Na začetku je
bilo, moram priznati, razočaranje. Kot vedno, ko se mi zdi, da se slika,
ustvarjena v glavi, ne klapa s tisto, ki jo imam pred očmi. Ampak tam je bila,
kakršna je pač že bila, zmačkana od prežurane noči, z rahlim razmikom med
zobmi, težkimi podočnjaki in nekim nezanimivim »i don't give a fuck« izrazom na
obrazu. Pospremila nas je na teraso, nam skuhala kavo, meni pa prinesla
“sokeca”, ker ga je pač imela, sam pa sem na gosti jagodni sok enostavno nor. A
če je kje veljalo, da se knjige ne sodi po platnicah, je to veljalo zanjo.
Tako smo torej
sedeli pri njej na kavi, kjer sva se počasi spoznavala. Takoj naslednji dan sva
namreč, brez kakršnihkoli skupnih vaj, začela s snemanjem kratkega filma.
Izbrana sva bila kot glavna akterja, vsaj v mojem primeru bolj zato, ker sem
bil ob pravem času na pravem mestu, prijateljici, ki je film režirala, pa je
šlo z izbiro glavnega igralca že za nohte. V nasprotju z mano pa je imela moja
boljša filmska polovica že obilico izkušenj z gledališčem. Sam sem imel zgolj
upanje in željo, da se izkažem. Pri knjigah se rado zgodi, da nam na začetku
niso nič posebnega potem pa nas po nekaj nepresunljivih straneh pritegnejo s
kakim stavkom, izbiro besed, tematiko, ipd. Tako me je njena zgodba zagrabila
šele s stavkom: »Se opravičujem, ker nisem odpisala na mejle, ampak na mejle
pač ne odgovarjam..« Wow! Tu me je pa potem začelo zanimati. Mislim, komu se pa
resnično da odpisovati na mejle? In, evo, tukaj pred
mano oseba, ki tega dejansko ne počne! Ko sem le pogledal bližje, sem ugotovil
vsaj še to, da je kavo zamenjala za kozarec goste, rdeče tekočine in si torej
do Fructalovega gostega jagodnega “sokeca” deliva isto strast. No, zdej me je
pa res dokončno pritegnila.
V naslednjih snemalnih dneh sem vedno bolj
čutil prijetno mentalno bližino. Občutil sem tudi prijetno fizično bližino, saj
je že prvi snemalni dan postregel s prizorom, najprej, nežnega poljubljanja in
dotikanja, potem pa smo prešli na vročo sceno začetka ljubljenja na kuhinjskem
pultu. Še nikoli nisem korakov pri spoznavanju ljudi osvojil tako hitro in ker
je ljubezen na prvi pogled moja velika slabost, sem se, seveda, nemalo zacopal.
Prvo poglavje se je tako prav luštno razvijalo. Karakterja sva bila posrečeno
dodelana in sva, glede na čas poznanstva, prav lepo sodelovala in se zabavala. Ni dolgo trajalo, da sem, kot se za
zaljubljenost spodobi, na njej videl le najlepše in oh in sploh. Zaljubil sem
se v mladostno, neposredno in iskreno energijo človeka, ki mu je življenjska
pot posuta s cvetjem, a po njej ne hodi, ampak nekako lebdi. Zaljubil sem se v
njeno neverjetno ljubko mimiko, ki je izražala popolno skladje in anime in
animusa. Svojo ženskost je izražala v točno tistih ozirih, ki moškega
neustavljivo privlačijo svojo moškost pa ravno tam, kjer jo moški potrebuje, ko
mu svoje zmanjka. Šolski primer zaljubljenosti, za katero sploh nisem vedel, da
sem jo še zmožen. Tekom let se je prečistila in znebila balasta površinske
lepote. Pa še to je sedaj jemala kot posledico uravnotežene osebe, dobre karme
in smisla za življenje. Ne glede na to, kolikokrat se človek opeče, ga rožnati
mehurček lastnih prijetnih misli zapelje s tako nadzemskimi čustvi in novimi
sposobnostmi, da se mu je nemogoče upreti. Sploh, če se mu noče, af kors.
Da sem stisnil na
bremzo in se vanjo nisem zaletel na polno ter jo prevzel s čimer koli že, sem
si, seveda, kriv sam. In čeprav mi facebookov test pove, da je moja spiritualna
moč vera, sem jo tu malo izgubil. Čeravno sem vrata njenemu prihodu na široko
odprl, sem vseeno pustil priprto okno za morebitne dvome. In so prišli. Ne vem,
katera živalca se spravlja nad knjige, ampak že pri drugem poglavju so se v
listih začele pojavljati manjše luknjice. Zaskrbela me je namreč ena povsem
tehnična zadeva, in sicer razlika v letih. Iz naftalina sem privlekel podobno
preteklo izkušnjo, jo povezal s sedanjostjo in se kar takole odločil, da je
morda bolje, če se z njo povezujem bolj v kake trivialne odstavke in svojo
glavno zgodbo raje napišem z drugo. Sem pa strani njene knjige vseeno naprej
pridno požiral. Nekaj zaradi tega, ker smo snemali in sem se temu obvezal.
Največ pa zato, ker se je skozi preživljanje časa pred in za kamero odprla
dimenzija dotikov in objemov, ki jih je bilo toliko več, kolikor uspešnih
prizorov smo nanizali. Vsem udeleženim v projektu je bilo vedno bolj jasno, da
se med nama definitivno pretaka neka energija, ki omogoča kolikor toliko
perfektno igranje scen. No, merilo perfekcije je bil
režiserkin vzklik radosti. Kakorkoli, če si že nisva imela veliko povedati, sva
se pa toliko raje dotikala. Besede
nama pač niso stekle. Koža ob kožo pa je vsaj meni tako ali tako prijetnejši
način komunikacije. Navsezadnje se mi je vseeno zdelo, da bi najino naslednje
poglavje znalo spisati kaj bolj romantičnega. A papir so še vedno rešetale
luknjice, stavki pa so bili na več mestih nejasni. Težava je nastala tudi, ko
sem opazil, da je meja med “menoj” in vlogo, ki sem jo igral, vedno bolj
zabrisana. Spraševal sem se, ali do nje dejansko čutim naklonjenost ali pa sem
scenarij iz filma enostavno preslikal v „real life“. Obenem se je v temeljih
zatresel moj pogled na koncept resničnega življenja in navsezadnje skoraj nisem
več vedel, s čigavim glasom govorim in s čigavo glavo se odločam. A ko sem na
roki zopet začutil njen parissian
pass, je vse skupaj spet postalo nepomembno, čeprav še dvakrat bolj
nejasno.
No, film smo
posneli, zadnji snemalni dan in eno najbolje odigranih scen pa proslavili tako
kot Slovenci najbolje znamo – z drogami. Mogoče poznate tisti občutek, da se je
vesolje ekstra potrudilo, da je vse pripravilo natančno po vaših navodilih? Recimo, pred vami je
oseba vaših (vsaj trenutnih) sanj, vsi so od utrujenosti, zadetosti ali
uvidevnosti pospali, vam pa ostane le še odločitev, kako boste ta tihi čas,
prazno sobo, veliko king-size posteljo in od drog omamljeno vam-drago zavili v
odličen mariborski dopustniški paket. Potem pa se v odločilnem trenutku izkaže,
da so molji, termiti, črvi ali karkoli fakn že, toliko naluknjali zaključek
vajine novele, da je nemogoče razbrati, kako se vse skupaj zaključi. Ne
preostane vam drugega, da zadevo zimprovizirate. Včasih ugodno, včasih malo
manj. V tem primeru sem noč, ki je imela potencial, preživel popolnoma drugače
od začrtane vizije. Svojo frustracijo nad neuspehom sem
prelil v ilustracije. Če že nisva uspela napisati posrečene novelice, sem jo
vsaj opremil z nekaj ilustracijami. Knjige brez slik sem vedno črtil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar