Ekipi LUD TFF 12 ni ušel val revščine, ki je pljusknil čez
nam vsem ljubo domovino. Ob težkih, srce parajočih zgodbah, ki nas obkrožajo,
enostavno nismo mogli stati križem rok, zato smo si zadali nalogo, da na blogu
podpremo pomoči potrebne umetniške ustvarjalce. Upamo, da bodo njihove
pretresljive zgodbe ganile srca dobromislečih in dobročutečih, ki so
pripravljeni pristopiti in podpreti obupane, razočarane, pozabljene … Današnja
zgodba je na žalost zgolj prva v nizu, a nadejamo se, da jih bo sčasoma s pomočjo
velikega slovenskega humanitarnega srca vedno manj.
»Sram me je,« pravi Tina S., stara 37, ko si namesto gala
večerje v hotelu Slon privošči preprosto solato s testeninami in kozarcem
cenenega belega vina. »Pred leti sem se začela ukvarjati z zgodbo homoseksualne
nimfomanske narkomanke, vpletene v obredni umor znanega nogometaša. Začutila
sem, da bi to utegnil biti moj veliki preboj. Že v mladosti sem veliko obetala,
bila sem uvrščena v izbor najboljših desetih udeležencev na spodnjebloškem
literarnem festivalu za kratko zgodbo v starostni kategoriji med 18 in 21 leti.
Izdala sem dve zbirki poezije in kratkih zgodb, ki so bile prodane v več deset
izvodih. Potem pa se je začela kriza, država mi je v času varčevanja odtegnila
veliko finančne podpore, ki sem jo uživala kot mlada ustvarjalka, povrh vsega
pa sem postala še mama samohranilka. Zgodba o nimfomanki se je ustavila na
sredini, moje življenje se je obrnilo na glavo.« Solza ji steče po licu, ko
osramočena oprezuje izza mize cenene restavracije, če jo bo s ceste slučajno
opazil kateri od njenih literarnih kolegov.
»Sinu ne znam razložiti, da letos ne moreva najeti vikenda v
Provansi, kjer sem napisala svoja najboljša dela in kamor je vsako leto hodil v
elitno poletno šolo. Lažem mu, da greva tja naslednje leto, ker hišico
obnavljajo in greva zato v Grčijo. A Luka je dovolj pameten, da me je že
zdavnaj spregledal. Ve, da se komaj prebijava iz dneva v dan. V zadnjem letu
sem preživela 35 pisateljskih blokad, bolijo me oči, ker sem prisiljena pisati
na prenosnik srednjega cenovnega razreda. Poleg tega imam uničena zapestja, ker
tipkovnica ni tako ergonomično oblikovana kot pri mojem starem Macu.«
Tina je bila prisiljena poprijeti še za eno delo – na črno
se je zaposlila na gimnaziji, kjer uči slovenščino. A tudi to ni dovolj, da bi
si lahko zvečer ob pisanju privoščila svoj najljubši koktajl. »V svojo
Margarito sem začela mešati običajen pomarančni liker namesto triple seca.
Včasih me sili na bruhanje, a drugače ne morem pisati zgodbe.« Priznava, da jo dve
službi izčrpavata, a alternative ne vidi. Če se njeno finančno stanje ne bo
izboljšalo, bo morala zapustiti trosobno stanovanje v Murglah, a o tem raje ne
razmišlja. Negotova finančna prihodnost jo spravlja v obup, a se s
požrtvovalnostjo in odrekanjem trmoglavo bori z nezavidljivo finančno
situacijo.
Svojemu trdnemu karakterju navkljub se sooča s stvarmi, na
katere enostavno nima vpliva. Luka bo že čez dva meseca potreboval novega konja
za igranje pola. Aktualni šteje že skoraj 9 let in bi ga morali poslati h
konjedercu že lani, a je Tina zaradi denarnih težav uspela prepričati sina, da
ga obdržijo še eno leto. Sedaj pa Luka večkrat pride domov objokan – sošolci se
mu smejijo, trener pa mu grozi, da ga bo zaradi prepočasne živali vrgel iz
reprezentance. Mama težko opazuje trpljenje svojega edinca, a založba ji ne
želi izplačati predujma, dokler rokopis o nimfomanki ne bo dokončan. Tako je
družina ujeta v krog revščine – da bi Tina lahko napisala uspešnico, potrebuje
denar. Da pa bi dobila sredstva, potrebuje uspešnico.
»Vse kar potrebujem, da se postavim na noge, je peneča kopel
z eteričnimi olji in hiša v Provansi. In dirkalni žrebec plemenite pasme,«
vdano zaključi Tina.
»Očitno je, da je problem bolj razširjen, kot pa si je
javnost pripravljena priznati,« nam pove Marta Z. iz jahalnega društva
Equestrium, sicer tudi sama dobitnica več literarnih nagrad in strokovnjakinja
na področju pola. »Vse več otrok literatov ima težave pri igranju pola. Konji
se starajo, denarja za njihovo menjavo ni. Država pa ob tem gleda proč, kot da
se ni nič zgodilo. Kljuseta, ki jih jahajo naši otroci, se komaj še lahko
poženejo v galop. Nekateri jih pitajo s poživili, a tako živali v resnici le še
hitreje iztrošijo. Namesto da se vsako leto porabijo milijoni evro za razne referendume
in volitve, bi lahko naredili en resen program za menjavo odsluženih konjev.
Tudi politične stranke pred volitvami obljubljajo veliko, ko pa se znajdejo v
vladi, se spremeni bore malo, tudi zato, ker večina otrok politikov rajši igra
kriket. Sinovi in hčerke literatov so zato vse bolj izolirani in se počutijo
odrinjene. Tako država prikrito dopušča razslojevanje in nekakšen prikriti
apartheid.«
* * *
Vse, ki vas je zgodba pretresla in bi želeli pomagati Tini
in Luki v boju z usodo, lahko darujete denar na Literarno-umetniško društvo TFF
12, Cankarjeva 8, 1370 Logatec, IBAN: SI56 0453
0136 121, Koda namena: CHAR, sklic: 00 37TINA&LUKA
Sprejemamo tudi pakete pomoči in jamčimo, da bodo do
naslovnika prispeli neodprti. Vsi, ki premorete eterična olja, MacBook air,
hišo v Provansi ali dirkalnega žrebca, lahko našteto pošljete na Cankarjevo 8 v
Logatcu.
DISCLAIMER: Imena udeležencev so zaradi njihovega osebnega
dostojanstva spremenjena, saj Martina G. noče izpostavljati javnosti svojega
sina Žana.
Dr. Nihilanth se od omenjene akcije distancira in prekinja
pogodbo z Jezdeci vsebine. Delavnice
so do nadaljnjega odpovedane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar