ČAS IN PROSTOR

Čas* nam nekaj pomeni izključno zaradi dogodkov. To je razlog, da ga opredeljujemo (deloma narobe) kot sosledje dogodkov; a samo dejstvo – da so dogodki edino, zaradi česar čas sploh (o)cenimo – rado poraja napačno idejo, da dogodki tudi so čas – več kot je dogodkov, daljši je; in obratno. In temu napačnemu razumevanju smo podvrženi v vseh primerih, razen ko obstajajo praktični nameni popravljanja tega vtisa – npr. z urami ali premiki vesoljnih teles – katerih povrnitve, konec koncev, le predvidevamo, da so regularne.

Prostor je natančno analogen času. (O)cenimo ga le s predmeti; lahko bi ga tudi čisto racionalno opredelili kot 'sosledje predmetov', če je čas 'sosledje dogodkov'. A, kot prej – dejstvo, da nimamo drugih načinov opredeljevanja prostora, kot nam ga ponujajo predmeti – nas napeljuje k narobnemu mišljenju, da ti tudi so prostor – več kot je predmetov, večji je; in obratno. Prav tako to napačno predstavo doživljamo v vseh primerih, razen kjer jo zaradi praktičnih potreb popravimo – npr. z meritvami v polsežnjih[1] in ostalih ustaljenih merah, ki se opirajo na določene naravne pojave, recimo ječmen,[2] za katere spet le predvidevamo, da so pravilno ukrojene.

Zavest lahko tvori neko približno predstavo o razdalji (ne glede na njeno dolžino) med soncem in Uranom, ker je med njima deset predmetov, ki so (v mislih) na poti – planeti Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Cerera, Vesta, Junona, Palada, Jupiter in Saturn.[3] Ti objekti nam služijo kot mejniki zavesti; ki je sicer skrajno zmedena, ko poskuša določiti interval med Uranom in Sirijem[4]; zmedena – a, jasno, ne le zaradi same dolžine (kajti zakaj si ne bi mogli abstraktne ideje dolžine dveh milj zamisliti enako kot dolžino ene), temveč, preprosto, ker vemo, da je med Uranom in Sirijem le prazen prostor. Iz zgoraj omenjenega, da nam bo ta izpraznjenost – ta potreba po posegajočih predmetih – onemogočila približanje resnici, katere koli predstave bi si prizadevali formirati. Še več, ko enkrat presežemo območje absolutno praktičnih meritev, so zaradi principa posegajočih predmetov vse naše predstave razdalj eno; nimajo različic. Tako si v resnici zamišljamo razdaljo med Uranom in Sirijem natanko takšno kot med Saturnom in Uranom ali med katerim koli enim planetom in njegovim takojšnjim sosedom. Seveda nam je všeč misel, da si znamo ustvariti različne koncepte različnih razdalj; a med seboj zamenjujemo matematično znanje o dolžini s predstavo same razdalje.

Zatrjujem, da to načelo nagonsko vodi likovnika, ko poskuša naslikati, čemur tehnično pravimo razdalje, tako, da med oddaljenim in ospredjem vpelje sosledje predmetov. Na tem mestu trdim, da je namen izzvati perspektivno primerjavo velikosti objektov. Več ljudi, na primer, je naslikanih, eden za drugim, njihovo postopno 'manjšanje' pa je tisto, kar ustvari predstavo o razdalji; – to, pravim, se uveljavlja. A obstajajo tudi zmede v pojmih abstraktne in primerjalne razdalje. Zaradi tega procesa zmanjševanja figur smo resnično primorani občutiti, da je ena bolj oddaljena od druge, a ko si nato ustvarjamo predstavo o abstraktni razdalji, jo razberemo izključno iz sosledja figur, neodvisno od njihovih velikosti. Da bi to dokazali, iz slike izbrišimo ljudi in naslikajmo na njihova mesta skale. Skala je lahko katere koli velikosti. Najbolj oddaljena je morda, kolikor nam je znano, resnično in ne le optično, najmanjša. Občutje absolutne razdalje bo ostalo nespremenjeno, vse kar smo dosegli je zmeda o predstavi primerjalnih razdalj med skalami. Še vedno ostaja jasno: če je umetnikov namen zares, kot smo si zamislili, ustvariti občutek velike razdalje s pomočjo perspektivnega primerjanja velikosti ljudi na različnih točkah, mu moramo očitati vsaj nepotreben napor množenja ljudi. Dva sta dovolj za prav toliko predstav kot dva tisoč; - eden v ospredju kot izvirnik in eden v ozadju, velikosti, ki odgovarja umetnikovi zamisli njune razdalje.

Gledajoč zahajajoče sonce v goratem območju ali z mestom med očmi in kroglo, ga vidimo zelo masovnega, saj ne moremo zaznati, da se ta navidezna masovnost razlikuje, ko gledamo v isto sonce, ki zahaja na horizontu oceana. V obeh primerih imamo verigo predmetov, po kateri lahko sklepamo o nekakšni razdalji; - v prvem primeru je veriga sestavljena iz gora in stolpov – v zadnjem iz valovanja ali penastih pack; a rezultat ne prikazuje nobenih razlik. V vsakem primeru dobimo isto predstavo o razdalji in posledično tudi o velikosti. To velikost si predstavljamo, ko zremo v sonce; a razdalje nimamo – saj med nami in njim ni nobenih objektov. Natančneje rečeno, razdalje si ne predstavljamo, medtem ko velikost ostaja ista. Posledica je, da, če želimo v mislih sprejeti zmanjšano razdaljo, moramo v trenutku spremeniti predstavo o velikosti. Obraten eksperiment nam da, seveda, obraten rezultat.

Dr. Lardnerjev[5] 'tako to je' je zabaven, nič več. V splošnem, filozofi narave uporabljajo identične pretirane ideje osupljive metafizike. Ta grozljivost slednje znanosti je, morda, tisto, kar nam je prineslo vulgarno izpeljavo njenega imena iz predpostavljene superiornosti nad fiziko – kot da ima μετά φυσιχά moč super fizičnega. Dejstvo ostaja, da je Aristotlov Traktat o morali nasledil njegovo Fiziko, kar je predvidel kot razumsko zaporedje razmišljanja. Njegova Etika se tudi prične z besedami Mετά τά φυσιχά – od koder dobimo besedo metafizika. Leibnitz, ki je rad vpletal etične špekulacije, tudi v matematično, ustvarjajoč zmešnjavo, da se ga je raje premišljevalo kot razumelo – se ni niti malo potrudil spremeniti splošne razlage o različnih velikostih sonca – kar je mogoče resnično zadeva čudenja in ne dr. Lardnerjevega pogleda na splošno razlago kot preveč 'naučeno' in preveč 'metafizično' za občinstvo iz dežele Jenkijev.

Naughtius Maximus

---

* E. A. Poe se v eseju drži unikatnega načina označevanja in poudarjanja besedila. Poševni tisk, oklepaji, vrinjeni stavki, ki so včasih omejeni z vejicami, drugič s pomišljaji itd. V prevodu sem se zvesto držal originalnega zapisa, čeprav ta za potrebe smiselno enakih poudarkov večkrat rabi različno zapisovanje. Vse opombe so prevajalčeve.

[1] Polseženj (jard) = 0,9144 metra.

[2] Ječmen (barlikorn) je arhaična anglo-ameriška merska enota, ki ji v slovenščini ne poznamo ustreznice. Ječmen je le delovni prevod dolžine ene tretjine palca, cole, inče, torej 0,0254/3 metra ali 0,0085 metra.

[3] Današnje razumevanje planetov se razlikuje od tistega v času nastanka pričujočega eseja. Od naštetih med planete štejemo le še Merkur, Venero, Zemljo, Mars, Jupiter in Saturn, medtem ko Cerero, Vesto, Junono in Palado prištevamo med asteroide, ki eliptirajo v asteroidnem pasu med tirnicama Marsa in Jupitra. Cerera je tudi potrjen pritlikavi planet (kot npr. Pluton, ki je bil iz skupine planetov izključen leta 2006).

[4] Nič več, morda si je danes Poejevo poanto lažje predstavljati s Plutonom na mestu Urana, a še to je lahko le približek romantične misli.

[5] Dr. Lardner = Dionizij Lardner (1793 – 1859), irski znanstvenik.

ZLATI PROTEUS 2013

Tradicija je že, da vsako leto društvo TFF12 samo sebi podeljuje nagrado Zlati proteus, ki je namenjena spodbujanju inovativnega pisanja in spletnega srečevanja. Žirija za vsako kategorijo izbere 4 nominirance, zadnjo besedo pri podeljevanju Zlatih proteusov pa imajo bralci. Kdo si torej letos najbolj zasluži prestižno trofejo?

Kandidati za Zlatega proteusa 2013 se merijo v naslednjih kategorijah:

Grand prix aurum proteus za najboljšo objavo (jez)decev vsebine,

Zlati proteus za najbolj dejaven pododdelek TFF12,

Zlati proteus za najboljšo opombo Manifesta (jez)decev vsebine,

Zlati proteus za najslabši fiktivni lik,

Zlati proteus za dialog,

Zlati proteus za najboljše besnenje v slovenskem jeziku,

Zlati proteus za najboljše pismo bralcev,

Zlati proteus za najboljši Google search, ki je vodil na (jez)dece vsebine,

Zlati proteus za najboljši gol Zlatana Ibrahimovića,

Zlati proteus po izboru bralcev[1] in

Črni proteus za življenjsko delo.[2]

Bralci lahko glasujejo preko spodnje povezave do volilnega spletnega mesta ali pa svoje odgovore pošljejo direktno na tysona.faf.12@gmail.com, s pripisom »za zlati kos dreka ups proteusa« do konca meseca decembra. Svečana podelitev nagrad bo potekala v nedeljo, 5. 1. 2013 v slavnostnem avditoriju Kardeljeve palače TFF12 in bodo objavljeni na (jez)decih vsebine takoj naslednji dan.

Moj volilni listič.

Vsak glas šteje!

* * *

Grand prix aurum proteus za najboljšo objavo (jez)decev vsebine naj prejme:

a) Manifest jezdecev vsebine,

b) Nafukator,

c) Veliki vesoljski fuk,

d) Šakali.

Zlati proteus za najbolj dejaven pododdelek TFF12 naj prejme:

a) Pododdelek TFF12 za literaturo in tekoči dušik (za vestno delo pri organizaciji Kriogeničnega časoplova 2013 in njegovem začasnem in še prihajajočem dokončnem zaključku),

b) Center za gospodarjenje TFF12 (za marketing kampanjo, biznis push in vzdrževanje kvalitete prodaje nafukatorja na trgu),

c) Mobilni laboratorij TFF12 (za dogovarjanje in izvedbo Nihilanthovih delavnic defetizma in cinizma),

d) Oddelek za pravna vprašanja TFF12 (za procesiranje 3172,2 pravnih sporov, ki so nastali med pododdelki TFF12, za reševanje sporov, do katerih je privedel strogi režim izvajanja 12-koračnega programa anonimnih joškofilov in nadaljnje za korektno delo pri odločanju in podeljevanju kadrovskih štipendij).

Zlati proteus za najboljšo opombo Manifesta (jez)decev vsebine naj prejme:

a) In je veznik, ki povezuje črko I s črko N.

b) Kis ali ocet ali jesih. Zelo uporabna starodavna začimba pa tudi zdravilo in čistilo. Nam najbolj znani vrsti sta vinski in literarni, ki prevladujeta v kuhinji za pripravljanje raznih solat in na literarnih večerih, pretežno med Ljubljano in Krasom. O zdravilnih in čistilnih učinkih jabolčnega kisa si preberite na spletu, o učinkih modernizma in postmodernizma pa v zbirkah Uran v urinu, gospodar!, Kobalt, Volfram, Soneti, Soneti drugi, Jambi in Mesto sto.

c) Beseda nágniti oz. nagníti, ki je hkrati dovršne in nedovršne narave, skriva v sebi kompleksnost in večplastnost modernega sveta. Tako se gibljemo od univerbizacije pomenov spraviti kaj iz pokončne lege v poševno do volje do dela in nagnjenosti k razvadam. Če poenotimo še same pomene, pridemo do nagnjenosti k razvadam v poševni legi. Ali v obliki ljubezenskega sporočila: „Nágnil in nagníl te bom do kraja.“ Torej dovršno dejanje, ki smo ga odpeljali v večnost, kar pač bi naj ljubezen sama tudi bila.

d) 'In' ni 'ni' in 'ni' ni 'in'.

Zlati proteus za najslabši fiktivni lik naj prejme:

a) Jordan iz 23:00 (talentirani nogometaš Jordan Henderson, ki spričo zgodovinskosti trenutka ni kos vlogi princa na belem konju),

b) Boris Cavazza iz Cavazza (resnično fiktivni lik, da ni bolj fiktivnega. Kdo bi lahko po branju te knjige verjel, da se je kaj takšnega zgodilo realni osebi?),

c) Dedek Mraz iz Zofka se poistoveti z Grinchem (s svojo odsotnostjo le potrjuje nesmisel svoje prisotnosti),

d) Vse kar ostaja isto iz Isti, ista, isto (zavoljo dolgočasnosti).

Zlati proteus za dialog naj prejme:

a) Celoten Dogovor Lewisa Blacka v prevodu Naughtiusa Maximusa (prefinjena drama o poslu, ki se dotika človeških mod in usode),

b) Spikerjev dialog z Vinkom ki ma velik sadja (navidez preprost dialog, v resnici pa komplicirana študija nedosežene ljubezni),

c) Zofkin dialog z bralcem Jožetom, ki je razviden v Voglu Zofkine zdrave pameti (dialog, ki se je sprva začel kot klic na pomoč, je kmalu pripeljal do kratkotrajne, a strastne ljubezenske epizode, ki se je manifestirala z domačim videoposnetkom, do katerega ne smemo deliti povezave),

d) Dialog med prvoosebnim pripovedovalcem in jedcem piškotov iz Piškoti (dialog brez besed sestoji izključno iz jemanja piškotov iz škatle in s tem spretno ubija vsakršno pobudo k pogovoru dveh čakajočih na vlak).

Zlati proteus za najboljše besnenje v slovenskem jeziku naj prejme:

a) S fukom je križ (ker gresta fuk in križ besneče pod isto streho),

b) Modni zločini (ker gresta moda in zločin besneče pod isto streho),

c) Zofka se poistoveti z Grinchem (ker gresta Zofka in Grinch besneče pod isti kovter),

d) Isti, ista, isto (ker gredo isti, iste in isti besneče pod isto streho).

Zlati proteus za najboljše pismo bralcev naj prejme:

a) Pismo Mance, ki potrjuje zadovoljstvo z nafukatorjem (ker je ostala redna odjemalka nafukatorjev tudi po odhodu v dom za ostarele, kjer prireja najboljše zabave v mestu),

b) Kup 363 pisem, ki jih je Satirični Rosomah prejel po objavi IgreIgrice (ker so bili prepričani, da so jim povezave v objavi pokvarile računalnik),

c) Liskino pismo, ki izraža navdušenje nad delavnicami dr. Nihilantha (za pogumno izpoved, ki je krave širom Slovenije navdušila za delavnico in posledično do temeljev spremenila govejo mentaliteto v državi),

d) Vampirjevo pismo, objavljeno v Voglu Zofkine zdrave pameti (ker se mu je dejansko uspelo pobotati z dekletom in rešiti propadajoče razmerje navkljub številnim oviram s strani gejevskega lobija).

Zlati proteus za najboljši Google search, ki je vodil na (jez)dece vsebine (vir: Bloggerjeva statistika iskanja po ključnih besedah) naj prejme:

a) Ogromni kurci izpoved,

b) Fuk na obali,

c) Debele fukajo z živalmi,

d) Družinski fuk.

Zlati proteus za najboljši gol Zlatana Ibrahimovića naj prejme:

a) Švedska proti Avstriji, oktober 2013 (Pododdelek TFF12 za gole Ibrakadabre posebej izpostavlja avstrijskega štoperja s številko 15, ki se ob zavedanju neizbežnega ustavi, da bi lahko v miru opazoval genija na delu),

b) PSG proti Bastii, oktober 2013 (Zlatan ima poleg nominacije za Nobelovo nagrado za fiziko in literaturo tudi črni pas iz karateja in kikboksa),

c) Anglija proti Švedski, september 2012 (Strokovni poznavalci lika in dela dr. Zlatana se strinjajo, da bi akcijo zaključil s škarjicami, tudi če angleški vratar ne bi poskušal skaziti trenutka s svojim nesmiselnim posredovanjem),

d) Švedska proti Franciji, maj 2012 (Mojster z eno samo potezo popelje Švedsko v nadaljnje tekmovanje in obenem brcne Mexesa, ki si je drznil motiti genija pri delu. Francoski branilec se je po tekmi opravičil za svoje nečastno ravnanje).

Zlati proteus po izboru bralcev naj prejme

Moj glas. Moj glas, ki šteje!

* * *

PODELITEV NAGRAD ZAKLJUČENA

---

[1] Na Zlatega proteusa po izboru bralcev žirija TFF12 nima vpliva, si pa do njega pridržuje pravico.

[2] Črni proteus je prestižna nagrada, ki jo podeljuje petčlanski komite, v katerem se dogovarjajo predsednik društva TFF12, urednik (jez)decev vsebine, višji sekretar Pododdelka TFF12 za literaturo in tekoči dušik, admiral Centra za gospodarjenje TFF12 in CEO Mobilnega laboratorija TFF12.

ZOFKA SE POISTOVETI Z GRINCHEM

Bruham po vseh trgovcih, nakupovalnih središčih, poslovodjih, znamkah ali po komurkoli, ki je pač kriv, da me v trgovinah že sredi novembra posiljujejo z okrašenimi smrečicami, darili, zlato, rdečo in zeleno barvo. Vse skupaj se mi je že tako zamerilo, da me ne čudi, da sem lansko novo leto prespala in se veselila januarja, ko se konča vse to prodajanje sreče v obliki praznične embalaže, ki jo lahko kupiš na vsakem koraku takoj po Vseh svetih.

Nisem čisto prepričana, kdaj je moje navdušenje nad veselim decembrom tako upadlo, da si ga želim preskočiti. Spomnim se, da včasih ni bilo tako. Kot otrok sem komaj čakala praznične dni konec leta, ker je to pomenilo, da bomo lahko okrasili celo hišo, izdelovali okraske za smrečico, imeli zabavo s prijatelji in v šoli božični ples. Najbolj sem se veselila vsakoletnega božičnega kosila pri stari mami in atu, kjer sem vedno dobila goro daril, doma pa sem na skrivaj brskala po omarah, da bi odkrila, kaj mi je prinesel dedek Mraz.

Takrat je z vsemi dobrimi možmi prišel tudi sneg in vse se mi je zdelo čarobno in pravljično. Vedno sem se potrudila s pismoma Miklavžu in dedku Mrazu, jima zelo natančno opisala svoje želje ter poudarila, kako zelo sem bila pridna in zakaj si zaslužim vse, kar naročam. Obvezno sem v kuverto priložila piškot ali dva, da slučajno ne bosta odšla lačna. Takrat sem bila zadovoljna, če sem dobila enako stvar, ki sem jo izrezano iz reklamnih letakov nalepila v pismo ali nekoliko razočarana, če sem dobila kaj samo podobnega; vendar sem bila kljub temu vesela vsakršnega darila. Danes se mi nobena stvar več ne zdi tako enostavna. Pogrešam to otroško nevednost in naivnost.

Vse, kar je ostalo od tega, je le moje veselje ob ustvarjanju za druge. Smrekice ne postavljamo več, sneg običajno zapade po praznikih, praznovanje nima več pravega čara. Nesmiselno se mi zdi brezglavo letanje po trgovinah in nakupovanje nepotrebne krame le zato, ker je danes postalo bistveno, da nekaj kupiš in ne da nekaj podariš. Upad mojega navdušenja je slučajno sovpadlo s selitvijo v prestolnico, kjer so mi izložbe vsako leto prej ponujale praznične nakupe in tako vzdušje razvlekle čez dva meseca, kar pa mi povsem pokvari razpoloženje. Ne vem od kje so prišli ti trendi, vem le, da mi niso všeč, ker kvarijo moje otroške predstave o najsrečnejšem času leta.  Zame je bistvo praznikov v sladkem pričakovanju dobrih mož, ki prinesejo darila in veselih obrazov, ki se teh malenkosti razveselijo; v tisti navidezni lahkotnosti v zraku, pomešani z vonjem po kuhanem vinu in mrazu.

Zdaj se nam na dlani že mesec prej ponujajo masovno naštepane čokolade, zavite v tono praznične embalaže, poleg vseh čudovitih igrač, hišnih pripomočkov, knjig in svečk z vonjem cimeta, piškotov, vanilije in pomaranče. Zdi se mi, da ljudje božično-novoletna voščila pišejo le iz navade in ne, ker bi si to res želeli. Zakaj si ne naredimo praznika vsak dan in ne samo na točno določene datume v koledarju? Vse te stvari pokvarijo pristnost praznikov. Nekako podzavestno srkamo vase, kar nam prodajajo izložbe. Opominjajo nas na čase, ki prihajajo, prodajajo blišč s plehko vsebino ali pa celo brez nje. Če se že odločim za tak nakup, skušam napolniti tisto praznino s svojo energijo, s svojim bliščem. Sem s tem drugačna od ostalih? Ne vem, se pa trudim.

Ob pisanju tega besedila sem se spomnila na svoje srednješolsko Pismo Dedku Mrazu, ki je bilo objavljeno v glasilu Ekonom lon'c. Čeprav na nekatere stvari danes gledam drugače in mi je nekaj navihanosti odpihnil praznični duh sredi novembra, se moje želje ne razlikujejo kaj dosti od takratnih. Takole sem pisala:

* * *

DRAGI DEDEK MRAZ!

Živjo! Kako se kaj imaš tam doli  na severnem tečaju? Že imate sneg? Pri nas ga še ni. Ali bi bil prosim tako prijazen in bi ga malo poslal? Hehe, veš, to je ena izmed mojih želja. Z ostalimi bom nadaljevala malo kasneje. Moram ti prej povedati, kako se kaj imam in kako zelo pridna sem bila to leto …

Veš kako težko je biti najstnik? Zakaj vsi govorijo, da so to najlepša leta, ko pa imamo toliko problemov in skrbi … Kaj pa ti praviš na to? Kako je bilo, ko si bil ti še otrok? Si  že takrat vedel, kaj boš po poklicu? Veš, da te prav občudujem. Tudi jaz bi rada znala osrečiti toliko ljudi in jim narisati tako iskrene nasmehe na obraz. Hmm, saj mogoče to niti  ni tako težko. Misliš, da bi koga nasmejal prijazen pogled, nasmeh, šala, lep dan … ? Zakaj se mi zdi to čedalje manj mogoče? Kaj neki se dogaja z ljudmi? Povej mi prosim. Veš kaj si želim? Želim, želim … Želim si, da bi se ljudje znali nasmejati majhnim stvarem od srca in iskreno, želim, da bi imeli velika srca, iskre v očeh, želim, da bi bili srečni. Ali boš lahko izpolnil katero od teh želja? Prosim, vsaj potrudi se!

Veš kaj še naredi? Vse odrasle za en dan spremeni v otroke. Manjka jim tisti zdrav otroški smeh. Šee, šeeee imam želje … Ammm … Ustvarjaj mavrice, riši sonce, delaj dež, čaraj zvezde, trosi sneg, potuj z luno …  Heh, spet sem se prepustila moji ljubi domišljiji.

Naj ti še malo povem kako je kaj na naši šoli … Med poletnimi počitnicami se je malo spremenila. Višja je in del fasade je prebarvan! Prav zanimivih barv je. Nas boš moral malo obiskat in se razgledati. Hja, letos imamo kar tri gimnazijske oddelke fazanov: Če ti kaj po pravici povem, nisem ravno navdušena nad njimi, nad nobenim fazanom sploh. Tako nekam »visoki« so. Delujejo mi, kot da že  vedo kaj je to življenje, kot da vse znajo in razumejo in moramo nanje gledati,  kot da so bogovi.

Pa so komaj prilezli iz gnezd. Saj so vendar še puhasti. Eh ja, kaj neki govorim? Saj smo vendar vsi, več ali manj, enaki. Pametni in vsevedni. Vseeno pa menim, da je z vsako generacijo slabše. Če samo pogledam, kako nesramni znajo biti današnji otroci me vse mine. Mogoče boš ti našel kako rešitev in boš malce spremenil njihovo oziroma naše razmišljanje.

Veš kaj je še moja želja? Da bi se ljudje imeli radi, da bi se razumeli in poslušali. In naj si vsak najde nekoga, ki ga bo vedno poslušal in mu bil ob strani v težkih trenutkih. Kaj še? Lahko bi se spomnila na tisoče želja, ampak, ker vem, da imaš veliko dela bom počasi končala … Želim ti veliko uspeha pri osrečevanju otrok in odraslih …

Obljubim, da bom pridna tudi naslednje leto in ti bom pisala bolj pogosto, in ne samo za novo leto!

Tvoja Zofka

* * *

Tako je s to praznično rečjo. Nočem prehitevati dogodkov in kupovati novoletnih okraskov, daril, prazničnih malenkosti cel mesec prej. Zdi se mi tako nesmiselno kot kidanje snega sredi avgusta. Tudi zato se bom letos ekstra potrudila, da kupim čim manj v načičkanih trgovinah in čim več storim sama. Predvsem pa da rišem nasmehe, mavrice in iskre v očeh tistih ljudi, ki jih imam rada in mi njihova družba pomeni več od vseh kupljenih reči.

Zdrava Pamet Zofka

I

Šele sedaj sem ga dobro poštekal. Vedno sem mislil da ga razumem, bolj res pa je to postalo sedaj, ko ga izkušam. Men je bilo fajn. Nisem imel denarja, imel sem pa šumo, vodo, občasno srečanje z gozdnimi živalmi - ponoči je bilo še posebno zanimivo. Dokler se nisem naučil prepoznavati njihovih glasov, sem verjel, da je vse medved, ki me je prišel raztrgat s svojimi strašnimi kremplji. Predsodek nepoučenega - seveda. Spanec ni bil posebno miren.

Tudi njegov, kot si domišljam sedaj zavoljo zanimivosti teksta, verjetno ni bil. Kako pa naj človek v miru zaspi, če pa upa, da mu bo nekoč v naslednjih dneh in bližnji ali daljni prihodnosti uspelo rešiti osrednji problem. Kako med tisoč tristo malimi in povsem nepomembnimi obveznostmi in dolžnostmi najti, ustvariti čas za tisto najpomembnejšo, katere razrešitev bi za seboj kot Leader svetovnega kova potegnila še vse ostale - živeti. Biti. Ljubiti.

To, se sedaj zavedam, sem mu želel ob njegovih občasnih obiskih mojega osebnega Raja z nerodnim izborom besed osvetliti. Da ima vsaka stvar, ideja, načrt, itn, itn, samo en Izvor. Dlje od njega kot se poskušaš napojiti, bolj bo voda kalna in neprimerna za pitje. Večinoma je potem ostalo pri tem, da sva sedela, gledala v nek določen aspekt Prirode medtem pa je bruhal iz sebe gnev, stres in nezadovoljstvo pretečenega časa med obiski.

Njegovo jamranje, kot sem ga sam doživljal, je bilo navsezadnje glas ljudstva. Dostikrat se je intinziteta besed in občutkov, ki so bežala iz njegovih ust in Srca, zdela veliko premočna in mogočna, da bi jo skomponiral en sam Človek. Bil je, to vem sedaj, ko sem del te intenzivne energije, špranja, ki sta jo našla kolektivna zavest in podzavest, da sta skanalizirali nepovedano in zatajeno, ki je gorelo in vrelo v srcu ljudstva. Ma kaj ljudstva, življenjskih oblik, ki so iskale strugo in jo našle v njem, ki se je tej potrebi vede ali nevede odprl. Težili in omejevali so ga osebni labirinti, ki pa so nekako sovpadali z občutki brezizhodnih situacij mnogo mnogih duš na planetu, ki se jim je maxima "še več bom delal", zdela vedno bolj ostudna. Poleg tega je z dneva v dan bolj smrdela.

Kako se življenje hitro obrne. Kaj obrne, v eonih evolucije se je naučilo zavidljivo število piruet in salt. Ena izmed bolj bednih med temi gimnastičnimi figurami je vsekakor občutek žrtve. Ta v zdravih, pokončnih in neustrašnih ljudeh kot po tekočem traku ustvarja širok nabor stanj zavesti, ki bi jih kratko in jedrnato najlažje opisali z nadpomenko umoplegija. Hromost razmišljanja. Pa ne količine. O ne. Najini pogovori med bilkami so predstavljali predvsem ohromljenost načina in kvalitete razmišljanja. Poleg (t)ega pa ... mah, brigalo me je takrat. Imel sem nekaj, česar nima vsakdo, česar sem se in se še vedno zelo dobro zavedam. Četudi je bila glava še tako polna neumnosti, prazne slame in strupov, sem se lahko v kateremkoli času dneva ozrl naokoli in se smejal svojim ničevim skrbem. Tu je bila kolektivna zavest drugačna. Bolj čista, neokrnjena in predvsem divja. Tu je bil lahko vsakdo natančno tisto, kar je hotel ali ni hotel. Še najlažje tisto, kar je bil. Drevesom, travam in vodami ni bilo mar. Ravno je bilo tudi meni. Edini odklon je bila zahteva, da se cigaretni ogorki, ki sva jih pridno kopičila, dosledno znajdejo ali v pepelniku ali pa na ognjišču, kjer bi se vsebina pepelnika navsezadnje znašla tako ali tako. Točno to je potreboval njegov preterani um – urico ali dve v katerih njemu in celotni zavesti, ki jo je prenašal s seboj kot potepuško malho, ni bilo treba preračunavati ničesar bolj zahtevnega kot balistike cigaretnih ogorkov. RAM se je tako sprostil in se lahko osredotočil na iskanje rešitev. Rešitev, za katere je vsa ta masivna zavest vedela, da nekje so, ampak saj veste, EMŠO – človek pozabi, kam je založil vse te čudovite stvari.

"Mah ... !" Je ponavadi zaključil čas, ki si ga je odmeril za sprostitev pritiska. Ko je odhajal, sem mu ponujal vodo iz potoka. Ni čudežna, je pa neoporečna ... kar je danes pravzaprav eno in isto. Vedel sem, da se bo zapeljal do drugega proslavljenega in upesnjenega lokalnega izvira. Nikoli nisem razumel, zakaj je odklanjal to potoško vodo. Saj je bila podobna, če ne celo ista kot ona – le po drugi strani hriba je pritekla. Kot da ji ne bi zaupal, ker je tekla kar tako, na free in se v njo človeška roka še ni vmešala s kako pipo ali pa ročno pumpo. Kaj 'čemo, informacije ustvarjajo perspektive, te pa preference. Kako dobro sva bila s čikom v gobcih, dejansko obveščena, raje ne bom špekuliral.

Ko je čez žuboreči potok odhajal nazaj v Mrtvi svet, sem mu zaželel srečo. Njemu in vsem nam, ki še vedno mislimo, da je med temi pojmi sploh kakšna razlika.

Neko Zveneče Ime

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer v sklopu ISIC tedna kulture. Odvijal se bo 14. 11. 2013. Lokacija: STA Travel Cafe, center Ljubljane, med kapitalistično Banko Slovenije in socialistično Metalko. Poiunk, poiunk! Stop.

Naughtius Maximus bere svojo poezijo in reprezentira celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 19:00. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Četrtek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

LA PETITE MORT

Francozi pravijo orgazmu tudi la petite mort. No, je le metafora. Če vas bodo vprašali, kaj je metafora in ste jezikoslovec ali literat, boste to še težje ugotovili. Osnova bo verjetno točka, kjer se dve lastnosti prekrivata v eno. Kje je torej stična točka smrti in orgazma? In če je smrt orgazem, zakaj se bojimo smrti? Če je orgazem smrt, zakaj si tako želimo fuka, ko pa nas je strah smrti, vsaj nas na zahodu? Za vzhodne filozofije je ejakulacija huda potrata energije, moškosti. Koliko sem je že izlil potem stran v življenju, raje niti ne razmišljam. Potem imate tu še tiste prave krščanske fundamentaliste, ki bodo v vašem izlivu videli le otroka. In če z vsakim drkom žrtvujem kakšnega ubogega nič hudega slutečega pamža, me lahko že pri 26-ih postavijo pred mednarodno sodišče v Haagu. Ko bi le vedeli, koliko je bilo nikakršnih orgazmov, izliv je bil, a streslo ni, izliva ni bilo od nikjer, streslo pa je. Vsega boga: predizlivi, izlivi, poizlivi, mokre sanje … Vsaka ejakulacija si pa res ne zasluži imena. Zato sem pač za splav. Včasih ti uide, ko si najstnik erekcije še spoštuješ ne, kako le, če ti pa stoji najmanj po 4 ure skupaj na dan.

Kriza je, brez šihta sem (sem pa izobražen!), a sploh ne razmišljam o tem, mene medejo orgazmi pa babe pa zize pa kakšen hladen pir. Mislim, da sem umetnik, sveta zunaj sebe sploh ne vidim več. Ej, saj tudi seks in pijača nista le užitek, sta tudi filozofija in huda matra. Le poglejte si naše nafukatorje in joškofile.

Gozdni Sadež

ALARM

ALARM * ALARM * ALARM

Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop.

Radar je zaznal literarni večer kratke proze imenovan Prebranec. Naslednjič se bo vršil 11. 11. 2013. Lokacija: Menza pri koritu, Metelkova mesto. Poiunk, poiunk! Stop.

Drisky Bare-ass-ovsky bere svojo kratko zgodbo in reprezentira celoten TFF12. Poiunk, poiunk! 21:15. Poiunk, poiunk! Stop.

E, E, E! Se vidimo! Se oznanjamo! Si nazdravimo! Ponedeljek. Stop.

ALARM * ALARM * ALARM

12-KORAČNI PROGRAM ANONIMNIH JʘʘŠKOFILOV

Dragi naši, nič ni narobe s tem, če vas prsi medejo. Ne počutite se krive, ko opazujete kakšno na troli z jezikom do tal in ji gledate pod majčko majhne tropske kivije, ona pa vas s pogledom mahne in prizemlji: »Prašič nemarni niso tvoje, kam gledaš?!«. Niste vi krivi! Zasvojeni ste! Se še spomnite, kako ste nalašč v osnovni šoli metali svinčnike po tleh in tršici špegali pod vrat, upali na kakšno staro raztegnjeno majčko, potem pa s sošolcem debatirali, če ima ona isto barvo hlačk kot modrčka. Sinjemoder kot morje! Oh! Ne, niste bili pokvarjeni in s hormoni nabit najstnik, kot so vam skušali dopovedati, bili ste zasvojeni! Ne opravičujte se za bolezni, ki ji niste sami vzrok. Čas je, da ženskam razložimo. Zasvojeni smo punce, nismo krivi. Mar ne vidite simptomov: zombijevski pogled, izguba apetita, nenadzorovano žvižganje in pritiskanje na hupo. Tega časa se sploh ne spomnimo! Čas je, da vas podučimo. Zasvojeni smo vendar. Ker nočemo v pogubo, smo TFF-jevci sestavili program anonimnih joškofilov. Skupaj bomo premagali bolezen! Nič več očitkov žensk o neprimernem obnašanju, nič več časovnih lukenj, nič več poslinjenih brad. Danes začnemo z delom.

* * *

KORAKI OZDRAVITVE[1]

1. Priznavam, da sem brez moči nad občudovanjem ženskih žlez – moje življenje je postalo neobvladljivo.

2. Verjamem, da me lahko le društvo TFF, večje od mene samega, popelje nazaj k razumu.

3. Odločili sem se, da predam svojo voljo in življenje v skrb TFF-ju, on me razume in ve, kaj potrebujem.

4. Raziskal in sprejel sem prsi kot nekaj čisto normalnega.

5. Priznal sem TFF-ju, sebi in drugim svojo obsedenost z ličnimi ženskimi okroglinami.

6. Pripravil sem se, da me TFF očisti vseh odklonov lastne obsedenosti.

7. Ponižno prosim TFF, naj odpravi mojo neskončno ljubezen do slastnih grudi.

8. Sestavili sem seznam vseh melon, ki sem jih prizadel in sklenil, da se z vsemi pobotam, kot človek, ne kot zasvojenec, obsedenec, žival!

9. Pobotal sem se z njimi, balkoni, če je bilo to možno, a le, če jih to ni prizadelo, te nedolžne nadrebrne srčke.

10. Nadaljeval sem s sprejemanjem samega sebe in priznal svoje umazane misli.

11. S pijačo in nihilistično meditacijo sem iskal kontakt s TFF, ki mi bo dal moč, da se odvadim sočnih breskvic s čednih deklet.

12. Po duhovnem spregledanju, rezultatu teh korakov, sem poskusil prenesti sporočilo drugim joškofilom in povsod izvajati načela počlovečenja zizik in njih lastnic.

---

[1] Poleti je na naslov TFF12 prispelo pismo bralca Jožeta (objavljeno v Voglu Zofkine Zdrave Pameti 21. 10. 2013), kjer nas prosi za program 12-ih korakov za osvojitev dekleta z velikimi prsmi. Tak program seveda ne obstaja in niti si ga ne želimo, objavljamo pa sledečih 12 korakov, ki lahko osebi v njegovem stanju prav tako pomagajo.

NAFUKATOR

Sprehajate se po dnevni sobi. V kotu četvorček prijateljev igra tarok, vaš najboljši prijatelj osvaja novo sodelavko iz pisarne ob kozarčku šampanjca, balkon je odprt in na vsake toliko vetrc nalahno zaniha svilene zavese in razkrije vašo sestrično, rdečih lic, kako z objemu šepeta nekaj svojemu dekletu. Na mizi je srebrn pladenj, na katerem je bila pred uro še gora slaščic, sedaj pa le tu in tam samevajo drobtine. »Hej, zakon žurka,« omeni sosed in ti nameni bro-fist-bump. Ob računalniku sredi sobe čepi tisti bradati alternativec, ki ga ima vsaka družba in išče nove chillstep komade. Vse je tako idilično. Najboljši organizator žurk ste. Oziroma, tako si mislite.

Sami ne opazite, a Sigmund Freud opazi, da vsi štirje tarokaši z izklicevanjem namigujejo na torkovo swing zabavo. Vaša sodelavka bi neskončno rada klofnila sogovorca okrog kepe in gospodični na balkonu si ne upata nazaj med ljudi, ker sta še preveč zadeti od kokaina. Vaš sosed je v glavi vključil sarcasm mode in potrebuje nekoga, iz kogar bi se lahko celo noč norčeval in bivši metalec v joga položaju za ekranom sanjari o vseh dekletih, ki se raztresene po sobi polglasno pogovarjajo, da bi ga začele objemati kot Uroša Umeka. Vse je sicer še vedno OK, ampak navznoter vsak izmed gostov pregoreva. Vi pa si mislite: »Ta zabava je popolna. Ali sploh kaj manjka?«

Seveda manjka! Manjka NAFUKATOR.

Predstavljajte si, da bi na ta žur prišel naš nafukator in v pol ure spil, kar bi mu alkoholnega točili v kozarec. Po ¾ ure bi bil tako nafukan, da bi visel z lestenca. In ne bi bil edini! Vidite mlajšega brata vaše najboljše prijateljice tam v kotu? Vidite, kako tipka SMS fiktivnemu dekletu? Če bi bil na vaši zabavi naš nafukator, bi taisti nezanimivi pamž skakal po kavču kot žaba med božjastnim napadom.

Zvoke chillstepa bi preglasilo gromko krohotanje vseh gostov in sami bi si brisali solze. Slišite prebavne trakove lezbijk na balkonu, kako čez ograjo brizgajo na mimoidoče kot vodni top na protestnike? Mi slišimo. In mi slišimo tudi vašo sodelavko, kako si misli, da ste mnogokrat bolj seksi od vašega prijatelja. Slišimo njene petke, kako korakajo proti vam.

Pokličite Center za gospodarjenje TFF12 še danes in si za svojo zabavo zagotovite nafukatorja po svoji želji. 30-letnega brezposelnega? Klasik program. 10 EUR na kozarec pijače, ki jo mora spiti (prispevki za zdravstvo se ne plačajo sami) plus potni stroški. Študentski program, 8 EUR. Večni študentski, 5 EUR. Študentke, 15 EUR.

Posebni programi za družinske zabave in poroke! V akciji do novega leta za samo 12 EUR na spit kozarec! Se spomnite tiste neveste, ki ste jo vedno želeli podreti pa vam jo je speljal nek kreten s faksa? Morda je ravno nafukator priložnost, ki ste jo čakali vsa ta leta! Posrkal bo vso pozornost ohceti in vidva bosta lahko skočila v omaro, kadar koli bosta želela!

Ponujamo tudi dvojne pakete s 25% popustom, nafukanega Ronalda McDonalda v restavracijah McDonald's za samo 15 EUR na kozarec[1] in pogrebce, ki se ga nafukajo za pičlih 5! V pripravi so izvrstni paketi za sindikalne izlete in obiske Božička na OŠ.

Noben izmed naših nafukatorjev nima IQ-ja nad 95, kar pomeni, da ne bodo najedali ostalim gostom žura z nepotrebnim pametovanjem, vsi pa so obiskali delavnico defetizma in nihilizma dr. Nihilantha, kar več kot štirikrat poveča možnost, da se bodo na sami zabavi histerično zjokali.[2]

* * *

Gospa Manca je bila sprva skeptična nad mislijo, da bi na svojo zabavo poklical nafukatorja, potem pa je spoznala, kaj pomeni en sam ekscentrik na žuru.

»Najprej sem mislila, da je to larifari, nato pa mi je TFF12 s 50% popustom poslal prvega nafukatorja. Gospod je bil odličen. Gostje so mu ploskali, se mu smejali, sčasoma pa se mu pri pitju tudi pridružili. Naslednji dan sem se zbudila v pobruhani postelji z dvema sodelavcema in pismom čestitk za dobro zabavo na nočni omarici. Moram priznati, da je bil to najboljši žur, odkar sem šla v penzijo. Od sedaj naprej bom vedno naročila nafukatorja na svoje zabave. Enostavno si več ne predstavljam žura brez njega! Hvala TFF12!«

Manca

* * *

Še danes si naročite svojega nafukatorja in poskrbite, da se bodo imeli gostje vašega žura maksimalno dobro. Ne bo vam žal. Pišite nam na tysona.faf.12@gmail.com in nam pomagajte zgraditi monopolno korporacijo, ki jo boste obžalovali čez desetletje.[3]

---

[1] Nafukator je lahko nevaren za otroke, mlajše od 3 leta.

[2] Če se bo zaradi nafukatorja kateri od drugih gostov začel obnašati nezaželeno, tega ne moremo šteti za krivdo nafukatorja. Predlagamo, da na naslednjo zabavo takega gosta enostavno ne povabite.

[3] Če s svojim nafukatorjem ne boste zadovoljni, vam ne moremo pomagati.