MI PELEA

Pozimi pogrešam Cleveland. Ne mislim ledenega mrazu, ki ti grozi s počenimi pljuči kot kladivo šipam; ampak sveže, jasne dni, ko lahko slišiš hrustanje snega pod vsakim korakom in se ves zrak okoli tebe zdi očiščen in svež. Kot da je Bog ustvaril ta dan samo zate.

Bil je eden od teh popolnih zimskih dni, 27. december, ko sem stopil v Kenny Kinga na hitro večerjo. Sonce je pravkar zašlo in prostor je bil nabit z ljudmi, ki so se pravkar vrnili iz nakupovalnega centra Permatown Mall, kjer so malo pred tem vračali darila. Povečini družinice in stari ljudje, zato mi je bil lokal tudi všeč.

Kenny King's je bila prijetna in tiha restavracija, na vse načine nedomišljava, od sten nevtralnih barv do burgerjev in piščančjega menija. Tam je kraljeval Double Big King, gigantski, dvojno polnjeni burger, s katerega sta kapljali mast in ljubezen. Favorit proletariata iz Parme, predmestja Ohia.

Takrat nisem veliko delal, sem pa tisti dan ravno postavil knauf v kleti in se mi je zdelo, da bom v Kenny Kingu dobil svojo zasluženo nagrado. Postavna natakarica in brezzajebantska šal'ca kofeta je bilo vse, kar je garač, kot sem bil sam, potreboval na koncu dneva. To in pivo, toda takrat sem bil ravno na abstinenci. Malo pred tem sem se znašel v nekaj sramotnih in nevarnih incidentih, ker se nisem znal upreti svoji nagnjenosti do težkih pijač in lahkih žensk; pa se mi je zdelo pametneje, da bi za nekaj časa nehal s pitjem.

Živel sem še v območju Clevelanda, toda komaj. Parma se je začela dve ulici stran od mene, jaz pa sem večkrat zahajal tja, se norčeval iz ljudi, ki so tam živeli, in nato odšel.

Parma je kraj, iz katerega smo se vsi delali norca, medtem ko se je preostanek države delal norca iz nas. V Clevelandu nimamo vicev o policajih, imamo vice o Parmažanih. (V Parmi pred diskom stojita dva tipa s psom, nakar iz lokala prileti eden od gostov in psu dvigne rep ter razočarano odkoraka notri. Tipa se pogledata in skomigneta z rameni. Čez 5 minut iz diskoteke prihiti še en gost, psu dvigne rep in razočarano odide nazaj. Čez 5 minut se zgodba ponovi in lastnik psa jezno ogovori človeka, ki si ga ogleduje: »Pa kaj se dogaja tukaj, zakaj vsi gledate mojemu psu pod rep?« Obiskovalec diskoteke odgovori: »Neki tip iz Clevelanda je povedal, da je zunaj pes z dvema šupkoma pa mu noben ne verjame!« Take, glupe vice.) Verjetno je bil edini razlog, da je Bog ustvaril Parmo, da smo se lahko mi, sofisticiranci, iz Clevelanda lahko čemu posmehovali.

Toda ne glede na to, koliko smo se s prijatelji med odraščanjem norčevali iz Parme, je še vedno imela Kenny Kinga v peške razdalji, njihov nakupovalni center pa je imel Gap, zato sem tam preživel ogromno časa.

Kletni knaufi so bili del družinskega projekta, ki ga je začrtal moj oče, skušajoč spremeniti klet v dnevno sobo/spalnico. Umrl je, preden bi lahko dokončal zadevo in čeprav sem bil sam star le štiriindvajset, mi je bilo popolnoma jasno, da bom tudi sam umrl, preden bo kar koli spodaj dobilo dokončno obliko; saj sem približno podobno talentiran za zlaganje desk in postavljanje knaufov, kot je pes za petje opere. Do danes projekta nihče ni zaključil. Vseeno pa mi je klet dala nekaj dela, da sem lahko prepričal familijo o svoji produktivnosti.

V resnici mi je prepričevanje ljudi, da se nekaj dogaja v mojem življenju, vzelo večino dni v tistem obdobju. Težko si predstavljate, kako težavno je prelisičiti ostale v mišljenje, da si produktiven in zaposlen. Ves čas si moraš izmišljevati laži, ki jih nato prodajaš ostalim, kaj boš počel naslednji dan; ves čas pretiravaš vsako minuto svojega dneva, ki nikamor ne vodi … težje kot dejansko imeti službo. Ko imaš službo, lahko po koncu dneva vsaj rečeš, naj bodo tiho in te pustijo pri miru.

Ko pa si štiriindvajsetletnik brez dela, moraš imeti non-stop na zalogi svežo bučo, ki jo moraš znati vplesti v najbolj nedolžen pogovor. Znanci bi me ogovorili na ulici: »Hej, Drew, imamo pa kar lepo vreme, kajne?«

»No, ja,« bi živčno začel, »ampak avtopralnica nima veliko dela in ne potrebuje novih zaposlenih, glede na to, da je tako lepo vreme zadnje čase, ampak mi je tip rekel, da ko bo začelo liti, naj se kar oglasim in me bo dal na uvajanje. Hej, mi lahko posodiš pet dolarjev? Jebena banka mi je razmagnetila čip na kartici, al' ne vem, kaj in zdaj mi je bankomat ne sprejme. Ha ha ha! Ves ta sistem gre v franže, se ti ne zdi? Ha ha ha!«

Tisto noč nisem želel, da bi me kdo videl, zato sem se izmuznil do najsamotnejšega stola za šankom. Ne, ker so bile moje obleke prepojene z znojem, prahom in pajčevinami, ampak ker sem imel na sebi svoja piflarska očala, ki ti jih predpišejo v mornarici. Nosil sem jih za vikende, ko sem bil med rezervisti. Običajno sem tiste dni nosil kontaktne leče, ker sem bil postaven, suh, pripravljen za šport, toda ravno takrat so mi motile oči, zato sem si nadel najgrša očala na svetu. Ko sem še služil rok, smo jim pravili »kontracepcijska očala«, ker so imela tako debele, črne okvirje, da si se z njimi gabil vsem puncam, razen najbolj obupanim in potrebnim.

Posvetil sem se svojima Double Big Kingu in skodelici kave. Double Big Kingi so zakon. Lahko sem okušal vsako plast posebej. Lepinja, nato solata, hitro zatem popolna mešanica majoneze, zenfa in kečapa. Potem prva rezina stopljenega sira in sladka maščoba, ki pronica iz mesa. V istem trenutku je moja spodnja čeljust prodrla skozi lepinjo, spodnjo rezino mesa in sira in moj jezik je v primitivni, kuščarski del možganov pošiljal omamne signale.

To je bil tisti ljubezenski del Double Big Kinga, ki sem ga omenil prej. Neopisljivi moment ekstaze, ki je pošiljal alfa valove šoka, skoraj penetrativne evforije, od okušalnih brbončic do možganske sredice in naprej. Pravljica, ki jo opisujejo le še ljubavni romani.

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, Double Big Kinga pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. Bog je namreč svet tako Double Big Kingal, da je dal svojega edinorojenega sina. Double Big Kingaj svojega bližnjega kakor samega sebe.

Ne vem natančno, koliko časa sem tam sedel. Pogosto sem doživljal takšne izpade med hranjenjem v Kenny Kingu; eno minuto sem ravno zagrizel v svoj nebeški burger in naslednjo sem se zavedel, da je minilo pol ure, strmel sem v prazen krožnik, nisem pa imel niti malo občutka, kaj se je zgodilo vmes. Med enim izmed teh urokov so v restavracijo vstopili oni.

Bili so trije in bili so glasni, pijani in jebalo se jim je za okolico: dva nabita tipa, ki sta bila videti kot bivša branilca srednješolske nogometne ekipe in starejši možakar, ki sem ga prepoznal kot lokalca iz sosednjega bara Baron's. To je bil striktno žganje-pa-pir lokal, kjer sem čez eno poletje delal kot natakar in niti enkrat vklopil mešalnika. Enkrat je prišla neka ženska, ki se je zelo očitno izgubila, in naročila Manhattan. S kolegom sva morala odpreti knjigo.

Nabiti Številka Ena je bil ogromen irski tip z blond skravžlanimi lasmi do ramen. Oblečen je bil kot gradbenik. Nabiti Številka Dve je bil italijansko-grški pesjan s kratkimi, temnimi lasmi in brki, ki so nujno potrebovali nego. Oblečen je bil, kot da si izposoja denar od Gradbenika.

Starec je bil usmiljenja vredna zguba, ki ga še nikoli nisem videl treznega. Ko sem tisto poletje delal jutranji šiht pri Baronu, je bil tip že očitno naklesten, ko se je privlekel do svojega barskega stolčka in naročil kratek viskač s spodnje police in akvarijsko dozo Labbatta. Račun za vse skupaj ga je stal dolar in pol. Dal mi je deset centov napitnine.

Mlajša tipa sta ga morala držati pokonci med valjenjem proti šanku. Strmel sem naravnost navzdol v svoj pol-prazen krožnik, tiho momljal: »Ahhh, fak,« ko so se usedli poleg mene. Tista moja polovica, ki se je že nahranila, si je mislila, da bodo morda le naročili in tiho pojedli svoje, toda moja lačna polovica je vedela, koliko je ura.

Vsi so naročili pohanega piščanca in med obrokom začeli smrkati in srkati; glasno so cmokali z ustnicami in si jih brisali v rokav. Rigali so pogosteje kot dihali. Pomfri so namakali v skupni kozarec kečapa, medtem ko so naglas komentirali, kako fino rit ima natakarica (ni je imela). Eden od njih se je nato spomnil komične anekdote o »Poljaku, nigru in židu«, ki so obtičali na samotnem otoku. Ne spomnim se ravno, kako se je končala, toda izzvala je pol-prežvečeno piščančjo eksplozijo krohota njegovih kameradov.

Ko so še zadnje kosti zacingljale na poceni porcelanu, se je Blondinec odločil, da naroči pet kosov piščanca za domov: »Tastari sem obljubil, da ji bom nekaj prinesel. In otrokom tudi.«

S kotičkom očesa sem škilil proti njim, saj sem opazil, da se bodo počasi pobrali in bom lahko končno užival tišino in svojo kavo, ne da bi me kdo rukal ali prisilil, da poslušam še kak vic o nigrih. Ko je Blondinec vstal in vzel svoj to-go paket piščanca, je pogledal starca, se nasmehnil, pomežiknil in skril račun v svojo karirasto srajco.

Pet kosov piščanca po originalnem polkovnikovem KFC receptu iz Kenny Kinga stane samo okoli pet dolarjev, vključno s koruzo, solato in davkom. Kenny King's ima okrog ducat restavracij v celotni regiji Cuyahoga in si lahko brez težav privošči izgubo petih dolarjev. Toda če pustiš enemu tipu, da se ogne plačilu, se bo kaj kmalu našel drugi, ki bo to storil in preden se bomo zavedli, bomo imeli računati z družbenim razpadom in anarhijo. To sem verjel takrat in to verjamem še danes. Ne glede na to, kako se je razpletlo, vem, da sem storil, kar sem storil, za Ameriko.

Blondinko se je že prekucnil iz restavracije, ko sta se Temnolasi in starec spravila do blagajne, da bi plačala za večerjo, ki so jo pojedli. Bila sta že na poti k vratom, ko sem k sebi poklical natakarico z ne zares dobro ritjo in ji razložil, kaj se je zgodilo. Medtem ko je ona stekla na parkirišče, da bi ujela Blondinca, sem se sam zavihtel pred ostala partnerja v zločinu, preden bi se lahko pobrala ven.

»Hej,« sem rekel starčku, držeč ga za ramo, »tvoj prijatelj se bo moral vrniti in plačati svoj račun.« Obrnil se je in me pogledal navzgor kot pijana riba.

»Kakšen račun?« je zamomljal z neumnim tonom. Oči so mu švignile v različne smeri; resnično se je trudil, da bi mu jih uspelo spraviti v red, a mu ni.

»Ne pretvarjaj se, saj te poznam. Iz Barona. Videl sem tvojega prijateljčka, kako si je račun zatlačil v srajco,« sem poskušal biti kar se da razumen in strog.

Temnolasec je vskočil: »O čem govoriš, jebemti?« Toda stari je že segel po denarnico in se odpravil nazaj k blagajni.

»Dobro, dobro,« je dejal med hihitanjem, ki bi prekrilo dejstvo, da sem ga ujel. Malo sem si celo oddahnil, ko sem ugotovil, da je bilo to vse, kar se bo zgodilo. Starec bo plačal pet dolarjev za piščanca in mirna Bosna.

Sledil sem jima do blagajne in v trenutku, ko je izvlekel keš iz denarnice, so vhodna vrata skoraj poletela s tečajev in Blondinko je s krikom vstopil, natakarica za njim. »Kaj kurac?!« se je drl, »Nobenega jebenega računa nisem vzel! Pizda, kaj se dogaja?!«

»Hej, stari,« sem se obrnil k njemu, brez ideje, kako neumno sem videti s pristriženo frizuro in debelimi očali, prekrit s tono materiala, ki bi ga lahko pred uro vmešal v steno, »videl sem te, kako si vzel račun in ga spravil v žep.«

»Pa kdo si ti?! Si jebeni policaj?! Zbil ti bom ta očala direktno s te pofukane face!«

»A, ja?!« sem kriknil uporniško in odložil očala, »si bom kar sam snel očala in … «

In to je bilo vse, kar je bilo treba, da sem v enem samem trenutku zapravil štiriindvajsetletno abstinenco fizičnih konfrontacij.

Ni me bilo strah, da smo pošteni. Odkar sem se pridružil mornarici, me ni bilo strah pretepov, sem se pa zavedal, ker sem jih veliko videl, da znajo biti precej nepotrebni in nevarni. Pravi ulični pretepi so grozljivi, jaz pa sem se lahko vedno zanašal na svojo hitro glavo in prijateljske manire, da sem se potencialno nevarnim situacijam izmuznil. Trik, kakopak, je, da ostaneš prijateljski in premeten ves čas. To ali pa strašen in glasen. V tistem trenutku pa sem bil majhen, tih, neprijazen in dolgočasen.

Ko sem položil svoja očala na pult ob blagajni, se je zagnal vame, me medvedje objel in me stisnil ob šank za menoj. »Mamojebec! Jebeni, debeloriti kurcovlek!« sva kričala drug na drugega.

Poletela sva v kovinski voziček za posodo, da so umazani krožniki in še bolj umazana voda pristali po celi restavraciji. Padel sem na ploh, on pa naravnost name. Hitro sem se spravil na roke in kolena, v položaj obrambne žoge (položaj, ki sem ga zaobvladal kot najslabši rokoborec James Ford Rhodesove srednje šole), tik preden so se njegove ogromne, mastne roke spravile nad moj obraz in skušale spraskati moje oči.

Verjamete ali ne, v tistem trenutku je neki tip, sedeč za sosednjo mizo, zavpil: »Hej! Spravita se ven s takimi!« Kot da sem imel izbiro, kje naj me kdo prefuka.

Zelo očitno je bil Blondinec mnogo bolj pijan od Temnolasca, saj do tega trenutka ni še niti enkrat zamahnil. Tehnično gledano se je šel neki tip rokoborbe in mi hkrati skušal izpraskati oči, nič več. Ko pa je Temnolasec skočil preko prevrnjenega vozička, sem videl dva izmed kuharjev, ki sta splezala nanj in ga skušala ustaviti, a se ju je znebil hitreje kot ponošenega plašča. Niti približno ni deloval pijan, videti pa je bil razpizden kot medved, ki je pravkar izgubil košarico za piknik.

Vse to sem videl, ko sem grabil za Blondinčevo zapestje, da bi spravil njegovo roko z mojega obraza. Spomnim se, da sem si mislil: »Svetojeb!« ko sem videl Temnolasca, kako se je otresel kuharjev, nato pa sem ugriznil v Blondinčev sredinec kolikor sem lahko, da še nisem raztrgal kože.

Odskočil je in kričal, da sem se lahko spravil na noge in se obrnil proti njemu. »Dajva, greva, ti debeli jebeni jebec, greva!« sem mu zagrozil. »Jebi se, mamojebeni jebec!« mi je vrnil in se še enkrat zakadil vame, me tokrat objel nizko ob pasu in naju zalučal med barske stolčke in ob šank. Roke so mi motovilile po zraku in posoda se je razbijala na tleh. Opazil sem gručo ljudi, kako so hitro švignili skozi vhodna vrata.

Zaradi načina, kako me je Blondinko objel, sem zlahka segel z desnico navzdol in zaklenil njegovo glavo v čvrst prijem. Bil pa je prevelik in premočan, da bi ga lahko kam premaknil, zato sem le skakal gor in dol in njegovo glavo zabijal ob rob šanka, dokler ni Temnolasi skočil na stol poleg mene in mi zabil pest naravnost v gobec.

To me je popolnoma vrglo s tira. Kot sem že rekel, pred tem še nikoli nisem bil v pravem pretepu in kljub temu, da je bil švohoten udarec in v resnici ni bolel, me je vkopal v tla in popustil sem svoj prijem, da se je Blondinec lahko rešil in se za trenutek nadihal zraka.

Gledala sva se vse skupaj pol sekunde, nato pa sem ga dvakrat boksnil v obraz in se splazil izpod kupa stolčkov, ves čas pa pazil, da je bil pijanec pozicioniran med menoj in njegovim treznim prijateljčkom.

»Jebi se!« se je zadrl eden od nas.

»Kurcovleka pička!«

»Pridi sem, ti debeli jebec!«

»Jebi se, debeloritec!«

Hitro mi je začelo primanjkovati novih načinov rabe kletvi in odleglo mi je, ko sem zagledal pet Parminih policistov, ki so vkorakali skozi vhodna vrata. Običajno se v Parmi nič ne dogaja, zato jih je bilo toliko na voljo v tako kratkem času.

Temnolasec je bil ravno dovolj trezen in opravičljiv in skromen in dovolj pameten, da je policiste vikal, ko so ga ogovarjali, tako da so ga hitro spustili.

Blondinca so aretirali in mu prisodili, kar koli se prisodi pijancu, ki se spravi v pretep zaradi piščanca, vrednega pet dolarjev. Starčka so aretirali, ker je bil neumna, stara pijandura.

Tisti zaskrbljeni meščan, ki nas je opozoril, naj se tepemo zunaj, je pristopil do policista, ki se je pogovarjal z menoj, pokazal s prstom name in rekel: »Tadva sta uporabljala grde besede pred mojimi otroki!« Policist je zavil z očmi in ga odslovil.

Ni pa si delal nobenih zapiskov, ko je poslušal mojo zgodbo. Namesto tega me je le netrzajoče gledal v oči, kot da sem idiot, ki se spravlja v pretepe zaradi pet dolarjev vrednega piščanca, ki konec koncev sploh ni moj. Skušal sem mu razložiti svojo teorijo družbenega razpada, a se mu ni zdela prepričljiva. Mislim, da me ni aretiral zgolj zato, ker sem se mu smilil.

Polomili smo za veliko več kot pet dolarjev vredne posode in iz restavracije nagnali skoraj vse goste, ki so se pred tem drenjali v nabito polnem prostoru. Lastnik je na koncu plačal za vse obroke, kar ga je koštalo nekaj sto dolarjev. Natakarice so ostale brez napitnin. Bil sem premočen od hladne, polite kave in gorčice, moja leva hlačnica pa je bila prepojena z lepljivim čokoladnim šejkom, ki se me je prijel, ko sem ležal v vozičku.

Vse skupaj sešteto, menim, da je bil to precej uspešen noč boja proti zločinu. Rešil sem čast Kenny Kinga, se boril z dvema pijancema, uspel enega ugrizniti in podeliti dve šaki, na meni pa niti praske. Moj prvi pretep! Wooooo! Bil sem kralj sveta! Nikoli me nisi spravil na tla, Ray!

* * *

Ko sem prišel domov, sem doživel reakcijo na svoj prvi pretep, ki je ne bi nikoli pričakoval: preživetje primitivne borbe za življenje me je naredilo za najpotrebnejšega tipa na Zemlji. Moj penis se je počutil kot iz škatle in nikoli ni bil večji, mlad ambicioznež, ki bo pravkar osvojil vse ženske, moške in Rodmanovske vmesnike, ki jih svet ponuja. Lahko bi pofukal zrak.

Nič čudnega, da se stari boksarji nočejo upokojiti.

Če bi imel službo, prihodnost in ne bi vsako minuto dneva premišljeval, kako upravičiti naslednjega, bi morda celo imel punco, ki bi z mano delila mojo nestrpnost. Toda iz nekega čudnega razloga bejbe ne marajo luzerjev, tako da sem moral oprati cunjo na roke.

Moral sem na pranje trikrat, preden sem se lahko dovolj sprostil, da bi zaspal. Trikrat v eni uri! Osebni rekord, ki stoji do danes. Toda, kljub temu, da sem v tistem času kar precej masturbiral, nisem tega nikoli počel trikrat v eni uri, zaradi česa, se mi zdi, me je izdal komolec. In bolel je kot svinja! Prav v trenutku tretjega vala spazmov sem začutil ostro bolečino v desnem komolcu in obstal paraliziran.

Če želite približno vedeti, o čem govorim, se naslednjič med masturbiranjem, tik pred začetkom orgazma, zaštihajte z nožem.

Previdno sem se zvalil s postelje, držeč komolec, brez očal tipajoč po temi. Skušal sem priti v kopalnico, da bi se umil in videl, ali mi je komolec nabrekel. Zaradi zaslepljujoče bolečine v roki se nisem ravno zmenil za gate, ki so bile še vedno okoli mojih gležnjev, kar me je prisililo v majhne, dojenčkaste korake vzdolž hodnika.

Ko sem prišel na pol poti, kjer se je začelo stopnišče navzdol, sem se z levico naslonil na rob stene in desnico spustil, da je zanihala v prazno. Zaskelelo me je in zaradi bolečine sem pričel švicati kot stara, ledena pločevinka Pepsija na vroč poletni dan.

Moja leva dlan je bila tako prepojena z znojno tekočino (to je moja razlaga in stojim za njo), da mi jo je spodneslo v trenutku, ko sem z njo segel po ograji stopnišča, da sem odletel po stopnicah kot hollywoodski kaskader. Obraz, dober komolec, slab komolec, obraz, obraz, rama, spodnji del hrbtenice, desni gleženj in obraz. Presenečen sem, da so se jajca nekako ognila udarcu ob tla.

Šest tednov sem moral nositi vratno opornico, roko sem imel cel mesec v povoju, za hojo pa sem moral uporabljati berglo. Da ne omenim vseh prask in odrgnin, ki so spremljale bolečino med zdravljenjem, v času katerega si tudi nisem smel privoščiti masturbiranja. Bilo je, kot da bi nekdo ustrelil mojega konja tik po tem, ko je zmagal na Kentucky Derbyju.

Najtežji del noči je bil, ko sem se postavljal na noge in se odpeljal na urgenco. Počutil sem se kot eden tistih kmetov, o katerem na vsake toliko pripravijo prispevek na novicah, ki si je odrezal roke v nesreči s kombajnom, potem pa je moral z nosom poklicati rešilca. V resnici bi moral tudi sam telefonirati ambulanto, ampak me je bilo preveč sram, da bi jim razlagal, kako je prišlo do situacije.

Ko sem končno prišel do bolnišnice Deaconess Hospital, sem bil izčrpan, jokal sem na poti od avtomobila do vhoda, ker nisem zmogel več. Kri mi je lila iz rane nad očesom. Manjkal mi je čevelj.

Sestre in tehniki so mi prihiteli na pomoč. Ko so me na postelji peljali v urgentno ambulanto, sem opazil obraz najbolj blond, najatraktivnejše medicinske sestre, ki sem jo kadar koli videl. Globoke, modre oči, koža, ki se je svetila kot angel in ogromne joške. Videti je bila, kot da je plačala svojo šolo za medicinske sestre z denarjem, ki ga je zaslužila s poziranjem.

Prijela me je za dlan in nežno obrisala solzo z mojega obraza. »Ubožec, kaj se je zgodilo?« je zapredla.

Moj Bog, njen glas. Način, kako so se njene ustnice razpirale … tako mehke … tako polne, tako popolne …

Pogoltnil sem ogromen cmok v grlu in z njim merico celotne njene lepote in uspel stisniti novo solzico iz kotička krvavega očesa. »Pretepli so me v Kenny Kingu,« sem zajokal.

Naughtius Maximus