POISONVILLSKI CAR

 

Morning Herald je posvetil Donaldu Wilssonu in njegovi smrti dve strani. Na sliki je bilo videti prijeten inteligenten obraz s kodrastimi lasmi, nasmejanimi očmi in usti, preklano brado in črtasto kravato.

Zgodba o njegovi smrti je bila preprosta. Ob deset štirideset prejšnje noči je bil štirikrat ustreljen v trebuh, prsi in hrbet in obležal mrtev. Streljanje se je odvilo pri enajstem bloku na Orkanski cesti. Prebivalci bloka, ki so se ozrli na prizorišče, ko so slišali strele, so videli mrtvega moža, ležečega na pločniku. Moški in ženska sta se sklanjala nad njim. Cesta je bila pretemna, da bi kdorkoli lahko karkoli ali kogarkoli jasno razločil. Moški in ženska sta izginila, preden so ostali prihiteli na prizorišče. Nihče ni vedel, kako sta izgledala. Nihče ju ni videl, ko sta odšla.

Šest strelov je bilo izstreljenih na Willssona iz pištole s kalibrom .32. Dva sta ga zgrešila in končala v sprednjem zidu hiše. Sledeč tem kroglam je policija odkrila, da so streli prišli iz ozke ulice čez cesto. To je bilo vse, kar je kdorkoli vedel.

Uvodnik Morning Heralda je jedrnato orisal mrtvečevo kratko kariero občinskega reformatorja in izrazil prepričanje, da so ga ubili ljudje, ki Personvilla niso želeli videti očiščenega. Herald je napisal, da bi policijski načelnik svojo vpletenost najlažje dokazal s hitrim prijetjem in obtožbo morilca ali morilcev. Uvodnik je bil odkrit in oster.

Njegovo branje sem zaključil skupaj z drugo skodelico kave, nato sem se vrinil v taksi, izstopil pri aveniji Laurel in se napotil proti hiši mrtveca.

Bil sem pol ulice proč, ko sem si zaradi nečesa premislil in se obrnil.

Manjši mlad moški v treh odtenkih rjave je pred menoj prečkal cesto. Njegov temni obris je bil videti čeden. Bil je Max Thaler, z drugim imenom Šepetalec. Dosegel sem vogal Gorskega bulvarja še pravočasno, da sem ujel utrinek njegove v rjavo odete zadnje noge, kako izginja skozi vhodna vrata domovanja pokojnega Donalda Willssona.

Vrnil sem se na glavno cesto in našel lekarno s telefonsko govorilnico, poiskal v imeniku številko Elihuja Willssona in jo poklical, povedal nekomu, ki se je predstavil kot starčev tajnik, da me je iz San Francisca privlekel Donald Willsson, da vem nekaj o njegovi smrti in da hočem videti njegovega očeta.

Ko sem svoje poročilo podal dovolj jasno, sem dobil povabilo, naj se oglasim.

Car Poisonvilla je sedel privzdignjeno v svoji postelji, ko me je njegov tajnik – neslišen, suh štiridesetletnik ostrih oči – pripeljal v spalnico.

Glava starega moža je bila majhna in skoraj popolnoma okrogla pod kratko pristriženim poljem belih las. Njegova ušesa so bila premajhna in preveč tesno pritisnjena ob glavo, da bi pokvarila občutek okroglosti. Njegov nos je bil prav tako majhen in je nadaljeval krivuljo iz njegovega koščenega čela. Usta in brada sta tvorili ravni črti, ki sta odsekali oblo. Pod njimi se je kratek, debel vrat iztekel v belo pižamo med oglatimi rameni. Ena od njegovih rok je segala iz rjuhe, kratka, trdna roka, ki se je zaključila v močni dlani z debelimi prsti. Njegove oči so bile okrogle, modre, majhne in vodene. Izgledale so, kot da bi se skrivale pod vodnim slojem in belimi obrvmi, dokler ne bi prišel čas, ko bi lahko planile in kaj zagrabile. Ni bil med tistimi ljudmi, ki bi jih želel žepariti, razen če bi imel res veliko zaupanje v svoje prste.

Pokazal mi je na stol ob svoji postelji z rahlim zasukom svoje okrogle glave, z drugim je pregnal tajnika iz sobe, in vprašal:

»Kaj je to v zvezi z mojim sinom?«

Njegov glas je bil hrapav. Preveč si je dajal opravka s pljuči in premalo z usti, da bi bile njegove besede lahko razločne.

»Sem detektiv iz Kontinentalne detektivske agencije v San Franciscu,« sem mu povedal. »Pred nekaj dnevi smo dobili ček od vašega sina in pismo, v katerem je prosil, da mu pošljemo človeka, ki bi prišel sem in zanj opravil neko delo. Jaz sem ta človek. Zmenila sva se, da se zadnji večer oglasim pri njegovi hiši. Prišel sem, a se on ni pojavil. Ko sem šel v mestni center, sem izvedel, da je bil ubit.«

Elihu Willsson je sumničavo strmel vame in vprašal:

»No, kaj torej?«

»Medtem ko sem čakal, je vaša snaha dobila telefonsko sporočilo, odšla iz hiše, prišla nazaj z nečim, kar je izgledalo kot kri na njenem čevlju, in mi povedala, da njenega moža ne bo domov. Ustreljen je bil ob deset štirideset. Odšla je ob deset dvajset in se vrnila pet čez enajsto.«

Starec se je zravnal v postelji in poimenoval gospo Willsson z vsemi možnimi izrazi. Ko mu je zmanjkalo tovrstnih besed, je bil še vedno pri sapi. Uporabil jo je, da mi je zavpil:

»Je v zaporu?«

Rekel sem, da ne mislim tako.

Ni mu bilo všeč, da ni v zaporu. Precej prostaško je izrazil svoje mnenje o tem. Rjovel je precej stvari, ki mi niso bile všeč, in dodajal provokacije:

»Kaj za vraga pa še čakate?«

Bil je prestar in preveč bolan, da bi ga mahnil. Zasmejal sem se in dejal:

»Na dokaze.«

»Dokaze? Kaj pa potrebujete? Imate – «

»Ne obnašajte se kot tepec,« sem prekinil njegovo grmenje. »Zakaj bi ga ubila?«

»Ker je francoska cipa! Ker je – «

Tajnikov prestrašen obraz se je pojavil na vratih.

»Zgini od tu!« je nanj zarohnel starec, in obraz je izginil.

»Je ljubosumna?« sem vprašal, preden bi lahko nadaljeval s svojim rjovenjem. »In če ne boste kričali, vas bom morda lahko vseeno slišal. Moj sluh je veliko boljši, odkar sem začel jesti kvas.«

Postavil je pest na vsako od obeh grbin, ki sta ju naredili njegovi bedri na odeji in mi približal svojo oglato brado.

»Naj bom še tako star in bolehen,« je dejal počasi, »sem ravno pravšnje volje, da vstanem in zbrcam vašo rit.«

Namerno sem ga preslišal in ponovil:

»Je bila ljubosumna?«

»Bila je,« je dejal, tokrat brez vpitja, »in gospodovalna in razvajena in sumničava in pohlepna in hudobna in brezvestna in sleparska in sebična in prekleto slaba – v celoti prekleto slaba.«

»Je imela kakšen razlog za ljubosumje?«

»Upam, da,« je rekel grenko. »Nočem si predstavljati, da ji je bil moj sin zvest. Čeprav se zdi verjetno, da ji je bil. Takšen je pač bil.«

»Ampak ne poznate nobenega razloga, zakaj bi ga ona morala ubiti?«

»Ne poznam nobenega razloga?« Spet je začel rjoveti. »Vam nisem ravno razlagal – «

»Ste. Ampak nič, kar bi mi lahko kaj pomenilo. Zdi se rahlo otročje.«

Starec je s svojih nog odvrgel odejo in začel lesti s postelje. Potem si je le premislil, dvignil svoj pordeli obraz in zaklical:

»Stanley!«

Vrata so se odprla in dovolil tajniku, da je pridrsal v sobo.

»Vrzi ven to barabo!« mu je ukazal njegov gospodar in mahal proti meni s pestjo.

Tajnik se je obrnil proti meni. Stresel sem z glavo in predlagal:

»Rajši pojdite po pomoč.«

Namrščil se je. Bila sva približno enake starosti. On je bil suh, višji za glavo, a dvajset kilogramov lažji. Nekaj od mojih devetdeset kil je bilo maščoba, a ne vse. Tajnik se je vznemiril in opravičujoče nasmehnil ter odšel proč.

»Želel sem reči,« sem dejal starcu: »Da sem nameraval govoriti z ženo vašega sina že to jutro. Potem pa sem videl Maxa Thalerja stopiti v hišo, zato sem preložil obisk.«

Elihu Willsson je previdno spet potegnil odejo čez svoje noge, nagnil svojo glavo nazaj na blazino, zavil z očmi proti stropu in dejal:

»Hm, a tako je torej s tem.«

»Bi lahko to kaj pomenilo?«

»Ona ga je ubila,« je dejal prepričano. »To je to, kar pomeni.«

Na hodniku so se zaslišali koraki, nekoliko težji od tajnikovih. Ko so bila tik pred vrati, sem začel stavek:

»Svojega sina ste izkoristili, da bi – «

»Zginite od tu!« je zavpil starec na tiste pri vratih. »In pustite vrata zaprta.« Prebodel me je s pogledom in vprašal: »Za kaj naj bi torej izkoristil svojega sina?«

»Da bi se znebili Thalerja, Yarda in Finna.«

»Lažete.«

»Nisem si jaz izmislil te zgodbe. Po vsem Personvillu si jo pripovedujejo.«

»To je laž. Dal sem mu časopise. Počel je, kar je želel z njimi.«

»To bi morali pojasniti svojim kolegom. Oni bi vam verjeli.«

»Naj verjamejo, kar želijo. Kar sem vam povedal, je res.«

»Kaj od tega je res? Vaš sin se ne bo vrnil med žive samo zato, ker bi bil ubit po pomoti – v kolikor je bil.«

»Tista ženska ga je ubila.«

»Morda.«

»Prekleti vi in vaši pomisleki! Ona je bila.«

»Morda. Toda tudi drugi vidik moramo preveriti – politični vidik. Lahko mi poveste – «

»Lahko vam povem, da ga je ubila tista francoska cipa in lahko vam povem, da je vsaka druga ideja v vaši prekleti črepinji popolnoma zgrešena.«

»Ampak vse moramo preveriti,« sem vztrajal. »In vi poznate personvillsko politiko bolje kot kdorkoli drug, ki bi ga lahko poiskal. Bil je vaš sin. Najmanj, kar lahko storite, je – «

»Najmanj, kar lahko storim,« je zarjovel, »je to, da vas pošljem nazaj v Frisco, vas in vašo – «

Vstal sem in rekel neprijetno:

»Nastanjen sem v hotelu Great Western. Ne motite me, razen če se želite za spremembo pogovoriti smiselno.«

Odkorakal sem iz spalnice in dol po stopnicah. Tajnik je mencal na zadnji stopnici in se opravičujoče nasmehnil.

»Zagaman stari kričač,« sem zagodrnjal.

»Neverjetno vitalna osebnost,« je zamrmral.

V pisarni Heralda sem izvohal umorjenčevo tajnico. Bilo je majhno dekle, staro devetnajst ali dvajset let, s širokimi kostanjevimi očmi, svetlorjavimi lasmi in lepim bledičnim obrazom. Pisala se je Lewis. Dejala je, da ni vedela ničesar o tem, da bi me njen delodajalec poklical v Personville.

»A vendarle,« je razložila, »je g. Willsson rad obdržal posle zase, dokler jih je lahko. Bil je – mislim, da nikomur tukaj ni popolnoma zaupal.«

»Niti vam?«

Zardela je in dejala:

»Niti meni. A seveda je bil tukaj precej malo časa in nikogar od nas ni dobro poznal.«

»A za tem je moralo stati kaj več.«

»No,« ugriznila se je v ustnico in pustila vrsto prstnih odtisov na robu mrtvečeve lakirane mize, »njegov oče ni – ni odobraval tega, kar je počel. Ker je bil njegov oče dejanski lastnik časopisov, je g. Donald seveda menil, da bodo nekateri uslužbenci bolj vdani g. Elihuju kot njemu.«

»Torej stari ni bil naklonjen njegovim reformnim prizadevanjem? Zakaj je to trpel, če pa so bili časopisi njegovi?«

Sklonila se je, da bi preučila prstne odtise, ki jih je pustila na mizi. Njen glas je bil nizek.

»Tega ni lahko razumeti, če ne veste – nazadnje, ko je bil g. Elihu bolan, je poslal po Donalda – g. Donalda. Veste, G. Donald je večino življenja preživel v Evropi. Dr. Pride je povedal g. Elihuju, da bo moral predati upravljanje svojih zadev, zato je javil svojemu sinu, naj pride domov. A ko se je g. Donald vrnil, se g. Elihu ni mogel odločiti za to, da bi mu prepustil vse. Toda želel je, da g. Donald ostane, zato mu je dal časopisje – torej, naredil ga je za založnika. G. Donaldu je to odgovarjalo. Za novinarstvo se je zanimal že v Parizu. Ko je odkril, kako grozno je vse skupaj v tem mestu – v občinskih zadevah in podobno – je začel svojo reformistično kampanjo. Ni vedel – že od svojega otroštva ga ni bilo tu – ni mu bilo jasno – «

»Ni mu bilo jasno, da je njegov oče tako globoko v zosu kot vsi ostali,« sem ji pomagal.

V zadregi je strmela v prstne odtise, ne da bi mi oporekala, in nadaljevala:

»Z G. Elihujem sta se sprla. G. Elihu mu je rekel, naj neha podžigati situacijo, a se ni ustavil. Morda bi nehal, če bi vedel – vse tisto, kar bi pač moral vedeti. A ne verjamem, da se mu je posvetilo, kako resno je bil njegov oče vpleten. In njegov oče mu tega ni povedal. Predvidevam, da bi bilo očetu težko zaupati takšne stvari svojemu sinu. Zagrozil je, da bo vzel časopise g. Donaldu. Ne ve, ali je to res nameraval ali ne. A je spet zbolel in vse je šlo naprej tako kot do tedaj.«

»Donald Willsson vam ni zaupal?« sem vprašal.

»Ne.« Bil je skoraj šepet.

»Torej, kje ste vse to izvedeli?«

»Poskušam – poskušam vam pomagati, izvedeti, kdo ga je umoril,« je rekla odkrito, »nimate pravice, da – «

»Najbolj mi boste v tem trenutku pomagali, če mi poveste, kje ste to izvedeli,« sem vztrajal.

Strmela je v mizo, grizoč svojo ustnico. Čakal sem. Kmalu je dejala:

»Moj oče je tajnik g. Willssona.«

»Hvala.«

»A ne smete misliti, da sva – «

»S tem se ne ukvarjam,« sem ji zatrdil. »Kaj je Willsson počel na Orkanski cesti prejšnjo noč, ko je imel zmenek z menoj v svoji hiši?«

Rekla je, da ne ve. Vprašal sem jo, če ga je slišala govoriti z menoj po telefonu, da naj pridem do njegove hiše ob desetih. Rekla je, da je.

»Kaj je storil po tem? Poskusite se spomniti vseh stvari, ki so bile izrečene ali storjene od takrat do konca dne.«

Naslonila se je nazaj na stol, zaprla oči in nagubala čelo.

»Poklicali ste – če ste bili vi tisti, ki vam je bilo naročeno priti do njegove hiše – okoli dveh. Potem je g. Donald narekoval nekaj pisem, eno za papirnico, eno za senatorja Keeferja okrog nekih sprememb v poštni zakonodaji in – o, ja! Šel je ven za kakšnih dvajset minut, malo pred tretjo. In pred tem je napisal ček.«

»Za koga?«

»Ne vem, a videla sem ga pisati.«

»Kje je njegova čekovna knjižica? Jo je nosil s seboj?«

»Tukaj je.« Skočila je pokonci, šla naokrog mize in poskusila odpreti najvišji predal. »Zaklenjeno.«

Pristopil sem k njej, raztegnil žičnato sponko in skupaj z njo in rezilom noža odprl predal.

Dekle je iz njega pobral tenko, ravno čekovno knjižico Nacionalne banke. Zadnji ostanek je bil zaznamovan za 5000 dolarjev. Nič drugega. Nobenih imen. Nobenih razlag.

»Odšel je s tem čekom,« sem dejal. »in izginil za dvajset minut? Dovolj dolgo, da bi prišel do banke in nazaj?«

»Ne bi mu vzelo več kot pet minut, da bi prišel do tja.«

»Se ni zgodilo nič drugega, preden je napisal ček? Pomislite. Kakšna sporočila? Pisma? Klici?«

»Poglejva.« Še enkrat je zaprla oči. »Narekoval je neko pošto in – oh, kako neumno od mene! Dobil je telefonski klic. Dejal je: 'Ja, lahko sem tam ob desetih, a bom moral pohiteti drugam.' Potem je spet rekel: 'Dobro, ob desetih.' To je bilo vse, kar je rekel, če odštejem še 'ja, ja' nekajkrat.

»Je govoril z moškim ali žensko?«

»Ne bi vedela.«

»Pomislite. Njegov glas bi bil precej drugačen.«

Pomislila je in dejala:

»Potemtakem je bila ženska.«

»Kdo od vaju – vi ali on – je zvečer prvi odšel?«

»Jaz. On – povedala sem vam, da je moj oče tajnik pri g. Elihuju. On in Donald sta imela sestanek zgodaj zvečer – nekaj okrog časopisnih financ. Oče je prišel malo po peti uri. Nameravali so iti skupaj na večerjo. Se mi zdi.«

To je vse, kar mi je Lewisovo dekle lahko povedalo. Ničesar ni vedela, kar bi lahko pojasnilo Willssonovo prisotnost pri enajstem bloku na Orkanski cesti, je dejala. Priznala je, da ne ve ničesar o gospe Willsson.

Preiskala sva mrtvečevo mizo in nisva izkopala ničesar, kar bi bilo vsaj malo poučno. Skočil sem še do telefonistk, a nisem izvedel ničesar. Vložil sem eno uro v kurirje, mestne urednike in podobno, in vse moje izvohavanje ni prineslo ničesar. Mrtvec je bil, kot je rekla tajnica, dober v tem, da je obdržal zadeve zase.

Drisky Bare-ass-ovsky