ponedeljek, 16. junij 2014

PISUNSKO BOTRSTVO

Ekipi LUD TFF 12 ni ušel val revščine, ki je pljusknil čez nam vsem ljubo domovino. Ob težkih, srce parajočih zgodbah, ki nas obkrožajo, enostavno nismo mogli stati križem rok, zato smo si zadali nalogo, da na blogu podpremo pomoči potrebne umetniške ustvarjalce. Upamo, da bodo njihove pretresljive zgodbe ganile srca dobromislečih in dobročutečih, ki so pripravljeni pristopiti in podpreti obupane, razočarane, pozabljene … Današnja zgodba je na žalost zgolj prva v nizu, a nadejamo se, da jih bo sčasoma s pomočjo velikega slovenskega humanitarnega srca vedno manj.

»Sram me je,« pravi Tina S., stara 37, ko si namesto gala večerje v hotelu Slon privošči preprosto solato s testeninami in kozarcem cenenega belega vina. »Pred leti sem se začela ukvarjati z zgodbo homoseksualne nimfomanske narkomanke, vpletene v obredni umor znanega nogometaša. Začutila sem, da bi to utegnil biti moj veliki preboj. Že v mladosti sem veliko obetala, bila sem uvrščena v izbor najboljših desetih udeležencev na spodnjebloškem literarnem festivalu za kratko zgodbo v starostni kategoriji med 18 in 21 leti. Izdala sem dve zbirki poezije in kratkih zgodb, ki so bile prodane v več deset izvodih. Potem pa se je začela kriza, država mi je v času varčevanja odtegnila veliko finančne podpore, ki sem jo uživala kot mlada ustvarjalka, povrh vsega pa sem postala še mama samohranilka. Zgodba o nimfomanki se je ustavila na sredini, moje življenje se je obrnilo na glavo.« Solza ji steče po licu, ko osramočena oprezuje izza mize cenene restavracije, če jo bo s ceste slučajno opazil kateri od njenih literarnih kolegov.

»Sinu ne znam razložiti, da letos ne moreva najeti vikenda v Provansi, kjer sem napisala svoja najboljša dela in kamor je vsako leto hodil v elitno poletno šolo. Lažem mu, da greva tja naslednje leto, ker hišico obnavljajo in greva zato v Grčijo. A Luka je dovolj pameten, da me je že zdavnaj spregledal. Ve, da se komaj prebijava iz dneva v dan. V zadnjem letu sem preživela 35 pisateljskih blokad, bolijo me oči, ker sem prisiljena pisati na prenosnik srednjega cenovnega razreda. Poleg tega imam uničena zapestja, ker tipkovnica ni tako ergonomično oblikovana kot pri mojem starem Macu.«

Tina je bila prisiljena poprijeti še za eno delo – na črno se je zaposlila na gimnaziji, kjer uči slovenščino. A tudi to ni dovolj, da bi si lahko zvečer ob pisanju privoščila svoj najljubši koktajl. »V svojo Margarito sem začela mešati običajen pomarančni liker namesto triple seca. Včasih me sili na bruhanje, a drugače ne morem pisati zgodbe.« Priznava, da jo dve službi izčrpavata, a alternative ne vidi. Če se njeno finančno stanje ne bo izboljšalo, bo morala zapustiti trosobno stanovanje v Murglah, a o tem raje ne razmišlja. Negotova finančna prihodnost jo spravlja v obup, a se s požrtvovalnostjo in odrekanjem trmoglavo bori z nezavidljivo finančno situacijo.

Svojemu trdnemu karakterju navkljub se sooča s stvarmi, na katere enostavno nima vpliva. Luka bo že čez dva meseca potreboval novega konja za igranje pola. Aktualni šteje že skoraj 9 let in bi ga morali poslati h konjedercu že lani, a je Tina zaradi denarnih težav uspela prepričati sina, da ga obdržijo še eno leto. Sedaj pa Luka večkrat pride domov objokan – sošolci se mu smejijo, trener pa mu grozi, da ga bo zaradi prepočasne živali vrgel iz reprezentance. Mama težko opazuje trpljenje svojega edinca, a založba ji ne želi izplačati predujma, dokler rokopis o nimfomanki ne bo dokončan. Tako je družina ujeta v krog revščine – da bi Tina lahko napisala uspešnico, potrebuje denar. Da pa bi dobila sredstva, potrebuje uspešnico.

»Vse kar potrebujem, da se postavim na noge, je peneča kopel z eteričnimi olji in hiša v Provansi. In dirkalni žrebec plemenite pasme,« vdano zaključi Tina.
              
»Očitno je, da je problem bolj razširjen, kot pa si je javnost pripravljena priznati,« nam pove Marta Z. iz jahalnega društva Equestrium, sicer tudi sama dobitnica več literarnih nagrad in strokovnjakinja na področju pola. »Vse več otrok literatov ima težave pri igranju pola. Konji se starajo, denarja za njihovo menjavo ni. Država pa ob tem gleda proč, kot da se ni nič zgodilo. Kljuseta, ki jih jahajo naši otroci, se komaj še lahko poženejo v galop. Nekateri jih pitajo s poživili, a tako živali v resnici le še hitreje iztrošijo. Namesto da se vsako leto porabijo milijoni evro za razne referendume in volitve, bi lahko naredili en resen program za menjavo odsluženih konjev. Tudi politične stranke pred volitvami obljubljajo veliko, ko pa se znajdejo v vladi, se spremeni bore malo, tudi zato, ker večina otrok politikov rajši igra kriket. Sinovi in hčerke literatov so zato vse bolj izolirani in se počutijo odrinjene. Tako država prikrito dopušča razslojevanje in nekakšen prikriti apartheid.«

* * *

Vse, ki vas je zgodba pretresla in bi želeli pomagati Tini in Luki v boju z usodo, lahko darujete denar na Literarno-umetniško društvo TFF 12, Cankarjeva 8, 1370 Logatec, IBAN: SI56 0453 0136 121, Koda namena: CHAR, sklic: 00 37TINA&LUKA

Sprejemamo tudi pakete pomoči in jamčimo, da bodo do naslovnika prispeli neodprti. Vsi, ki premorete eterična olja, MacBook air, hišo v Provansi ali dirkalnega žrebca, lahko našteto pošljete na Cankarjevo 8 v Logatcu.

DISCLAIMER: Imena udeležencev so zaradi njihovega osebnega dostojanstva spremenjena, saj Martina G. noče izpostavljati javnosti svojega sina Žana.

Dr. Nihilanth se od omenjene akcije distancira in prekinja pogodbo z Jezdeci vsebine. Delavnice so do nadaljnjega odpovedane.

Ni komentarjev:

Objavite komentar