DINAH BRAND

Pri banki First National sem se prilepil na pomočnika blagajnika po imenu Albury, svetlolasega mladeniča všečnega izgleda, ki je štel okrog petindvajset let.

»Jaz sem potrdil ček za Willssona,« je dejal, ko sem mu razložil svoje namene. »Napisan je bil na ime Dinah Brand – pet tisoč dolarjev.«

»Veste, kdo je ona?«

»Oh, da! Poznam jo.«

»Bi mi lahko povedali, kaj veste o njej?«

»Seveda. Z veseljem, a že zdaj zamujam osem minut na sestanek z..«

»Bi lahko danes povečerjali z menoj in mi povedali takrat?«

»To se sliši dobro,« je dejal.

»Ob sedmih pri Great Westernu?«

»Velja.«

»Takoj vas spustim na sestanek, ampak povejte mi še to: ali ima ona tu svoj račun?«

»Da, in prav danes zjutraj je položila svoj ček. Policija ga ima.«

»Res? In kje živi?«

»1232, Orkanska cesta.«

Dejal sem: »Dobro, dobro!« in, »Se vidiva zvečer,« ter odšel proč.

Moja naslednja postaja je bila pisarna policijskega šefa v mestni hiši.

Noonan, šef, je bil debel tip z iskrivimi zelenkastimi očmi na sredini prijaznega okroglega obraza. Ko sem mu povedal, kaj počnem v mestu, je deloval nadvse navdušen nad novico. Podal mi je roko, cigaro in stol.

»Torej,« je dejal, ko sva se ustalila, »povejte mi, kdo je …

»Skrivnost je varna pri meni.«

»Pri naju obeh,« je dejal veselo skozi cigaretni dim. »Ampak koga sumite?«

»Nisem dober v ugibanju, sploh ko še nimam vseh dejstev.«

»Ne bo trajalo dolgo, da vam predam vsa dejstva v zvezi s tem,« je dejal. »Willsson je dal včeraj, tik pred zaprtjem banke, potrditi ček za pet jurjev na ime Dinah Brand. Včeraj je bil ubit z naboji kalibra .32, manj kot ulico proč od njene hiše. Ljudje, ki so slišali streljanje, so videli moškega in žensko, kako se sklanjata čez truplo. Takoj zjutraj Dinah Brand položi omenjen ček v omenjeno banko. Bo to dovolj?«

»Kdo je ta Dinah Brand?«

Šef je otresel pepel na sredino mize, pomahal s cigareto v svoji debeli roki, in dejal:

»Umazana golobica, kot bi rekel kolega, nadstandardna pocestnica, velikopotezni zlatokop.«

»Ste že bili pri njej?«

»Ne. Nekaj stvari je še treba razčistiti. Pazimo nanjo in čakamo. Kar sem vam povedal, je zaenkrat še najina skrivnost.«

»Razumem. Zdaj pa poslušajte to,« in povedal sem mu, kaj sem videl in slišal med čakanjem v hiši Donalda Willssona prejšnjo noč.

Ko sem dokončal, je šef stisnil svoje debele ustnice, potiho zažvižgal in vzkliknil:

»Človek, to je pa nadvse zanimivo, kar ste mi povedali! Torej je bila na njenem čevlju kri? In je dejala, da njenega moža ne bo domov?«

»Tako se mi je zdelo,« sem odgovoril na prvo vprašanje in: »Da,« na drugo.

»Ste z njo še kaj govorili po tistem?« je vprašal.

»Ne. Bil sem na poti k njej to jutro, a je mladenič po imenu Thaler prišel v hišo pred menoj, zato sem rajši odložil svoj obisk.«

»Sto hudičev!« Njegove zelenkaste oči so radostno zasijale. »Mi pravite, da je bil Šepetalec tam?«

»Da.«

Vrgel je svojo cigaro na tla, vstal, položil svoje debele roke na mizo in se nagnil čeznje proti meni, cedeč se od zadovoljstva iz vseh kožnih por.

»Človek, veliko ste storili,« je zapredel. »Dinah Brand je Šepetalčeva ženska. Sprehodiva se do vdove, da rečeva kakšno besedo z njo.«

Pred rezidenco gospe Willsson sva splezala iz šefovega avta. Šef se je z nogo na zadnji stopnici za trenutek ustavil, da si je ogledal črn krep, ki je visel iz zvonca. Potem je rekel: »Nič, kar je treba storiti, je treba storiti,« in odšla sva po stopnicah.

Gospa Willsson ni bila navdušena nad najinim obiskom, a ljudje običajno sprejmejo policijskega šefa, če je dovolj vztrajen. Ta je bil. Odpeljana sva bila v prvo nadstropje v knjižnico, kjer je sedela vdova Donalda Willssona. Bila je v črnem. Njene modre oči so bile ledene. Z Noonanom sva izmenično zmrmrala svoja sožalja in potem je začel:

»Želela sva vam zgolj postaviti nekaj vprašanj. Recimo, kam ste šli prejšnjo noč?«

Neodobravajoče je pogledala mene, nato šefa, se namrščila in ošabno odgovorila:

»Ali smem vprašati, zakaj me zaslišujete na tak način?«

Vprašal sem se, kolikokrat sem že slišal to vprašanje, besedo za besedo, od tona do tona enako, medtem ko ga je šef ignoriral in ljubeznivo nadaljeval:

»In potem je bilo še z nekaj v zvezi s tem, da ste imeli umazanega enega od čevljev. Levega ali pa morda desnega. Kakorkoli že, enega od obeh.«

Mišica v njeni gornji ustnici je začela utripati.

»Je bilo to vse?« me je vprašal šef. Preden sem lahko odgovoril, je tlesknil z jezikom in obrnil svoj mil obraz nazaj k ženski. »Skoraj bi pozabil. Tu je še vprašanje, kako ste vedeli, da vašega moža ne bo domov.«

Vstala je, majavo, držeč se za stol z eno od belih rok.

»Prepričana sem, da mi boste oprostili-«

»Seveda.« Šef je naredil velikodušno potezo s svojo šapo. »Ne bi vas želeli motiti. Samo to, kam ste šli, o vašem čevlju in kako ste vedeli, da se ne bo vrnil. In ko smo že pri tem, tu je še ena – kaj je Thaler iskal tukaj zjutraj.«

Gospa Willsson se je spet usedla, zelo togo. Šef jo je opazoval. Nasmešek, ki se je trudil biti nežen, je delal čudne črte in vzbokline v njegovem debelem obrazu. Čez nekaj časa so se njena ramena začela povešati, njena brada se je spustila, na hrbtu se je izrisala grba.

Postavil sem stol nasproti nje in se usedel nanj.

»Morali nam boste povedati, ga. Willsson,« sem dejal in se trudil izzveneti karseda sočutno. »Te zadeve morajo biti pojasnjene.«

»Mislite, da vam kaj skrivam?« je odvrnila uporno, medtem ko se je spet togo zravnala na stolu. Vsako besedo je izgovorila nadvse natančno, a še vedno z naglasom. »Res sem odšla ven. Madež na copatu je bila kri. Vedela sem, da je moj mož mrtev. Thaler me je prišel izprašat okoli moževe smrti. Ali sem odgovorila na vaša vprašanja?«

»Vse to že vemo,« sem rekel. »Od vas želimo pojasnila.«

Spet je vstala in besno odvrnila:

»Ni mi všeč vaš način. Ne bom se pustila-«

Noonan jo je prekinil:

»Saj razumemo, gospa Willsson, a vas bomo morali prositi, da greste z nama do mestne hiše.«

Obrnila mu je hrbet, globoko zavzdihnila in mi zmetala besede v obraz:

»Ko sva tukaj čakala na Donalda, sem dobila klic. Na drugi strani je bil človek, ki mi ni želel povedati imena. Povedal je, da je šel Donald domov k ženski po imenu Dinah Brand s čekom za pet tisoč dolarjev. Dal mi je njen naslov. Potem sem se odpeljala ven in počakala ob cesti v avtu, dokler ni prišel Donald.

Ko sem bila tam, sem videla Maxa Thalerja, ki sem ga spoznala po videzu. Prišel je do hiše, a ni vstopil. Odšel je proč. Nato je iz hiše stopil Donald in odšel po cesti. Ni me videl. Nisem želela, da me vidi. Hotela sem se odpeljati – da bi prišla domov pred njim. Ravno sem prižgala motor, ko sem zaslišala strele in videla Donalda, kako je padel. Izstopila sem iz avta in stekla k njemu. Bil je mrtev. Zgrabila me je panika. Potem je k meni pristopil Thaler. Dejal je, da me bodo okrivili umora, če me vidijo. Prisilil me je, da sem stekla nazaj k avtu in se odpeljala domov.«

V njenih očeh so bile solze. Skoznje je opazovala moj obraz, da bi videla, kako sem sprejel njeno zgodbo. Ničesar nisem pripomnil. Vprašala je:

»Je to tisto, kar ste želeli od mene?«

»V bistvu,« je rekel Noonan. Pristopil je do nje z druge strani. »Kaj je Thaler želel od vas to popoldne?«

»Pozval me je, naj bom tiho.« Njen glas je postal majhen in prazen. »Dejal je, da bi osumili enega od naju ali oba, če bi kdo izvedel, da sva bila tam. Zato, ker so Donalda ubili, ko je prihajal iz hiše te ženske, ko ji je že dal denar.«

»Od kje so prišli streli?« je vprašal šef.

»Ne vem. Ničesar nisem videla razen Donalda, kako je padel.«

»Ali je streljal Thaler?«

»Ne,« je hitro odvrnila. Potem je razširila oči in usta. Dlan je postavila na prsi. »Ne vem. Mislim, da ne, sam je dejal, da ni. Nisem videla, kje je stal. Ne vem, zakaj nisem pomislila na to.«

»Kaj pa mislite zdaj?« je vprašal Noonan.

»On – morda je streljal on.«

Šef mi je pomežiknil. Bil je pravi atletski pomežik, pri katerem so sodelovale vse obrazne mišice. Nato se je vrnil nazaj:

»In ne veste, kdo vas je poklical?«

»Ni se mi predstavil.«

»Ste prepoznali glas?«

»Ne.«

»Kakšen pa je bil glas?«

»Govoril je potiho, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal. Težko sem razločila, kaj mi je povedal.«

»Je šepetal?« Šef je pustil usta odprta, ko je zadnji zvok odletel iz njih. Njegove zelene oči so se požrešno zaiskrile med dvema maščobnima blazinama.

»Da, hripavo je šepetal.«

Šef je s tleskom zaprl usta in jih nato spet odprl, da je prepričljivo izjavil:

»Slišali ste govoriti Thalerja … «

Ženska je s širokim pogledom begala med menoj in šefom.

»On je bil,« je zajokala. »On je bil.«

* * *

Ko sem se vrnil v Great Western, je Robert Albury, mladi pomočnik blagajnika v banki First National posedal v preddverju. Odšla sva v mojo sobo, si dala prinesti nekaj ledene vode in uporabila ledene kocke, da sva si ohladila viski ter sok iz limon in granatnih jabolk. Potem sva odšla v jedilnico.

»Zdaj pa mi povejte o dami,« sem rekel, ko sva načela juho.

»Ste že bili pri njej?« me je vprašal.

»Ne še.«

»Ampak ste že izvedeli kaj o njej?«

»Samo to, da je izvedenka na svojem področju.«

»Res je,« se je strinjal. »Predvidevam, da jo boste obiskali. Najprej boste razočarani. Potem pa boste nenadoma pozabili na svoje razočaranje, ne da bi vedeli kdaj ali kako, in začeli ji boste razlagati svojo življenjsko zgodbo, z vsemi upi in težavami vred.« Zasmejal se je z deško zadržanostjo. »In potem ste ujeti, popolnoma ujeti.«

»Hvala za opozorilo. Kako ste prišli do te informacije?«

Sramežljivo se je nasmehnil čez podržano žlico in priznal:

»Kupil sem jo.«

»Predvidevam, da vas je to kar precej stalo. Slišim, da ima rada denar.«

»Ženska je nora na denar, to je res, ampak nekako vas to ne zmoti. Njen pohlep je tako očiten in popoln, da ni v njem ničesar odbijajočega. Ko jo boste spoznali, boste razumeli, kaj mislim.«

»Morda. Mi lahko poveste, kako ste se z njo razšli?«

»Seveda. Vse sem zapravil, tako preprosto je bilo.«

»Tako hladnokrvno?«

Njegov obraz je rahlo zardel. Prikimal je.

»Kaže, da ste dobro prenesli vse skupaj,« sem dejal.

