LIBRARNICA: DIABLO

Za bralce, ki po prebranem Križu čez križ še vedno želijo dodatno argumentacijo ali pa enostavno za troo fane, LUD TFF 12 predstavlja sledečo librarnico: Diablo.

* * *

 

Anu. Eno. Zgodba o Anuju je bolj podobna tisti o Dragonballovem Bogu (Kami), ki je iz sebe ločil vse zlo, Tathameta, velikega demona (Piccoro Daimaō), še vedno pa gre za prvotno božanstvo, stvarnika vsega in merilo sveta, ki je bil kreiran po njem.

 

Tathamet in Anu bijeta večni konflikt. Ta se nadaljuje v neskončnost tako v konkretizirani fantaziji med angeli in demoni kot v vsakem človeku, potomcu enih in drugih, entiteti, ki v sebi nosi obe esenci.

 

Diablov portret s svojimi rogovi kaže očitno pentagramsko shemo.

 

Paladin, lik iz drugega dela serije računalniških iger, je klasa vojščakov, ki uporabljajo luč (dobro) za vir svoje moči. Igralci poznajo njegov najmočnejši as v rokavu, to so meditativne avre in sveto kladivo.

 

V tretjem delu serije nam razvijalci ponudijo možnost igranja z likom križarja. Bojevnika, ki v sebi vzdržuje načela in vrednote zakarumovske religije tudi po tem, ko je vero na (bližnjem) vzhodu pohabil Mephistov vpliv.

 

Angel Inarius in Mephistova hčerka Lilith v ljubezenskem objemu, ki je imel za posledico raso Nephalemov, überljudekov, superjunakov in stvarjenje našega sveta, imenovanega Sanctuary (nekaj podobnega kot mu'afa, arabska beseda, eden od možnih etimoloških izvorov za besedo mafija na Siciliji). Nič čudnega, da angeli po vrnitvi Maltheala tretirajo ljudi (potomce Nephalemov) kot mafijoze, s katerimi je potrebno brutalno obračunati, ker v sebi nosijo demonskost. Beseda 'Lilit' se prav tako pojavi v Bibliji, le enrkat, pri Izaiji, kjer opisuje eno od osmih nečistih živali, ki imajo verjetno demonske lastnosti.

 

Cairnove skale, ki v drugem delu serije vodijo igralca v Tristram. Ko se jih dotaknemo v pravilnem zaporedju, se odpre portal po izmenjavi strel v obliki pentagrama.

 

Zemljevid katedrale v nunariju Sester slepega očesa. Popkviz, spomni se katedrale ali cerkve v obliki križa, ki je geografsko najbližja tebi.

 

Dva od protagonistov večnega boja sta tudi eden od sedmih prvotnih zlikovcev, Diablo, gospodar groze, in Imperius, nadangel srčnosti. Par je strašljivo podoben velikima nasprotnikoma iz krščanstva: Satanu in Mihaelu. Diablo je večkrat razumljen kot največji med demoni, v tretjem delu serije mu z zaužitjem črnega kamna duš uspe postati t.i. prvotno zlo, pred vrati Nebes se celo pohvali z nazivom Legija (Marko 5:8-9). Imperius se vklopi v krščansko shemo angelogije. Je en čin višje od angelov in voditelj angelskega koncila, kot je Mihael najvišji od nadangelov. Prav tako se v večnem konfliktu zrcali še ena parabola iz stvarnega sveta. 5 članov angelskega koncila (Imperius – srčnost, Tyrael – pravica, Maltheal – modrost, Auriel – upanje in Ithirael – usoda) vlada kot predstavništvo vseh angelov, kar pomeni, da so Nebesa zastavljena kot demokracija, medtem ko je despotskost 7 gospodarjev Pekla (Diablo – groza, Mephisto – sovraštvo, Baal – uničenje, Andariel – tesnoba, Duriel – bolečina, Belial – laž in Azmodan – greh) odraz njegove oligarhične oblike vladavine.

 

Andariel, gospodarice tesnobe, je prvi od sedmih gospodarjev pekla, ki jo premagamo v drugem in tretjem delu serije iger. Škorpijonska žela, kopita in kremplji so seveda vzeti od nečistih živali, da pa si punca dovoli razkazovati đozice in paradira okoli v tangicah, je zločin +1.

 

Mephisto v telesu Sankekurja, Diablov brat in najstarejši od treh velikih gospodarjev pekla, svoje ime dobi iz germanske mitologije (in krščanstvo ničesar ne sovraži bolj kot poganske like, to vemo), od koder si ga sposodi tudi Goethe, ko piše svojega Fausta, ki sklene pakt s hudičem, tamkaj imenovanim Mephistopheles.

 

Baal, Diablov in Mephistov bratec, v telesu čarodeja po imenu Tal Rasha pred napadom na Svetovni kamen v gori Arreat. Semitiska beseda ba'al se uporablja za več različnih bogov (lahko tudi za katerega koli boga) in je akt, ki ga Cerkev mirne duše označi za malikovanje.

 

Belial v hebrejščini pomeni 'ničvreden' in je eden od izrazov, ki se ga prevaja čisto in simpl kot 'hudič'. Angleški izraz 'Lord of Lies' Blizzardovci izrabijo do amena, saj večkrat v boju z njih okoli njega prične letati roj mušic. Lord of Lies postane Lord of Flies. Fani tega filma bodo hitro ugledali povezavo med gospodarjem mesta, ki seje zlo in kaos med svoje prebivalstvo in anarhično vlado otrok na zapuščenem otoku. Dobro odigrano, ni kaj.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer kratke proze spletnega portala AirBeletrina. Ima se zgoditi tik pred prednovoletno zabavo 19. 12. 2014. Lokacija: Kavarna Borštnik, Borštnikov trg 2, Ljubljana. Poiunk, poiunk! Stop.

Naughtius Maximus posluša svojo kratko zgodbo, pove nekaj o sebi in reprezentira celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 19:00. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Petek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

LURS NAPADA

Na naslov Odbora TFF 12 za zakonodajo s področja literature je prispelo več pritožb in klicev v sili, zato se je ta odločil opraviti širšo raziskavo novega pojava v svetu literature, ki grozi s spremembami samih temeljev branja in pisanja ter družbenega odnosa do njiju.

Ker prva alineja četrtega člena Pravilnika o pogojih za proizvodnjo in predelavo živil živalskega izvora na kmetiji za neposredno prodajo končnemu potrošniku (UL 117/2004) pravi, da se na trgu smejo prodajati produkti živali, ki tehtajo nad 20 kg, le če so bili v lasti nosilca dejavnosti od rojstva oz. najmanj 3 mesece; ker je večkrat rečeno, da nekdo požira knjige in je zaradi tega leposlovje (in včasih humanistika) tretirano kot živilo; ker se nemalokrat v svetu literatov sliši, da je ta in ta kmet; in ker so literarna društva, revije in založbe večkrat označene za množične kalilnice-farme lastnih poetik; je LURS (Literarni urad Republike Slovenije) v sredi leta 2014 javno objavil mnenje, da se mora prodaja literature na kile ustaviti, saj je dokazovanje, da je bilo leposlovje v lasti nosilcev dejanj vsaj tri mesece (ker marsikatero delo v treh mesecih zastara), od rojstva pa vemo, da zagotovo ne. LURS tako nadaljuje svoj komunoanarhistični boj proti privatni lastnini in vse kaže, da nam v prihodnosti grozi obče razširjeno mnenje, da je literatura namenjena vsem in ne le tistim z močnim materialnim zaledjem. To po drugi strani to pomeni, da znajo pisatelji, pesniki, dramaturgi, esejisti in podobni sesalci javnih financ kmalu ostati brez avtorskih honorarjev, kar bi bil neizpodbitno najhujši udarec tej srenji, odkar je izgubila vsakršen družbeni ugled leta 1975, ko je Vitomil Zupan izdal Menuet za kitaro.

Protestniki zoper hiperprodukcijo literature v Kamniški Bistrici.

Za mnenje o tem smo povprašali kmeta, pesnika in živinorejca Aleša Štegra, ki nastopa pod umetniškim imenom Aleš Šteger. Aleš Šteger pove, da je svojo farmo poimenoval po sebi, Alešu Štegru in da se zato imenuje Farma Aleša Štegra. Na njej goji svinjino, poezijo in perutnino, vse s potrjenim domačim poreklom. Sklepi LURS-a ga močno skrbijo, pravi. »Cene so bile že tako sramotno nizke zaradi vdora cenene kitajske poezije. Ni mi jasno, kako naj bi sedaj preživeli samo z mesom, ko pa se je duševna hrana svoj čas tako dobro prodajala.« Kritičen je tudi do veletrgovcev, ki so skoraj povsem opustili prodajo domače poezije in perutnine in se zatekli k cenejšim rešitvam.

Seveda ni treba dvakrat reči, da so Jezdeci pogumno zajahali težavo in se povsem posvetili moralni paniki, ki je že pomorila skoraj 3 ljudi v Sloveniji, čeprav njihovi bližnji trdijo, da je šlo za možganske kapi.

Kaj pa o vsem tem pravi ulica? Pomešali smo se med množico v Mariboru, da bi povprašali za mnenje mimoidočih, a kaj kmalu ugotovili, da polovica prebivalcev sploh ne govori slovensko, medtem ko je druga polovica nepismena, kaj šele, da bi se kdaj v življenju spravila k branju. Zato smo bili prisiljeni oditi v prestolnico, kjer so nas čakale zastrašujoče novice.

Gospa starejših let (sodeč po videzu okrog 40) je bila zelo precizna: »Vsi ti pesniki in pisatelji, ki pišejo o stvareh, ki se nas ne tičejo in mislijo, da so boljši ljudje od ostale raje, ker sami nimajo prave službe, bi morali najprej dojeti, da ljudje niso čisto nič manj lačni, kot so bili nekoč! Imajo pa v povprečju nižje dohodke, cene na trgu pa se še kar višajo. Da bi nehal kupovati knjige ali meso seveda ne pade na pamet nikomur, kako le bi preživeli?, toda da bi plačevali za nekaj štirikrat več kot lahko, ne more biti več vprašanje!«

»Plačati za slovensko poezijo štirikrat več kot za 25 kg japonskih haikujev se mi zdi nesmiselno. Pravijo, da je slovenska poezija bolj kvalitetna in da, če tega ne vidimo, nimamo okusa. Čisto ljubosumje. To se meni zdi larifari. Ustvarjanje potrebe iz ničesar. Hugo Boss stane desetkrat toliko kot Mura pa ni to čisto nič bolj kvaliteten reklc. Klasična korporativistična natega! Kdo je zdaj pravi marketinški manipulator?!« je bil vzhičen študent pred Filozofsko fakulteto.

»Aleš Šteger, kdo?« je skomignil uslužbenec Državnega zbora.

Očitno postaja, da ljudje izgubljajo vse smernice na področju literature. Avtorji postajajo vse bolj zaskrbljeni, kar pa povzroča tudi medsebojne spore v boju za preživetje. Vse diši po dobrem, starem lutkarjenju oblastnika. Je bil LURS vzpostavljen zato, da bi med seboj sprl literate, družbeno frakcijo, ki je morda najbolj pripomogla k vzpostavitvi Republike?

Jezdeci skrbno nadaljujejo svojo terensko preiskavo in upajo na nove rezultate, ki bi nadaljnje pojasnili, kaj se dogaja in kako se soočati z novimi pojavi.

KRIŽ ČEZ KRIŽ

Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh.« Nato ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija mi je ime,« mu je odgovoril, »ker nas je veliko,« …

– Evangelij po Marku (5:8-9)

Sedemnajstega svečana leta tisoč šecto je na grmado na Polju rož sredi Rome stopil pogumni možakar Giordano Bruno. Dominikanca se dandanašnji spominjamo predvsem zaradi vseh doprinosov k matematiki, filozofiji in, jasno, astrologiji (in ne astronomiji, ker bojda ni hodil na sprehode s teleskopom v rokah). Takole je nekoč malo stal in mislil: »Vse zvezde so sonca in ta sonca imajo svoje planete in tudi ti planeti lahko nosijo življenja.« Takšne in podobne ideje so ga stale življenja in zagorel je obtožen herezije v več točkah: govora zoper Cerkev in njene podanike, nepravilnega razumevanja svete Trojice, inkarnacije in božanskosti Kristusa (plus nedojemanje, da je bil to zares 33-letnik iz Nazareta), nepravilnega razumevanja deviškosti Marije, mnenja zoper substančnosti kruha in vina, mnenja zoper maševanje ter vere v pluralizem svetov, reinkarnacijo duš, magijo in, kar je morda še najhuje, šloganje. In vendar je vse našteto le kaplja v morje ideji, da se Zemlja, kot planet, vrti okoli zvezde. Ker če se vrti, potem se vrača; in če se vrača, časovna premica nima konca; in če nima konca, potem bo imel dve stoletji in pol kasneje Nietzsche prav. In če bo imel Nietzsche prav, je Bog mrtev. Organizirano katolištvo ne sme prenesti ideje cikličnosti. Take in drugačne. Zato toliko religij najprej začne s štetjem let. Da bo kmet pozabil, da se po vsaki zimi večno vrača pomlad in da ima na njegovo življenje večji vpliv neka bela skala sredi nočnega neba, kot pa tisočero škofov, sklenjenih v molitvi.

                                                Zaklepajo nas duri medenine,

                                                brez smisla smo zaprti; a jaz bom

                                                vstal! Svoboden zbodel bom nebo!

                                                srce v dvomu na tej poti mine

                                                in ne doseže blaženih oblakov,

                                                svetlobe, vodstva, prava, stvarnika, junakov …

                                                                                    (G. Bruno: O veličini)

Bi te verze napisal menih, ki izrablja vesoljske čirule-čarule za argumentativno izpodbijanje možnosti eksistence vrhovnega bitja? Težko si je predstavljati. Simbolika je precej očitno na strani RKC. Veličina, gor, nebo, srce, oblaki, svetloba, vodstvo, pravo, stvarnik. In avtor si želi tja. Zakaj le bi mu nekdo odrekel to pravico in ga po sedmih letih vlačenja po sodiščih spremenil v pepel? Kot vidimo, so simboli enigmatske narave, inkvizicija pa se strinja s stand-up pridigarjem Carlinom v present simplu: »I leave simbols to the simbol-minded!« Kar zanima gospoda s črno kapuco na glavi in sekiro v rokah, je tisto, kar se premika pod vsem skupaj. Tektonika.

Križar v molitvi v templju vere Zakarum. Koruptirane vere, ki se je spozabila v svojem poslanstvu. A vsaj ne šlatajo dečkov.

Blizzardova serija Diablo igra zlobno igro, kot se za prave razvijalce računalniških špilov spodobi. Morda res ne igramo goli in si h kompaniji ne priključujemo živalic za potešitev beštijalnih strasti, kot zmotno trdi mlada landoverbaptistka (ex slut, dodajmo, born again virgin; je pa pohvalno, da ve, kje Devteronomij prepoveduje nekromantijo in da repetativno brzostreljanje s prsti po miški spodbuja dekline k m*sturbaciji), se je pa popolnoma odveč spraševati, ali smemo pognati igro na svojih konzolah. Seveda ne smemo!

Ne gre za to, da je špil (kateri koli špil v bistvu) brez usmeritve, ker gre za spiritualno pripoved brez ključne komponente: boga,* kar naj bi hkrati kobajagi odvzelo boju med angeli in demoni kakršno koli težo oz. pomen (kar sicer resnici na ljubo sploh ni res. V začetku – po Diablovem evangeliju – je bival Anu, ki je bil vse. Nato je Anu iz sebe spravil vse zlo, zmaja Tathameta in bíla sta boj, ki se je nadaljeval še po njunih zadnjih udarcih – med potomci, angeli in demoni – imenovan večni konflikt). No, sami presodimo, koliko bomo verjeli na besedo človeku, ki vidi nakazano povezavo med Diablom in krščanstvom v bojih zoper demončike, imenovane npr. Belial ali Baal. In ne, oh, ne vem, mogoče kar, hmm … Diablo? Ever heard of spanish? Kreature, motivi in štorija so bolj ali manj brezpredmetni. Dober manipulator bo kogar koli prepričal v kar koli. Vsebina je le maska. Celo simboli, ki s seboj nosijo breme zgodovine, so zgolj orodje v rokah pravega hustlerja. Največji trik hudiča je ta, da je prepričal človeštvo, da ne obstaja.

Naj bo to pentagram, ki ga rišejo Diablovi rogovi ali pentagram iz Cairnovih skal, ki vodijo v Tristram. Naj bo to diametralno nasprotje para Diablo – Imperius (Satan – Mihael) ali pa katedrala s tlorisom v obliki križa. Ali pa vrhovni koncil Zakarumovcev. Ali pa nunarij Sester slepega očesa (ki ima zaradi neznanega vzroka 3 podstropja ječe in orožarno). Ali pa jebeni red templarjev. Ali pa križarji in paladini, vitezi luči in po drugi strani mrakoba okoli nekromančkov in šamanov. Ali pa visoka nebesa, kristalni obok, pandemonska trdnjava, polja bede in reka plamenov. Vsi ti simboli in še mnogi drugi podpirajo dobro staro veliko zgodbo, o boju med the good in the evil in na koncu dobro zmaga. Zakaj torej dobri, pridni fantki in še boljša, bolj pridna dekletca ne bi smela preživeti noči s sabljo v roki in demoni v mlakužah krvi, če pa angeli zmagajo in pošljejo zalego nazaj v temo pekla? Le kako je to v nasprotju z nedeljskimi rituali prepevanja in pranja možganov?

Kormac, templar, po tem, ko se odloči, da ne pripada več redu templarjev, ker so vsi, vključno z velikim mojstrom, navadni barabini. Zdaj je srečen.

Ko smo že predebatirali nedavno tega, gre pri Diablu res za spopad med dobrim in zlim, a se pod površjem skriva grozno spoznanje o človekovi samoti. Angeli iz nebes imajo svoje poslanstvo kot ga imajo potomci Tathameta in resnica o človeštvu je, da je skušalo ubežati večnemu konfliktu, ki ga ni dojemalo kot del lastne identitete. Še več, ljudje, potomci rase nephalemov (in ti so potomci angela Inariusa in Mephistove hčerke Lilith), ki so skozi pojemajoč vpliv svetovnega rubina izgubili moč prejšnjih generacij, smo oboje, tako malo dobri kot malo zlobni. Jekyll in Hyde. Našo pripadnost ne določa nič od zgoraj ali od spodaj; odločamo se sproti. Vselej sproti. To je realiteta sveta, kjer je bog že davno mrtev. Pogan bi rekel, da je mrtev, odkar je iz sebe izgnal vse zlo in postal karikatura, kristjan bo naredil prav, če bo le modro tiho. In na grmadi sredi trga zažgal vse kopije računalniške igre, ki otroke napeljuje h grehu kot neka davna pretenciozna ideja, da se Zemlja vrti okoli zvezde.

Elza Budau

---

* Navedeni linki vodijo do s totalitaristično religijo hudo zaznamovanih diskusij na krščanskih forumih. Ye be warned!

ZAPRITE PIFLARJA!

V Vonnegutovem romanu Zajtrk prvakov se srečata uspešni poslovnež Dwayne Hoover in Kilgore Trout, marginalni pisatelj z odbitimi ZF idejami. Dasiravno delo še zdaleč ni kakšen vrhunec znamenitega ameriškega pisatelja, pa je poglavitni preobrat vreden naše pozornosti; Kilgore Trout podari svojemu bodočemu podjetniškemu mecenu eno od svojih del. Maloumni bogataš Dwayne roman prebere na dušek in v njem izve, da ga je bog ustvaril kot edino razumno bitje s svobodno voljo v vesolju, vsi ostali ljudje okrog njega pa so v resnici programirani roboti. Nihče drug razen njega na tem svetu ne premore čustev ali dejanj po lastni volji; so samo stroji, ki Dwaynea programirano ljubijo, sovražijo, mu lažejo, ga zabavajo itd., medtem ko bog samo opazuje njegove reakcije in se ob njih neskončno zabava.

Dwayneov odziv na to razkritje je nadvse predvidljiv. Uspešni preprodajalec avtomobilov dobi kompleks vsemogočnosti in se odpravi na nasilni pohod, v katerem poškoduje enajst ljudi, vključno s svojim homoseksualnim sinom (ki je po senzacionalnem razkritju v knjigi navsezadnje le 'stroj za lizanje kurcev', kot se izrazi njegov oče), dokler ga ne prime policija in ga diagnosticira kot duševnega bolnika.

Mar pričujoča zgodba ne zveni nadvse domače? Dwayne Hoover se obnaša natanko tako kot tihi, miroljubni, vase zaprti piflar, ki na svojem računalniku požene GTA in ugotovi, da igra edinega človeka s svobodno voljo, medtem ko so vsi ostali samo ikone. Kako se odzove? Seveda tako, da se nemudoma odpravi na nasilen in krvav pohod po mestu, ki traja vse do policijske aretacije.

Sta torej mladenič in Dwayne psihopata? Paranoidna shizofrenika? Je njuno odkritje simulacije v resnici izzvalo njun nasilni izpad, ali sta dejansko storila le tisto, kar sta si že ves čas želela? Od razmaha videoiger je bilo seveda nemalo raziskav, kako in če sploh simulirane realnosti vplivajo na nasilnost mladostnikov. Rezultati so bili presenetljivo raznoliki (nekateri so ugotavljali, da videoigre v resnici povečujejo antisocialna in odklonska vedenja, spet drugi so zatrjevali, da je vse skupaj le izpuščanje odvečne energije in kot tako celo koristno), praksa pa kaže, da se zelo uspešni prodaji GTA-jev navkljub naše ceste še niso zapolnile s pobesnelimi dirkači in morilci. Jasno je samo to, da se v simulaciji obnašamo bistveno drugače kot v tisti bedni, enolični mlakuži, ki jo prepoznavamo kot realnost.

Kaj pa, če tega ne bi mogli ločiti? Še ne tako dolgo nazaj je med samooklicanimi vizionarji prevladovalo prepričanje, da videoiger v svetli tehnološki prihodnosti po videzu ne bo več mogoče ločiti od realnosti. Nadeli si boste vizir in – buf - izginili v svetu, ki bo do pičice enak tistemu, ki ga živimo trenutno. Ideja od zunaj stimulirane realnosti, ki bi izzvala našo »domačo«, seveda še zdaleč ni nova; z njo so se poigravale neštete literarne in filmske zgodbe kakor tudi videoigre same. Hej, vseh milijon delov Assassin's Creeda (vključno z zadnjim) je pospremljenih z neko bizarno okvirno zgodbo, kjer zgodovinske dogodke v igri zremo zgolj skozi genetski spomin akterjevih prednikov. Torej, simulirana resničnost v simulirani resničnosti.

Naslednji korak seveda že lahko slutimo. Kaj pa, če smo, tako kot je prepričan Dwayne Hoover, vseskozi že v simulirani resničnosti?* Kako bi sploh lahko vedeli, da nekaj zares je? Preprosto, tega ne moremo. Pomislimo zgolj na miselni eksperiment možganov v kadi. Hipotetično bi lahko bili samo skupina možganskih celic v kozarcu, ki jih znanstvenik stimulira in usmerja k razmišljanju, da je v resnici avtonomno telo s samostojnim življenjem. Naj bo ideja Matrice še tako prismuknjena, je že samo dejstvo, da je ne moremo dokazljivo ovreči, dovolj za dvom v naš lastni obstoj.

Če je torej res, da je naše življenje samo simulirana resničnost, potem nas čaka nič manj šokantno spoznanje, da nasilni psihopatski lik v GTA v resnici ni nič manj resničen od zdolgočasenega piflarja, ki ga upravlja. Še več, ker je akter v igri v resnici povsem odvisen od svojega upravljavca, potem smo logično prišli do razkritja, da je piflar v resnici že vseskozi bil psihopat. To ni njegov alter ego ali odraz neizraženega besa. Piflar je bil tisti, ki je zažgal bencinsko črpalko, sestrelil helikopter, pretepel nešteto mimoidočih in podstavil bombo v najbližjo restavracijo s hitro prehrano. Če ni nič resnično, potem je dovoljeno vse. Če pa je vse resnično, potem v resnici ni dovoljeno nič.

Zaprite piflarja! Le tako bo simulacija popolna.

Drisky Bare-ass-ovsky

---

* Jezdeci vsebine prevzemamo popolno odgovornost za vsakršno nasilno vedenje, ki bi bilo posredno ali neposredno povzročeno s tem razkritjem. Žal nam je. Zelo nam je žal. Oprostite nam.

SAJFAJ KVART: THE VILLAGE

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

La realidad no es siempre probable, o probablemente.

– Jorge Luis Borges

Vizijonar prve klase je bil Jorge Luis Borges, videl je dlje kot marsikdo, ki mu oči delujejo. Prvi med postmodernisti in hkrati predhodnik postmodernizma. Pojasnite to. Pravi postmodernizem, kot se to zanj spodobi. Mu pa tudi znanstvena fantastika dolguje merico spoštovanja, zaslužen je namreč za prikupen twist, ki bi smel nositi tudi kakšno ime v njegovo slavo; borhesizem -zma m (î) prikupen twist v podajanju zgodbe, ki navadni pripovedi o konkretnem in/ali individualnem primeru s svojo pojavo pristavi kozmične razsežnosti: borhesizem v literaturi; avtor v svojih delih pogosto posega po borhesizmih.

Tipičen borhesizem je tisti utapljajoči (ne)srečnež, ki se mu začne življenje vrteti pred očmi in potrebuje celo življenje, da lahko vidi, no, celo življenje. In, no, potem še posnetek posnetka celega življenja, za kar potrebuje še malo več časa. In perpetuum mobile. Če frjolični metulj zaspi in prične sanjati, da je Jorge Luis Borges – in to vsak dan, ali pa še huje, vsak dan neki drugi frjolični metulj – in se nato zbudi v sanjski svet in za trenutek pomislimo, kako lepo bi bilo, če bi bile sanje res in res le sanje, no, potem je to borhesizem. Averroes, ki tuhta, kaj je to igranje na odru in skozi okno opazuje otročad, ki simulira neko pripoved, je mili borhesizem, ampak je borhesizem.

Sedaj pa, dragi bralci, nadenimo svoje borhesistične naočnike in si zamislimo ZF delo z najbolj nenavadno zasnovo in dobili bomo The Village (2004). Kaj je pa znanstvenofantastičnega v Vasi ob gozdu, poreče nejeverni Tomaž. Vse. Kaj pa je tam znanstvenega, vztraja. Nič. In prav to je tako nenavadno. Godzilla je svarila pred eksperimentiranjem z nuklearnim orožjem – pa mi še kar cepimo atome! Alien nas je opozoril, da je tam zunaj več, kot lahko prenesemo – pa mi še kar plujemo v neskončnost! Terminator nam je dal jasno vedeti, da nas bo mašinerija fentala – mi pa – kot froci pred starši – še vedno iščemo, kje je tista meja med popolnim uničenjem in prizanesljivostjo. Nič nas ne izuči. Dolbemo tunele znanosti in iz izkopanega materiala zidamo babilonske stolpe tehnološkim pridobitvam in če so bile te še pred nekaj desetletji le slabih deset belih kišt električnih žic, postavljenih na različne kose pohištva po celi hiši; se danes ne odpravimo več na svež zrak brez pametne naprave v žepu. Tehnološke naprave niso samo plus in niso samo minus in ker smo ljudje precej brihtna bitjeca sama po sebi; ne glede na to, kaj pravijo pop-kolumnisti ali zavarovalniški agentje; običajno znamo izkoristiti te konglomerate čipov, kablov in umetne inteligence v svojo prid za max efekt. Jebiga, postale so del našega življenja.

Let the bad color not be seen. It attracts them.

In zato je ultimativno delo znanstvene fantastike v 21. stoletju: vas, ki živi v preteklosti. Borhesizem na filmskem platnu. Vsi komentarji filma na stran, izvedba je, kakršna je (morda je bila pa glavna greška režiserja Shyamalana, da je svoje delo jemal premalo kot znanstveno fantastiko!), v splošnem ostrih kritik na zasnovo ni bilo. Javnost je pljuvala predvsem čez dejstvo, da se suspenz iz umetnine umakne v prvi polovici filma in je druga le še dolgočasno romanje slepega dekliča (dobro odigrano, Borges, dobro odigrano) proti resnici in njen umor retardiranega oboževalca na poti do nje (čeprav se dvoboj hendikepirancev sliši res zabavna reč, je morda bolje film od ene ure dalje gledati na FF).

Ponovimo zgodbo: okoliščine? Prava puščoba. Pennsylvania v 21. stoletju, rekreiran, kot da se vse dogaja v 19. Vas, obkoljena s kilometri dreves, za gozdom visoka ograja in prepoved vožnje letal v okolici. Razlog? Tipično sajfajevski: ker je človeštvo okuženo z dekadenco, obsojeno je na smrt, bla bla bla. V bistvu, vas, ki jo vodijo pop-kolumnisti in zavarovalniški agentje. Pa kaj, kajne? Kdo jih potrebuje? Naj pojdejo živet po svoje, frdamani hipiji, brezmiselni zombiji, bolje nam je brez njih. Vse lepo in prav. Zombijevski paradiž. Vse lepo in prav, če se ne bi izkazalo, da je njihova mala komuna, zamišljena kot utopični raj na Zemlji, v resnici distopični Amišboro, ki zavrača vse, kar samo spominja na blasfemične vzklike francoske revolucije.

Fašistična oblast starešin v vasi vlada s pomočjo institucije kreatur. T. j. scoobydoojevskih kostumov, ki si jih sami nadenejo, ko je kateri koli od vaščanov prepogumno zakorakal v hosto in s tem prekršil kvazipremirje med krvavimi beštijami, ki živijo v zavetju gozda, rišejo rdeča znamenja po vratih vaščanov ponoči in grickajo poredne fantke, ki masturbirajo na lesenih straniščih: »Soseda je kriva, gospod Prašičoid, nosila je samo 29 kosov oblačil včeraj!« Aškao.

Never enter the woods. That is where they wait.

In zdaj resnični keč te anti-raketne propagande. Vas je bila dizajnirana v sedemdesetih (po tem, ko so zombiji požrli še zadnji LSD in jim je začelo zmanjkovati idej, kako živeti v fikciji), njen idejni vodja je bil eden od starešin, profesor ameriške zgodovine (pravi puščobnik, ne nosi ledra, nosi pa kožo divje svinje, ščetine jazbeca, kremplje Wolverina in ogrinjalo Rdeče kapice in nasploh izgleda kot kurent na metamfetaminih), sine bogate familije, ki se je odločil svoj denar vložiti v največjo iluzijo pred Happy, happy, happy kultom. Glede na to, da je vas tako stara le okrog trideset let, je jasno, da le mladina ne ve v resnici, kaj se dogaja; vsi v srednjih letih so le lažnive barabe. Ampak lažnive barabe v službi boljšega jutri.

Kje smo ostali? Aja, zgodba: Pa, evo, ena slepa tamala gre po zdravila skozi gozd. Rata ji. To je to. Film vači dober. Po oceni TFF 12. Priporočamo, stiskali se boste. Če dobro premislimo, je Vas ob gozdu eden od tistih Das Experimentov, ki se igrajčkajo z mularijo. In če je eksperiment, je znanost. Ergo, znanstvena fantastika. Kakšen borhesizem za konec.

MĪMĒSIS

Brovarišice in brovariši,

medspletna situacija se zaostruje!

Razdelimo hitro igreIgrice na dva pola. Prvi pol so tiste, ki s pristno rekonstrukcijo kar se da popolno poustvarjajo dejanskost, drugi pol pa tiste, ki se tega posnemanja lotijo namenoma odprto. Vzemimo v roke moderno vojaško taktično simulacijo Arma 3. Na vsakem koraku gre skorajda izven svojega udobja, da igralcu rekreira čisto, pristno izkušnjo vojskovanja v 21. stoletju. Od visoko poligonskih slik opreme, detajliranih oklepnih vozil do zadnje praske, vpliva vetra in koriolisove sile na balistiko, naravnih pojavov, problema orientacije, uravnavanja srčnega utripa itd. Še več, vpeljuje celo pravo pravcato moderno skepso in igralcu, češ »vem, da so stvari lahko še bolj popolne, izvoli, naredi sam!« ponuja na voljo elementarne gradnike igralnega pogona, s katerimi lahko igro naprej kreira po lastni volji. Spet druge, denimo športne simulacije, si v rekonstrukcijsko polje vzamejo športne panoge, igre z avtomobili poustvarjajo čim bolj pristno vožnjo športnih avtomobilov itd. Igre kot na primer Bastion, Limbo pa se odvijajo v fantazijskem, povsem fiktivnem svetu s fiktivnimi liki in fiktivno zgodbo.

Ljubezen do svoje sestre ali pa iskanje lastne usode sta, predvidevam, mnogo bližje zgodbam vsakdanjega življenja kot napad na sovražni konvoj v Arma 3, čeravno je vizualna podoba slednje mnogo bolj dovršena od risanih, črno-belih »noir« karakterjev, ki iz izometrične perspektive hodijo po platformah na nebu. Zdi se torej, da je realističnost neke vrste merilo, po katerem merimo reprezentacije objektov v igri, a da nima neposredne povezave z realizmom. Tako kot Arma 3 omogoča realistično bojevanje, na enak način Need for Speed omogoča realistično tekmovanje z avtomobili, čeprav le virtualno, širom po svetu po natančno rekonstruiranih lokacijah iz dejanskega okolja.

Realizem je kontekst, mreža razmerij, ki se prek družbene resničnosti prenaša v igralni prostor in nazaj. Gre torej za neko temeljno razmerje med igro in igralcem. Alexander Galloway to imenuje »zahteva po stvarnosti«. Ta dinamika narekuje nujnost, zaradi katere danes ni več mogoče iger obravnavati izven družbenih okvirov, znotraj katerih se igrajo, in še več, znotraj katerih so narejene. Tako na primer igra Special Force, ki jo je izdala centralna internetna pisarna Hezbolaha, povprečnemu najstniku Zahoda ne predstavlja neke izkušnje realizma, še več, najverjetneje bi jo preprosto prezrl zaradi zastarelega grafičnega pogona in okorne mehanike. Ravno obratno pa velja za nekega Palestinca, ki igro igra v okupiranem območju. Za realizem v video igrah je torej ključna zvestoba družbenemu kontekstu, oziroma še več, zvestoba tistemu kontekstu, iz katerega črpa in ga poizkuša reprezentirati. Rečeno strnjeno, realistično je način reprezentacije, realizem pa stopnja zvestobe predmetu, ki ga reprezentiramo.

Satirični Rosomah

UBOŽEC

Nažgan se je plazil po hostlu in milostljivo prosil mimobežnico, ali bi mu le dala fukat. Da je čist, da kadi samo občasno in da njegov kurac sicer ni dolg, je pa tanek, jim je razlagal in upal, da ga bo pa danes končno kaj namočil, tiča namreč. Všeč si je bil. Ne od pijače. Res se je rad pogledal v ogledalo, rad si ga je drkal pred njim in si predstavljal, kako na svojega kurca nabija najlepše pičke Slovenije – še ni spoznal dovolj orbite, da bi lahko rekel sveta. Nič ni dobil tistega večera. Splazil se je v svojo posteljo v sobi polni tujcev, ki jih še ni poznal. Vsi so spali. »Pizduni,« si je mislil. »Vlažne pizde vam pred vrati ždijo, vi pa nič,« je rekel polglasno in se zvlekel v posteljo. Ni jih prebudil. Sicer pa čudakov po sobanah za 7 € na noč niti ne manjka in ljudje okoli njega so bili takšnega sranja čudnih neprisebkov že navajeni.

Zbudil se je zjeban, slan, kurac mu je spet stal v prazno. Ona tam na sosednji postelji je to erekcijo sicer videla, a je niti ni cenila, normalno je, da pijance scat tišči. Pol sveta je pizdun prebrodil, da bi končno izgubil nedolžnost pa nič od tega. Bil je revež, ki si je želel otrok, zavoljo tega pa je vendar moral prej pofukat kakšno slastno in izmuzljivo deklico. Takšno z rokami, nogami in luknjo nekje vmes, baje da celo tremi. »Pičke imajo tri luknje,« so mu razlagali analfabetični prijatelji. Niti se mu ni šlo toliko za fuk, kot se je gnal za to, da bo lahko kolegom rekel, da je prasico na mizi od zadaj poknil v rit in da jo je bolelo. In če bo delal otroka, je hotel žensko pofukat vsaj še dobro. Svojemu otroku ne bi mogel pogledat v oči, če ne bi njegovi mami vsaj petkrat prišlo. Nesmisel. »Otroci se delajo v ekstazi,« je vedno pravil in si ga žlajfal ob slikah svoje faksovske ljubezni. Dolga punca. Srednje debela. Velikih oči. Ogromne duše in srca. Z njo je začel verjeti svoji novi pogruntavščini, da velika duša zahteva več mesa. Še dobro, da ni nikoli izvedel, da je imela Tanja največjo, najbolj mesnato in najbolj sočno pičko na medicinski fakulteti. Želela si je postati psihiatrinja. Bolnica in psihiatrinja. Bolnica in psihiatrinja z veliko pičko. Joj, če bi to vedel, kako bi se mu mešalo. Kako bi šele potem podrkaval pred ogledalom.

Vstal je, se stuširal. Šel je na zajtrk in poslušal. Sami pofukani Nizozemci. »Ti pizduni so res povsod,« je mlel po mislih in gledal stegna ob sebi. Tako je gledal mimo svojega posušenega kruha, namazanega s koščki masla, ki se niso dobro stopili in razmazali, ki se sploh niso razmazali, in jo fukal, to jutranjo sosedo, v mislih. Izgubljal je nedolžnost, še predno mu je uspela reči dobro jutro. »Hey!« je izdavila iz zapolnjenega grla s sladkorjem iz marmelade in z maščobo iz masla, iz zapolnjenega grla s še včerajšnjim katranom ter temnim pivom. In naš pizdun se je zaljubil. »To je to,« je kriknil, tega itak nihče ni razumel. Odvrnil je polnemi hello, jo pogledal še malo v oči in se zavedel, da bi prav danes lahko končno izgubil nedolžnost. »You know, you never know what a new day will bring you, dear goodmorninglejdi.«

Gozdni Sadež

KAKO IGRATI. SAJFAJ KVART: THE MATRIX

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

* * *

V Matrici in njenih odvodih najdemo precej scen, kjer se bogati, vseobsegajoči virtualni svet razkrije kot tisto, kar naj bi bil v resnici – dolgočasna zelena binarna koda. Niz ničel in enic. Dokler Neo živi v njej, je preprosti računalničar g. Anderson. Spregleda šele po dolgotrajnem prepričevanju, ko mu Morpheus in ostali že dve uri vbijajo v glavo, da je svet okoli njega zgolj iluzija. In postane Izbranec, superheroj s čudovitimi sposobnostmi letenja in izogibanja kroglam. Samo uvideti je moral, da je Matrica v resnici le komplicirana programska koda. Kaj se je torej spremenilo?

Na neki način se Neo obnaša kot obseden igralec, ki neko računalniško igro preigrava toliko časa, da spregleda njeno pravo naravo. Ni važno, ali gre za futuristično streljačino, srednjeveško strategijo ali fantazijski RPG. V končni fazi je vsaka igra na računalniku ali konzoli, sprogramirana v jeziku, ki ga je moč dešifrirati, streti in razdelati v nize ničel in enic – kot takšno pa jo je mogoče izigravati in z njo manipulirati. In tako najbolj predani igralci vselej odkrijejo razne trike, s katerimi prestopijo meje svojih od boga (razvijalca) danih vlog in se sami povzpnejo do polbožanstva. Igra postane njihov dominion, v katerem so nesmrtni, neranljivi, lahko letijo in se po potrebi seveda tudi izogibajo kroglam iz nasprotnikovih pištol.

Najlepši primer tovrstne eksploatacije je t.i. »speedrun«, to je princip igranja, pri katerem moramo čim hitreje z začetka igre dospeti do njenega zaključka. Nekateri tovrstni princip pripeljejo do skrajnosti: na Youtubu tako najdemo posnetek »speedruna« skozi Half Life, ki običajno peturno igro skrajša na pičlih dvajset minut.

V njem je toliko manipulacije, da sama zgodba pravzaprav sploh nima več nikakršnega smisla. Seveda, avtor posnetka je igro že tolikokrat preigral, da mu prefinjene nianse ne pomenijo več ničesar in zato poslej išče le še luknje ali pomanjkljivosti, ki bi jih lahko izkoristil za svoj hitrostni podvig. Novemu igralcu, ki z igro še ni seznanjen, pa bi takšen posnetek povedal kaj malo ali pa sploh nič. Bistveno bolj bi si pri spoznavanju špila lahko pomagal s t.i. »longplayem«, ki predstavlja popolnoma drugo skrajnost – v njem naj bi igralec naravnost obsedeno sledil zgodbi in vsemu, kar bi razvijalec vanjo postavil. »Longplayer« tako preišče vsak kotiček, preveri vsako sliko na steni, preigra vse možne dialoge in odpre vse škatle (seveda v pričakovanju, da bo odkril kakršenkoli dodaten namig ali »easter egg«). Ta princip terja znatno več časa, v primeru Half Lifea tja do šest ur in več.

Očitno je, da smo trčili ob dva precej radikalno različna načina, kako »igrati«. Za lažje razumevanje vzemimo dva šahista – izurjenega velemojstra in otroka, ki se je šele prvič srečal s šahovnico in figurami. Slednji bo verjetno najprej preučil figure in občudujoče zrl v prefinjeno izrezljanega konja ali kralja, preden se bo sploh naučil njihove »pravilne rabe«. Staremu šahovskemu mačku pa bodo figure in pravila tako samoumeven pripomoček, da se z njimi sploh ne bo posebej ubadal, dokler bodo služile svojemu namenu. Zanj bo šah le še niz kod, s katerimi si bo pomagal do zmage. Konja na C2, šah kralju na D4 in tako naprej.

Romantika proti učinkovitosti. Brez dvoma bi velemojster in otrok s prezirom ali vsaj nezaupanjem sprejemala način igranja drugega. Pa vendar bi težko postavili trditev, da je kateri od njiju bolj prevzet nad samo igro kot drugi. Enemu bi lahko očitali, da šaha sploh še ne razume, drugemu pa, da šaha ne razume več – ker je v svoji obsedenosti s samim igranjem in zmagovanjem že zdavnaj pozabil na prefinjeno hierarhijo srednjeveških likov in vojne, ki naj bi jo figure uprizorile skozi igro.

Vrnimo se k Matrici. Ta je bila zamišljena kot popolna računalniška igra, katere ideal je bil zastavljen že zgodaj v devetdesetih. Igra s popolnoma prepričljivo grafiko, brezhibnim zvokom, realističnim okoljem in liki s popolnim voice-actingom. To bi bila igra, v katero bi bil igralec tako vpet, da je sploh ne bi več mogel ločiti od resničnega življenja. In tako je posledično tudi ne bi več mogel zavreči. A kot že sam film bistroumno ugotovi (hote ali nehote, to v tem trenutku ni bistveno), je tudi popolna računalniška igra še vedno podvržena različnim stilom igranja – in ko se je enkrat lotijo speedrunnerji in velemojstri, bo tudi najlepša iluzija hitro razpadla v ničle in enice.