ponedeljek, 2. junij 2014

MI PELEA

Pozimi pogrešam Cleveland. Ne mislim ledenega mrazu, ki ti grozi s počenimi pljuči kot kladivo šipam; ampak sveže, jasne dni, ko lahko slišiš hrustanje snega pod vsakim korakom in se ves zrak okoli tebe zdi očiščen in svež. Kot da je Bog ustvaril ta dan samo zate.

Bil je eden od teh popolnih zimskih dni, 27. december, ko sem stopil v Kenny Kinga na hitro večerjo. Sonce je pravkar zašlo in prostor je bil nabit z ljudmi, ki so se pravkar vrnili iz nakupovalnega centra Permatown Mall, kjer so malo pred tem vračali darila. Povečini družinice in stari ljudje, zato mi je bil lokal tudi všeč.

Kenny King's je bila prijetna in tiha restavracija, na vse načine nedomišljava, od sten nevtralnih barv do burgerjev in piščančjega menija. Tam je kraljeval Double Big King, gigantski, dvojno polnjeni burger, s katerega sta kapljali mast in ljubezen. Favorit proletariata iz Parme, predmestja Ohia.

Takrat nisem veliko delal, sem pa tisti dan ravno postavil knauf v kleti in se mi je zdelo, da bom v Kenny Kingu dobil svojo zasluženo nagrado. Postavna natakarica in brezzajebantska šal'ca kofeta je bilo vse, kar je garač, kot sem bil sam, potreboval na koncu dneva. To in pivo, toda takrat sem bil ravno na abstinenci. Malo pred tem sem se znašel v nekaj sramotnih in nevarnih incidentih, ker se nisem znal upreti svoji nagnjenosti do težkih pijač in lahkih žensk; pa se mi je zdelo pametneje, da bi za nekaj časa nehal s pitjem.

Živel sem še v območju Clevelanda, toda komaj. Parma se je začela dve ulici stran od mene, jaz pa sem večkrat zahajal tja, se norčeval iz ljudi, ki so tam živeli, in nato odšel.

Parma je kraj, iz katerega smo se vsi delali norca, medtem ko se je preostanek države delal norca iz nas. V Clevelandu nimamo vicev o policajih, imamo vice o Parmažanih. (V Parmi pred diskom stojita dva tipa s psom, nakar iz lokala prileti eden od gostov in psu dvigne rep ter razočarano odkoraka notri. Tipa se pogledata in skomigneta z rameni. Čez 5 minut iz diskoteke prihiti še en gost, psu dvigne rep in razočarano odide nazaj. Čez 5 minut se zgodba ponovi in lastnik psa jezno ogovori človeka, ki si ga ogleduje: »Pa kaj se dogaja tukaj, zakaj vsi gledate mojemu psu pod rep?« Obiskovalec diskoteke odgovori: »Neki tip iz Clevelanda je povedal, da je zunaj pes z dvema šupkoma pa mu noben ne verjame!« Take, glupe vice.) Verjetno je bil edini razlog, da je Bog ustvaril Parmo, da smo se lahko mi, sofisticiranci, iz Clevelanda lahko čemu posmehovali.

Toda ne glede na to, koliko smo se s prijatelji med odraščanjem norčevali iz Parme, je še vedno imela Kenny Kinga v peške razdalji, njihov nakupovalni center pa je imel Gap, zato sem tam preživel ogromno časa.

Kletni knaufi so bili del družinskega projekta, ki ga je začrtal moj oče, skušajoč spremeniti klet v dnevno sobo/spalnico. Umrl je, preden bi lahko dokončal zadevo in čeprav sem bil sam star le štiriindvajset, mi je bilo popolnoma jasno, da bom tudi sam umrl, preden bo kar koli spodaj dobilo dokončno obliko; saj sem približno podobno talentiran za zlaganje desk in postavljanje knaufov, kot je pes za petje opere. Do danes projekta nihče ni zaključil. Vseeno pa mi je klet dala nekaj dela, da sem lahko prepričal familijo o svoji produktivnosti.

V resnici mi je prepričevanje ljudi, da se nekaj dogaja v mojem življenju, vzelo večino dni v tistem obdobju. Težko si predstavljate, kako težavno je prelisičiti ostale v mišljenje, da si produktiven in zaposlen. Ves čas si moraš izmišljevati laži, ki jih nato prodajaš ostalim, kaj boš počel naslednji dan; ves čas pretiravaš vsako minuto svojega dneva, ki nikamor ne vodi … težje kot dejansko imeti službo. Ko imaš službo, lahko po koncu dneva vsaj rečeš, naj bodo tiho in te pustijo pri miru.

Ko pa si štiriindvajsetletnik brez dela, moraš imeti non-stop na zalogi svežo bučo, ki jo moraš znati vplesti v najbolj nedolžen pogovor. Znanci bi me ogovorili na ulici: »Hej, Drew, imamo pa kar lepo vreme, kajne?«

»No, ja,« bi živčno začel, »ampak avtopralnica nima veliko dela in ne potrebuje novih zaposlenih, glede na to, da je tako lepo vreme zadnje čase, ampak mi je tip rekel, da ko bo začelo liti, naj se kar oglasim in me bo dal na uvajanje. Hej, mi lahko posodiš pet dolarjev? Jebena banka mi je razmagnetila čip na kartici, al' ne vem, kaj in zdaj mi je bankomat ne sprejme. Ha ha ha! Ves ta sistem gre v franže, se ti ne zdi? Ha ha ha!«

Tisto noč nisem želel, da bi me kdo videl, zato sem se izmuznil do najsamotnejšega stola za šankom. Ne, ker so bile moje obleke prepojene z znojem, prahom in pajčevinami, ampak ker sem imel na sebi svoja piflarska očala, ki ti jih predpišejo v mornarici. Nosil sem jih za vikende, ko sem bil med rezervisti. Običajno sem tiste dni nosil kontaktne leče, ker sem bil postaven, suh, pripravljen za šport, toda ravno takrat so mi motile oči, zato sem si nadel najgrša očala na svetu. Ko sem še služil rok, smo jim pravili »kontracepcijska očala«, ker so imela tako debele, črne okvirje, da si se z njimi gabil vsem puncam, razen najbolj obupanim in potrebnim.

Posvetil sem se svojima Double Big Kingu in skodelici kave. Double Big Kingi so zakon. Lahko sem okušal vsako plast posebej. Lepinja, nato solata, hitro zatem popolna mešanica majoneze, zenfa in kečapa. Potem prva rezina stopljenega sira in sladka maščoba, ki pronica iz mesa. V istem trenutku je moja spodnja čeljust prodrla skozi lepinjo, spodnjo rezino mesa in sira in moj jezik je v primitivni, kuščarski del možganov pošiljal omamne signale.

To je bil tisti ljubezenski del Double Big Kinga, ki sem ga omenil prej. Neopisljivi moment ekstaze, ki je pošiljal alfa valove šoka, skoraj penetrativne evforije, od okušalnih brbončic do možganske sredice in naprej. Pravljica, ki jo opisujejo le še ljubavni romani.

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, Double Big Kinga pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. Bog je namreč svet tako Double Big Kingal, da je dal svojega edinorojenega sina. Double Big Kingaj svojega bližnjega kakor samega sebe.

Ne vem natančno, koliko časa sem tam sedel. Pogosto sem doživljal takšne izpade med hranjenjem v Kenny Kingu; eno minuto sem ravno zagrizel v svoj nebeški burger in naslednjo sem se zavedel, da je minilo pol ure, strmel sem v prazen krožnik, nisem pa imel niti malo občutka, kaj se je zgodilo vmes. Med enim izmed teh urokov so v restavracijo vstopili oni.

Bili so trije in bili so glasni, pijani in jebalo se jim je za okolico: dva nabita tipa, ki sta bila videti kot bivša branilca srednješolske nogometne ekipe in starejši možakar, ki sem ga prepoznal kot lokalca iz sosednjega bara Baron's. To je bil striktno žganje-pa-pir lokal, kjer sem čez eno poletje delal kot natakar in niti enkrat vklopil mešalnika. Enkrat je prišla neka ženska, ki se je zelo očitno izgubila, in naročila Manhattan. S kolegom sva morala odpreti knjigo.

Nabiti Številka Ena je bil ogromen irski tip z blond skravžlanimi lasmi do ramen. Oblečen je bil kot gradbenik. Nabiti Številka Dve je bil italijansko-grški pesjan s kratkimi, temnimi lasmi in brki, ki so nujno potrebovali nego. Oblečen je bil, kot da si izposoja denar od Gradbenika.

Starec je bil usmiljenja vredna zguba, ki ga še nikoli nisem videl treznega. Ko sem tisto poletje delal jutranji šiht pri Baronu, je bil tip že očitno naklesten, ko se je privlekel do svojega barskega stolčka in naročil kratek viskač s spodnje police in akvarijsko dozo Labbatta. Račun za vse skupaj ga je stal dolar in pol. Dal mi je deset centov napitnine.

Mlajša tipa sta ga morala držati pokonci med valjenjem proti šanku. Strmel sem naravnost navzdol v svoj pol-prazen krožnik, tiho momljal: »Ahhh, fak,« ko so se usedli poleg mene. Tista moja polovica, ki se je že nahranila, si je mislila, da bodo morda le naročili in tiho pojedli svoje, toda moja lačna polovica je vedela, koliko je ura.

Vsi so naročili pohanega piščanca in med obrokom začeli smrkati in srkati; glasno so cmokali z ustnicami in si jih brisali v rokav. Rigali so pogosteje kot dihali. Pomfri so namakali v skupni kozarec kečapa, medtem ko so naglas komentirali, kako fino rit ima natakarica (ni je imela). Eden od njih se je nato spomnil komične anekdote o »Poljaku, nigru in židu«, ki so obtičali na samotnem otoku. Ne spomnim se ravno, kako se je končala, toda izzvala je pol-prežvečeno piščančjo eksplozijo krohota njegovih kameradov.

Ko so še zadnje kosti zacingljale na poceni porcelanu, se je Blondinec odločil, da naroči pet kosov piščanca za domov: »Tastari sem obljubil, da ji bom nekaj prinesel. In otrokom tudi.«

S kotičkom očesa sem škilil proti njim, saj sem opazil, da se bodo počasi pobrali in bom lahko končno užival tišino in svojo kavo, ne da bi me kdo rukal ali prisilil, da poslušam še kak vic o nigrih. Ko je Blondinec vstal in vzel svoj to-go paket piščanca, je pogledal starca, se nasmehnil, pomežiknil in skril račun v svojo karirasto srajco.

Pet kosov piščanca po originalnem polkovnikovem KFC receptu iz Kenny Kinga stane samo okoli pet dolarjev, vključno s koruzo, solato in davkom. Kenny King's ima okrog ducat restavracij v celotni regiji Cuyahoga in si lahko brez težav privošči izgubo petih dolarjev. Toda če pustiš enemu tipu, da se ogne plačilu, se bo kaj kmalu našel drugi, ki bo to storil in preden se bomo zavedli, bomo imeli računati z družbenim razpadom in anarhijo. To sem verjel takrat in to verjamem še danes. Ne glede na to, kako se je razpletlo, vem, da sem storil, kar sem storil, za Ameriko.

Blondinko se je že prekucnil iz restavracije, ko sta se Temnolasi in starec spravila do blagajne, da bi plačala za večerjo, ki so jo pojedli. Bila sta že na poti k vratom, ko sem k sebi poklical natakarico z ne zares dobro ritjo in ji razložil, kaj se je zgodilo. Medtem ko je ona stekla na parkirišče, da bi ujela Blondinca, sem se sam zavihtel pred ostala partnerja v zločinu, preden bi se lahko pobrala ven.

»Hej,« sem rekel starčku, držeč ga za ramo, »tvoj prijatelj se bo moral vrniti in plačati svoj račun.« Obrnil se je in me pogledal navzgor kot pijana riba.

»Kakšen račun?« je zamomljal z neumnim tonom. Oči so mu švignile v različne smeri; resnično se je trudil, da bi mu jih uspelo spraviti v red, a mu ni.

»Ne pretvarjaj se, saj te poznam. Iz Barona. Videl sem tvojega prijateljčka, kako si je račun zatlačil v srajco,« sem poskušal biti kar se da razumen in strog.

Temnolasec je vskočil: »O čem govoriš, jebemti?« Toda stari je že segel po denarnico in se odpravil nazaj k blagajni.

»Dobro, dobro,« je dejal med hihitanjem, ki bi prekrilo dejstvo, da sem ga ujel. Malo sem si celo oddahnil, ko sem ugotovil, da je bilo to vse, kar se bo zgodilo. Starec bo plačal pet dolarjev za piščanca in mirna Bosna.

Sledil sem jima do blagajne in v trenutku, ko je izvlekel keš iz denarnice, so vhodna vrata skoraj poletela s tečajev in Blondinko je s krikom vstopil, natakarica za njim. »Kaj kurac?!« se je drl, »Nobenega jebenega računa nisem vzel! Pizda, kaj se dogaja?!«

»Hej, stari,« sem se obrnil k njemu, brez ideje, kako neumno sem videti s pristriženo frizuro in debelimi očali, prekrit s tono materiala, ki bi ga lahko pred uro vmešal v steno, »videl sem te, kako si vzel račun in ga spravil v žep.«

»Pa kdo si ti?! Si jebeni policaj?! Zbil ti bom ta očala direktno s te pofukane face!«

»A, ja?!« sem kriknil uporniško in odložil očala, »si bom kar sam snel očala in … «

In to je bilo vse, kar je bilo treba, da sem v enem samem trenutku zapravil štiriindvajsetletno abstinenco fizičnih konfrontacij.

Ni me bilo strah, da smo pošteni. Odkar sem se pridružil mornarici, me ni bilo strah pretepov, sem se pa zavedal, ker sem jih veliko videl, da znajo biti precej nepotrebni in nevarni. Pravi ulični pretepi so grozljivi, jaz pa sem se lahko vedno zanašal na svojo hitro glavo in prijateljske manire, da sem se potencialno nevarnim situacijam izmuznil. Trik, kakopak, je, da ostaneš prijateljski in premeten ves čas. To ali pa strašen in glasen. V tistem trenutku pa sem bil majhen, tih, neprijazen in dolgočasen.

Ko sem položil svoja očala na pult ob blagajni, se je zagnal vame, me medvedje objel in me stisnil ob šank za menoj. »Mamojebec! Jebeni, debeloriti kurcovlek!« sva kričala drug na drugega.

Poletela sva v kovinski voziček za posodo, da so umazani krožniki in še bolj umazana voda pristali po celi restavraciji. Padel sem na ploh, on pa naravnost name. Hitro sem se spravil na roke in kolena, v položaj obrambne žoge (položaj, ki sem ga zaobvladal kot najslabši rokoborec James Ford Rhodesove srednje šole), tik preden so se njegove ogromne, mastne roke spravile nad moj obraz in skušale spraskati moje oči.

Verjamete ali ne, v tistem trenutku je neki tip, sedeč za sosednjo mizo, zavpil: »Hej! Spravita se ven s takimi!« Kot da sem imel izbiro, kje naj me kdo prefuka.

Zelo očitno je bil Blondinec mnogo bolj pijan od Temnolasca, saj do tega trenutka ni še niti enkrat zamahnil. Tehnično gledano se je šel neki tip rokoborbe in mi hkrati skušal izpraskati oči, nič več. Ko pa je Temnolasec skočil preko prevrnjenega vozička, sem videl dva izmed kuharjev, ki sta splezala nanj in ga skušala ustaviti, a se ju je znebil hitreje kot ponošenega plašča. Niti približno ni deloval pijan, videti pa je bil razpizden kot medved, ki je pravkar izgubil košarico za piknik.

Vse to sem videl, ko sem grabil za Blondinčevo zapestje, da bi spravil njegovo roko z mojega obraza. Spomnim se, da sem si mislil: »Svetojeb!« ko sem videl Temnolasca, kako se je otresel kuharjev, nato pa sem ugriznil v Blondinčev sredinec kolikor sem lahko, da še nisem raztrgal kože.

Odskočil je in kričal, da sem se lahko spravil na noge in se obrnil proti njemu. »Dajva, greva, ti debeli jebeni jebec, greva!« sem mu zagrozil. »Jebi se, mamojebeni jebec!« mi je vrnil in se še enkrat zakadil vame, me tokrat objel nizko ob pasu in naju zalučal med barske stolčke in ob šank. Roke so mi motovilile po zraku in posoda se je razbijala na tleh. Opazil sem gručo ljudi, kako so hitro švignili skozi vhodna vrata.

Zaradi načina, kako me je Blondinko objel, sem zlahka segel z desnico navzdol in zaklenil njegovo glavo v čvrst prijem. Bil pa je prevelik in premočan, da bi ga lahko kam premaknil, zato sem le skakal gor in dol in njegovo glavo zabijal ob rob šanka, dokler ni Temnolasi skočil na stol poleg mene in mi zabil pest naravnost v gobec.

To me je popolnoma vrglo s tira. Kot sem že rekel, pred tem še nikoli nisem bil v pravem pretepu in kljub temu, da je bil švohoten udarec in v resnici ni bolel, me je vkopal v tla in popustil sem svoj prijem, da se je Blondinec lahko rešil in se za trenutek nadihal zraka.

Gledala sva se vse skupaj pol sekunde, nato pa sem ga dvakrat boksnil v obraz in se splazil izpod kupa stolčkov, ves čas pa pazil, da je bil pijanec pozicioniran med menoj in njegovim treznim prijateljčkom.

»Jebi se!« se je zadrl eden od nas.

»Kurcovleka pička!«

»Pridi sem, ti debeli jebec!«

»Jebi se, debeloritec!«

Hitro mi je začelo primanjkovati novih načinov rabe kletvi in odleglo mi je, ko sem zagledal pet Parminih policistov, ki so vkorakali skozi vhodna vrata. Običajno se v Parmi nič ne dogaja, zato jih je bilo toliko na voljo v tako kratkem času.

Temnolasec je bil ravno dovolj trezen in opravičljiv in skromen in dovolj pameten, da je policiste vikal, ko so ga ogovarjali, tako da so ga hitro spustili.

Blondinca so aretirali in mu prisodili, kar koli se prisodi pijancu, ki se spravi v pretep zaradi piščanca, vrednega pet dolarjev. Starčka so aretirali, ker je bil neumna, stara pijandura.

Tisti zaskrbljeni meščan, ki nas je opozoril, naj se tepemo zunaj, je pristopil do policista, ki se je pogovarjal z menoj, pokazal s prstom name in rekel: »Tadva sta uporabljala grde besede pred mojimi otroki!« Policist je zavil z očmi in ga odslovil.

Ni pa si delal nobenih zapiskov, ko je poslušal mojo zgodbo. Namesto tega me je le netrzajoče gledal v oči, kot da sem idiot, ki se spravlja v pretepe zaradi pet dolarjev vrednega piščanca, ki konec koncev sploh ni moj. Skušal sem mu razložiti svojo teorijo družbenega razpada, a se mu ni zdela prepričljiva. Mislim, da me ni aretiral zgolj zato, ker sem se mu smilil.

Polomili smo za veliko več kot pet dolarjev vredne posode in iz restavracije nagnali skoraj vse goste, ki so se pred tem drenjali v nabito polnem prostoru. Lastnik je na koncu plačal za vse obroke, kar ga je koštalo nekaj sto dolarjev. Natakarice so ostale brez napitnin. Bil sem premočen od hladne, polite kave in gorčice, moja leva hlačnica pa je bila prepojena z lepljivim čokoladnim šejkom, ki se me je prijel, ko sem ležal v vozičku.

Vse skupaj sešteto, menim, da je bil to precej uspešen noč boja proti zločinu. Rešil sem čast Kenny Kinga, se boril z dvema pijancema, uspel enega ugrizniti in podeliti dve šaki, na meni pa niti praske. Moj prvi pretep! Wooooo! Bil sem kralj sveta! Nikoli me nisi spravil na tla, Ray!

* * *

Ko sem prišel domov, sem doživel reakcijo na svoj prvi pretep, ki je ne bi nikoli pričakoval: preživetje primitivne borbe za življenje me je naredilo za najpotrebnejšega tipa na Zemlji. Moj penis se je počutil kot iz škatle in nikoli ni bil večji, mlad ambicioznež, ki bo pravkar osvojil vse ženske, moške in Rodmanovske vmesnike, ki jih svet ponuja. Lahko bi pofukal zrak.

Nič čudnega, da se stari boksarji nočejo upokojiti.

Če bi imel službo, prihodnost in ne bi vsako minuto dneva premišljeval, kako upravičiti naslednjega, bi morda celo imel punco, ki bi z mano delila mojo nestrpnost. Toda iz nekega čudnega razloga bejbe ne marajo luzerjev, tako da sem moral oprati cunjo na roke.

Moral sem na pranje trikrat, preden sem se lahko dovolj sprostil, da bi zaspal. Trikrat v eni uri! Osebni rekord, ki stoji do danes. Toda, kljub temu, da sem v tistem času kar precej masturbiral, nisem tega nikoli počel trikrat v eni uri, zaradi česa, se mi zdi, me je izdal komolec. In bolel je kot svinja! Prav v trenutku tretjega vala spazmov sem začutil ostro bolečino v desnem komolcu in obstal paraliziran.

Če želite približno vedeti, o čem govorim, se naslednjič med masturbiranjem, tik pred začetkom orgazma, zaštihajte z nožem.

Previdno sem se zvalil s postelje, držeč komolec, brez očal tipajoč po temi. Skušal sem priti v kopalnico, da bi se umil in videl, ali mi je komolec nabrekel. Zaradi zaslepljujoče bolečine v roki se nisem ravno zmenil za gate, ki so bile še vedno okoli mojih gležnjev, kar me je prisililo v majhne, dojenčkaste korake vzdolž hodnika.

Ko sem prišel na pol poti, kjer se je začelo stopnišče navzdol, sem se z levico naslonil na rob stene in desnico spustil, da je zanihala v prazno. Zaskelelo me je in zaradi bolečine sem pričel švicati kot stara, ledena pločevinka Pepsija na vroč poletni dan.

Moja leva dlan je bila tako prepojena z znojno tekočino (to je moja razlaga in stojim za njo), da mi jo je spodneslo v trenutku, ko sem z njo segel po ograji stopnišča, da sem odletel po stopnicah kot hollywoodski kaskader. Obraz, dober komolec, slab komolec, obraz, obraz, rama, spodnji del hrbtenice, desni gleženj in obraz. Presenečen sem, da so se jajca nekako ognila udarcu ob tla.

Šest tednov sem moral nositi vratno opornico, roko sem imel cel mesec v povoju, za hojo pa sem moral uporabljati berglo. Da ne omenim vseh prask in odrgnin, ki so spremljale bolečino med zdravljenjem, v času katerega si tudi nisem smel privoščiti masturbiranja. Bilo je, kot da bi nekdo ustrelil mojega konja tik po tem, ko je zmagal na Kentucky Derbyju.

Najtežji del noči je bil, ko sem se postavljal na noge in se odpeljal na urgenco. Počutil sem se kot eden tistih kmetov, o katerem na vsake toliko pripravijo prispevek na novicah, ki si je odrezal roke v nesreči s kombajnom, potem pa je moral z nosom poklicati rešilca. V resnici bi moral tudi sam telefonirati ambulanto, ampak me je bilo preveč sram, da bi jim razlagal, kako je prišlo do situacije.

Ko sem končno prišel do bolnišnice Deaconess Hospital, sem bil izčrpan, jokal sem na poti od avtomobila do vhoda, ker nisem zmogel več. Kri mi je lila iz rane nad očesom. Manjkal mi je čevelj.

Sestre in tehniki so mi prihiteli na pomoč. Ko so me na postelji peljali v urgentno ambulanto, sem opazil obraz najbolj blond, najatraktivnejše medicinske sestre, ki sem jo kadar koli videl. Globoke, modre oči, koža, ki se je svetila kot angel in ogromne joške. Videti je bila, kot da je plačala svojo šolo za medicinske sestre z denarjem, ki ga je zaslužila s poziranjem.

Prijela me je za dlan in nežno obrisala solzo z mojega obraza. »Ubožec, kaj se je zgodilo?« je zapredla.

Moj Bog, njen glas. Način, kako so se njene ustnice razpirale … tako mehke … tako polne, tako popolne …

Pogoltnil sem ogromen cmok v grlu in z njim merico celotne njene lepote in uspel stisniti novo solzico iz kotička krvavega očesa. »Pretepli so me v Kenny Kingu,« sem zajokal.

ponedeljek, 26. maj 2014

PRAVI DEC

Zofko rad berem, ker jo rad berem, ji pa na zapisek še po muško odgovorim. Pravega moškega definira samo eno, pravi moški fuka. Fuka veliko in ne fuka le ene, če pa že fuka eno, potem jih je v življenju pofukal dovolj, da se lahko zaveže samo eni.  

Ni važno, kako jih dobi. Naj bo to z nežnostjo in poetičnim jezikom, naj bo s trdimi prijemi in košnjo trave zgoraj brez, naj bo to v fitnesu z besedami: „Pridi, pokazal ti bom, kako to vajo delaš pravilno.“ Jih pač spravi v posteljo, s tem je na njem nekaj privlačnega, s tem je nekaj povedal. Saj ženske v posteljo nikoli ne bodo šle z nekom, ki ga ne cenijo kot moškega. Vzele bodo tistega, ki ima nekaj na sebi. Če ga cenijo kot prijatelja, smo pa spet na drugih teritorijih seksistične debate. Hecno je tudi, kako se nekatere vedno znova pojavljajo s tistimi, ki jih sovražijo in ne spoštujejo (t. i. kurbirji), a se na koncu poročijo s pravim pristnim nedolžnim geekom. Se pač zavedajo, da se takšni pebi že zavoljo statistike ne upajo pustiti babe, saj se jim v primeru ponovne samskosti kaj hitro zgodi doživljenjska abstinenca, ki bo na smrtni postelji mejila na ponovno nedolžnost. Na svet brez fuka in s tem svet brez kančka moškosti.

Pri spletnih definicijah vedno naletimo na trhla tla. Mnenj je preveč in vsa so najmanj pokvečena. Pogled na ženske forumske debate o dolžinah tičev njihovih partnerjev je prav ogrožajoč za moške bralce. Ali Slovenke intuitivno vohajo dolge rilce ali pa so enostavne brez »augnmasa«. Nezadovoljenost slovenskih spletnoforumskih dam se lahko kaže le v tem, da jih fantič zadeva nekam, kamor jim ne paše, jih že skeli in peče in si želijo bolj povprečnega, takšnega z 20 cm dolgim borcem za pravice narodov in mir na svetu.

Draga Zofka, zagotavljam ti, da vino ni na meji. No, mogoče je boljše kot vino špricer. Citiram pravega deca, svojega starega očeta, takole mi je rekel: „Moj stari oče je pil špricer, moj oče je pil špricer, jaz pijem špricer, Gozdni Sadež, še ti pij špricer!“ Če je on pil špricer, potem je to zagotovo čisto moško dejanje, čisto moška pijača. Je pa res in se strinjam s tabo, da moškim ob samostojnih in samozadostnih ženskah upada ego in testosteron. Za erekcijo ne verjamem, saj so pa radi ponižani, je nekaj mističnega na tem femdomu (t. i. žanru prevlade žensk). Izgubljajo se v arhetipskih idejah in ne vejo več, kaj biti, če niso prinašalci denarja. Če so ženske fleksibilne, moški niso. Če lahko ženske svet spremenijo v 50 letih, ga moški ne znajo. V 50 letih se znajo v njem le izgubiti, tako kot se znajo edino oni za vedno izgubiti v pijači. Sicer pa slabih 100 let nazaj pravi dec za nosečo žensko, ki bo rodila, ni vpregel niti konja, ker se za tako stvar pač ne splača. Danes pa samci beremo knjige, ustvarjamo FB‑skupine in svoje ljube med porodom še celo držimo za roke.

Ne vem, kaj je pravi moški. Verjetno je vse pogojeno čisto biološko. Dokler se bo plodil, bo moški, drugače pa bo le evolucijska zabloda in metastaza naravnega procesa – življenja. Ubogi moški. Ubogi deci. Predvsem pa uboge ženske s takšnimi ubogimi ubožci. Pravo vprašanje ni, kdo je pravi moški, pač pa kje je prava ženska. Dandanes je vendar čas žensk. Čas pravih, močnih in vodilnih žensk. Gospodične, pozabite na alfasamce in postanite alfasamice. Moški so na vas pripravljeni.

ponedeljek, 19. maj 2014

IV

Ne zgodi se ravno vsak dan, da greš po futr v svojo najljubšo pekarno, ravno on pa se ti smeje izza vitrine z dobrotami, ki jih boš zaužil za časa malice. Z zadetim nasmehom pooseblja filozofijo, ki pne verigo Happy Peka. Z njim čutiš neko povezavo, ki pa se ima še razviti in se v polnosti razodeti šele nekoč – če verjamemo, da čas obstaja tako, kot ga dojemamo in pozabimo, da je predvsem nit ogrlice, na katero nizamo trenutke, ki iz absolutne realnosti izginejo prav tako hitro, kot se pojavijo. Šine ti v glavo, da si ga ravno dan ali dva nazaj nekje srečal, tako na hitro, mimobežno, a dovolj pozorno, da si ujel preblisk premetenega, malce zarotniškega nasmeha, ki bo v roku desetih minut, ki so potrebne, da nabaviš špinačni burek, čokoladni muffin in pito z oreščki, postal preklemano jasen. Navsezadnje ni vsak dan, da bi za tri poslastice plačal štirikratno ceno. Ni vsak dan, da odkloniš povabilo na kozmični ples, ki si ga želiš plesati že nekaj let in se kasneje sprašuješ, ali je bila to zrelost in odgovornost dodelovnih obveznosti ali pa se ti je rep hote ali nehote znašel med nogami. Tudi ni vsak dan, da izveš, da v malem rodnem mestu, s katerim že leta furaš nek love/hate odnos, živi tebi sličen norec, ki gre in ga nekaj časa pač ni domov. Kakorkoli že, ni vsak dan, da se iz svoje najljubše pekarne na delovno mesto vrneš z vprašanjem: »Kaj sedaj s tem papirčkom?«

Pospraviš ga v denarnico, ki se ima kmalu izdatno odebeliti, saj ti irski delodajalec nekaj dni kasneje sporoči, da je bila tvoja prošnja rešena s pozitivnim izidom za vse udeležene. Na Irsko se odpraviš z največjim veseljem, avionom in popolno nevednostjo, kako globok pečat bo ta papirček v navezi z neko novo poznanko pustil. Niti sanja se ti ne, da si je le-ta za prihajajoči rojstni dan zaželela ravno tisto, kar je že od dne v pekarni hiberniralo v tvoji denarnici, prepotovalo tisoče kilometrov, avtobusov, tramvajev, letaliških kontrol in kaj vem še česa z enim samim namenom – izpolniti srčno željo dveh bitij.

Kdaj natančno po tistem prvem koraku na irskih tleh sem se zavedel, da sem razdaljo od Slovenije do Irske prepotoval z dovoljšno dozo LSD-ja, da meni in novi znanki omogoči vesoljna potovanja iz udobja lastnega doma, ne vem. Lučka se je utrnila, ko je debata v hostelski sobi nanesla na takšne in drugačne droge. Dobro pa se zato spomnim norca, ki me je med dišečim kruhom in pecivom premamil v nakup njegove posebne ponudbe. Ne srečam ga velikokrat, kadar pa si najina planeta že prekrižata orbiti, sem lahko prepričan, da bo imel moj življenjski potok precej dela s preurejanjem struge. Frekvenci srečevanja bo verjetno botrovalo dejstvo, da se večini najinih skupnih znancev zdi nadležen – kolikor mi je znano, celo lastni sestri. No ja, človeku, ki do konca vztraja pri resnici, se taka oznaka kaj hitro pripeti.

Prvo srečanje je zakuhala bivša, izpred ne tako daljne preteklosti. No, zakuhal ga je kriminalist, ki se je, vsaj kar se njegovega ceha tiče, znašel na pravem mestu ob pravem času – na reagge festivalu, ko mrak žonglira med lučjo in temo. Ker si je tale moj prijateljček odločil rešiti zgolj lastno kožo, je kazen sodišča padla na pleča bivše, ki v teh dneh še niti ni bila aktualna. Kakorkoli, dečva je bila prestrašena, panična in potrebna tolažbe. Očitno sem se izkazal in sem jo smel za nagrado gladko položiti na peščeni obali tolminske Soče, potem pa v naslednjih šestih mesecih še večkrat dnevno. Mogoče to veliko pove, zakaj mi mali nikoli ni šel na živce. Je pa tudi res, da je bila zaradi grožnje sodišča večkrat nesproščena, kar je znalo komunikacijo in fuk malce skisati. Ah, kako intrikatno je prepletena rogoznica življenja.

V vmesnem intervalu med bivšo in nedoločljivim raztežajem časa, sem ga, takole, še nekajkrat srečal, a je bil zame zgolj en izmed mulcev, ki sem mu posvečal omejeno količino pozornosti, ker ... no, ker je bil pač mulc, ki se je znal pogovarjati le o pohanju in podobnih »zanimivostih«.

Sem si pa ga v zadnjih nekaj dneh, simultano s časom pisanja tegale zapisa, imel možnost pobliže ogledati. Našel si je službo na žagi v bližini mojega osebnega Raja in me je nekega sončnega popoldneva, ko sem ravno pripravljal drva za poletne ognje, počastil s svojim obiskom. Povsem ob pravem času, bi rekel, ko sem ravno namenil odložiti sekiro in se prepustiti soncu in podaljšani čik pavzi. Ker Narava ne pozna časa, si ga lahko vzameš, kolikor ga potrebuješ. Usedla sva se na hlode ob ognjišču in počasi, a vztrajno, z raznimi poliskrenimi frazami gradila dialog na način, ki ga zmoreta dva, ki se ne poznata najbolje, pretečeni čas med njunim zadnjim pogledom v oči pa je malodane nedoločljiv. Ni trajalo dolgo pa je iz njegovih ust, okrašenih z zobmi barve tobaka, izzvenela fraza: »Neki zanimiv'ga 'mam zate«. Naj povem, da te besede sestavljajo konstrukt klasičnega pogojevanja, ob katerem se začnem sliniti na LSD. Iz nahrbtnika je povlekel plastično vrečko, v kateri je bilo natlačeno neko zelenje. Da ni trava, se mi je sicer posvetilo, ker pa oblike kokinih listov nisem poznal ... presenetilo me ne bi.

Pa me je. Raznorazni listi in nekaj cvetov je izviralo nedaleč od mojega Raja in so na neki način pomenili drogo. Revolucijo v percepciji več stvari. Zasvojenost v obliki hranilnosti. Bile so namreč užitne samonikle rastlinice, ki jih lahko najdemo ob vsaki pešpoti in predstavljajo odličen nadomestek običajni prehrani. Sam mi je zatrdil, da se že nekaj časa preživlja izključno s to dieto, ki jo dopolnjuje z oreščki. Sprehodila sva se med mejami Raja, kjer je s prstom suvereno pokazal zdaj na ono, zdaj na drugo rastlinico, ki sem jo prej doživljal zgolj kot nekaj, kar pokriva prst in olepšuje prirodo. Da so tudi uporabne? Kdo bi si mislil ... ni ravno vsak dan, da se ti nežno, neopazno, rastlinico za rastlinico, obliko lista za obliko lista, okus za okusom, cvet za cvetom odpira svet supermarketa, kot si ga je zamislil Stvarnik. Zraste, utrgaš, poješ, uživaš. Tako preprosto in direktno, da je že smešno. Če je en od tehtnejših razlogov za popularnost uporabe drog, da na stežaj odpro sveže vhode v svet, ki si mislil, da ga poznaš, sem v tem primeru ugotovil, da fora ni v substanci, ampak v novo dostopnih informacij, ki jih le-ta ponudi. Z drugimi besedami, odpihnilo mi je um precej daleč ven.


ponedeljek, 12. maj 2014

NIČ (NE) OBSTAJA? JOLOBOLO

Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!

Če pogledamo konju v zobe, se igre in filozofija vrtita okoli ene in iste reči. Okoli problemov. Nekaj patološko iracionalnega je na iskanju poti iz dedloškega predikamenta, ki ga poganja igriv, brezkončen nabor ponavljajočih dejanj. To iracionalno je ključno pri razumevanju, zakaj se radi igramo. Dober dizajn igre si mora v tem kontekstu sposojati jedrno sposobnost filozofije. To ni ponujanje odgovorov, ampak temeljitejše razumevanje problema. Vsaka igraIgrica naj bo skovana na način problema, da ga pravila igre samo osvetljujejo in ne razsvetljujejo. »Ahhhaaa, onstran dobrega in zlega, pravite?«

Jezdecem je jasno, da temu ni »kar-tako«. Po zapovedih mora biti, da je iracionalno sama substanca Igranja. Ne samo iger, takih ali unih, ampak nasploh. Samo preko medija prohibicije, vsiljevanja ovire, lahko človek-igralec izlušči in lokalizira ekspresivni potencial, svobodo tutti frutti. Racionalna igra brez prohibicije ni igra, ampak je TO. Tisto, kar trenutno je. Niti nič ni. Manj kot nič, reč'mo po Žižkovo, ki ga moramo napolniti s fikcijo. Nalašč nisem rekel resničnost, ker je to en usran pojem: »Kar je res, je res, jst sm že malo spil!« (http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=dG0nadT42uA#t=28).[1]

Pomislimo na šah, vrlo igro velikih umov. Kaj omogoča, da igra steče? Pravila. Pomislimo na penis ... pravila. Odbojka? Pravila. Celo govor. Kaj dovoli pesnikom, pisateljem, umetnikom in jezdecem vsebine, da se igrajo s črkami, besedami in pomeni? Omejitve. TO in NE tisto.

In skozi to prostost (svoboda je za Rosomaha politični termin in ne paše v nadčutno tematiko igerIgric), kaj žene slehernika naprej, višje, dlje, da se razvija, evolvira in ustvari nekakšen rezultat? Preprosta trditev: »Jaz. Sem. Gendale.« To je ubistvu gaming v-bistvu. Človek-igralec se počuti dobro, ko se igra, a ne zaradi nečesa izven sebe, uživanja, sproščanja, offizacije ... to so samo posledice. Ključni moment človeka-igralca je, da se počuti dobro, ZARADI sebe in svojih dejanj. Kartezijanski moto Cogito ergo sum, bi se moral slišat kot Ludo ergo cogito.

Dokler vzdrževan status fikcije, znotraj katerega se gibam, drži in se počutim subjekt, bit-za-volanom storjenih odločitev in občutenih posledic, bo dizajn vsakršnih iger, ne samo igerIgric, čudovito stekel, osvetljeval probleme in bodril ničkoliko sporom ljubezni polnih parov (tudi takih, kjer sta v igri dve bradi).

Jolo, nasvinje.

ponedeljek, 5. maj 2014

ČE NISI DEC, SI BABA

Že nekaj časa spremljam temo o pravem moškem in ob poplavi številnih definicij postajam zmedena. Nikakor ne morem priti zadevi do dna. Kdo si je sploh izmislil to magično skovanko, ki očitno loči zrnje od plev? Kdo ima pravico ali moč ali ego ali nevemsplohkaj, da lahko moške predalčka v kakršnekoli kategorije? Do zdaj sem take oznake slišala večinoma iz ust samooklicanih žrebcev. Oni so tisti razsodniki, ki sebe povzdignejo v višave, tako da druge postavijo stopnico ali dve nižje.

Ob prebranih internetnih definicijah sem prišla do ugotovitve, da okoli mene ni nobenega pravega moškega, ker se vedno najde kako področje, ki ločuje svet »poženščenih« od sveta »pravih«. Z besedo poženščeni so ponavadi označeni tisti, ki po kriterijih internetnih definicij ne ustrezajo činu pravega deca. Pri vsem skupaj me najbolj zanima, kaj je vzgib teh t. i. pravih moških, da se čutijo dolžni svetu razložiti, kako so postali ogrožena vrsta. Poleg tega pa sporočajo ostalim predstavnikom svojega spola, naj vendar postanejo deci, s tem, da nehajo biti babe.

Po nekaterih teorijah je vzrok za vse večjo feminiziranost potrebno iskati v kmetijstvu, oziroma v kemiji, ki zastruplja okolje in s tem tudi naše moške. Sodeč po knjigi Boštjana M. Zupančiča Prva od suhih krav[1], današnjim moškim močno primanjkuje uporabnih semenčic, glavni krivci za to pa so pesticidi uporabljeni v 50. letih prejšnjega stoletja. Te biološke anomalije potegnejo za sabo še medicinsko, psihosocialno, politično in moralno krizo moškosti in če temu dodamo še ftalate iz osvežilcev zraka, mehčalcev, barv, kozmetičnih proizvodov in parfumov, se moškim res slabo piše.[2] Ob vsem tem  postanem hvaležna, ker že imam svojega moškega, ker se zna zgoditi, da bodo v naslednjih stoletjih izumrli.

Kljub tem teorijam in dejstvu, da imam svojega moškega, še vedno ne vem, kakšen naj bi bil tisti pravi. Če strnem lastna opazovanja in prebrane bloge, ima ta moškost dve plati, in sicer moško in žensko. V moških očeh npr. si car in pravi dec, če znaš rignit in prdnit tako, kot je treba. Glasnejši je rigec, smrdljivejši prdec, več nasmeškov si prislužiš med kolegi, po drugi strani pa ženske ne tolerirajo zvočne spremljave pri takih opravilih, ker je to primitivno in neolikano. Če hočeš biti pravi moški za moške, naredi to naglas, če hočeš biti pravi moški za ženske, stori to čim bolj diskretno.

Pravi moški mora nujno piti pivo, koktajli so za babe (razen Long Island), niti pod razno si ne sme privoščiti Martinija v kozarcu s pocukranim robom, ker to je že korak nazaj na poti pravih mož. Tudi vino je na meji, ker pomeni preseravanje, to pa naj bi bilo v domeni žensk.

Pravi moški mora obvezno imeti brado in mora biti kosmat po moških merilih. Depilacija odpade, vsaj taka, za katero izvejo prijatelji. Dovoljena je edino britvica in pena za britje, vsi ostali kozmetični pripomočki za urejanje dlak so za tiste taprave tabu. Lahko mu recimo partnerica doma uredi obrvi in mu povoska hrbet, a to je strogo varovana skrivnost, ki pod nobenim pogojem ne sme zapustiti domovanja pravega moškega. Lasersko odstranjevanje ali depilacija je dovoljena le tistim s poraščenim hrbtom in seveda še to le zato, ker je to grdo njihovim ženskam. Pri poraščenosti si sicer niti ženske niso enotne, nekatere imajo rade gladke, spet drugim pašejo dlake, ampak ponavadi le črtica pod popkom in urejena brada, mogoče še kak ljubavni tepih.

Pravi moški ne sme posvečati pretirane pozornosti svojemu telesu z različno kozmetiko. Tuš gel, šampon in deodorant so max kar lahko premore v svoji kopalnici. Saloni za preoblikovanje telesa, so za moške prav tako »tema o kateri sanjam, a tja niti pod razno ne grem«. To je za ženske in tega pravi dedci ne potrebujejo, ker imajo ali izklesano telo in so Vikingi ali pa imajo trebuh in so Martini Krpani. Po drugi strani, če so preveč mišičasti in se na bazenu pojavijo v oprijetih kopalkah, so kaj hitro ožigosani za pedre, sploh, če so gladki.

Pravi moški morajo biti okusno oblečeni, vendar ne preveč ženstveno, pisani puloverji in hlače odpadejo, velike usnjene torbe tudi, oprijete kavbojke pa najhitreje prislužijo moškemu naziv geja in s tem seveda moškega, ki ni pravi. Tudi za modo se ne smejo zanimati preveč, ker jih to prav tako potisne preko magične meje navzdol.

Če želiš biti pravi, moraš biti tak tudi karakterno in v odnosih. Torej se moraš po eni strani do svoje drage obnašati kot kreten: ji pokazati, kdo je šef, prepustiti vsa gospodinjska opravila njej, saj ona tako in tako ve, kje ji je mesto. Tisti, ki gospodinji je spet hitro označen za babo, ker se ukvarja z ženskimi posli. Po drugi strani pa med prave moške spadajo kavalirji, tisti, ki žensko zasipavajo s pozornostjo, ki žensko razvajajo, pospravljajo za sabo, občasno obesijo perilo in skuhajo kosilo. So srčki, kot bi to rekle njihove drage in partnerico napolnijo tako psihično kot tudi fizično, ker so seveda tudi najboljši ljubimci.

Tisti, ki so pravi, morajo obvezno znati plesati po ženskih kriterijih, po moških pa je ples samo za ženske in če densaš le za lastno veselje in ne za to, da bi zapecal kako bejbo, si zagotovo narobe zvezan.

Kot ste lahko opazili ima pravi moški nujno partnerico. Vsi, ki so brez, so nepravi ali napačni ali karželite iz prej omenjenih razlogov. K nepravemu moškemu spada tudi mama, s katero živijo. So mamini sinki in pika. Menda tisti v zvezah čudežno izgubijo sindrom mamine joške in se povsem osamosvojijo in postanejo zgledni partnerji svojim izbrankam, ki pa nikakor in v nobenem primeru ne morejo nadomestiti njihovih mam.

V knjigi Divji moški lahko preberemo, kako močen vpliv imajo mame na svoje sinove in na njihove čute, posledično pa tudi na njihovo dojemanje moškosti in družbene okolice.[3]

Sem bi lahko še dodali moški občutek nemoči ob ženskem prevzemanju dela, ki je nekoč bilo izključno v domeni moških in vse večjo enakopravnost med spoloma, ki moškim manjša področje popolnega nadzora.

Moški so ostali brez obvezne vojske in moških salonov, kjer bi svojo moškost lahko negovali. Tudi očetje so vse bolj odsotni in sinovom vse manj predajajo različna znanja in moške poglede na življenje. So mar ti sinovi tisti samooklicani žrebci iz uvoda, ki popravljajo napake svojih očetov?

Zaradi številnih pesimističnih napovedi in negativnih dejavnikov na vpliv moških bi tisto pravo moškost lahko uvrstili na seznam ogroženih vrst. Vendar je to le drobec sestavljanke o moškosti, ki ima neskončno koščkov in katere slika se nenehno spreminja. Ker obožujem sestavljanke, se k tejle zagotovo še vrnem.[4]



[3] »Če se sin nauči čutiti od matere, je zelo verjetno, da bo tudi lastno moškost ocenjeval po žensko. Morda ga bo očarala, a se je bo bal. Morda jo bo pomiloval in jo hotel preoblikovati, ali pa bo sumničav in jo bo hotel zadušiti. Morda jo bo občudoval, vendar mu ne bo nikoli domača. Prav je, da moški nazadnje zavrže vse privzete nauke in sam odkrije, kaj je oče in kaj moškost.« Robert Bly: Divji moški.
[4] Za pomoč pri ustvarjanju besedila se zahvaljujem pravemu moškemu, prof. dr. Romanu Kuharju.

ponedeljek, 28. april 2014

SEVALNA KRIZA

Laboratorij TFF12 za ionizirajočo radiacijo in sončeve pege je prejšnji teden v priznani znanstveni reviji, namenjeni za prebiranje zgolj znanstvenikom in ne navadnim smrtnikom, ki do informacij, podanih v njej, lahko pridejo le preko rumenega tiska v obliki na procent odmerjenih kolobarjev nepomembnih statistik ali veganske propagande HLS (Healthy Life Style) lobija, objavil šokantno novico o škodljivem vplivu presežka radioaktivnega sevanja na literarno udejstvovanje regije.

Rezultati raziskav jasno kažejo, da so literarni producenti na področjih z visoko stopnjo radioaktivnosti manj produktivni, standard njihovih del pa radikalno pada s stopnjo sevanja – tako je količina izdane poezije v Fukušimi v zadnjih dveh letih padla za 27,5%, dramatike za 31,7%, število izdane proze pa je strmoglavilo kar za vrtoglavih 38,4%. Da o kvocientih izvirnosti in kakovosti niti ne spregovorimo.

Rezultati testov, ki jih je laboratorij vzporedno izvedel na podganah, so prav tako osupljivo zgovorni. Podgane, ki so bile podvržene sevanju, so izkazale nične zmožnosti kulturnega produciranja. Najprej so začele izgubljati občutek za metafore, po večurnem radioaktivnem tretmaju sta sledila tudi smisel za abstraktno razmišljanje in humor. Po celodnevni izpostavljenosti sevanju z močjo 50 sievertov pa so se prevalile na hrbet in obmirovale v očitnem pričakovanju vladnih subvencij. Le nekaj kosov čistega plutonija je bilo potrebnega, da je podganja kulturna krajina popolnoma opustela.

In nevarnost ni omejena na oddaljene kraje.

Kot je znano, je najhujša literarna katastrofa doletela mesto Pripjat na severu Ukrajine. Po izbruhu sevanja iz bližnje Černobilske elektrarne je kulturna dejavnost upadla za polnih 100%. Nekoč cvetoče mesto z lunaparkom in več tisoč prebivalci se je spremenilo v kulturno puščavo, kjer ni mogoče organizirati niti literarne čajanke. Anonimni vir, ki se nam je predstavil kot Stalker, nam je potrdil, da zastopanost na koncertih in gledaliških predstavah tudi po skoraj treh desetletjih še vedno 0%. Ravno danes mineva 28 let od zadnjega obiskanega kulturnega dogodka v mestu – šolske igre z naslovom Mali vesoljček, ki si jo je ogledalo 13 gledalcev. Piotr V. se je še vedno spominja z naklonjenostjo: »Čeprav sedaj obiskujem kijevsko opero, kjer so uprizoritve boljše za 98,1%, mi je še vedno hudo za kulturno sceno v Pripjatu. Še tamkajšnji grafitarji so potihnili.«


Strokovnjaki svetujejo, da si v primeru povečanega sevanja nadenete kisikovo masko in bela oblačila, nato pa poiščete javni center za osebno dekontaminacijo, kjer vas bodo oskrbeli s potrebnim papirjem in nalivnimi peresi. Pišite čitljivo in natančno, TFF-jevi eksperti na terenu pa bodo poskrbeli, da nivo vašega pisanja v nobenem trenutku ne bo upadel za več kot 9,9%, kot je predpisana meja.

Laboratorij je tako spričo novih spoznanj sprejel sklep, da nemudoma sproži akcijo varovanja literature pred kakršnim koli nenadzorovanim sevanjem. Na mail tysona.faf.12@gmail.com lahko oddate prošnjo za zastonjsko bio merjenje telesne doze sievertov z Geiger-Müllerjevim števcem na različnih mestih po Sloveniji. Ekipa strokovnjakov vam bo nato predpisala primerno čtivo za ponovno uravnoteženje telesnega literarnega koeficienta (LiKo - razmerja med literaturo in sevanjem). Naročite se še danes.