»Nič drugega mi ni preostalo.« Rdečica v njegovem prijetnem mladem obrazu se je poglobila in spregovoril je zadržano. »V resnici ji nekaj dolgujem. Ona – naj vam to povem. Hočem, da vidite tudi njeno plat. Imel sem nekaj denarja. Po tem ga ni bilo več.. Vedeti morate, da sem bil mlad in zaljubljen do ušes. Najprej je šel tja moj denar, potem pa je ostal še tisti od banke. Imel sem ... Ni vam mar, ali sem dejansko kaj storil ali sem o tem samo razmišljal. Kakorkoli že, ona je to odkrila. Nikoli nisem mogel ničesar skriti pred njo. In tako sva zaključila.«

»Ona je končala z vami?«

»Da, hvala bogu! Če ne bi bilo nje, bi me sedaj iskali zaradi kraje. To ji dolgujem!« Odkrito je nagubal čelo. »O tem ne boste govorili – saj veste, kaj mislim. Ampak želel sem, da vidite tudi njeno dobro stran. O drugih boste že tako slišali dovolj.«

»Morda jo ima. Ali je samo smatrala, da se ji ne splača tvegati, da jo ujamejo pri kraji.«

Nekajkrat je obrnil to misel v svoji glavi in odkimal.

»Morda je bilo nekaj na tem, toda ni bilo odločilno.«

»Kolikor vem, je zelo strogo ožemala vse, ki so ji bili kaj dolžni.«

»Kaj pa Dan Rolff?« je vprašal.

»Kdo je to?«

»Naj bi bil njen brat ali polbrat, ali vsaj nekaj v tem smislu. Ampak ni. Človek je popolnoma tuberkulozen. Živi z njo in ona ga drži pri sebi. Ni zaljubljena vanj ali kaj podobnega. Enostavno ga je nekje pobrala in sedaj živita skupaj.«

»Še kdo?«

»Družila se je še z nekim radikalcem. Malo verjetno je, da je uspela dobiti kaj veliko denarja od njega.«

»Katerim radikalcem?«

»Prišel je v času stavke – Quint mu je ime.«

»Torej je bil na njenem seznamu?«

»To naj bi bil razlog, da je ostal tu tudi po koncu stavke.«

»In je še vedno na njenem seznamu?«

»Ne. Povedala mi je, da se ga boji. Zagrozil ji je, da jo bo ubil.«

»Kot kaže, je imela vsakogar že kdaj na vrvici,« sem dejal.

»Kogarkoli je želela,« je odvrnil in mislil je resno.

»Donald Willsson je bil zadnji?« sem vprašal.

»Ne vem,« je dejal. »Nikoli nisem ničesar videl ali slišal o njima. Šef policije nam je rekel, naj poiščemo kakšne čeke, ki bi jih napisal nanjo že pred umorom, a našli nismo ničesar. Niti se nismo mogli ničesar spomniti.«

»In kdo je bil njena zadnja stranka, za katero veste?«

»V zadnjem času sem jo večkrat videl v mestu s tipom po imenu Thaler – po mestu ima nekaj igralnic. Kličejo ga Šepetalec. Najbrž ste že slišali zanj.«

* * *

Ob pol devetih sem zapustil mladega Alburyja in se odpravil do hotela Miner's v Gozdni cesti. Pol ulice proč sem srečal Billa Quinta.

»Zdravo!« sem ga poklical. »Ravno sem bil na poti k vam.«

Ustavil se je pred menoj, me premeril s pogledom in zagodrnjal:

»Torej ste vohljač.«

»To je podlo,« sem potožil. »Vso to pot sem prehodil, da bi vas ujel, vi pa ste se že spametovali.«

»Kaj hočete vedeti tokrat?« je vprašal.

»O Donaldu Willssonu. Poznali ste ga, kajne?«

»Poznal sem ga.«

»Ste ga dobro poznali?«

»Ne.«

»Kaj mislite o njem?«

Našobil se je in skozi svoje sive ustnice izpustil zvok, kot da bi trgal robce. Nato pa odvrnil:

»Ušiv liberalec.«

»Poznate Dinah Brand?« sem vprašal.

»Poznam jo.« Njegov vrat je bil krajši in debelejši kot prej.

»Mislite, da je ona ubila Willssona?«

»Seveda, to je jasno.«

»Potem ga niste vi?«

»Prekleto, da sem ga res,« je rekel. »Skupaj sva se ga lotila. Imate še kakšno vprašanje?«

»Imam, ampak si bom prihranil sapo. Tako ali tako bi mi samo lagali.«

Odšel sem nazaj na Broadway, si poiskal taksi in rekel vozniku, naj me odpelje na Hurikansko cesto 1232.

Drisky Bare-ass-ovsky