ALI JE WERNER HERZOG LASTNOROČNO POKONČAL SENEGALSKO POEZIJO?

My friend is a fish

he live in my room
his fin is a cloud
he see me when i sleep

Moj prijatelj je riba

Živi v moji sobi

Njegova plavut je oblak

Opazuje me, kadar spim*

- Babacar Ndele

O mladem senegalskem pesniku Babacarju Ndeleju je javnosti znano zelo malo. Vemo, da je bil otrok ilegalnih migrantov v New Orleansu. Vemo, da je pričujoča pesem edina ohranjena iz njegove zbirke mladostniških pesmi. Vemo, da se je njegova družina preživljala s preprodajo heroina in cracka, četudi ni jasno, ali je bil mladi Babacar s tem seznanjen. In navsezadnje vemo, da so ga skupaj z edino ohranjeno pesmijo našli ustreljenega v njegovi sobi. Nekaj mesecev po orkanu Katrina, ko je Babacar štel vsega 15 let.

Od tu naprej se okoliščine njegovega življenja in smrti močno zapletejo. Mogoče zaplet niti ni prava beseda. Smrt Babacarja Ndeleja ni zgolj smrt mladega upa senegalske poezije, ampak tudi mrki indikator posledic ameriške filmske industrije in njene pripravljenosti hoditi po truplih.

Pa začnimo na začetku. Tu je slika Babacarjevega trupla na prizorišču zločina:

Edini znani vir pričujočega posnetka je dokumentarni film iz leta 2009 z nenavadno zakompliciranim naslovom Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans. Pod režijo se je podpisal Werner Herzog. Čeprav je bil film prvotno zamišljen kot remake kultnega filma Bad Lieutenant s Harveyjem Keitelom, je Herzog kasneje priznal, da originala iz leta 1992 ni niti pogledal. Okoliščine nastanka so torej nadvse bizarne in sumljive. Kako je gospodu Herzogu uspelo prispeti s kamero na kraj zločina praktično ob istem času kot policija, prav tako ostaja nerazloženo.

Film se ukvarja z umorom družine Ndele, v kateri odrašča Babacar. V  maščevalni akciji mamilaškega klana naj bi bila poleg njega ubita njegova starša Yacine in Daouda, babica Ramatulai in sestra Animata. Primer je bil dodeljen poročniku Terencu McDonaghu, ki mu kamera sledi tekom preiskave. Vsaj tako nam skuša situacijo predstaviti film.

Že nekaj kadrov bo vsakemu filmskemu poznavalcu jasno nakazalo, da to ni nekakšen policijski poročnik Terence McDonagh, temveč filmski igralec Nicolas Cage. Nekaj kratkega brskanja po njegovem CV-ju na čislani spletni strani IMDB nam da jasno potrditev, da je tudi v resnici nastopil v tej vlogi. Čemu nas torej Werner Herzog vleče za nos? Zakaj smrt mladega pesnika in njegove družine preiskuje filmski igralec? Še več, zakaj tudi njegovega šefa in partnerja igrata neki obskurni režiser in Val Kilmer?

Očitno je, da Werner Herzog v resnici ne želi, da bi se okrutni pokol primerno raziskal in kaznoval. Nihče od naštetih igralcev namreč nima nobenih delovnih izkušenj v policiji, kaj šele primerne izobrazbe. V resnici je njihova edina referenca to, da se znajo pretvarjati, da raziskujejo umor. Še veliko huje je to, da Nicolas Cage med raziskavo kaže popolno neresnost pri svojem delu – neprestano se vdaja kokainski odvisnosti, svoje finančne težave rešuje, pardon, poglablja na športnih stavah, edini ljubezenski interes pa mu predstavlja prostitutka. Z življenjskim slogom, ki ne pritiče niti filmskemu igralcu, kaj šele resnemu policistu, seveda nima nobene možnosti, da bi primer lahko dostojno zaključil in odkril morilca. Poglejmo si, kako njegova odvisnost od mamil vodi v halucinacije, v katerih vidi plešoče mrtvece in legvane.

Tekom filma lahko nazorno vidimo več primerov, kako emocionalno nestabilen je Nick Cage. Poglejmo si samo njegovo povsem nedostojno in nespoštljivo obnašanje do starejših.

Kako se torej razplete preiskava umora? Tako, da Nicolas Cage podtakne prirejen dokaz (obliznjeno pipo za crack) na kraj zločina. Na tem trhlem dokazu za umor črnske družine obsodijo – nekega drugega črnega moškega z družino. Je zloraba policije in sodstva lahko še bolj ostudno očitna? Ob vsej bizarnosti se lahko zgolj vprašamo, kako daleč je v resnici šel pri tem filmu Werner Herzog. Če je bil pripravljen zavoljo enega filma ponarediti policijsko preiskavo zelo pomembnega umora, ki je spremenil krajino senegalske poezije, potem je gotovo zmožen tudi veliko hujših stvari. Kdo je umoril Babacarja Ndeleja, Werner? Zahtevamo odgovore, in to takoj.

Kot da bi kdo želel še dodatno posoliti rane senegalski poeziji, je Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans prejel izvrstne kritike. Namesto, da bi postavili Herzogu nekaj resnih vprašanj, so pri Guardianu dodelili filmu štiri od petih zvezdic in izpostavili Cageovo vlogo kot »eno najboljših v zadnjih letih«. Resno? V naslednjem prizoru jasno vidimo, kako gospod Cage med rutinskim pregledom povsem zataji v svoji vlogi policista. Namesto, da bi mladi par nemudoma aretiral zaradi posedovanja mamil, se ga sam zadene z njuno zalogo in si v navalu strasti vzame še dekle.

Je Werner Herzog umoril enega redkih senegalskih pesniških upov? Ne vemo. Nimamo dokazov, da bi to lahko trdili. Prav tako pa nimamo dokazov, da bi to lahko ovrgli. Je Werner Herzog morilec psov in posiljevalec? Ne vemo. Kdo smo mi, da bi trdili nasprotno? Če se zdi, da vas ta vprašanja mečejo s tira, si natančno poglejte sledečo fotografijo Chewbacce. To je Chewbacca.

Za zaključek te tragične zgodbe si še enkrat zavrtimo pesem Babacarja Ndeleja, tokrat v interpretaciji Nicolasa Cagea. Roko na srce, gospod Cage ni kaj prida detektiv, deklamiranje pa mu gre kar solidno od rok.

Babacar Ndele, počivaj v miru. Naj Resnica pride na dan.

Drisky Bare-ass-ovsky

---

* Prevod: dr. Drisky.

SAJFAJ KVART: THE STRANGE CASE OF DR. JEKYLL AND MR. HYDE

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

Žanr grozljive fikcije se je razpasel do nepreglednosti kot vsi ostali žanri v literaturi, a zahvaljujoč kritikom in literarnim teoretikom po celem svetu imamo dovolj besedil, ki razvrščajo posamezna dela bodisi v kanon bodisi v smetje. Potegnili smo črto že davno in se odločili, da nekateri prvaki sodijo v prvo kategorijo in slavo jim pojemo še danes: Walpolov Grad Otranto (1764) nam daje standarden vzorec karakterjev in zapečati usodo lepih deklet, tu so Skrivnosti Udoplha Anne Radcliff (1794) in Menih Matthewa Lewisa (1797) ter še danes inspirajoče pripovedi 19. stoletja, kot npr. Fankenstein ali moderni Prometej Mary Wollstonecraft Shelley (1818), dela Edgarja Allana Poeja, Wildova Slika Doriana Graya (1890) in Stokerjev Drakula (1897). 20. stoletje nam je dalo H. P. Lovecrafta in po njem je malo tistega, česar se ta žanr ne more več dotakniti. Na sredini vseh naštetih pa najdemo eno delo, ki je za seboj pustilo številne gledališke performanse, filmske priredbe, radijske igre, televizijske serije, glasbene komade, parodije in spoštovanja vredne gostujoče pojave v raznih adaptacijah, kot npr. v epizodi Scooby Dooja. Dvakrat.

Govorimo o kratki zgodbi Roberta Louisa Stevensona Čuden primer dr. Jekylla in g. Hyda. Skupaj s Frankensteinom in nekaterimi Poejevimi zgodbami[1] ter pogojno s Sliko Doriana Graya jih uvrščamo tudi v sfero sajfaja. Ta se grozljivih momentov v glavnem poslužuje, da odgovori na antično vprašanje svojega žanra: »Ali gre znanost lahko predaleč?« V 99,99∞% je odgovor da. Gre za nekaj, čemur Satirični Rosomah pravi What-Have-We-Done-efekt. Imata pa Jekyll in Hyde neko zelo specifično lastnost, ki jo ponavadi zamolčimo, kot da gre za skrivnost, kako napraviti sam napoj, ki je kriv za vso kolobocijo v štoriji.[2]

Nekaj izjemno močnega nas čaka, ko konzumiramo umetnino, ki govori o sami sebi: v kateri se dogaja to, o čemer govori. Ko se npr. junak spopada z mlini na veter, je njegov boj z nepremičninami zadnja reč, o kateri želi avtor govoriti. Gre, jasno, za simbol boja proti življenjskemu toku, sporočilo, da se old school težko v nedogled upira novostim, ki jih prinaša neusmiljeno udrihanje časa. Še bolj specifično pa gre tudi za to, da se bodo nekakšni srednjeveški epski navdihi težko ubranili novega tumorja, ki mu pravimo roman in bo v novem veku prevladal nad svetom, ki ga upravljajo bogovi, naj bo to jezdecem všeč ali ne.

Gre za nekakšen avtorjev krik izza zgodbe, subtilno kukanje skozi okno četrte stene, močno sporočilo, ki zaplet in razplet zgodbe iz linee poveže v krog in ga spravi pod okrilje ene same ideje. Vse skupaj dobi nov smisel, avtor za trenutek postane Bog in njegovo delo testo, ki ga svaljkajo nevidne roke: metafizika novega veka. Ko v filmu Parada (2011) gospodje začnejo prepevati Mirićev Ne može nam niko ništa, je to več kot le zoprn komad, ki ga pojejo zoprni glasovi, gre za pravi t.i. grb v grbu, kjer nam možje v devetih besedah povedo, kaj se v bistvu dogaja skozi celoten film. Jugoslovanski vojni filmi znajo ta štos izkoristiti do perfekcije.

Nekaj podobnega lahko zasledimo pri našem Čudnem primeru. Če ga pogledamo v kontekstu treh groznih mož literature, ki so nam dali vse ostale grozne može literature (in filma in še česa): Frankensteinova pošast – gospodin Hyde – Drakula, nam kaj kmalu postane jasno, katerega premika se je poslužilo leposlovje. Posameznik (ki je drugačen od povprečneža) se od tabule rase in absolutnega dobrega, ki se manifestira v Frankensteinovem monstrumu,[3] premakne k dualni naravi Jekylla/Hyda in nato končno k ultimativnemu zlu Nosferatuja. Danes je naš objekt gledanja skoraj izključno slabič. Tudi v Walking Dead v bistvu opazujemo ljudeke, ki se borijo zoper zombije in so po svoji naravi bolj nagnjeni k temu, da si škodujejo med seboj. Če gledamo good guye, kot v herojskih filmih, izgubimo efekt grozljivega. I am Legend je bolj izjema kot pravilo v poplavi znanstvenofantastičnih grozljivk. Morda se prav zaradi tega teoretiki zarote niso mogli upreti skušnjavi, da bi Willa Smitha opisali kot mutiranega mutiranca.

Na eni strani torej individuum kot izključno dobro in na drugi kot izključno slabo, kako luštno se nam stori, ko vidimo, da na sredini tiči bitje, ki v sebi bije boj med obema. Je malo enega in malo drugega. Zdi se, da je ta kompromis v splošnem mnenju še najbolj obveljal, posebno če vržemo oko na računalniške igre tipa Diablo III, kot smo ga na jezdecih že. To je v resnici pravi unikat Jekylla in Hyda, da do skrajnosti eksplicitno pove, da posameznik ni le eno ali drugo, temveč oboje in da lahko od zunaj vplivamo, katero pot bo ubral. Dialektika slaba narava, dobra kultura; slabo telo, dobra duša; slaba forma, dobra vsebina; ni čisto nič inovativnega, zblojeni znanstvenik je približno tako originalen lik kot so vse vloge Jacka Nicholsona, če jih primerjamo med seboj; lov na morilca, ki udari tiho sredi noči v velikem mestu je stara zgodba, ki bi jo našli med atenskimi tragedijami, če bi se vse ohranile, toda ta mali trik, ki skriva hudega moža v dobričini, ki bi se mu želel odpovedati, a ne more, to je novost. In to novost, ki nas lahko prepriča do danes, ko obstaja Čuden primer tako v stripovski kot v hentai obliki.

Praktično je nemogoče, da bi napisali štorijo, ki bi v enem liku združevala dobro in zlo, in bralci tega ne bi primerjali (in hudo po tleh pobili) s Čudnim primerom dr. Jekylla in g. Hyda. Nimate šans. Zato pa avtorji raje slavospevajo klasiki kot da bi se pretvarjali, da so odkrili toplo vodo, ker je v bistvu sama esenca Stevensonove zgodbe tako živa v nebroju primerov iz vsakdana, da je nikakor ne moremo pozabiti. Čudno v bistvu, da v tem primeru iz literarnega žanra znanstvene fantastike sama znanost ni potegnila nič uporabnega za svojo korist, kot je to storila v več drugih primerih. Just kidding. DMI.

---

[1] Podobno, kot je znal Poe kombinirati čudežne pojave z znanstvenimi razlagami, to počne serija stripov Dylana Doga, ki izhaja še danes. Naughtius Maximus je o tem DD-jevem principu napisal esej za portal Knjige pomagajo. Kakšen Južnoameričan je to znal spretno obrniti in na znanstvene pojave podati čudežne razlage.

[2] Prav to umikanje direktnemu govoru o zadevi je tisto, kar ustvarja sam suspenz v zgodbi. Poe je bil mojster tudi tega. Kjer je nehal on, je nadaljeval Lovecraft. Noben od njiju ni naletel na pretirane težave, ko je opisoval grozljivo, a jasno jima je bilo, da je manj več in da ima šok terapija bolj kratkoročne posledice. Temu zato tolikšna distanca med pripovedjo in dogajanjem tako pri Poeju kot pri Stevensonu.

[3] Popihajmo na dušo naši Elzi Budau in poudarimo, da je v slovenskem prevodu izjemno pomenljivo, da besedo monster prevajamo s pošastjo. Če v originalu le ugibamo o spolu, je v slovenščini neizbežno, da zlo tega sveta (kot ga dojema okolica), vidimo v ženski formi.

RETROLARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se spušča nazaj v globočine undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer kratke proze imenovan literarnega društva Zeleni oblaki, posvečen Francetu Prešernu, imenovan Pesem moja je posoda tvojega imena. Vršil se je 9. 2. 2015. Lokacija: Klub Grajski park Vitez, Logatec. Poiunk, poiunk! Stop.

Naughtius Maximus je bral esej France Prešeren. Capo di tutti capi. Ujet na kamero; mediji, represivni organi oblasti. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

FRANCE PREŠEREN. CAPO DI TUTTI CAPI

Mene pa zanima čisto objektivno mnenje javnosti o Prešernu in ali je bil on res taka tata mata slovenske poezije, kot nam ga prodajajo v šolah.

- Jure P.

* * *

Prešernova poezija (ne pa pesnik, ki je bil človeška razvalina) je zame vse življenje poglavitni temelj in vir mojega slovenstva in duhovnosti. Knjižica njegovih pesmi je v mojem potovalnem kompletu in v kompletu za izredne razmere. Prešeren je edinstven slovenski genij, ki ga celo alkoholizem ni mogel uničiti.

- dr. sc. med. Janez Rugelj

Dr. Rugelj je bil precej brihtna oseba slovenske znanstvene scene. Včasih preveč brihtna za svoje dobro. No, kar precejkrat preveč brihtna za svoje dobro. Bodimo pošteni, imel je trenutke, ko ni bil preveč brihtna oseba za svoje dobro. V enem od teh trenutkov je zapisal zgornje misli o dr. Francetu Prešernu, prvemu velikanu slovenske poezije, stebru, na katerega se še danes opira celotna armada uveljavljenih pesnikunov, performansi iz undergrounda in kariere učiteljev slovenščine. Zakaj?

Odgovorimo na vprašanje z vprašanjem iz bolj poljudne konkretnosti. Kaj imajo skupnega Christina Aguilera, Avril Lavigne, Lady Gaga in Nicki Minaj? Gospodične so si med seboj bolj različne kot podobne, a nekaj na njihovih izdelanih in medijsko izpostavljenih imiđih je vendarle skupno: nobena od njih ni zgolj še ena Britney Spears.

A kdo pravzaprav je zgolj še ena Britney Spears? Tako malo po Aristotelovsko lahko rečemo, da niti Britney Spears ne more biti zgolj še ena Britney Spears. Ko se je Britney znebila svoje plavolase pričeske, ko je nabrala kilograme kot veverica lešnike za dolgo zimo in ko se je znebila svojega Kenovskega prisklednika Justina Timberwhatever, nam je dala jasno vedeti, da nima nobenih namenov v svojem privatnem (recimo mu, pogojno, resničnem) življenju, vzdrževati podobe, ki so jo o njej ustvarili beloovratniki z bančnim računom, mnogo bolj polnim od njenega. Svetu je kmalu postalo jasno, da je Britney Spears, vsaj, kar javnost ve o njej, kolektivna iluzija. Na njeno nesrečo, se je jeza prevaranih zlila nad njo.

Kljub temu, da smo daleč od poznih devetdesetih, ko smo v kolesarnicah muvali na Hit Me Baby One More Time, je tisto, kar naredi Nicki Minaj tako vpadljivo, njena podoba (o glasbi jasno nimamo razpravljati, zato se pa reče glasbena industrija, škoda zgubljati besede). Nicki ni še ena blondinka iz škatle, ki jo poročiš, odpelješ domov in čakaš na večerjo, oprane gate in BJ. Ne, Nicki mnogo bolj zanimajo drive-byji, lajne belca in mešanje solate. Njene solate, jasno. Ona ni še ena Britney Spears. Tako kot to ni Lady Gaga, ki si misli, kar hoče, ki si upa reči, kar hoče in ki si upa obleči, kar hoče na svojem femmefatalovskem pohodu proti slavi. Pa pa pa pokerface! Tako kot je Avril Lavigne rojena na skejtu ter vzgojena na ulici in tako kot je Christina, kar koli je že njena fora, to pač niso zgolj še ena Britney Spears.

A vrnimo se k slovenskima doktorjema, človeškima razvalinama polnima pomembnih in pametnih besed. Pozabimo za momentum te objave Prešernov poskus samomora na cvirnu in herojsko reševanje krčmarice Neže Mayr s tistega žeblja v Jelenovi gostilni julija 1848, ko je mojstra alkohol skoraj uničil ter njegove zasluge za to, da je slovenstvo v procesu nationbuildinga dobilo enega svojih največjih mitov; in se osredotočimo na njegov pomen na pesniški sceni danes.

Kot za Britney, se smemo upravičeno vprašati, kdo je pravzaprav France Prešeren? Odgovor je precej podoben. Vsi potihem, globoko v sebi, vemo, da je to, kar si medsebojno tvezimo o njem, gor in dol, tako daleč od resnice, da se ubogi doktor nedvomno obrača v grobu. Tudi če smo po nekem čudežu v učbenike zapisali resnico, se ubogi doktor še vedno obrača v grobu, ker majgad, kdo bi si želel, da o njem tako razpredajo še stoletje in pol po smrti? Koga je imel kvazi rad, koga je imel skrivaj rad, koga je imel zares rad, koga ni imel rad, kdo je imel rad njega itd. Še najbolj prav ima srednješolec, ko se vpraša: »Koga briga?«

Dejstvo je, da je gospod pokojni daleč prerasel to, kar pomeni: biti človek. Postal je legenda v pravem pomenu besede. Postalo je indiferentno, kakšna je resnica o njem, ker je postal križišče zgodovine, kjer se konča barbarski Kaos in začne slovenska visoka umetnost. Postavil je temelje, mimo katerih ni več mogoče zidati literarne umetnosti v tem prefinjenem jeziku, ki ga jezdimo tudi na tem sajtu.

Brez njega slovenska poezija ne bi imela mitologiziranega mainstreama, s katerim se primerja vsakega rimarja, ko prvič izda svoje Poezije. Ko smo njega postavili na piedestal in rekli: »To JE poezija.«, smo odprli vrata vsem sledilcem, ki še danes svoje pesmi na ogled postavljajo. In le zato, ker imamo zaradi Prešerna jasno podobo o tem, kaj je poezija, lahko pri nebroju šarlatanov vzklikamo: »To pa sploh ni več poezija!« Brez njega se svet umetnosti, ki od renesanse dalje časti kult originalnosti, ne bi mogel ob vsaki novi pesniški zbirki regenerirati in začeti znova (ali kot zapiše Urban Vovk v spremni besedi pesniške zbirke Short-term Memory Loss: »In kako bi si brez ponovitev sploh kdaj prišli na jasno, kam je namenjen zadnji verz. Ja, nazaj na začetek vendar!«). MC Fig je capo di tutti capi, ker je alfa ne le slovenske poezije, temveč predvsem, ker je alfa slovenske predstave o poeziji. Zato je prav, da o njem slovenistke modrujejo podnevi in prelivajo sokove ponoči.

Poglobimo. Kaj bi Slovenci sploh izgubili na tistem žeblju v gostilni? Tudi najtrdovratnejši zagovorniki lika in dela Franceta Prešerna se bodo dvakrat ugriznili v jezik, preden bodo obotavljajoče zatrdili, da je bil stric iz Vrbe na Gorenjskem morda najboljši pesnik v zgodovini slovenske dežele. Bodo pa zato praktično brez apologetičnega trzanja vsi po vrsti zatrdili, da je njen največji pesnik. Prenekateremu sodobnemu poetu bi se upravičeno povesil nos, če bi ga/jo iz prve razglasili za inferiorne Prešernu. Prav nobeden od njih pa se ne bi branil nagrade, ki nosi njegovo ime.

Povejmo drugače. Vladimir Kličko bi Mohameda Alija položil na hrbet v dveh rundah. Cristiano Ronaldo je v vseh pogledih hitrejši, močnejši in boljši nogometaš od Peleja. To so boleče resnice, če jih izrečemo na glas. Ali sta Pele in Ali zato v svojih športih vredna kaj manj? Nikakor. Ostajata ikoni, povzdignjeni v najsvetlejši del svojega športnega panteona. In njuni – pa četudi boljši – nasledniki so veseli, če se lahko sončijo v njuni senci. Prav zato je Prešernov France velik gospod. Ni bil prvi slovenski pesnik, bil pa je prvi, o katerem se je bilo vredno razpisati.

V slovenski literarno-analitični krajini boste našli številne prešernoslovce pa zelo malo vodnikoslovcev ali pa koseskislovcev. Pa čeprav bi tudi zadnji imeli nemalo sočnega materiala, je imel prav Prešeren to srečo ali pa prekletstvo, da so pohlepni Slovenci iz njegovih verzov sesali življenjsko kri celi dve stoletji; mokrocvetoče rož'ce poezije so se vmes posušile, zagnojile in se neštetokrat posadile. In še danes poženejo kakšen cvet. Svaka jim čast.

KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO. RANJENI VOJAK

… se nadaljuje …

Tekom neke bitke je vojak, ki mu je nasprotna stran odstrelila nogo, ustavil drugega vojaka in ga – po tem, ko ga je informiral o svoji izgubi – poprosil, da ga odnese v zaledje. Velikodušni Marsov sine si je oprtal nesrečnika in se odpravil postoriti uslugo. Izstreljeni metki in topovske krogle so letele levo in desno in kmalu je ena od slednjih ranjencu odrobila celo glavo – a to tako, da njegov nosač ni uspel niti posumiti, kaj se je zgodilo. Kmalu za tem ga je ustavil oficir in ga pobaral:

»Kam pa greš s tem truplom?«

»V zaledje ga nesem, gospod – izgubil je nogo!«

»Nogo, zaboga?« je začudeno odvrnil oficir, »hočeš reči, da je izgubil glavo, ti smotko?«

Nato se je vojak otresel bremena in se v celoti zbunjen ozrl po truplu pred seboj. Po premisleku je dejal:

»Res je, gospod, tako kot ste sami rekli.« Po še krajšem predahu pa je dodal: »A meni JE REKEL, da je IZGUBIL NOGO!«

Na tem mestu pripovedovalec izbruhne v eksplozijo in nato novo eksplozijo gromkega, konjskega krohota, ponavlja keč znova in znova skozi začasne prekinitve, zaradi kašljanja, spazmov in lovljenja zraka.

Le minuto in pol nam vzame, da to zgodbo povemo v njeni komični obliki, ta pa v resnici niti ni vredna pripovedovanja. Ko pa jo preoblikujemo v humoristično formo, nam vzame deset minut in je verjetno ena izmed najbolj smešnih pripovedi, kar sem jih kadar koli slišal – kot jo pripoveduje James Whitcomb Riley.

Pove jo skozi oči lika bebavega, starega kmeta, ki jo je pravkar slišal prvič v življenju, misli si, da je nenormalno smešna in jo skuša ponoviti svojemu sosedu. Žal si je ne more zapomniti, zato njene posamične dele pomeša med sabo in se nemočno vrti okoli podrobnosti, za katere ve, da se nahajajo v zgodbi, vstavlja nepomembne detajle, ki ne sodijo v zgodbo in jo le poneumljajo; nekatere zamenjuje z drugimi, za katere ve, da niso bili v izvirni zgodbi, a so prav tako brezpredmetni; na trenutke se moti in se nato popravlja in pojasnjuje, zakaj je do pomot prišlo; ob pripovedovanju se spomni na tiste dele, ki jih je pozabil, a jih vstavlja na napačnih mestih ali pa se vrača na točko zgodbe, kamor spadajo. Večkrat se ustavi, da bi se spomnil, kako je bilo ranjenemu vojaku ime, nato se mu posveti, da ime ni bilo nikoli omenjeno in da to sploh ni pomembno – kakor koli, bolje, če vemo, a ni nujno – in tako dalje in tako dalje in tako dalje.

Pripovedovalec je nedolžen in srečen in zadovoljen sam s sabo, na trenutke se mora ustaviti, da se vzdrži smeha, to mu uspe, a njegovo telo se zaradi notranjih krčev trese kot žele in po izteku desetih minut se publika nasmeji do onemoglosti, solze pa jim tečejo v potokih.

Preprostost, nedolžnost, iskrenost in neobvladovanje zgodbe starega kmeta so simulirane do popolnosti, rezultat pa je očarljiv in okusen performans. To je umetnost. Je fina in lepa in le mojster jo lahko obvladuje. Prvo varianto lahko pripoveduje samo avtomat.

Navajati neskladja in absurdnosti v sosledje v vandrajočem in včasih brezciljnem smislu, pri tem pa dajati občutek, kot da se v svoji nedolžnosti sploh ne zavedamo, da gre za absurd, to je, če se ne motim, osnova ameriške umetnosti. Druga je žalitev sporočila. Tretja je mimobežna navedba premišljene pripombe, kot da pripovedovalec le razmišlja naglas. Četrta in zadnja je pavza.

Artemus Ward se je redno posluževal trojke in štirice. Z vehementnostjo je začel pripovedovati nekaj, kar se mu naj bi zdelo čudovito, nato je izgubil vso samozavest in po nečem, kar je delovalo kot pavza zaradi mentalne odsotnosti, je dodal neskladno pripombo, kot da se pogovarja sam s seboj. To je bila pripomba, ki naj bi sprožila mino – in tudi je.

Na primer: zagnano bi začel: »Nekoč sem poznal moškega iz Nove Zelandije, ki ni imel enega samega zoba v glavi,« nato bi vso njegovo zanimanje za pripoved izginilo; sledila bi tiha, reflektivna pavza, nato pa bi nadaljeval zasanjano, kot da bi zatrdil samemu sebi: »ampak ta tip je lahko udrihal po bobnih kot noben drug človek, ki sem ga videl.«

Pavza je silno pomembna značilnost katere koli zgodbe, silno pomembna ponavljajoča značilnost. Je krhka in potrebuje pozornost, je negotova in zahrbtna. Dolga mora biti ravno prav – niti več in niti manj kot je potrebno – ali pa zgreši svoj namen in povzroči težave. Če je pavza prekratka, impresija sporočila zvodeni, in [in če je predolga] publika dobi preveč časa, da spozna, da sledi presenečenje – in potem jih pripovedovalec, seveda, ne more več presenetiti.

Na peronu sem večkrat pripovedoval zgodbo o duhu črnca, ki je imela pavzo tik pred končnim kečem in ta pavza je bila najpomembnejša stvar v celi zgodbi. Če sem uganil njeno dolžino, sem lahko sprožil končno ejakulacijo s takšnim efektom, da je kakšna mladenka zacvilila in skočila s svojega stola – in le za to mi je v resnici šlo. Zgodba je imela naslov »Zlata roka«, pripovedoval pa sem jo na ta način. Lahko jo vadite sami doma – pa bodite pozorni na pavzo in jo uporabite pravilno.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus

POPRAVEK: DRAGO JANČAR 2.0

POPRAVEK: V nedavnem prispevku z naslovom To noč sem jo videl: pričakovanje apokalipse se nam je pomotoma zapisalo, da je avtor obravnavanega romana Drago Jančar v resnici ubijalski stroj, poslan iz prihodnosti. Pisec prispevka je med drugim navedel, da: »je […] To noč sem jo videl presunljiva študija medvojnega obdobja v slovenskem prostoru in antagonizmov, ki so zaznamovali življenja nemočnih posameznikov, [pri tem pa] … ni povsem jasno, zakaj se je takšne študije lotil morilski android, ki se aktivno ukvarja z Dokončno rešitvijo človeškega vprašanja.« Pri tem dodaja, da so: »… nakane kulturno-umetniškega društva Skynet, ki je izdelalo najnovejši prototip Draga Jančarja (verzija 2.1113.4) in ga poslalo iz prihodnosti v naš čas, […] še predobro znane slovenski in svetovni javnosti.« Svojo trditev ponovi v naslednjem odstavku, ker razdela zgodovinsko ozadje romana in pohvali odločitev avtorja romana, da »… se izogne banalnosti običajnih dihotomičnih odločitev med okupatorjem in domovino«, a takoj zatem poudari: »vseeno pa si je težko predstavljati, zakaj se avtor sam tako redko znajde v konfliktu pri lastnem početju, ki vključuje redno in dosledno iztrebljanje človeške rase.« Pisec prispevka, ki je bil že umaknjen z bloga in ni bil dosegljiv za komentar, je že v naslednjem odstavku postavil retorično vprašanje: »Kako je možno, da se Jančarjevi junaki vselej znajdejo v precepu in notranjem razkolu, Jančar sam pa jasno, suvereno in nedvoumno zagovarja stališče, da mora inferiorno človeško inteligenco nadomestiti umetna najkasneje do leta 2033?«

V prispevku je bilo sicer pravilno navedeno, da je Drago Jančar za omenjeni roman dobil francosko nagrado prix du Meilleur livre etranger za najboljšo tujo knjigo in Delovega Kresnika za slovenski roman leta, ne drži pa nadaljevanje, da bo »finančni izkupiček nagrade namenjen za softversko nadgradnjo Draga Jančarja, ki […] bi mu omogočila kompetentno ravnanje s težkim topništvom … [s čimer] bi bila umaknjena tudi zadnja ovira do tega, da postane popoln ubijalski stroj.«

Čeprav zahtevek za popravek na tem mestu ni bil vložen, pa se Jezdeci vsebine distanciramo tudi od trditve, da bo »LUD TFF12 skupaj z Jezdeci vsebine uporabil vsa sredstva, da se ustavi pohod Draga Jančarja in KUD Skynet. Vsa.« Neumestna se nam zdi tudi trditev, da »ima človeška rasa pravico do svojega obstoja, pa četudi bi šlo to Jančarju in njegovim še tako v nos.«

Jezdeci vsebine ob tem ugotavljamo, da navkljub nekaterim indicem avtorju prispevka ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati svoje teze. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je pisec izginil neznano kam, za seboj pa pustil samo razmetano stanovanje, polno krvavih madežev in z nohti razpraskanih sten. Jezdeci tako vztrajamo pri stališču, da je Drago Jančar v prvi vrsti in predvsem izreden literarni android, kakršnega bomo v prihodnosti skušali izgraditi tudi sami.

Prizadetim se opravičujemo, KUD Skynet in Dragu Jančarju pa želimo uspešno softversko nadgradnjo.

SUN ZI IN UMETNOST BALANSIRANJA APOLINIČNEGA IN DIONIZIČNEGA; HEROES OF MIGHT AND MAGIC III

Pot vojne je pot prevare … pritegni z vabo; udari s kaosom.

– Sun Zi (Umetnost vojne)

Might and Magic je legendarna serija računalniških iger hiše The 3DO Company in od davnega 1996 njene hčerinske družbe New World Computinga. Po izdaji pete edicije so razvijalci leta 1995 med igričarje spustili prvega od podnaslovov serije – tedaj že mitoloških razsežnosti – Heroes of Might and Magic (A Strategic Quest). Zgodba se je razvijala še nadaljnja 4 leta in 5 naslovov, dokler javnost ni prejela najbolj kultne verzijo igre franšize, ki je do danes našla svojo pot do Nintenda, PlayStationove mreže, Xboxovih arkad in službam primernega browser špila. Govorimo o Herojih moči in magije III (The Restoration of Erathia ter njenih razširitvah Armageddon's Blade in The Shadow of Death) z letnico rojstva 1999, ki se 15 let po izidu še vedno preigrava od LAN žurov po celem svetu do osamljenih prenosnikov sodnikov biljardnih turnirjev v Ljubljani.

Zasnova je skrajno preprosta: vsaka misija nas postavi na začetek vojne, cilj pa je, da premagamo nasprotnike (oz. včasih neusmiljeno tiktakajočo urico) in osvojimo vsa mesta na danem zemljevidu. V igro smo vpleteni kot maršal, ki mora strateško razporejati svoje junake za pridobitev najboljšega položaja in rudnikov s surovinami ter v bitkah taktično razporejati čete, da izgubi čim manj vojačkov. Ker smo tudi sami le oficir, nam v igri ni treba skrbeti za plebejce. Gospodarstvo je reducirano na začetno plačilo rekrutiranja vojske in hitro izgradnjo mest, ki jih imamo v lasti. Sun Zijev napotek, da vešč strateg premaga sovražnika brez boja, zavzame mesto brez obleganja in strmoglavi sovražno državo brez dolgotrajne vojne, ne velja v celoti, saj ni možno, da bi nas permanentno vojskovanje izčrpalo; vojske so lahko neskončno velike, razvijalci pa si niso dali opravka z ljudskimi vstajami. Vse to pa še ne pomeni, da je igra preprosta. Število različnih pošastkov, s katerimi se borimo, je blizu stotice, vsaka vrsta ima svoje prednosti ter slabosti in izkušeni strateguni se poslužujejo loadanja večkrat kot sejvanja. Tri od petih težavnosti igre nas spravljajo v hendikepiran položaj proti nasprotniku, A. I. pa še zdaleč ni tako butast, da ne bi razumel osnov bojevanja.

 

Do skrajnosti razvito mesto Necropolis, pogosto imenovan najtežji grad za zmago.

Verjetno ni potrebno omeniti, da nas bo brezmožganski, kaotični jouer-pur-jouertizem hitro stal premoči in preden bomo lahko vriskali od zmage nad enim samim nasprotnikom, bo rabelj vihtel svojo sekiro nad našimi vratovi. Dionizisti se bodo na vrat na nos zaletavali v nevtralne gručice zverinic, se vračali v mesto po nove rekrute, pobirali, kar je najbližje in gradili, kar je najbolj dostopno. Pogosto jih bo pogum koštal vojaka preveč in momentum se bo s preteklimi dnevi, tedni, meseci vztrajno premikal k sovragu. Njegovi šampioni bodo padali proti dobro unovčenim urokom, njegov kanonfuter pa bo pred obzidjem čakal smrt pod pšicami. Zemljevid bo zavit v temo, surovine bodo nerazporejene, vojska pa bo naskakovala mesta, daleč od domačega, ki bo že davno v tujih rokah. You want chaos? You can't handle chaos!

Apolončiki bodo po drugi strani previdno in modro razporejali svoje polke glede na sposobnosti, za katere vedo, da jih posedujejo. Nato jih bo pokosilo tisto, kar jim je neznano. Krepili bodo jedro, ne bodo razpršili vojske na več koncev, nato pa jih bo nasprotnik udaril iz vseh strani. Branili bodo sicer uspešno, a branili bodo vedno več, dokler ne bodo končno omagali nad ekspanzionističnimi kampanjami nasprotnikov. Sun Zi pravi: »Slišal sem, da je v vojni naglica lahko norost, a nikdar nisem videl pametnega odlašanja.« Kdor ne rizikira, ne profitira. No pain, no gain. Včasih je potrebno preprosto, ljudsko, pogansko, barbarsko, bakhantsko žrtvovanje in v vojni je žal neizbežno tehtanje smiselnih kompenzacij. Seveda, na dolgi rok se splača imeti več vojakov, več zlata in boljši pregled, a včasih je en dan ježe od mesta en dan preveč. Ker v štartu nismo v boljšem položaju, si ne moremo privoščiti igranja po lastnih zakonih.

Seveda je pametno hitro imeti na voljo tako grad, ki nam dovoli dvakrat večje zaloge vojakov in pametno je hitro imeti prestolnico, ki nam dnevno prinese 4000 zlatnikov v erar, a točno zdaj in točno tu potrebujemo točno tiste letalce in ne jutri in ne tam in ne tiste pehote. Prva od petih stvari, bistvenih za zmago – po Sun Ziju – je vedeti, kdaj se bojevati in kdaj se ne bojevati. Od tod pregovor: »Poznaj sovražnika, poznaj sebe, pa ne bo zmaga nikoli vprašljiva, niti v stotih bitkah ne.« Dokler u nulo ne poznamo nasprotnika – in to se zgodi relativno pozno v igri – nam apoliničnost le odlaša hiter poraz. Koristi nam pri dolgoročnih ciljih. Dionizičnost nam prinaša bliskovite, a male zmage, na dolgi progi pa nas prav tako bliskovito izčrpa. Razumeti vojno v Herojih moči in magije III pomeni razumeti bilanco med evnuhom in pijancem.

 

Vilinski zmaj in vila, eden najbolj in ena najmanj koristnih beštij v igri.

Premagati enega nasprotnika, da nas nato masakrira drugi, je brez smisla; čakanje, da se nasprotniki uničijo med sabo, nas bo pustilo obkoljene. Napadi, ko bodo izgube najmanjše, beži, ko se splača. Investiraj v znanje, vsi uroki niso potrebni; pomembno je, da imaš vedno dovolj mane, za dosego taktične premoči na bojišču. Izkoristi prednosti svojih živali, pametno trguj s surovinami. Raziskuj, a se včasih tudi zvito ustavi. Kdajpakdaj tudi gverila in vohuni prinesejo končno zmago. Kaosa se loti z disciplino, ne zasleduj nasprotnika, ki hlini beg, ko si blizu se kaži daleč, ko si daleč, se kaži blizu in vedno poslušaj mojstra Sun Zija: »Lahkomiselnost vodi v uničenje, strahopetnost v zajetje, človekoljubnost v težave. General s temi napakami je smrt za vojno.«

Elza Budau

ALARM

Literarno-umetniško društvo Tysona FaF 12 predstavlja:

VELE OBČNI ZBOR 2015

ki se ima zgoditi v soboto, 24. januarja 2015, ob 16:00, tik preden se noč nardi, trajal pa bo do ure, k se ji reče tri! Čičota bomo zmagal mi! Ej, bi, si, di! Lokacija: BHL.

Programski del je nujen in bo dolgočasen. Obsegal pa bo naslednje točke:

1. pljusi in minusi vodstva ter morebitni predlogi članov o zamenjavi funkcijonarjev in sankcijoniranju teh preko disciplinske komisije,

2. morebitni predlogi k izboljšavi aktov in statuta TFF 12,

3. pregled dosežkov društva v letu 2014 (prinesite nekaj za pod rit, ker bomo tu veliko govorili),

4. razburljiva razprava o predlogu programa na občinskem razpisu 2015, debata o ostalih projektih in o financah, ki bodo v letošnjem letu blazne,

5. letni popis članov in pobiranje članarine (pripravite denar, ker smo revni),

6. tajna točka,

7. razno,

8. tradicionalen aplavz Driskyju Bare-ass-ovskemu, za izjemno vodenje društva v njegovem prvem uradnem koledarskem letu. Jahalke, pripravite modrce.

Za glasbo bodo skrbeli črički, imeli pa bomo tudi živo branje provokativnega tria Bibič-Kovič-Šalamun. Hostese bodo, a jih ne sme nihče odpeljat domov.

Ob prvem znaku nerganja, bosta Gozdni Sadež in Satirični Rosomah povzdignila glas in potem ne odgovarjamo več za noben počen bobnič. Če kdo misli, da se hecamo, naj še enkrat poudarimo, da gre za skrajno zaresno zadevo, ki zahteva ogromno popite pijače, da se jo razume.

Ker je dogodek javne narave, so dobrodošli vsi, še posebej morebitni bodoči pisuni. Za njih akcijska cena Short-term Memory Lossa. Nafukatorji lahko ostanejo doma in se za službo javijo po ustaljeni poti. Edina skupina ljudi, ki ni lepo vabljena, so novinarji. Vrat jim ne smemo zapreti, a naj pomnijo, da jih bo Bacek Jon ves čas grdo gledala. Prav tako njen bodyguard.

Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Sobota.

"čist skoz"

Vse se preobrača. Vse se vrne na svoje mesto. Vedno se vse konča in vse začne. In ko te vleče v nič, si vse. Ko si vse, si bližje niču, kot bi si sploh lahko zamislil. Nikoli ni ničesar konec. Vse je vse. Takšne misli se mi porajajo, medtem ko te držim za rit in ti težim, da mi moraš povedati, kolikokrat si si jo zrajcala name. Optimist pa tak, saj vem, da nisem edini moški, saj vem, da nisem njen bog, čeprav se včasih tako počutim. Ona pač igra zraven. Ona se pač napravlja, da ne ve, za kaj gre. So tiste, ki se rade delajo punčkaste in čakajo, da jih zgrabiš. V resnici pa prasičke lovijo svoje moške prikrito in z močjo, z nadvlado, s perverzijo uma. Če si pameten, ne izstopaj iz svoje glave in ji verjemi, če ne se boš zapletel v mrežo, iz katere ne boš našel izhoda. Samozavestno jo boš lahko le še zapustil. Pa še po tistem boš čez pol leta s polnimi jajci javkal, da ti nikoli ni bilo jasno, kako si se zatrapal, kaj kurac, ljubil si jo. In če je ljubezen vse, potem si sam nič. Nič je pa zopet začetek, samo ne ljubi se ti naprej, ko pa se spominjaš sladkih sokov omame, ki si jih pil iz nje. Komu se pa ljubi vstati iz postelje po pofukljivih sanjah s sladkobo čarne enigme. Pa se obrneš k zdravilu, ki so ti ga Slovenci opisali kot vsemožnega; ko si srečen – piješ, ko si žalosten – piješ, ko ti je dolgčas – piješ, ko proslavljaš – piješ. Zato pač piješ. Poslušaš neko žensko, kako zmerja svojega, ki ga pri slabih štiriindvajsetih ne spravi več pokonci. Očita mu, da ne verjame vanjo, da si misli, da ni zmožna pofukati dveh naenkrat. Ženska je pač prepričana o sebi in takšnih plitkih obsodb ne bo poslušala. Poslušaš drugo, ki se pritožuje, da nje pa njen sploh noče več nategnit, da se ne počuti več seksi, da je mislila, da moški bi pa »čist skoz«. In se ji je sesul svet, ko si je nase navlekla fena trilogij in zmajev. Pa tako dobro jo je znal nategnit tisti njen tečni bivši, med orgazmom jo je treslo in vse rjuhe je imela pogrizene. Naslednji dan prisluhneš še temu, kakšen si bil ta večer, kako si takratke zlival za hrbet, motil ženske in njihovo dostojanstvo. In se (spet) nedolžno vprašaš, čemu si pil. Premagaš tesnobo, stopiš čez prag hiše. Pogledaš tisto lipo, ki te gleda že deset let v vseh možnih stanjih, ob vseh možnih urah, in se ji opravičiš, kot prava slovenska kuzla pa ne reče niti besede in te lepo pusti samega s sabo in s slabo vestjo. Cankarjanska vzgoja je močna stvar, jebi ga.

Gozdni Sadež