BOŽIČNA ZGODBA

Naj kar takoj vržem karte na mizo in povem, da ne maram božiča. Sovražim ga, pravzaprav.

Je pohlepen, nagužvan in prepotenciran. Izvabi najslabše možno licemerstvo iz vsakogar, ki se ga gre. Ljudje se skušajo odkupiti za celo leto brezbrižnosti z enim samim dobrim delom, nato pa nam ga mečejo v obraz kot politik, ki potrebuje glasove. »Oh, jaz sem tako dober in svetniški! Samo poglej vse dobre stvari, ki sem jih naredil v božičnem času!«

Vse pesmi so slabe. Škoda je elektrike. Vsi ljudje, ki ne znajo voziti se isti čas spravijo v šoping in znajdejo pred menoj, takrat ko se mi mudi. Žide in muslimane postavlja na stranski tir. Vse obleke v Gap-u so pometane po celi trgovini, da ne morem takoj najti primerne velikosti. Želim si samo, da bi minil.

Za božič je več samomorov kot v katerem koli drugem času v letu. Še posebej na švedskem.

Več je razlogov, zakaj ne maram tega letnega obreda hipokrizije, a mami jih nisem mogel pojasniti  v tistem trenutku. Bilo je hladno ponoči v puščavi, jaz pa sem stal v telefonski govorilnici skoraj brez kovancev, zato sem moral biti kratek. Pa začetnih prijetnih pozdravih in vseh zagotovilih, ja, seveda je vse v redu tu v Las Vegasu, in ne, ne gemblam preveč (čeprav sem), sem ji sporočil novico.

»Hej, mami, poslušaj. Amm, nočem … letos ne bi rad, da mi kar koli podariš za božič.« Gledal sem v svoja stopala, bal sem se očesnega stika, čeprav je bila več kot tisoč milj stran.

»Kako?« Vprašala je, kot da je bilo nekaj narobe z linijo. Pogledal sem na polico pod aparatom. Imel sem samo še tri kovance.

»Ja, letos se ne bom šel božiča. Hočem reči, da me izpustite.«

»O čem govoriš? Je to zaradi denarja?«

»Ne, mami, ni zaradi denarja.« Hitro sem nadaljeval: »Enostavno ne maram več božiča in odločil sem se, da ne bom nikomur ničesar podaril in nočem, da kdor koli kaj podari meni. Nočem, da mi kdo piše vizitko ali kaj takega. In jaz tudi ne bom ničesar pošiljal drugim. Okej?«

»Kaj se je zgodilo? Kaj je narobe?«

»Nič ni narobe. Samo ni mi več všeč.«

»Ne vem, kaj naj rečem … « Mogoče si je mislila, da sem zbolel.

»Glej, nočem … to je, samo nočem se več iti tega. Ali bi lahko sporočila teti Alti in ostalim? Da mi prihraniš klice. Samo povej jim, da nočem ničesar.«

»No, v redu, če je to res tisto, kar hočeš.«

»Tako ja. Nočem ničesar.«

* * *

Pravi razlog sem ji povedal leto ali dve kasneje, ko sem v Las Vegasu doživel en neuspeh za drugim in sem se moral preseliti nazaj v Cleveland. Zdi se mi, da moram vsako leto to nekomu razložiti.

Tisti čas sem v Las Vegasu zase našel nekakšno osebno religijo. Med branjem raznih cerkvenih pamfletov in svoje Biblije sem odkril, da božič sploh ni religiozni praznik. Poglejte sami, če ne verjamete. Božiča v Svetem pismu ni.

Kar je v Svetem pismu, je nekaj, čemur bi s popularnim izrazom lahko rekli »božična zgodba«; rojstvo Jezusa v Betlehemu. In to je to. Nikjer ne piše, da moramo iti ven in praznovati njegov rojstni dan, postavljati drevesa in lučke in si pošiljati darila. Če smo natančni, verz v Devteronomiju pravi celo, da ne smemo postavljati dreves, kot to počno pogani. Nadaljnje, vse naokrog po Bibliji so nam podana navodila, da se ogibamo vsem poganskim praznikom in navadam. Zato se jim ogibam tudi sam. In, da smo si na jasnem, tudi Jezus se jim je.

Jezus ni nikoli postavil smrečice, nikoli si ni izmenjeval daril in nikoli ni pustil piškotov za Božička. Nikoli ni bil prisiljen zadnji trenutek leteti v nakupovalni center in nikoli ni preklinjal igrače, ki je ni uspel sestaviti na božični večer. Praznoval je pasho. Zato, če hočete biti bolj podobni Jezusu, s prijatelji pojejte kak kos langaša.

Hitro! Koliko kraljev je bilo?

Kdo bi vedel? Sveto pismo nikjer ne pravi, koliko jih je bilo. Pravi le, da so bili »kralji«.

Hitro! Kdaj se je rodil Jezus?

Vse, kar vemo zagotovo je, da se ni rodil 25. decembra. Gre za poganski praznik. Popularen poganski praznik v rimskih časih, ko je Konstantin želel poenotiti mesto in je sprejel, da je od zdaj naprej krščanstvo uradna vera. In da bi poenostavili praznovanje nove državne vere, bomo vse navade praznovanja sončnega boga, ki ga imate vsi tako radi, prenesli na praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Obdržite lahko vse svoje poganske tradicije, samo rekli jim bomo nekaj drugega.

Jezus se je zagotovo rodil, ampak ni se rodil 25. decembra. To vem, zato ker tako piše v Bibliji. Rodil se je, »ko pastirji ponoči čuvajo čredo.« To pa je verjetno najkasneje oktobra. Decembra in ostale mrzle mesece imajo pastirji čredo zaprto. Ne moremo zares vedeti, kdaj se je Jezus rodil.

Prvih nekaj let moje božične abstinence mi je mama še vedno prinesla »neko malenkost« – v bistvu zato, da je razveselila sebe– jaz pa nikoli nisem vrnil usluge.

»Mami, ničesar nočem.«

»Ah,« se je nasmehnila in me igrivo boksnila v ramo, »saj je samo nogavica. Lastna mama ti pa ja lahko podari nogavico, ne?« Vstala je in mi dala ponošen rdeč štumf, ki ga je kupila v veleblagovnici Halle's, ko sem bil še otrok – z zlatimi bleščicami je na njem pisalo »Drew«.

Preden se je ponovno poročila in se preselila iz hiše, je nogavica visela na poceni kartonastem ponaredku kamina, ki smo jo postavili ob steno blizu stopnic. Namesto drv smo vanjo postavili rdečo novoletno jelko, nadnjo pa je visel disk iz zmečkane alufolije, da je »ogenj« pokal. Zdaj, ko je živela z Georgem, je dobila pravi kamin, ki pa ni delal. Imel pa je pravo, leseno polico in z nje so vsako leto visele vse nogavice Careyevih, naj jim je bilo to všeč ali ne.

»Izvoli,« je rekla, ko mi je podala štumf, kot da ji je pravkar padlo na pamet, »samo nekaj stvari, ki sem jih našla pri Marcu pa bi jih lahko potreboval.« AA baterije. Rubikova kocka. Mini svetilka/vžigalnik, ki je potreboval AAA baterije. Žepni atlas. Nekaj piškotov. Ogromna krogla kokic.

Prav tako je vedno zavila par športnih nogavic ali majico in jo postavila pod drevo. Dokler jih je lahko stlačila v majhno škatlo in niso stale veliko denarja, si je mislila, da mi v resnici ne podarja pravega božičnega darila in zato v resnici ne ignorira moje želje.

Nekega leta, okoli noči čarovnic (še enega poganskega praznika, ki se ga ogibam), je prišla k meni s prošnjo.

Vsako leto se je namreč celotna moja družina na božično noč zbrala pri enemu od članov (na vrsti je bila sestrična Carol) in si izmenjala darila. In odkar pomnim je nekdo igral Božička.

Ko sem sam še odraščal, je bil to vedno ali stric Tom ali stric George. Potem so to vlogo prevzeli drugi sorodniki. Moj bratranec Danny, Carolin soprog Jim, nekdo je vedno igral Božička. Tokrat, ni mi jasno, zakaj, je želela, da bi ga igral jaz.

»Glede na to, da za božič nič ne počneš,« je začela neprijetno, »sem mislila, da bi bil ti Božiček za otroke.«

Kaj? To je bilo, kot da bi stopila do debelega rabina in ga prosila: »Hej, ti imaš brado, zakaj ne bi prišel v našo cerkev letos preoblečen v Božička?«

»Ah, mami. Jaz ne bi–«

»Vse imam že skoraj pripravljeno,« je nadaljevala in potegnila tisto zlobno rdečo obleko iz škatle pod njenim stolom. »Vidiš? Kupila sem par škornjev pri Pay-Lessu, ki so tvoje velikosti in ta pas bi ti bil ravno prav … «

Prepričala me je, da ne bi v resnici nasprotoval svojim prepričanjem, če bi le pomagal družini. Saj konec koncev niso moja darila, podarjajo si jih drugi med seboj. Jaz bi bil le … vmesni člen. Govorila je s tistim melodičnim, sladkim glasom, ki ga je uporabljala, da sem pri treh letih pojedel grah s svojega krožnika.

»Brian, kaj naj storim?« Obupoval sem za mizo. Bila sva v Kenny Kingu, lokalni kavarni, ki se je specializirala za vročo kavo in hladno realnost. Blizu je bil tudi Danny's, ampak tam sem delal kot natakar in nisem jih prenesel, ko sem enkrat zaključil izmeno.

»Hej, stari,« Brian je skomignil z rameni in se zarežal, »ne vmešavaj me v to.« Brian je bil suhcen in temnih las. Spoznala sva se v četrtem razredu, ko sva sedela skupaj v trobentaškem delu šolskega orkestra. Od takrat naprej sva sedela drug ob drugem v vseh razredih in orkestrih.

Bil je dober občutek, dolgo nazaj končati s šolo in še vedno imeti prijatelja od tam. Ves čas sva se klicarila, ko je kateri od naju nabavil novo ploščo, tekmovala sva, kdo bo odkril bolj kulski underground bend.

Brian me je vedno premagal, ker je delal v prodajalni s ploščami in slišal vse možno kmalu po izdaji, še preden je dobro prišlo v javnost. Prav tako je čez vikend igral na rog v polkaškem ansamblu in potoval preko severnovzhodnega Ohia in zahodne Pennsylvanije in njegovi muzikaški prijatelji (ki so prav tako delali v prodajalnah plošč) so mu lahko svetovali o glasbi, ki jo je spregledal.

Če sem kdaj slišal dober vic, sem ga najprej povedal Brianu. Če se je kaj pametnega vrtelo po TV-ju, me je Brian poklical in mi rekel, naj ga prižgem. Če se je v kinu vrtel dober film, sva ga šla pogledat skupaj. Bil je, in je še vedno, eden od mojih najbližjih in najdražjih prijateljev.

»Hej, imam idejo,« sem rekel prijatelju, kot da mi je pravkar padla na pamet. Na ta trenutek sem se pripravljal cele ure, odkar sva se dogovorila, da se dobiva na pijači, »kaj, ko bi bil ti Božiček?« Počakal sem trenutek, kot da sem idejo v glavi šele dobro vizualiziral. »Ja,« sem se zasmejal, »ti v Božičkovem kostumu! Super bo! Heh, kakšen zakon štos! Moji mami ne bo nič jasno, ko me bo videla zraven tebe!« Režal sem se kot idiot, navznoter pa upal, da nisem preveč zaglumil. Večkrat sem že prepričeval Briana v različne načrte in vedel sem, da moram stvar odigrati ravno prav.

»Ma ne, stari, to je med tabo in tvojo družino. Nočem biti vpleten v celo zadevo.

»Ah, daj no!«

Tišina.

»Daj no.«

Še več tišine. Strmel sem v njegove oči in zadrževal dih.

»Daj no, stari. Samo opravi s tem. Samo enkrat ti je treba. Dober štos bo in res mi boš naredil uslugo. Daj no.«

Bil sem učenec šole, ki je verjela, da če uporabiš isto besedo večkrat, bo dobila supermoči in prepričala človeka, ki ga vpeljuješ v svoj načrt. Tri fraze, ki jih lahko uporabiš za ta trik, so »daj no«, »prosim« in »nehaj«. Drugih fraz, ki bi zares učinkovito delovale po »reci in ponovi« pravilu, niti ni.

»Ne,« je bil njegov končni odgovor, »ne, ne, ne.«

* * *

Samo poskusi dokončati majhno opravilo v tednu pred božičem v Clevelandu. Samo poskusi.

Res sem si želel stlačiti skozi zastoj na ulici Ridge in priti v nakupovalni center Parmatown. V Parmatownu je stala Antoniova picerija, kjer so stregli najboljše pice v mestu. Imeli so restavracijo pred centrom, notri pa štant na kose. Sline so se mi cedile ob misli na Antonia in res sem hotel nabaviti par kosov, preden sem se skočil domov naspat pred nočno izmeno pri Danny's.

Običajen večer bi to trajalo petnajst minut, maksimalno dvajset. Zdaj pa so bile ulice polne idiotov na poti po božičnih nakupih in priti na drugi konec mesta je bilo kot vožnja tricikla po blatu. Pridni državljani, ki so vozili svoje Volvote in kombije po omejitvah (Si lahko mislite, po hitrostnih omejitvah!), kot da so pričakovali posebno nagrado, ker ubogajo »zakon«. Kar bi moralo trajati petnajst minut, je tako trajalo celih petintrideset, kar je pomenilo, da bom moral manj časa dremati. Hvala lepa, ritoliznik. Hvala, ker me oviraš in mi kvariš dan, izvoli svojo zlato kolajno.

Ko sem končno prišel do centra, me je čakal cirkus. Vzelo mi je celih deset minut, da sem našel parkirni prostor, izogibati sem se moral šopingerjem z možgani v velikosti graha, ki se raje sprehajajo po sredini ceste, kot da bi hodili po pločnikih, na koncu pa sem moral parkirati čisto na koncu parkirišča in se prebiti čez zmrznjen sneg do vhoda.

V centru je izgledalo, kot da bo konec sveta. Bande najstnikov so postavale med trgovinami in ovirale razumne odrasle (kot npr. mene), ki so vedeli, kam hočejo in zakaj. Majajoči starčki so hodili kolikor lahko poooočaaaaasiiii. Nemogoče je bilo iti okoli njih, ne da bi se zaletel v koga drugega. Kričeči otroci so nenadzorovano leteli od ene trgovine do druge.

In, Jezus, kolona za Antonia se je vlekla vse do Orange Juliusa, skoraj celo do štanta s prestami. In v vrsti so stali le tisti luzerji, ki stopijo iz hiše le decembra, da opravijo z nakupi in povzročajo težave.

»Kakšne pice pa imate?« so vprašali po dvajsetih minutah stoje v vrsti pred ogromnim, elektronskim menijem. Kakšno pico pa misliš, da imajo v jebenem nakupovalnem centru, idiot? S kozjim sirom, rakci in balzamičnim kisom, mogoče? Imajo salami, margerito in mesno, tako kot povsod drugje na svetu!!! Kaj imajo od pijače? Koka kolo! Pepsi! 7Up! Saj veš, najbolj prodajane pijače, ki obstajajo! Tiste, ki bi jih moral poznati na pamet, če se sploh želiš oklicati za Američana! Debil! Spravi se iz vrste in ostani zaprt v bajti! Umri! Umri! Umri!

Upam, da ti ljudje ne volijo in nimajo otrok (oh, vem, da jih imajo, samo upam, da jih nimajo).

Seveda ni bilo nobene kolone pred Zlato pagodo (»najbolj svežim sušijem v mestu!«), a ne jaz ne kdo drug ni niti pomislil, da bi začel eksperimentirati s hrano v nakupovalnem centru.

Mogoče, če bi prišel prej, vrsta ne bi bila tako dolga, a zahvaljujoč moji mami, ne bom nikoli vedel.

Le zanjo sem stal na kuhinjskem stolu, medtem ko je sama popravljala Božičkov kostum skoraj celo uro tisto popoldne, gledal pa sem lahko le kaseto s posnetimi oddajami Phil Donahue Show-a, ki so se predvajale okrog julija.

Odkar je George dobil svoj prvi videorekorder, sta z mojo mamo nehala gledati televizijske prenose, kot to počnemo vsi ostali, ampak sta vse posnela za kasneje. Imela sta tri videorekorderje, ki so ves čas delali na vse obrate, nabavljala pa sta prazne videokasete po škatlah. George je prav tako kupil najnaprednejšo korejsko kamero in najnovejšo japonsko televizijo.

Ampak!, še vedno sta kljub vsem nerodnostim uporabljala telefon z vrtečo številčnico, ker George ni hotel plačati telefonski družbi dodatnih dveh dolarjev – ali kolikor koli že – na mesec. Vedno me je skrbelo v nujnih primerih. Mislim, kako pokličeš policijo po telefonu z vrtečo številčnico?

Ena.

Ena.

Tri.

Čeprav je pomerjanje obleke trajalo celo večnost, moram priznati, da je mama prekosila samo sebe. Veliko oblek je sešila v svojem življenju, a ta je bila res nekaj posebnega.

Bila je mojstrovina krojaštva in Božičkovih oblek. Zanjo je porabila nešteto ur, mučila je svoje starajoče, artritične prste do meja otrdelosti in izdelala najboljšo Božičkov kostum, ki sem ga kadar koli videl. Ali kdor koli drug tudi.

»Vesel sem, da je tvoja mama končala prekleto obleko,« je zagodrnjal George in zamenjal kaseto v videorekorderju številka tri. »Sploh še nisva zavila daril in že cel mesec nisva imela prave večerje.« Zarežal se je, kot da se šali, a meni je bilo popolnoma jasno, da se ne. Ko je končno nehala z merjenjem in zbadanjem, me je peljala pred ogledalo, da sva si ogledala, kako mi pristaja. Ni bila še do kraja izbrušena, bila je napikana z bucikami in porisana s kredo, a nosil sem jo kot ulito. Svetleči, črni škornji, drage (za nas) rdeče, velurne hlače in zgornji del s pravim krznenim zaključkom. In ogromen pas iz črnega usnja, ki je držal povšter na mestu (takrat še nisem imel pivskega trebuha). Na sebi sem imel še pravo umetnino od umetnih, belih, puhastih brad (s košatimi obrvmi!) in veseljaško, Božičkasto kapo.

Bil sem utelešeno zlo.

»Izgleda super, mami, ho, ho, ho!« sem se pošalil in jo strgal s sebe, kolikor hitro sem lahko.

* * *

Pobral sem jo 23. decembra, ko sem se ustavil pri mami, dokončno ukrojeno, ne da bi jo še enkrat sprobal. Do današnjega dne je nisem več oblekel.

Moja sestrična v drugem kolenu, Danielle, je bila prvi človek, ki me je zagledal, ko sem pojavil na vratih sestrične Carol.

»Oh, živjo … Drew?« Danielle ni mogla verjeti svojim očem, ko me je videla. Očitno so vsi v hiši, starejši od dvanajst let, vedeli, da bo dobri, stari stric/bratranec Drew tisto leto igral Božička: »Kaj se je zgodilo?«

Oblečen sem bil kot ponavadi. V najlepši obleki, ki sem jo premogel takrat, a brez kravate. Črne, pletene hlače, bež pulover in najlepši par superg.

»Ah,« sem hitro odvrnil, pohitel mimo nje in slekel bundo, »odločil sem se, da se ne grem tega.«

Carol in njena hči Missy sta bili naslednji, ki sta me zagledali. »Kaj si se odločil?« je zaprepadeno vzkliknila Carol.

»Oh, sranje, tvoja mama ve?« je vprašala Missy in se obračala po sobi, da bi videla, ali me je mama že zagledala.

»Ne,« sem odvrnil z nasmeškom, »nisem ji povedal.«

* * *

Moja mama sprva ni rekla ničesar. Sedela je sama v enem od Carolinih dragih foteljev, pomirjeno gledala v člane družine. Verjetno je premišljevala dobrohotne misli babic. Kako je ponosna na vse nas in koliko smo zrasli. Potem je zagledala mene. Črne hlače in bež pulover.

Ko se spomnim za nazaj, verjetno nisem dobro premislil cele zadeve, ker mi nikoli ni padlo na pamet, kako se bo odzvala, ko me bo zagledala brez Božičkovega kostuma.

Sprva so se ji oči razširile, ko me je celega zajela v pogled. Vsega ni takoj registrirala. Ali pa enostavno ni želela verjeti. Nato se je nemudoma dvignila, kot da bi jo klofnil čez obraz. Usta so se ji prazno odprla, z rokami pa se je hkrati oprijela naslonjala.

Stopil sem k njej, kolikor sem zmogel nevpadljivo, v sebi pa sem se že začel utapljati. Noge so se mi spremenile v gumo, želodec pa se mi je zapletel v gordijski vozel. Vsi so vedeli, koliko se je trudila s šivanjem obleke. Vsi. In vsi so pričakovali, da bo nekdo iz družine igral Božička. In ona je obljubila, da bo poskrbela za to. Obljubila. Celi družini.

Nekateri člani so naju opazovali in mama se je trudila, da ne bi nihče opazil, kako se je zlomila. Opazil sem, kako so ji v oči stopile solze. Iste oči, ki so vame zrle z močjo in ljubeznijo ob smrti mojega očeta, ko sem bil star osem let. Iste oči, ki so sijale od ponosa na vsakem nastopu šolskega orkestra, ob lepljenju vsake moje slike na hladilnik, ob vsakem spričevalu, ob vsaki minorni zmagi mojega življenja. Oči, ki so me gledale, ko sem odraščal v moža.

Zdaj so spuščale solze. Jokala je od sramu.

»Živjo, mami,« komaj sem izustil besede. Ni me več gledala. Strmela je naravnost v praznino, skušala zbrati, kar je ostalo dostojanstva v njenem oseminšestdesetletnem telesu. Ustnice so ji trepetale, ko je spregovorila.

»Če tega nisi hotel, bi mi moral samo reči. Samo reči bi mi moral, preden sem se toliko trudila,« njen glas je bil zlomljen.

»Oprosti, mami,« sem zašepetal. Vsi so gledali v naju: »p-pozabil sem.«

»Ne laži mi!« ni več zdržala. »Po vsem tistem trudu. Morala bi vedeti.« Obrnila se je stran od mene in zakrila obraz v dlani.

Morala bi vedeti. Zdaj sem bil jaz na vrsti, da se zadržim pred solzami. Še eno razočaranje njenega malega fantka, Drewa. Prezbiterijanskega špricarja. Drewa, ki je pustil faks. Drewa, ki mu ni uspelo v Las Vegasu. Drewa, ki je kelnaril pri Denny's.

