ZGODBOVINA JEZDECEV - DESETO POGLAVJE

Natečaj Literos 2015 je v zaključni fazi, ko petčlanska žirija melje prispela besedila in s pomočjo Barbik in Kenov rekonstruira težje doumljive prizore iz zgodb. Včasih morajo uporabiti tudi plišastega kalamara oz.repliko kravjih vimen. Go figure. To je izvrsten čas, da naslovimo nekatera vprašanja, ki so prispela s pismi bralcev a la:

Mojo prijateljico pa zanima, kako to, da je na (jez)decih vsebine toliko fuka? Takole pravi: »Vpišem v Google fuk + karkoli drugega in dobim vašo revijo. 'Slovenski fuk' – (jez)deci!, 'vroči fuk' – (jez)deci!, 'fuk z učiteljem fizike' – (jez)deci! In potem še ta natečaj erotične proze! Saj ni nič narobe, da vas to zanima, ampak koga – ne mene – lahko moti, če potem vedno prileti na neko čudno literarno revijo.«

– Moja prijateljica

TRIJE DIALOGI

Na letošnji dan boja proti okupatorju smo objavili esej Kukiji Misfortune, s katerim smo se poklonili Georgu Carlinu, revolucionarju iz sveta stand-up komedije. Naštevanje superlativov in uspehov bi bilo le votlo prepričevanje bralstva, zato predlagamo vpogled v živo tkivo njegovih besed. Tuba je polna teh in onih ekstraktov ter posnetkov živih nastopov, zatorej (jez)deci raje ponujamo sijaje, ki jih slehernik na spletu še ne more dobiti. Spodaj prilagamo tri kratke dialoge, za katere se šušlja, da bodo kmalu udramljeni na odru, v najslabšem primeru pa vsaj avdioknjigizirani by Vid & Pero.

MYRTYL KYMBYT: TOMAŽ ŠALAMUN

A je mogoče, da Šalamun ni bil nek literarni presežek? Mislim, jaz to berem in berem in berem, ampak to meni nič ne pomeni. Kje je tu lepota?

- M. S.

* * *

Reflektorji so goreli le še s polovico prejšnje svetilnosti. Tonski mojster je preizkušal uvodno špico. Nekaj nastopajočih je klepetalo ob skodelicah hladnega kofeta. Naš kritik je sedel na klop za kamerami in iz žepa potegnil beležko ter jo podprl z novo pesniško zbirko Tomaža Šalamuna Ta, ki dviga tačko, spi. Oslinil je svinčnik in kracal po prvi strani, da se mimoidočim zaposlenim ne bi zdel nezanimiv. Režiser je iz offa klical ekipo na svoja mesta.

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

TUDI PO LAIBACHIH - LAIBACH

Vse se je začelo poleti 1980. Maršalovo truplo se še ni dobro ohladilo v svoji sveži grobnici, ko je ekipa mulcev iz umetniške akademije polepila Trbovlje s čudnimi slikarijami, ki so napovedovale razstavo in koncert nekega novega lokalnega kolektiva. Milica je na zahtevo občanov hitro ukrepala – s plakatov so vreščali ogabni prizori iztikanja oči in debeli, nepravilno izrisani križi, ki bi jih še najlažje umestili na kakšne zarjavele nemške tanke iz polpretekle zgodovine. »Nezakonita in neodgovorna raba simbolov« je obveljala za uradni razlog za odpoved dogodka. Laibach je moral na svojo priložnost počakati drugje. Našel jo je v Beogradu, ki je v tistem času do prihajajočih pankovskih valov gojil precej bolj toleranten odnos.

DISKURZIJA FILMSKA: HER

Našo nedavno poglobitev v filma Ex Machina (2015) in Small Soldiers (1998) nadaljujemo z novo edicijo Diskurzije filmske, v kateri filmoljuba dr. Drisky in N. Maximus razpravljata o relativno mladem sajfaj filmu o umetni inteligenci: Her (2013). 31. 7. 2015 nam bo za večno ostal v spominu kot dan, ko je po daljšem deževnem obdobju – ki je Ljubljano zavilo v zelo potrebno svežino in malo manj potrebno vlažnino – zopet izza oblakov stopilo sonce in jezdecem vsebine vlilo moči za ogled še ene filmske umetnine.

SPUST POD 36,8 °C

Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani, ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež. Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti.

SREČNO KEKEC

Že dolgo je očitno, da so iskrice novih mitologij, priredb in post-mortem nadaljevanj preskočile meje Tihega oceana. Potem, ko je tudi Evropo preplavil val trilerjev in fantazijskih trilogij in ko J.K.Rowling že piše nove dele Harryja Potterja, je le vprašanje časa, kdaj bo tudi nekdo v Sloveniji zagrabil bika za roge in se poslužil enega od tovrstnih receptov za veliko uspešnico. Adam Heine je debitant, ki se je odločil pograbiti priložnost in vreči svoje ime na lestvico najbolj prodajanih avtorjev, čeprav kljub vsemu našemu trudu še vedno ni povsem jasno, ali svoj debi izdaja pod pravim imenom ali psevdonimom.

SAJFAJ KVART: EX MACHINA

Disclaimer: za boljše razumevanje prispevka svetujemo branje Pattona Oswalta in njegovega poglavja z naslovom Zombi, raketa, puščoba.

Za lenobe krajša razlaga: pri obdelavi literarnih, filmskih ali igralskih znanstvenofantastičnih umetnin si pomagamo z razdelitvijo v tri vrste elementov:

1. rakete so v neprestanem odhajanju, rešitev vselej vidijo v napredku in iskanju novega reda,

2. puščobe v napredku vidijo grožnjo, uničujejo, ostajajo na mestu in se vračajo k tradiciji,

3. zombiji zavračajo in aktivno devolvirajo vsakršen družbeni red, zato so grožnja tako raketam kot puščobam.

MYRTYL KYMBYT: TONE ŠKRJANEC IN PREDLOG ZAKONIKA NEOPOEZIJE

Vrata so se zaloputnila za možmi postave, ki so v sterilno belo sobo privlekli Škrjančevega Toneta, hudo premikastenega, kot se za policijo tudi spodobi. Kljub jezi, ki bi ga lahko upravičeno prevzela, je ostal miren in bil pripravljen sodelovati: »Mi je zdaj dovoljeno izvedeti, zakaj sem tu, gospoda?«

»Najprej boš podpisal te papirje in se zaobvezal … «

KAZIMIR MALEVIČ. O KVADRATIH IN OZADJIH

Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril. Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti, tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.

– Kazimir Severinovič Malevič: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. 1922.

NOGOMET V IGRI, IGRA V NOGOMETU

Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane resničnosti, kot je poznamo danes. The Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo, nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi.