V MINIMALIZEM ODETA TRAGIKA

Postavitev katerega koli antičnega dela na oder pomeni veliko odgovornost. Najprej zato, ker je bilo zaradi časovne oddaljenosti besedilo že velikokrat uprizorjeno in zahteva nov pristop k obdelavi teksta in drugačne odrske učinke, delovati mora kot popolnoma nova uprizoritev z lastnim življenjem. Po drugi strani terja od režiserja mnogo premisleka. Kako globoko bo posegel po prenovitvi teksta, bo močno dramaturško zarezal vanj, ga bo ohranil, kakšna bo igralčeva govorica, predvsem pa, katero temo bo (primerno političnemu ozadju) najnatančneje izpostavil. Aktualizacija je kot del režiserjevega posega v besedilo vedno prisotna in tako posamezno besedilo pri različnih ustvarjalcih izzveni drugače. Zato so antične uprizoritve še vedno tako privlačne, a so bili moji občutki po ogledu Medeje, najnovejše uprizoritve ljubljanske Drame v režiji Mete Hočevar, precej zadržani.

Režiserka, ki je hkrati tudi scenografka uprizoritve, nas v enem izmed ključnih antičnih dramskih del postavi pred preprosto, a minimalistično zgrajeno sceno, sestavljeno iz portala z dvignjenim malim odrom v ozadju in stola v sprednjem delu odra, s tem pa daje gledalcu vtis, da bo celotna uprizoritev ena sama velika tragična izpoved, kar se nato res zgodi. Zgolj uro in deset minut trajajoča predstava od gledalca zahteva močno koncentracijo, saj se uprizoritev koncentrira na monolog ene osebe – Medeje. Slednjo prepričljivo odigra ena glavnih protagonistk dramskega ansambla, Nataša Barbara Gračner. Ker skozi skoraj celotno igro sedi na stolu, mora namesto giba uporabiti druga izrazna sredstva. Njena nemoč se tako ne izrazi preko telesa, pač pa skozi govorne nianse, kot so glasnost, hitrost, zven, vse to pa so lastnosti, ki jih Nataša Barbara Gračner obvlada. Njen glas je nizek, zamolkel in poln ekspresivnosti, tako pa več kot primeren za tragično vlogo, ki jo igralka s prepričljivo koncentracijo pelje do konca. Kar je na nek način nujno, saj so stranski igralci precej mimobežni, dramaturški rez jim namreč odvzame kar nekaj pomembnih replik, poleg tega Medeja z njimi nima neposrednega stika, saj se gibljejo po dvignjenem manjšem odru ali redkeje na glavnem odru, za njenim hrbtom. Tako fizičnega kontakta med glavno igralko in stranskimi igralci ni, kar ubije celotno dinamiko predstave in hkrati povzroči, da stranski igralci ostajajo medli, dialogi med njimi pa delujejo okorno. Tudi gib stranskih igralcev ni dinamičen, vse je namenoma podrejeno statiki, a nima pravega učinka.

Pomemben element uprizoritve so vizualni in zvočni efekti, ki se navadno pojavijo med posameznimi, smiselno zaokroženimi govornimi etapami glavne igralke in so sestavljeni iz grafične animacije ter glasbene podlage, ki jo izvajata glasbenika na (nekoliko znižani) rampi, tako da ju gledalci lahko vidijo, del glasbe pa je tudi posnetek pevskega zbora učencev osnovne šole. Slednji nadomešča antični zbor, ki bi lahko imel tudi simbolno konotacijo (npr. glas Medejinih otrok), vendar se zdi, da za tragedijo to ni najboljša izbira, saj s predstavo ne komunicira najbolje in ne doseže želenega učinka, lahko bi celo rekli, da deluje kičasto. Instrumentalna glasba je po drugi strani zelo kvalitetna, gre za sodobno alternativno elektronsko glasbo, ki jo dopolnjujejo harmonika, bobni, didžeridu … Zelo močan učinek doseže ob samem vrhu drame, saj namesto glavne igralke nasilno vskoči v dogajanje in s preglasnim, kaotičnim in neartikuliranim zvokom izrazi njeno krivdo in razkol. A ko sočasno na oder stopi sel s sporočilom, kaj se je zgodilo, ga zaradi prehrupne glasbe ne slišimo. Ustvarjalci nam tako zamolčijo podatek o dogodkih, kar s stilističnega vidika deluje dovršeno, po drugi strani pa ustvarja zmedo, saj gledalec ostane brez informacije. Učinki, ki se pojavljajo v uprizoritvi, bi jo morali namreč dopolnjevati in s tem zapolniti tisto praznino, ki dovoljuje režiserju uporabiti lastne estetske domislice, slednje pa predstavo naredijo popolno koherentno celoto.

Pri Medeji gledalec takšnega občutka nima, saj uprizoritev ne diha kot celota. Rešujejo jo predvsem izvrstno dodelani, natančni prehodi med dejanji in moč glavne igralke, ki ji uspe iz osrednje junakinje izvleči tisto tragično srž, ki jo Medeja kot lik izžareva. Vendar to ni dovolj, zaradi minimalistično zastavljene, obrobne funkcije stranskih igralcev, ki ne pridejo do izraza in nekoliko neustrezne izbire zvočnih efektov namreč predstava gledalca ne prepriča. Poleg tega propade veliko pričakovanje, da nam bo režiserka, sicer pionirka moderne scenografije na Slovenskem in dolgoletni gledališki praktik, ponudila nekaj več.

Bacek Jon