Dečka, ki je uničil božič.

Pogledal sem v svojo uro. »Kje za vraga je Brian?« Glasovi v moji glavi so se drli: »pet minut je minilo, moral bi že biti tu!«

Ko je vstopil, je vstopil s stilom. Niti potrkal ni. Treščil je z vrati in izpustil glasen 'Ho, ho, ho!' Stresel je sneg z debelih, usnjenih škornjev. Bili so edini del obleke, ki mu niso bili prav. Škornji. Njegove noge so bile za pol številke večje od mojih, zato sem mu dal denar, da si kupi svoje.

Vse ostalo je bilo prav tako, kot je mama izdelala. Velik žakelj daril, ki sem mu ga dal, ko sva odšla od moje hiše, obleka, pas, brada, obrvi … bil je veličasten.

Resnično sem si oddahnil in končno sem spet lahko pogledal proti mami. Tresla se je. Solze so ji tekle bolj svobodno. Pod lici so se ji ustnice razširile v nasmeh.

»Oh,« je spregovorila in skušala z mežikanjem posušiti mokre oči, »oh, zdaj razumem. Oh, Bog pomagaj … « Sklonil sem se in jo objel. Njene dlani so se oprijele mojega vratu in stisnila me je z vso ljubeznijo kot novorojenca.

Celo minuto se nisva izpustila, ljubeča mati in zvesti sin, nato me je vprašala: »In, kdo je? Koga si dobil?«

»Ne povem,« sem se nasmehnil, »to je del potegavščine.«

* * *

In nisem povedal. Vsi so seveda želeli vedeti. Ko bi le imel dolar za vsakič, ko je eden od sorodnikov rekel: »Daj no! (Spet ta fraza) Meni pa ja lahko poveš.« Jaz pa sem le molčal.

»Nikoli ne boste vedeli, umazani pogani,« sem si mislil med opazovanjem galame v dnevni sobi.

Otrokom se je odpeljalo, ko so zagledali igrače, metali so papir in pentlje po zraku. »Hvala, Babi B.!« »Hvala, teta Alta!« Ni bilo nobenega »Hvala, Drew!« in bil sem zadovoljen, da je bilo tako. Najboljši del izpustitve božiča je, da ti prihrani cel kup denarja, ki ti ga ni treba porabiti za darila ljudem, ki jih vidiš enkrat ali dvakrat na leto.

»Božiček« je deloval, ko da se še nikoli ni tako zabaval. Darila je trosil okoli kot Rockefeller z žepi, polnimi kovancev. Malo je pretiraval s 'ho, ho, hoji', ampak hej, zgodi se enkrat na leto, zakaj ne bi poživili žura, kolikor gre.

* * *

Stal sem v kuhinji in si rezal nov kos torte, ko sem zaslišal Božička, kako odpira vrata in vse otroke, ki se poslavljajo: »'Dijo, Božiček, 'dijo!«

Brianu sem se želel zahvaliti za odlično delo, ki ga je opravil in mu povedati, kje lahko pusti stvari, ko se bo preoblekel. Stlačil sem torto v usta in stekel za njim. Vrata so se ravno zaprla. Nisem imel časa, da bi se obul, zato sem zagazil v sneg zgolj v nogavicah. Ravno se je zmuznil proti vrtu.

»Hej, Brian,« sem zaklical, »hej!«

»Ja, saj vem, oprosti,« je odvrnil in stopil proti meni. Ista rdeča vreča, ista rdeča obleka, isti pas. Ista brada in isti lasje. Bolj zjebani škornji. »Avto mi ni vžgal, nisem pa imel cifre, da bi poklical.«

Zahvalil sem se mu in se poslovil. Predal mi je vrečo s preostalimi igračami.

Stopil sem notri in jih razdelil sam.

Naughtius Maximus

LIBRARNICA: DIABLO

Za bralce, ki po prebranem Križu čez križ še vedno želijo dodatno argumentacijo ali pa enostavno za troo fane, LUD TFF 12 predstavlja sledečo librarnico: Diablo.

* * *

 

Anu. Eno. Zgodba o Anuju je bolj podobna tisti o Dragonballovem Bogu (Kami), ki je iz sebe ločil vse zlo, Tathameta, velikega demona (Piccoro Daimaō), še vedno pa gre za prvotno božanstvo, stvarnika vsega in merilo sveta, ki je bil kreiran po njem.

 

Tathamet in Anu bijeta večni konflikt. Ta se nadaljuje v neskončnost tako v konkretizirani fantaziji med angeli in demoni kot v vsakem človeku, potomcu enih in drugih, entiteti, ki v sebi nosi obe esenci.

 

Diablov portret s svojimi rogovi kaže očitno pentagramsko shemo.

 

Paladin, lik iz drugega dela serije računalniških iger, je klasa vojščakov, ki uporabljajo luč (dobro) za vir svoje moči. Igralci poznajo njegov najmočnejši as v rokavu, to so meditativne avre in sveto kladivo.

 

V tretjem delu serije nam razvijalci ponudijo možnost igranja z likom križarja. Bojevnika, ki v sebi vzdržuje načela in vrednote zakarumovske religije tudi po tem, ko je vero na (bližnjem) vzhodu pohabil Mephistov vpliv.

 

Angel Inarius in Mephistova hčerka Lilith v ljubezenskem objemu, ki je imel za posledico raso Nephalemov, überljudekov, superjunakov in stvarjenje našega sveta, imenovanega Sanctuary (nekaj podobnega kot mu'afa, arabska beseda, eden od možnih etimoloških izvorov za besedo mafija na Siciliji). Nič čudnega, da angeli po vrnitvi Maltheala tretirajo ljudi (potomce Nephalemov) kot mafijoze, s katerimi je potrebno brutalno obračunati, ker v sebi nosijo demonskost. Beseda 'Lilit' se prav tako pojavi v Bibliji, le enrkat, pri Izaiji, kjer opisuje eno od osmih nečistih živali, ki imajo verjetno demonske lastnosti.

 

Cairnove skale, ki v drugem delu serije vodijo igralca v Tristram. Ko se jih dotaknemo v pravilnem zaporedju, se odpre portal po izmenjavi strel v obliki pentagrama.

 

Zemljevid katedrale v nunariju Sester slepega očesa. Popkviz, spomni se katedrale ali cerkve v obliki križa, ki je geografsko najbližja tebi.

 

Dva od protagonistov večnega boja sta tudi eden od sedmih prvotnih zlikovcev, Diablo, gospodar groze, in Imperius, nadangel srčnosti. Par je strašljivo podoben velikima nasprotnikoma iz krščanstva: Satanu in Mihaelu. Diablo je večkrat razumljen kot največji med demoni, v tretjem delu serije mu z zaužitjem črnega kamna duš uspe postati t.i. prvotno zlo, pred vrati Nebes se celo pohvali z nazivom Legija (Marko 5:8-9). Imperius se vklopi v krščansko shemo angelogije. Je en čin višje od angelov in voditelj angelskega koncila, kot je Mihael najvišji od nadangelov. Prav tako se v večnem konfliktu zrcali še ena parabola iz stvarnega sveta. 5 članov angelskega koncila (Imperius – srčnost, Tyrael – pravica, Maltheal – modrost, Auriel – upanje in Ithirael – usoda) vlada kot predstavništvo vseh angelov, kar pomeni, da so Nebesa zastavljena kot demokracija, medtem ko je despotskost 7 gospodarjev Pekla (Diablo – groza, Mephisto – sovraštvo, Baal – uničenje, Andariel – tesnoba, Duriel – bolečina, Belial – laž in Azmodan – greh) odraz njegove oligarhične oblike vladavine.

 

Andariel, gospodarice tesnobe, je prvi od sedmih gospodarjev pekla, ki jo premagamo v drugem in tretjem delu serije iger. Škorpijonska žela, kopita in kremplji so seveda vzeti od nečistih živali, da pa si punca dovoli razkazovati đozice in paradira okoli v tangicah, je zločin +1.

 

Mephisto v telesu Sankekurja, Diablov brat in najstarejši od treh velikih gospodarjev pekla, svoje ime dobi iz germanske mitologije (in krščanstvo ničesar ne sovraži bolj kot poganske like, to vemo), od koder si ga sposodi tudi Goethe, ko piše svojega Fausta, ki sklene pakt s hudičem, tamkaj imenovanim Mephistopheles.

 

Baal, Diablov in Mephistov bratec, v telesu čarodeja po imenu Tal Rasha pred napadom na Svetovni kamen v gori Arreat. Semitiska beseda ba'al se uporablja za več različnih bogov (lahko tudi za katerega koli boga) in je akt, ki ga Cerkev mirne duše označi za malikovanje.

 

Belial v hebrejščini pomeni 'ničvreden' in je eden od izrazov, ki se ga prevaja čisto in simpl kot 'hudič'. Angleški izraz 'Lord of Lies' Blizzardovci izrabijo do amena, saj večkrat v boju z njih okoli njega prične letati roj mušic. Lord of Lies postane Lord of Flies. Fani tega filma bodo hitro ugledali povezavo med gospodarjem mesta, ki seje zlo in kaos med svoje prebivalstvo in anarhično vlado otrok na zapuščenem otoku. Dobro odigrano, ni kaj.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer kratke proze spletnega portala AirBeletrina. Ima se zgoditi tik pred prednovoletno zabavo 19. 12. 2014. Lokacija: Kavarna Borštnik, Borštnikov trg 2, Ljubljana. Poiunk, poiunk! Stop.

Naughtius Maximus posluša svojo kratko zgodbo, pove nekaj o sebi in reprezentira celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 19:00. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Petek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

LURS NAPADA

Na naslov Odbora TFF 12 za zakonodajo s področja literature je prispelo več pritožb in klicev v sili, zato se je ta odločil opraviti širšo raziskavo novega pojava v svetu literature, ki grozi s spremembami samih temeljev branja in pisanja ter družbenega odnosa do njiju.

Ker prva alineja četrtega člena Pravilnika o pogojih za proizvodnjo in predelavo živil živalskega izvora na kmetiji za neposredno prodajo končnemu potrošniku (UL 117/2004) pravi, da se na trgu smejo prodajati produkti živali, ki tehtajo nad 20 kg, le če so bili v lasti nosilca dejavnosti od rojstva oz. najmanj 3 mesece; ker je večkrat rečeno, da nekdo požira knjige in je zaradi tega leposlovje (in včasih humanistika) tretirano kot živilo; ker se nemalokrat v svetu literatov sliši, da je ta in ta kmet; in ker so literarna društva, revije in založbe večkrat označene za množične kalilnice-farme lastnih poetik; je LURS (Literarni urad Republike Slovenije) v sredi leta 2014 javno objavil mnenje, da se mora prodaja literature na kile ustaviti, saj je dokazovanje, da je bilo leposlovje v lasti nosilcev dejanj vsaj tri mesece (ker marsikatero delo v treh mesecih zastara), od rojstva pa vemo, da zagotovo ne. LURS tako nadaljuje svoj komunoanarhistični boj proti privatni lastnini in vse kaže, da nam v prihodnosti grozi obče razširjeno mnenje, da je literatura namenjena vsem in ne le tistim z močnim materialnim zaledjem. To po drugi strani to pomeni, da znajo pisatelji, pesniki, dramaturgi, esejisti in podobni sesalci javnih financ kmalu ostati brez avtorskih honorarjev, kar bi bil neizpodbitno najhujši udarec tej srenji, odkar je izgubila vsakršen družbeni ugled leta 1975, ko je Vitomil Zupan izdal Menuet za kitaro.

