Dr. Drisky in N.
Maximus sta zakurblala vsak svoj osebni računalnik in si zavrtela svojevrsten
spektakel: največji slovenski neodvisni filmski projekt leta 2015: Rimsko
zgodbo (KID Teodizij, DD Studio, Millenium Fox). Film podira rekorde kot za
stavo. Na premieri – sredi
glavnega trga v Vipavi – se je nabrala množica 2.500 gledalcev. Jezdeca je
zanimalo, kaj se v filmu skriva, da se v množici drugih bodisi skrije bodisi
razkrije. Vsak zase sta si nadela najbolj ljubek nasmešek, najbolj nedolžne
očke in najbolj nevtralen pripis ob faci: Dafuq did I just watch?
* * *
NM
Kako slabo sem
seznanjen z Z-muvi sceno, sem ugotovil že kmalu po začetku ogleda Rimske
zgodbe. Prekrižal sem roke na prsih, oslinil svoj strupeni kritiški
svinčnik in se odločil zabeležiti vsako stvar, ki me bo zmotila. Minilo ni niti
pet minut in med zapisovanjem vprašanja: zakaj snemati sceno, kako rimska četa
koraka po kolovozu, sem se zasačil, da sem od samega štarta na napačni poti.
Kaj se pravzaprav grem? Želim zapisati, da me človek, ki je posvetil glavnino
svojih let reševanju življenj v veterinarski bolnišnici, ni prepričal v vlogi
lokalnega prefekta iz časa rimskega cesarstva? To naj bi bil slavni Maximusov
sklep? Počutil sem se kot bedak, zabrisal sem zvezek v kot sobe in gledal
dalje. Spomnil sem se na neko Rosomahovo
predavanje ob ogledu videospota komada Ko se noč nardi.
Njegov sklep je šel v to smer, da v vsaki umetnosti obstaja meja, ki ne loči
izdelkov toliko po kvaliteti, kolikor jih loči glede na kriterije, po katerih
naj bi jih obravnavali.
DB
Kar me je sprva
zavedlo pri filmu, je bil sam naslov Rimska zgodba. Vsakemu razgledanemu
gledalcu bo kmalu postalo jasno, da to ni film o Rimljanih, saj navezavo zgolj
izkorišča za nagovarjanje velikih, večnih eksistencialnih tem; ljubezni, vojne,
revolucije, socialnega nemira, pohote, smrti. Rimska zgodba po svoji
motiviki ustreza spektaklu. Nenavadno je, da smo slovenski odgovor na Ben
Hura našli tako prefinjeno skritega za fasado amaterskega dijaškega filma. Rimska
zgodba je resnično kinematografski čudež, večji od življenja.
NM
To se zdi res
tehtna teza. Če se navežem na Monty Python's Life of Brian, glede na to,
da sta oba filma komediji iz rimskih časov, zaradi česar Rimsko zgodbo v
velikih medijih vsekakor čakajo ojštre komparacije: Terry Gilliam je po
snemanju filma izrazil precejšnje zadovoljstvo nad planom dela, ki ga je ubrala
šesterica Pitonov - precizneje, nad nadrobnostjo, ki je vseskozi bdela nad
filmom. Ko so snemali prvi prizor s Poncijem Pilatom, ta stoji v bližini
rimskega templja, a ekipa ni zgolj postavila rimskega templja na sceno, ne, ne,
ekipa je najprej postavila judovski tempelj, nato pa ga predelala v rimskega,
KOT bi to storili Rimljani na območju takratne Judeje. V Rimski zgodbi
po drugi strani že prvo srečanje s četico vojakov razkrije, da nosijo plastične
oklepe. Zakaj se zadovoljiti z razlogom, da te nizek budžet sili v skromnejše
kostume? Podpišem, da je močan faktor prav zgodba. Življenje Briana
sicer vsebuje vse zgoraj našteto, a prvenstveno ostaja zgodba o Brianu, Rimska
zgodba pa je zgodba o Rimu zgolj pogojno. Pa smo že pri vprašanju
velikih/malih zgodb. So takšne velike zgodbe prevelik grižljaj, kot se jim
večkrat očita?
DB
Res se zdi, kot
da film komaj sledi vsem likom in stranskim zgodbam. Na koncu je celo sam
pripovedovalec prisiljen pokomentirati dejstvo, da Rimska zgodba nima
protagonista. So to legionarji, prefekt, oba stražarja? Na vprašanje odgovori
nekako neprepričljivo, češ, saj smo vsi ljudje pomembni. Ampak pravi odgovor je
primerno skrit za plastičnimi kostumi, lesenimi igralci in ostalimi
brechtovskimi momenti, ki našo pozornost preusmerjajo proč od dogajanja.
Po mojem videnju
je Rimska zgodba film o tem, da je krvava, brezobzirna proletarska
revolucija mogoča, upravičena in celo zaželena. Če natančno pogledamo, se tekom
filma vseskozi soočamo s krizo korporativnega upravljanja, krizo državnega
aparata in korupcijo, ki ji načelujejo najvišji organi. Atentat na prefekta je v tem smislu poglaviten trenutek
sicer razparcelirane zgodbe, njeni protagonisti pa so prav zarotniki.
Odstranitev državnega vrha predstavlja katarzo za rimsko družbo, ki jo sicer
sestavljajo dostojni posamezniki - na čelu z legionarji in delovnim ljudstvom.
Sporočilo je
tako res obsežno, ampak tudi primerno skrito. Mislim, da so bili režijski,
igralski in montažerski kiksi narejeni namerno, da bi odvrnili pozornost od
vulgarne in agresivne insinuacije filma, da je državni vrh potrebno odstraniti
in eliminirati brez milosti.
