Svet je poln simulantov
... bom že vedel, sem eden izmed njih. Kar se mi ob taki obliki bivanja rado
pripeti, je človek, ki stoji za vsako besedo, ki jo izreče, vsako kretnjo,
hoteno ali nehoteno. Največkrat se pojavi zgolj zato, da me s kontrastom opozori
in mi osvetli aktualno duševno stanje ter me sili v nove odločitve. Ampak ni to poglavje, da bom
tako direktno govoril o sebi. Gremo raje na človeka, ki stoji za njim.
Kot se za večino hostelskih gostov spodobi, sem tudi
zanj pozabil, natančno kdaj se je pojavil in kako mi je padel v uč. Gre pa o
njegovi začetni izkušnji s hostlom tale anekdota.
Kuhinjo v kombinaciji z dvema človekoma temneješe
polti je verjetno videl kot večino ostalih stereotipnih Dublinskih fast food
restavracij. Cenik tiste, hostlu najbližje, je Pakistancu in
Nigerijcu visel natančno nad glavo. Brez fotografije vam težko razložim, zakaj
mu asociacije ne moremo zameriti. Tako si je novoprišlek pri mojem cimru meni
nič tebi nič začel naročati kebab. Povedal je, kako naj bo kruh zapečen in
v katerih omakah naj se oplemenitijo sestavine. V odzivu Pakistanca in
Nigerijca se pravzaprav skriva ključ razloga, ki me je toliko časa držal na ulici Charlemont. Lahko
si predstavljate kakšna rasistična mini serija bi se iz tega lahko odvila. A
stanovalci se tu sploh nismo doživljali kot različni. Vsaj ne po polti. OK, rasistične in nacionalistične šale so bile vezni člen naših skupnih
poti. A vedno z močnim in jasnim poudarkom, da so le to. Ravno tako so bila
prisotna zbadanja na podlagi telesnih posebnosti, načina oblačenja, jezika,
naglasa itn. Ker
so samo šale, ne?
Kaj je storil, ni povsem
jasno. Nikoli me ni pretirano zanimalo, njemu pa tudi ni bilo lagodno govoriti
o preteklosti. Iz utrinkov, ki sem jih le uspel ujeti, sem razbral, da so bili
njegovi dnevi na Irskem precej razgibani. To je bila tudi ena izmed njegovih
situacijskih zanimivosti. Da je bil Dublinčan. Taprav. Rojen in vzgojen v
mestu, ki sem ga tako vzljubil. Mogoče bi si mislili, Dublinčan v Dublinu pa ja
ni nekaj posebnega. Verjetno nekoč res ni bilo. Dandanes, ko so večje in
pomembnejše metropole poseljene z vzorci nacij s celotnega sveta, pa je. Še
posebej v hostlu, kjer domačini ponavadi nimajo kaj iskati. Razen mogoče, če se
je treba pred kom skriti ali potuhniti. Saj pravim, ne vem natanko, kaj je
storil, ampak denar, droge in divji duh v divjem telesu namešajo nevarno
eksploziven koktajl čigar šrapneli se znajo zariti globoko v kožo.
A tem eksplozijam nismo
bili priča velikokrat. Vsaj ne brez razumljivega vzroka vžiga. Tudi
vžigalna vrvica je bila, če si bil oprezen, dovolj dolga. Navsezadnje, komu se
ne bi utrgalo, ko mu ljudje ob štirih zjutraj ne pustijo spati. Poleg tega je model spekel tako odlično skutino torto z jagodami, da si
zlahka pozabil, da te je pred parimi urami grdo napizdil. Ko si se zavedel, da
ti je neumnost poplačal z okusno prijaznostjo, te je bilo malodane sram jesti
tisti pregrešni kos.
Nekaj
štorije pa mi je vseeno bilo dano izvedeti v tistih nekaj mesecih, ki
smo jih prebili vskupaj. Čakal je na štempl, ki bi ga pridružil svoji punci v
Avstraliji, s katero se je pogovarjal vsako zgodnje jutro, ko je prišla iz
službe. Pogosto sta komunicirala preko Skypa in, če si bil na pravem mestu ob
pravem času (ali pa samo oprezen), si lahko ujel njeno nago telo, s katerim ga
je rajcala čez dva oceana in tisoče kilometrov. Proti koncu smo, tako njega,
njo in njeno mednožje poznali praktično vsi, ki smo se kakorkoli znašli v
njegovem krogu zanimanja. Kakšen modelski par! Dostikrat nam je razložil, da je
sicer kupoval karto za Avstralijo, a prava vozovnica v novo, boljše poglavje
Življenja je bila v resnici njegova boljša polovica. Zlagoma je tisti štempl postal malodane življenjskega pomena tudi za nas in
drznil bi si reči, da smo se kdaj pa kdaj za razrešitev priporočili Velikemu
bitju – kakorkoli smo si ga posamezno že predstavljali.
Hostel so definitivno
bile njegove vice, v katerih je čakal, če mu bo Garda (irska policija) pustila
prositi za vizo. Ker se mu je nabralo nekaj prekrškov in kaznivih dejanj, se v
Avstralijo ni dalo priti tako zlahka. Je morala policija najprej poštemplati,
da je kljub njim še vedno spodoben človek. Resocializiran. Kar je, navkljub
vsemu, pravzaprav postal. Bil mi je vzgled. Veliko s tem, da je obvladal
borilne veščine in peko, največ pa s tem, da se je iz svojih napak učil in
izučil. Vsa njegova bit je izžarevala sprijaznjenost s preteklostjo,
osredotočenost na trenutno situacijo in neomajno odločitvijo, da bo šlo od
sedaj samo navzgor. Postal je sam svoja naravna sila, ki prodira skozi temo in
sence z mečem Luči, preteklim negativnim izkušnjam pa dovoli, da se
vmešajo le, ko se je treba spomniti, zakaj si deviacije od Načrta ne sme več
dovoliti. Če si jo sploh kdaj je.
Najina mantra je bila
"reci bobu bob". Načelo, ki sva ga in ga, predvidevam, še vedno ceniva nad vse. Ni
toliko pomebno, kdo si in kakšen si – pomembno je samo to, da si pristen in
poveš natančno to, kar čutiš. V njegove Sanje sem verjel in
mi denarja ni bilo težko posoditi. Itak je vedno guljufal sistem, če se je
dalo. Za vstop v Avstralijo je bilo namreč potrebno dokazati, da imaš na računu
par tisočakov. Če jih dejansko imaš, ko stopiš pred carino, očitno ni bilo tako
pomebno kot to, da imaš papir iz banke na katerem je štempl, da so tam.
Kakorkoli, ker sem ravno imel dva tisočaka ekstra, smo jih nakazali na njegov
račun, dobili izpisek, nakar mi je denar takoj vrnil. Mala gesta za velik
efekt.
Dublin je filmsko mesto
v katerem se zlahka počutiš kot igralec – včasih v glavni vlogi, včasih v
stranski, drugič spet zgolj kot statist – vedno pa si na snemanju. Imel sem
srečo sodelovati z veliko Legendo. S transakcijo pa sem, v eni zmed bolj
zabavnih epizod Hostla, izpolnil svoj del Scenarija.
Teden ali dva po najinem zadnjem srečanju
sem mu preko mejla poslal njegove fotografije, zbrane v mesecih skupnega
ustvarjanja. Zanje se mi je lepo zahvalil in mi na kratko opisal razvoj
dogodkov v Avstraliji. To je bilo tudi zadnja vest, ki sem jo od njega prejel.
Očitno je prekinil vse stike z življenjem, ki ga je pustil za seboj. Ga povsem
razumem. Nikoli ga nisem videl kot človeka, ki obiskuje grobove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar