ponedeljek, 03. marec 2014

ORKANSKA CESTA


Moj cilj tistega večera je bila siva koča. Ko sem pozvonil, mi je vrata odprl suh mož z utrujenim obrazom brez vsakršne barve, če sem spregledal po en rdeč izpuščaj v velikosti poldolarskega kovanca visoko na obeh njegovih licih. To, sem pomislil, mora biti jetični Dan Rolff.

»Želel bi videti gospo Brand,« sem mu dejal.

»Katero ime naj ji povem?« Njegov glas je bil slišati bolehno in obenem učeno.

»Moje ime ji ne bi pomenilo ničesar. Prišel sem jo izprašati okrog Willssonove smrti.«

Nepremično je zrl vame s svojimi utrujenimi, črnimi očmi in dejal: »Ja?«

»Prihajam iz San Franciscove izpostave Kontinentalne detektivske agencije. Zanimamo se za umor.«

»To je pa lepo od vas,« je rekel cinično. »Vstopite.«

Šel sem v hišo in stopil v pritlično sobo, kjer je mlada ženska sedela za mizo, obloženo s kupi časopisov. Nekateri od njih so bili bilteni s področja finančnih storitev z napovedmi gibanj delnic in obveznic. Eden je imel dirkaški razpored.

Soba je bila neurejena, razmetana. V njej je bilo preveč kosov pohištva in nobeno od njih ni delovalo, kot da stoji na svojem mestu.

»Dinah,« Dan Roff me je predstavil, »ta gospod je prišel iz San Francisca po naročilu Kontinentalne detektivske agencije, da bi poizvedel o preminutju Donalda Willssona.«

Mlada dama je vstala, zbrcala nekaj časopisov izpred svojih nog in pristopila k meni z iztegnjeno roko. Bila je kakšen palec višja od mene, kar ji je naneslo približno 175 centimetrov. Imela je široka ramena, polne prsi, telo z zaobljenimi boki in mišičastimi nogami. Dlan, ki mi jo je ponudila, je bila mehka, topla in močna. Njen obraz je bil obraz dekleta, ki je pri petindvajsetih že začel kazati znake zdelanosti. Majhne črte so se križale s kotički njenih sočnih ustnic. Še blažje črtice so začenjale izrisovati mrežo okrog njenih oči in dolgih trepalnic. Imela je velike oči, modre in rahlo krvave.

Njeni grobi lasje – rjavi – so klicali po škarjah in krtači. Eno stran zgornje ustnice je imela našminkano višje od druge. Njena obleka je bila posebej neprimerne vinske barve in je zevala na obeh straneh, kjer si jo je lastnica v malomarnosti pozabila zapeti ali pa se ji je spet odpela. Na levi nogavici ji je spredaj zijala razpoka.

To je bila Dinah Brand, ki je prosto izbirala med Poisonvillskimi možmi, z ozirom na to, kar mi je bilo povedano.

»Seveda, njegov oče je poslal po vas,« je dejala, medtem ko je umikala copate, skodelico in krožnik s stola, da bi mi napravila prostor. Njen glas je bil mehak, lenoben.

Povedal sem ji resnico: » Donald Willsson je poslal pome. Čakal sem nanj, medtem ko so ga ubili.«

»Ne hodi proč, Dan,« je zaklicala Rolffu.

Prišel je nazaj v sobo. Vrnila se je k svojemu mestu za mizo. Usedel se je nasproti nje, naslanjajoč tenak obraz na svojo tenko roko, in me opazoval brez zanimanja.

Sklenila je svoje obrvi, tako da sta se ji med njima zarisali dve gubi, in vprašala:

»Hočete reči, da je vedel, da ga nekdo namerava ubiti?«

»Ne vem. Ni povedal, kaj je hotel od mene. Mogoče samo pomoč pri svojih reformističnih prizadevanjih.«

»Ampak ali ste vi – «

Pritožil sem se: »Ni zabavno biti vohljač, če ti nekdo krade delo in postavlja vprašanja namesto tebe.«

»Rada bi odkrila, kaj se dogaja,« je dejala, medtem ko ji je manjši smeh zagrgral v grlu.

»Tudi jaz imam to navado. Na primer, rad bi vedel, zakaj ste ga prisilili, da je overovil tisti ček.«

Dan Rolff se je zelo nevsiljivo presedel na svojem stolu, naslonil nazaj in spustil svoje roke iz mojega vidnega polja pod rob mize.

»Torej ste že izvedeli za to?« je vprašala Dinah Brand. Prekrižala je svojo levo nogo čez desno in pogledala dol. Njene oči so se osredotočile na razpoko v nogavici. »Prisežem pri bogu, nehala jih bom nositi!« se je pritožila. »Od zdaj naprej hodim naokoli bosa. Včeraj sem plačala pet jurjev za te nogavice. Zdaj pa poglejte te preklete zadeve. Vsak dan – razpoke, razpoke, razpoke!«

»To sploh ni skrivnost,« sem dejal. »Mislim na ček, ne na vaše nogavice. Policija ga ima.«

Pogledala je Rolffa, ki me je nehal opazovati za ravno dovolj časa, da ji je enkrat prikimal.

»Če bi govorili moj jezik,« je zavila in me gledala s priprtimi očmi, »bi vam morda lahko kako pomagala.«

»Morda, če bi vedel, o katerem jeziku je govora.«

»O denarju,« je razložila, »tem več, tem bolje. Rada ga imam.«

Zatekel sem se k pregovorom.

»Privarčevan denar je zaslužen denar. Lahko vam prihranim tako denar kot skrbi.«

»To mi ne pove prav ničesar,« je dejala, »čeprav je slišati tako, kot da bi mi moralo.«

»Vas policija še ni nič povprašala po čeku?« Odkimala je, da ne.

Dejal sem: »Noonan se nagiba k temu, da bi obtožbe obesil tako na vas kot na Thalerja.«

»Ne strašite me,« je zasesljala, »samo otrok sem.«

»Policija ve, da je Thaler vedel za ček. Vedo, da je Thaler prišel sem istočasno kot Willsson, a ni vstopil. Vedo, da se je potikal po soseščini, medtem ko so ustrelili Willssona. Vedo, da so ga ljudje videli skupaj s še eno žensko, kako se sklanjata čez mrtveca na tleh.«

Dekle je z mize pobralo svinčnik in se z njim zamišljeno popraskalo po licu. Svinčnik je pustil male kodraste črne črte na ličilu.

Iz Rolffovih oči je izginila izčrpanost. Bile so svetle, vročične, uperjene vame. Nagnil se je naprej, a pustil svoje roke pod mizo, kjer jih nisem mogel videti.

»Te stvari,« je dejal, »se tičejo Thalerja, ne gospe Brand.«

»Thaler in gospa Brand nista neznanca,« sem dejal. »Willsson je sem prinesel ček za pet tisoč dolarjev in bil umorjen ob odhodu. Ob tem bi imela gospa Brand morda težave pri njegovem unovčenju – če umorjeni ne bi bil prej dovolj uvideven in ga overovil.«

»Ljubi bog!« je protestiralo dekle, »če bi ga želela ubiti, bi to storila tu notri, kjer me nihče ne bi mogel videti, ali pa bi počakala, da bi odšel dlje od hiše. Za kakšno neumno trapo me imate?«

»Nisem prepričan, da ste ga ubili,« sem dejal. »Prepričan sem samo, da vam to hoče obesiti za vrat debeli policijski šef.«

»Kaj pravzaprav želite doseči?« je vprašala.

»Hočem izvedeti, kdo ga je ubil. Ne, kdo bi ga lahko ali kdo bi ga hotel, temveč, kdo ga je ubil.«

»Lahko bi vam pomagala,« je dejala, »ampak pri tem bi morala dobiti nekaj v povračilo.«

»Varnost,« sem jo opomnil, a je ona odkimala.

»Hočem reči, da bi morala dobiti nekaj v finančnem smislu. Imam informacije, ki bi vam nekaj pomenile in v zameno mi boste morali nekaj plačati, četudi ne gre za celo premoženje.«

»Tega ne morem storiti.« Nasmehnil sem se ji. »Pozabite na svoj bančni račun in se pojdite rajši dobrodelnost. Predstavljajte si, da sem Bill Quint.«

Dan Rolff je vstal s svojega stola s stisnjenimi ustnicami, bledimi kot njegov obraz. Usedel se je nazaj, ko se je dekle zasmejalo – bil je to lenoben, dobrovoljen smeh.

»On misli, da od tistega sindikalista Billa nisem dobila ničesar, Dan.« Nagnila se je naprej in mi dala roko na koleno. »Recimo, da bi vedeli dovolj dolgo vnaprej, kdaj bodo delavci neke tovarne začeli stavko in kdaj jo bo bodo zaključili. Bi lahko s tem vedenjem in nekaj kapitala odšli na borzo ter si privoščili igrice z delnicami podjetja? Seveda bi lahko!« se je zmagovito napihovala. »Zato ne mislite, da mi Bill ni poplačal na tak način.«

»Razvajeni ste,« sem dejal.

»Kaj za vraga je tako plemenitega v škrtosti?« se je vprašala. »Saj ni nujno, da pride iz vašega žepa. Menda imate kakšen stroškovni račun, mar ne?«

Ničesar nisem dejal. Mrko je opazovala mene, razpoko v nogavici in Rolffa. Nato mu je rekla: »Morda se bo omilil, če dobi pijačo.«

Suhec je vstal in odšel iz sobe.

Kujala se je in me začela z nožnim palcem zbadati v golen, nato pa rekla:

»Saj ne gre toliko za denar. Gre za princip. Če ima punca nekaj, kaj nekomu drugemu kaj pomeni, potem je trapa, če s tem ne bo ničesar zaslužila.«

Nasmehnil sem se.

»Zakaj nočete biti dober fant?« me je prosila.

Dan Rolff se je vrnil s sodavico, džinom, nekaj limonami in skledo zdrobljenega ledu. Privoščila sva si vsak svojo pijačo. Jetičnik je odšel. S punco sva se še malo prerekala okrog finančnih vprašanj, medtem ko sva si privoščila še več kozarčkov. Trudil sem se, da bi ohranil pogovor na Thalerju in Willssonu. Ona ga je obračala k denarju, ki naj bi si ga zaslužila. Tako sva se dajala, dokler ni bila steklenica gina prazna. Moja ura je kazala petnajst čez eno.

Žvečila je kos limonine lupine in dejala še tridesetič ali štiridesetič:

»Ne boš plačal iz svojega žepa. Zakaj te to skrbi?«

»Ne gre za denar,« sem rekel, »gre za princip.«

Nakremžila se je in postavila kozarec tja, kjer je mislila, da stoji miza. Zmotila se je za dvajset centimetrov. Ne spomnim se, če se je steklo na tleh razbilo ali kaj drugega. Spomnim pa se, da me je njena greška spodbudila.

1 komentar:

  1. 'Orkanska cesta' je prevod prvega dela četrtega poglavja 'Hurricane Street' iz knjige 'Red Harvest' pisatelja, scenarista in političnega aktivista Dashiella Hammetta.

    Z vsem spoštovanjem, Drisky Bare-ass-ovsky.

    OdgovoriIzbriši