NM
Z drugimi
besedami 'Vstala Primorska 2.0', torej? Eden izmed najbolje delujočih aspektov
filma se mi v tem pogledu zdijo scene s prefektovima stražarjema. Gre za star
trik gledališča, kjer si režiser dovoli spregovoriti zgodbo neke osebe skozi
pripoved - ali v komedijah skozi šaljenje - tistega, ki je slučajno na odru.
Pravila, kdaj deluje bolje in kdaj slabše, seveda ni, ampak recimo, da lahko
gledalec kar hitro zazna, kdaj gre za prijem iz nuje, kdaj iz estetskih vzrokov
in kdaj iz lenobe. Imam občutek, da tovrstne zastranitve v komedijah običajno
ponujajo komični oddih od sicer resnega sporočila. Po svoje je morda celo škoda,
da se Rimska zgodba odloči prikazati Antoniusa, ki simbolizira celoten
razred gotofih. Njegov lik je - tako kot aristokracija - tudi, ko dobi
priložnost, da se označi sam, v resnici le potrditev karikature, kakršna je v
očeh vojakov, zvodnikov, stražarjev, žene, zarotnikov itd. Če gre v filmu res
za boj ponižanih in zatiranih zoper velikega drugega - in podpišem, da gre -
morda ne bi bilo slabo pogledati celotnega filma brez Antoniusovih kadrov. Pa
ne zato, ker bi imel kaj zoper Antona Lavrenčiča, temveč zgolj iz radovednosti,
kako bi deloval efekt Čakajoč Godota ali npr. Smoletove Antigone
v rimski revoluciji.
DB
Zdi se, da je
zadnji prizor dobra ponazoritev tvoje misli. Dedek si zvečer prižge poročila in
ob pogledu na sodobnega korporativnega roparja Antoniusa zakolne, da se ni nič
spremenilo. Izvzemi iz prizora posodobljenega Antoniousa/Lavrenčiča in dobiš
samo še dedka, ki kolne čez televizijo. (Čisto mimogrede, dialog dedka, ki se
pogovarja s svojim malim ekranom - to bi bila tudi v resnici odlična
eksistencialna drama.)
Dejansko me je
bolj kot nesposobnost antagonista zmotila pasivnost poveljnika legionarske
vojske, ki ob odtegnitvi plačila povsem zanemari svojo primarno dolžnost -
zaščito prebivalstva - in se užaljeno zateče v pivnico. Ob vseh odkritih
prizorih prostitucije me je to najbolj pretreslo; mar ni največja prostitutka
ravno poveljnik, ki zaradi plače tako užaljeno odkoraka sredi upada barbarov,
ko ga njegovo ljudstvo najbolj potrebuje? Mar ne bi mogel s svojo vojsko
uveljaviti lastne volje in si preprosto vzeti tega, kar mu pripada? Vse skupaj
mi nekako smrdi po ceneni kritiki javnega sektorja, kjer so uslužbenci
prikazani kot šalabajzerski lumpenproletarci brez ozira na javno dobro. Kot bi
zatirani želeli ostati zatirani. Da niso morda barbari in Antoniusova žena celo
najbolj ozaveščeni o svoji eksistencialni poziciji?
NM
Zanimiva misel. Torej v resnici gledamo
nekakšno kritiko biro-aparata in vsega, kar spada zraven, kritiko socialnega
sloja, ki je že davno prenehal spoštovati družbeno pogodbo. Morda bi se celo
dalo upravičiti poveljnikove poteze, kot klasično privzgojeno vedenje žrtve
ugrabitelja, ki sčasoma - v ujetništvu - usvoji pozicijo, v kateri si urejenega
življenja brez ugrabitelja ne more več predstavljati. Prosto po Konfuciju bi se
dalo izpeljati, da svoboda (od katere je poveljnik v resnici depriviran,
njegovo ubežništvo je posledica nezmožnosti svobodne izbire znotraj sistema) ni
le izbira vsepovprek, temveč izbira ZA dobro, torej nosi v sebi v prvi vrsti
pogoj odgovornosti. Šele ko se vojaki odločijo za pravo stvar, dobijo košček
svobode, ki jim je bila odvzeta. Se pa tako v pasivnosti protagonista kot v
plastičnosti antagonista v resnici skriva ista šibka točka: občutna prisotnost
tekstopisca v karakternih potezah glavnih vlog.
DB
Če citirava
Marxa, bi lahko rekla, da so rimski razredi v filmu postavljeni kot »po sebi«,
ne pa tudi »za sebe«. V tem primeru je barbarsko pleme edina grupacija, ki
dosledno zasleduje lasten interes, dokler se legionarji ne prebudijo in rešijo
province. Gre za še enega v vrsti spornih moralnih komentarjev filma - namreč
da se z begunsko krizo ne moremo soočiti drugače, kot da strnemo vrste,
odžagamo neukrepajoče vladarje in z vojaško silo preženemo pohlepne prišleke. V
končni fazi lahko rečemo, da nam Rimska zgodba ponuja nekaj čudovitih
trenutkov srhljivega akcijskega spektakla, pretresljive ljubezni in čistega
humorja (le kdo se ni zasmejal ob Dami-anusu in Ban-anusu?), a obenem ostajam
skeptik glede sklepov in naukov samega filma. Ker sem demokrat in ker ne
verjamem v nasilne, krvave revolucije ali Blut und Boden ideologijo.
'Diskurzija filmska: Rimska zgodba' je filmska kritika slovenske zgodovinske komedije Nejca Furlana: 'Rimska zgodba'.
OdgovoriIzbrišiDrisky Bare-ass-ovsky, Naughtius Maximus.