sem mu jih mislil postaviti. Preden me je skušal ubiti. Upam, da ti pride prav.«

Ko je zvečer pregledala vsebino mape v svoji postelji, ji je delno odleglo. V njej so bili stari intervjuji, nekaj poljudnih člankov o modernem slovenskem slikarstvu in še kar berljive Blaževe opombe. To bo dovolj. Ne bom komplicirala, je sklenila. Postaviš vprašanje, držiš jezik za zobmi in poslušaš, nato postaviš naslednje vprašanje. Na koncu se zahvališ in odletiš. Nobenih visokoletečih razprav, nobenih izzivov in provokacij, nobenih vprašanj o feministkah. Če se uredniku ne bo dopadlo, lahko še vedno pošlje koga drugega. Izpisala si je nekaj vprašanj, ki so se ji ponudila ob branju dokumentacije in zaspala z mirno vestjo.

V četrtek je ob naročeni dopoldanski uri stala pred vhodom v zmerno zanemarjeno hišo. Čakal sem jo, skrit za zavetjem sem jo opazoval, če se bo obotavljala. Ni se. Suvereno je pozvonila na domofon in se predstavila. Oglasil se ji je mladosten ženski glas. »Kar vstopite,« je rekel, »mojster Horacij vas bo kmalu sprejel.« Katarina je že pomislila, da si je gnida na stara leta dobila kakšno mlado ženo, kot to nekateri pač počnejo, a v tem primeru se je motila. V veži jo je pričakala negovalka in jo nemudoma odpeljala v atrij.

»Prosim, bodite karseda obzirni. Ne silite preveč vanj, g. Horacij je občutljiv.« Potem se je začela odpravljati. Malo bo še treba počakati, je dodala. Kar postrezite si s čajem. Katarina si ni dala dvakrat reči; udobno se je namestila, si natočila skodelico in iz torbice potegnila diktafon. Takoj, ko je negovalka zapustila hišo, si je prižgala še cigareto. Morala je priznati, da je atrij še kar lep. Ribnik, vzdrževan vrtiček, nekaj naključno nametanih slikarskih stojal in bršljan na zidu. Všeč ji je bilo. Stara gnida očitno ima vsaj okus.

Iz sanjarjenja jo je zbudilo sopenje. Pred njo se je v vsej svoji slavi pojavil Horacij, mojster čopiča, genij, institucija slikarstva. Smrdel je po plenicah in katetru. Katarina se je zadržala, da si ne bi vpričo njega zatisnila nosu. Vstala je in se mu predstavila z vso vljudnostjo, ki jo je v tistem trenutku premogla. Horacij ni odreagiral. Nepremično je strmel v njene prsi in odobravajoče mrmral. Zavedla se je, da najhujše šele pride.

»Prišla sem zaradi intervjuja. Kam vam lahko pripnem mikrofon?«

Približala se je z ozvočenjem v rokah. Ogaben vonj ji je udaril v obraz in jo skoraj prisilil v bruhanje. Skušala mu ga je zapeti za belo haljo. Gledala je njegove podplute oči, kako se še naprej pasejo na njenih prsih. Nato se je iz njegove halje pokazala roka in jo ob pohotnem mrmranju začela otipavati. Osuplo je zajela sapo in od slabega zraka v pljučih skoraj omedlela. V trenutku so bili napadeni vsi njeni čuti. Nekaj je morala storiti.

Iz žepa mu je potegnila čopič in ga zarinila naravnost v sredino očesa. Začutila je, kako se pod silovitim pritiskom lesa trga mehko očesno tkivo. Še preden se je zavedela, je izvlekla krvavi čopič in skozi zaprto veko raztrgala še drugo oko. Ko je prišla k sebi, so maestrove roke namesto njenih prsi stiskale njegov obraz. Namesto zadovoljnega godrnjanja je po atriju odmevalo obupano tuljenje. Nekaj časa ga je opazovala, potem pa vklopila radio in si prižgala cigareto, kot da s situacijo pred seboj ne bi imela nobenega opravka.

»Ti si nora, popolnoma ubrisana.« To sem rekel jaz. Stopil sem izza grma in se usedel nasproti nje na sedež, kjer bi moral sedeti Horacij. »Vedel sem, da si vsega zmožna, ampak tole?« Upal sem, da jo bom s svojo pojavo vsaj malo spravil iz tira, pa me je komajda pogledala.

»Izdal si se že zdavnaj. Kdo razen tebe bi si še izmislil kaj tako debilnega? Da nastopam v eni od tvojih zgodb, sem vedela že vse od drugega odstavka.« Natočila si je čaj in izklopila diktafon. »Dobro veš, da ne bi nikoli sprejela take zadolžitve. Raje pustim službo in grem streči za jeben šank.«

Hotel sem jo opozoriti, naj pazi na jezik pa sem si premislil. Če so bralci prebavili kruto oslepitev velikega umetnika, bodo tistih par kletvic iz njenih ust že spregledali, sem si rekel.

»Nisi mi pustila niti toliko časa, da bi bralcem predstavil najmarkantnejšo osebnost te zgodbe,« sem potarnal. »Vse si mi uničila. O čem naj zdaj sploh pišem? Kako se čudoviti umetnik valja po tleh in prosi odpuščanja? Obupno.«

Katarina si je v popolnem miru prižgala novo cigareto in vrgla škatlico marličev proti meni, da bi si postregel še sam. Ubogljivo sem vzel eno in čakal na njen odgovor. Maestro se je medtem povsem umiril. Pobral se je in odkrevsal do najbližjega stojala, nato si je z očesa izpulil krvavi čopič in začel na slepo packati po platnu.

»Kam za vraga si sploh mislil pripeljat to zgodbo?« je naposled vprašala in končno preusmerila pogled z bršljana naravnost vame.

»Do srečnega konca,« sem rekel s pomenljivim poudarkom. In kot običajno je tudi to mojo laž spregledala v trenutku. Načeloma nisem slab lažnivec, ampak zanjo tako ali tako nobena laž ni dovolj dobra.

»Veš, v čem je tvoj problem? Še vedno ne veš, kaj bi s svojim življenjem. Globoko v dvajsetih si, pa se še kar naprej držiš cinizma kot pijanec plota. Lahko bi šel počet kaj koristnega pa si raje zmišljuješ te svoje zabite zgodbe, kjer me postavljaš v nemogoče situacije in čakaš, da naredim nekaj nepredvidljivega. Mogoče je pa čas, da za spremembo narediš kaj zase in nehaš skrbeti, kaj se bo zgodilo z menoj.«

Pa smo spet tam. Katarina obvlada pridige. Tiste jedrnate, kjer ti v par odrezanih stavkih pove vse, česar nočeš slišati.

»Včasih te pač pogrešam,« sem priznal. »Želim si, da bi se tisti najini časi vrnili. Ampak ker vem, da tega nočeš, se ti takole po malem maščujem. Pusti mi malo veselja.« Gledal sem jo, kako je odkimala.

»Tebi je v veselje, kaj pa meni? Že cel teden ne morem spati. Vem, da sem v tvoji zgodbi pa vseeno ne morem mirno prenašati tega, da me spravljaš v take kočljive situacije. Zakaj mi enkrat za spremembo ne privoščiš ene lepe zgodbe? Recimo take, kjer grem na potovanje v eksotične kraje in kjer spoznam zanimive ljudi. Ali ti je res tako odvratno pomisliti, da sem lahko srečna tudi, če tebe ni zraven?«

Za lik v moji zgodbi je bila presenetljivo brihtna. Nisem vedel ali sem jo nalašč ustvaril tako ali pa mi je samo ušla iz nadzora. Ampak saj ni bistveno, mogoče res rabi oddih. Najprej sem ji mislil vreči na mizo letalsko karto do Tajske, potem pa sem se spomnil nečesa boljšega.

»Peruti?« je ostrmela.

Ja, peruti, tiste galebje, pa naj odleti, kamor hoče. Maroko, Indija, Peru, ali pa jebena Antarktika. Naj si sama izbere pot. Obračal se mi je želodec, ko sem jo videl tako srečno.

»Hvala ti. Nisem pričakovala tega. Pozabila sem že na tvoje prebliske.«

Smejala se je in obletavala atrij. Zamahnil sem z roko in odšel preverit, kaj se dogaja z že skoraj pozabljenim slikarskim genijem. Obstal sem pred podobo na platnu.

»Katka, to moraš videti.«

Nekajkrat je zamahnila s perutmi in mehko pristala poleg mene.

»Vau.« Z odprtimi usti se je zastrmela v mojstrovino pred nama. »To je … « Ostala je brez besed. Horacij se nama je tiho priklonil.

»Veš kaj?« je rekla naposled. »Mogoče pa tole sploh ni tako slaba štorija.«

Drisky Bare-ass-ovsky