UBOŽEC

Nažgan se je plazil po hostlu in milostljivo prosil mimobežnico, ali bi mu le dala fukat. Da je čist, da kadi samo občasno in da njegov kurac sicer ni dolg, je pa tanek, jim je razlagal in upal, da ga bo pa danes končno kaj namočil, tiča namreč. Všeč si je bil. Ne od pijače. Res se je rad pogledal v ogledalo, rad si ga je drkal pred njim in si predstavljal, kako na svojega kurca nabija najlepše pičke Slovenije – še ni spoznal dovolj orbite, da bi lahko rekel sveta. Nič ni dobil tistega večera. Splazil se je v svojo posteljo v sobi polni tujcev, ki jih še ni poznal. Vsi so spali. »Pizduni,« si je mislil. »Vlažne pizde vam pred vrati ždijo, vi pa nič,« je rekel polglasno in se zvlekel v posteljo. Ni jih prebudil. Sicer pa čudakov po sobanah za 7 € na noč niti ne manjka in ljudje okoli njega so bili takšnega sranja čudnih neprisebkov že navajeni.

Zbudil se je zjeban, slan, kurac mu je spet stal v prazno. Ona tam na sosednji postelji je to erekcijo sicer videla, a je niti ni cenila, normalno je, da pijance scat tišči. Pol sveta je pizdun prebrodil, da bi končno izgubil nedolžnost pa nič od tega. Bil je revež, ki si je želel otrok, zavoljo tega pa je vendar moral prej pofukat kakšno slastno in izmuzljivo deklico. Takšno z rokami, nogami in luknjo nekje vmes, baje da celo tremi. »Pičke imajo tri luknje,« so mu razlagali analfabetični prijatelji. Niti se mu ni šlo toliko za fuk, kot se je gnal za to, da bo lahko kolegom rekel, da je prasico na mizi od zadaj poknil v rit in da jo je bolelo. In če bo delal otroka, je hotel žensko pofukat vsaj še dobro. Svojemu otroku ne bi mogel pogledat v oči, če ne bi njegovi mami vsaj petkrat prišlo. Nesmisel. »Otroci se delajo v ekstazi,« je vedno pravil in si ga žlajfal ob slikah svoje faksovske ljubezni. Dolga punca. Srednje debela. Velikih oči. Ogromne duše in srca. Z njo je začel verjeti svoji novi pogruntavščini, da velika duša zahteva več mesa. Še dobro, da ni nikoli izvedel, da je imela Tanja največjo, najbolj mesnato in najbolj sočno pičko na medicinski fakulteti. Želela si je postati psihiatrinja. Bolnica in psihiatrinja. Bolnica in psihiatrinja z veliko pičko. Joj, če bi to vedel, kako bi se mu mešalo. Kako bi šele potem podrkaval pred ogledalom.

Vstal je, se stuširal. Šel je na zajtrk in poslušal. Sami pofukani Nizozemci. »Ti pizduni so res povsod,« je mlel po mislih in gledal stegna ob sebi. Tako je gledal mimo svojega posušenega kruha, namazanega s koščki masla, ki se niso dobro stopili in razmazali, ki se sploh niso razmazali, in jo fukal, to jutranjo sosedo, v mislih. Izgubljal je nedolžnost, še predno mu je uspela reči dobro jutro. »Hey!« je izdavila iz zapolnjenega grla s sladkorjem iz marmelade in z maščobo iz masla, iz zapolnjenega grla s še včerajšnjim katranom ter temnim pivom. In naš pizdun se je zaljubil. »To je to,« je kriknil, tega itak nihče ni razumel. Odvrnil je polnemi hello, jo pogledal še malo v oči in se zavedel, da bi prav danes lahko končno izgubil nedolžnost. »You know, you never know what a new day will bring you, dear goodmorninglejdi.«

Gozdni Sadež