Protestniki zoper hiperprodukcijo literature v Kamniški Bistrici.

Za mnenje o tem smo povprašali kmeta, pesnika in živinorejca Aleša Štegra, ki nastopa pod umetniškim imenom Aleš Šteger. Aleš Šteger pove, da je svojo farmo poimenoval po sebi, Alešu Štegru in da se zato imenuje Farma Aleša Štegra. Na njej goji svinjino, poezijo in perutnino, vse s potrjenim domačim poreklom. Sklepi LURS-a ga močno skrbijo, pravi. »Cene so bile že tako sramotno nizke zaradi vdora cenene kitajske poezije. Ni mi jasno, kako naj bi sedaj preživeli samo z mesom, ko pa se je duševna hrana svoj čas tako dobro prodajala.« Kritičen je tudi do veletrgovcev, ki so skoraj povsem opustili prodajo domače poezije in perutnine in se zatekli k cenejšim rešitvam.

Seveda ni treba dvakrat reči, da so Jezdeci pogumno zajahali težavo in se povsem posvetili moralni paniki, ki je že pomorila skoraj 3 ljudi v Sloveniji, čeprav njihovi bližnji trdijo, da je šlo za možganske kapi.

Kaj pa o vsem tem pravi ulica? Pomešali smo se med množico v Mariboru, da bi povprašali za mnenje mimoidočih, a kaj kmalu ugotovili, da polovica prebivalcev sploh ne govori slovensko, medtem ko je druga polovica nepismena, kaj šele, da bi se kdaj v življenju spravila k branju. Zato smo bili prisiljeni oditi v prestolnico, kjer so nas čakale zastrašujoče novice.

Gospa starejših let (sodeč po videzu okrog 40) je bila zelo precizna: »Vsi ti pesniki in pisatelji, ki pišejo o stvareh, ki se nas ne tičejo in mislijo, da so boljši ljudje od ostale raje, ker sami nimajo prave službe, bi morali najprej dojeti, da ljudje niso čisto nič manj lačni, kot so bili nekoč! Imajo pa v povprečju nižje dohodke, cene na trgu pa se še kar višajo. Da bi nehal kupovati knjige ali meso seveda ne pade na pamet nikomur, kako le bi preživeli?, toda da bi plačevali za nekaj štirikrat več kot lahko, ne more biti več vprašanje!«

»Plačati za slovensko poezijo štirikrat več kot za 25 kg japonskih haikujev se mi zdi nesmiselno. Pravijo, da je slovenska poezija bolj kvalitetna in da, če tega ne vidimo, nimamo okusa. Čisto ljubosumje. To se meni zdi larifari. Ustvarjanje potrebe iz ničesar. Hugo Boss stane desetkrat toliko kot Mura pa ni to čisto nič bolj kvaliteten reklc. Klasična korporativistična natega! Kdo je zdaj pravi marketinški manipulator?!« je bil vzhičen študent pred Filozofsko fakulteto.

»Aleš Šteger, kdo?« je skomignil uslužbenec Državnega zbora.

Očitno postaja, da ljudje izgubljajo vse smernice na področju literature. Avtorji postajajo vse bolj zaskrbljeni, kar pa povzroča tudi medsebojne spore v boju za preživetje. Vse diši po dobrem, starem lutkarjenju oblastnika. Je bil LURS vzpostavljen zato, da bi med seboj sprl literate, družbeno frakcijo, ki je morda najbolj pripomogla k vzpostavitvi Republike?

Jezdeci skrbno nadaljujejo svojo terensko preiskavo in upajo na nove rezultate, ki bi nadaljnje pojasnili, kaj se dogaja in kako se soočati z novimi pojavi.

KRIŽ ČEZ KRIŽ

Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh.« Nato ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija mi je ime,« mu je odgovoril, »ker nas je veliko,« …

– Evangelij po Marku (5:8-9)

Sedemnajstega svečana leta tisoč šecto je na grmado na Polju rož sredi Rome stopil pogumni možakar Giordano Bruno. Dominikanca se dandanašnji spominjamo predvsem zaradi vseh doprinosov k matematiki, filozofiji in, jasno, astrologiji (in ne astronomiji, ker bojda ni hodil na sprehode s teleskopom v rokah). Takole je nekoč malo stal in mislil: »Vse zvezde so sonca in ta sonca imajo svoje planete in tudi ti planeti lahko nosijo življenja.« Takšne in podobne ideje so ga stale življenja in zagorel je obtožen herezije v več točkah: govora zoper Cerkev in njene podanike, nepravilnega razumevanja svete Trojice, inkarnacije in božanskosti Kristusa (plus nedojemanje, da je bil to zares 33-letnik iz Nazareta), nepravilnega razumevanja deviškosti Marije, mnenja zoper substančnosti kruha in vina, mnenja zoper maševanje ter vere v pluralizem svetov, reinkarnacijo duš, magijo in, kar je morda še najhuje, šloganje. In vendar je vse našteto le kaplja v morje ideji, da se Zemlja, kot planet, vrti okoli zvezde. Ker če se vrti, potem se vrača; in če se vrača, časovna premica nima konca; in če nima konca, potem bo imel dve stoletji in pol kasneje Nietzsche prav. In če bo imel Nietzsche prav, je Bog mrtev. Organizirano katolištvo ne sme prenesti ideje cikličnosti. Take in drugačne. Zato toliko religij najprej začne s štetjem let. Da bo kmet pozabil, da se po vsaki zimi večno vrača pomlad in da ima na njegovo življenje večji vpliv neka bela skala sredi nočnega neba, kot pa tisočero škofov, sklenjenih v molitvi.

                                                Zaklepajo nas duri medenine,

                                                brez smisla smo zaprti; a jaz bom

                                                vstal! Svoboden zbodel bom nebo!

                                                srce v dvomu na tej poti mine

                                                in ne doseže blaženih oblakov,

                                                svetlobe, vodstva, prava, stvarnika, junakov …

                                                                                    (G. Bruno: O veličini)

Bi te verze napisal menih, ki izrablja vesoljske čirule-čarule za argumentativno izpodbijanje možnosti eksistence vrhovnega bitja? Težko si je predstavljati. Simbolika je precej očitno na strani RKC. Veličina, gor, nebo, srce, oblaki, svetloba, vodstvo, pravo, stvarnik. In avtor si želi tja. Zakaj le bi mu nekdo odrekel to pravico in ga po sedmih letih vlačenja po sodiščih spremenil v pepel? Kot vidimo, so simboli enigmatske narave, inkvizicija pa se strinja s stand-up pridigarjem Carlinom v present simplu: »I leave simbols to the simbol-minded!« Kar zanima gospoda s črno kapuco na glavi in sekiro v rokah, je tisto, kar se premika pod vsem skupaj. Tektonika.

Križar v molitvi v templju vere Zakarum. Koruptirane vere, ki se je spozabila v svojem poslanstvu. A vsaj ne šlatajo dečkov.

Blizzardova serija Diablo igra zlobno igro, kot se za prave razvijalce računalniških špilov spodobi. Morda res ne igramo goli in si h kompaniji ne priključujemo živalic za potešitev beštijalnih strasti, kot zmotno trdi mlada landoverbaptistka (ex slut, dodajmo, born again virgin; je pa pohvalno, da ve, kje Devteronomij prepoveduje nekromantijo in da repetativno brzostreljanje s prsti po miški spodbuja dekline k m*sturbaciji), se je pa popolnoma odveč spraševati, ali smemo pognati igro na svojih konzolah. Seveda ne smemo!

Ne gre za to, da je špil (kateri koli špil v bistvu) brez usmeritve, ker gre za spiritualno pripoved brez ključne komponente: boga,* kar naj bi hkrati kobajagi odvzelo boju med angeli in demoni kakršno koli težo oz. pomen (kar sicer resnici na ljubo sploh ni res. V začetku – po Diablovem evangeliju – je bival Anu, ki je bil vse. Nato je Anu iz sebe spravil vse zlo, zmaja Tathameta in bíla sta boj, ki se je nadaljeval še po njunih zadnjih udarcih – med potomci, angeli in demoni – imenovan večni konflikt). No, sami presodimo, koliko bomo verjeli na besedo človeku, ki vidi nakazano povezavo med Diablom in krščanstvom v bojih zoper demončike, imenovane npr. Belial ali Baal. In ne, oh, ne vem, mogoče kar, hmm … Diablo? Ever heard of spanish? Kreature, motivi in štorija so bolj ali manj brezpredmetni. Dober manipulator bo kogar koli prepričal v kar koli. Vsebina je le maska. Celo simboli, ki s seboj nosijo breme zgodovine, so zgolj orodje v rokah pravega hustlerja. Največji trik hudiča je ta, da je prepričal človeštvo, da ne obstaja.

Naj bo to pentagram, ki ga rišejo Diablovi rogovi ali pentagram iz Cairnovih skal, ki vodijo v Tristram. Naj bo to diametralno nasprotje para Diablo – Imperius (Satan – Mihael) ali pa katedrala s tlorisom v obliki križa. Ali pa vrhovni koncil Zakarumovcev. Ali pa nunarij Sester slepega očesa (ki ima zaradi neznanega vzroka 3 podstropja ječe in orožarno). Ali pa jebeni red templarjev. Ali pa križarji in paladini, vitezi luči in po drugi strani mrakoba okoli nekromančkov in šamanov. Ali pa visoka nebesa, kristalni obok, pandemonska trdnjava, polja bede in reka plamenov. Vsi ti simboli in še mnogi drugi podpirajo dobro staro veliko zgodbo, o boju med the good in the evil in na koncu dobro zmaga. Zakaj torej dobri, pridni fantki in še boljša, bolj pridna dekletca ne bi smela preživeti noči s sabljo v roki in demoni v mlakužah krvi, če pa angeli zmagajo in pošljejo zalego nazaj v temo pekla? Le kako je to v nasprotju z nedeljskimi rituali prepevanja in pranja možganov?

Kormac, templar, po tem, ko se odloči, da ne pripada več redu templarjev, ker so vsi, vključno z velikim mojstrom, navadni barabini. Zdaj je srečen.

Ko smo že predebatirali nedavno tega, gre pri Diablu res za spopad med dobrim in zlim, a se pod površjem skriva grozno spoznanje o človekovi samoti. Angeli iz nebes imajo svoje poslanstvo kot ga imajo potomci Tathameta in resnica o človeštvu je, da je skušalo ubežati večnemu konfliktu, ki ga ni dojemalo kot del lastne identitete. Še več, ljudje, potomci rase nephalemov (in ti so potomci angela Inariusa in Mephistove hčerke Lilith), ki so skozi pojemajoč vpliv svetovnega rubina izgubili moč prejšnjih generacij, smo oboje, tako malo dobri kot malo zlobni. Jekyll in Hyde. Našo pripadnost ne določa nič od zgoraj ali od spodaj; odločamo se sproti. Vselej sproti. To je realiteta sveta, kjer je bog že davno mrtev. Pogan bi rekel, da je mrtev, odkar je iz sebe izgnal vse zlo in postal karikatura, kristjan bo naredil prav, če bo le modro tiho. In na grmadi sredi trga zažgal vse kopije računalniške igre, ki otroke napeljuje h grehu kot neka davna pretenciozna ideja, da se Zemlja vrti okoli zvezde.

Elza Budau

---

* Navedeni linki vodijo do s totalitaristično religijo hudo zaznamovanih diskusij na krščanskih forumih. Ye be warned!